ANGLEŠKE MULTIKULTURNE GROZOTE: 12 LET SPOLNA SUŽNJA, NAREDITI JE MORALA 8 SPLAVOV - POLICIJA PA ZARADI »RASIZMA« NI UKREPALA
Preberite si grozljivo zgodbo, o kateri "mainstreamovski" mediji pri nas verjetno ne bodo poročali.
Angleško družbo, ki ji že desetletja vladajo liberalne in globalistične stranke pretresa novo dno. Časopisi poročajo o deklici, ki so jo imele pakistanske posiljevalske tolpe zaprto kar 12 let – ob tem je njena družina vedela, kaj se z njo dogaja ter obveščala policijo – ta pa ni odreagirala.
Zgodba deklice, zaradi zaščite identitete imenovane Sara, se je začela leta 2005. Sara je najmlajša izmed štirih otrok angleške družine. V tistem času je bila plaha, sramežljiva deklica 15-tih let, ki je hodila v šolo, kjer se je izobraževala, da bo nekoč babica ter bo pomagala ženskam pri porodu.
Ko se je nekega dne vrnila iz šole ter zavila v lokalno trgovino, jo je na telefon poklical neznan moški ter ji v severno-britanskem narečju rekel, da se nahaja v črnem avtu pred trgovino ter ima nekaj zanjo. Naivna kot je bila, je odšla k avtu ter ga ubogala tudi, ko je rekel naj se usede, če želi da ji pove, kaj ji je prinesel. Moški je bil star kakih 30 let, ko se je vsedla v avto pa je nemudoma odpeljal. Še danes je vodja posiljevalske tolpe in ga bomo poimenovali Ahmad.
Sara se spominja, da je verjetno dobil njeno telefonsko številko na firmi, s katero sta se z bratom malo pred tem peljala s taksijem. Ko sta poklicala taksi, je videla, da jo opazuje moški v črnem avtu, ki naj bi bil taksistov prijatelj ter od njega tudi dobil številko.
Ko je Sara videla, kaj se dogaja jo je zgrabila panika. Po pol ure sta prišla do hiše, polne Pakistancev, Ahmed ji je pri priči vzel mobilni telefon ter zlomil SIM kartico. Odpeljal jo je v hišo ter jo zaprl v zatemnjeno sobo, ker je občasno dobila vodo in nekaj hrane. Že naslednjo noč jo je prvič posilil. Starši so o izginotju svoje hčerke takoj obvestili policijo, ki pa je nekaj dni sploh ni želela uvrstiti med pogrešane.
Po sedmih dneh, ko je bila zaprta v sobi, je pred vrati zaslišala glas svojega brata, ki jo je iskal. Njena družina je izvedela za hišo s Pakistanci s strani prav tiste taksi firme, od koder je Ahmad dobil njeno številko. Ahmad njenega brata seveda ni spustil v hišo temveč ga je začel tepsti, sama pa se ni upala zakričati, saj so ji člani tolpe zagrozili, da se bodo sicer maščevali njeni družini. Čeprav je bil brat prepričan, da je Sara v hiši ter se ni takoj predal mu tudi sosedje in okoliški prebivalci niso prišli na pomoč. Bali so se namreč povračilnih ukrepov tolpe.
Tak način utišanja žrtev naj bi bil sicer v Angliji pogost. Tudi neki drugi deklici - ki so jo azijski migranti posiljevali s pištolo na sencih in naj bi bila posiljena s strani vsaj 100 različnih moških - so grozili, da bodo, če bi poskusila zbežati podstavili bombo v njeno hišo ter namesto nje posilili in ubili njeno mamo. Na ta način so dosegli, da so bile žrtve tudi po več let tiho in se niso bistveno upirale.
Njeni starši so obvestili policijo, ter povedali, da sumijo, da se njihova hčerka nahaja v tisti hiši. Ker pa so bili v hiši naseljeni Pakistanci, policija zaradi strahu pred obtožbami o »rasizmu« s strani politike ni odreagirala.
Po tem dogodku se je tudi tolpa zbala, da Sare ne bi nenadoma odkrili, zato so jo prepeljali v drugo hišo. Tam je morala biti ves čas oblečena v muslimanska oblačila in pokrita s hijabom ter likati in kuhati članom tolpe. Če se je upirala, so jo pretepli.
Občasno je šla lahko ven, kjer pa sta jo spremljala Ahmadova otroka. Meni, da je morala biti pokrita s hijabom deloma tudi zato, da mimoidoči ne bi opazili ran in podplutb po njenem obrazu.
Medtem so starši nadaljevali z iskanjem. Nekdo jih je obvestil, da je njihovo hčerko opazil v pakistanski soseski. Ko se je Sara nekoč z Ahmadovima otrokoma nahajala v trgovini, je opazila svojo mamo ter ji instinktivno tekla naproti in jo objela. V tistem trenutku sta bila tam Ahmadova otroka, ki sta jo odvlekla stran.
Njena mama se je spominja, da je bila prestrašena, panična ter ji prigovarjala naj nikomur ničesar ne reče. Čez nekaj trenutkov sta starša opazila, da je Saro mimo njiju nekdo peljal z avtomobilom. Tudi o tem dogodku sta obvestila policijo, ki pa ponovno ni želela ukrepati.
Sara je povedala, da je bil Ahmad po tem pripetljaju besen ter jo je v avtu najprej do krvi pretepel, nato pa odpeljal v drugo mesto, kjer ni smela odhajati iz hiše. Nekega dne ji je prinesel poročni certifikat, ter ji povedal, da ju je lokalni imam poročil. Sari se zdi, da je bilo to potrebno zato, da bi se Ahmad lahko zaščitil pred oblastmi, češ da se je sama "prostovoljno" poročila z njim.
Da bi se mu podrejala, jo je Ahmad prisilil, da je morala vsako jutro použiti 20mg pomirjevalnih drog. Zaradi rednih posiljevanj je kmalu postala noseča, Ahmad pa je zahteval, da splavi, češ da ga otrok »moti, ko jo posiljuje«. Splav v prvem poskusu ni uspel, Sara pa upa, da ji bo bolnišnica nekoč povedala kakšnega spola je bil otrok, saj ga ne more pozabiti. Pravi, da je bila v bolnišnici 24 ur, ter prosila na pomoč. Ena izmed medicinskih sester je naposled zbežala iz sobe ker ob vsem skupaj ni več zdržala. Kar pet od osmih splavov, ki jih je morala narediti je nadziral isti doktor. Mediji se sprašujejo, kako je mogoče, da se take stvari dogajajo v moderni bolnišnici »razvite« države, kot je Anglija in osebje nič ne ukrene? Je imela migrantska tolpa svoje ljudi tudi med bolnišničnim osebjem?
Nekega dne ji je Ahmad sporočil, da po islamskem pravu nista več poročena. Kmalu za tem so jo nališpali, ter ji povedali, da se bo znova poročila. Odvlekli so jo na vrt, ki je bil poln povabljenih gostov, tam pa jo je imam poročil z novim neznanim moškim. Medtem, ko se je spodaj še odvijala poročna zabava jo je novi »mož« že odvlekel v sobo ter jo posilil.
V vsem tem času je večkrat poskušala pobegniti tolpi, a so jo vsakič ujeli, pretepli in nazaj zaprli v hišo. Nekega dne ji je vendarle uspelo, da je Ahmadu med spanjem ukradla telefon in denar ter poklicala taksi. Voznik je bil belec, domačin, ki jo je med vožnjo ves čas spraševal kaj se dogaja ter če je z njo vse v redu. Odpeljala se je k hiši njenega brata, kjer je že mislila, da so se strahote končale.
Ker se je bala povračilnih ukrepov s strani tolpe, ki bi lahko sledili njeni družini, se je kmalu preselila v drug konec Velike Britanije. A tolpa jo je po svoji obveščevalni mreži spet izsledila in posilstva ter pretepi so se nadaljevali. Po posebno hudem pretepu je reagiral sosed, ki je poklical policijo zaradi »domačega nasilja«. V bolnišnici je prigovarjala policiji, da jo imajo zaprto in da je bila ugrabljena – na policiji se je nazadnje le začel postopek, ki pa traja že tri leta in se še danes ni končal.
A migrantska tolpa kljub postopku ni odnehala, težave pa je imela tudi na policiji. Muslimanski policist, tudi sam priseljenec iz pakistanske skupnosti je med njenim zaslišanjem izklopil snemalnik. Do danes je bil tudi ta policist zaprt zaradi pedofilije.
Sarin primer še danes ni rešen – saj policija ne dobi »dovolj dokazov«, da bi se proti pakistanski tolpi vendarle lahko začeli ukrepi. Sara neverjetno še danes ni popolnoma ubežala tolpi in nad njo ves čas visi nova nevarnost - saj je ob tem, ko je dajala intervju izjavila, da je Ahmad že odkril njeno novo telefonsko številko, njenega novega naslova pa na srečo še ne.
Medtem, ko se v isti državi sodno preganja in zapira upokojence, ki na facebooku pišejo »nestrpne« in »anti-imigrantske« komentarje – pa so poslijevalske tolpe očitno nedotakljive. Pred časom smo poročali, da je bil aktivist Tommy Robinson celo aretiran in zaprt zgolj zato, ker je od zunaj snemal stavbo v kateri je potekalo sojenje proti omenjenim tolpam. Kako je to mogoče?
Prvi izmed razlogov so narodno-izdajalski globalistični in liberalni politiki, katerim je masovna imigracija v tako močnem interesu, da so pripravljeni nadaljevati tudi preko trupel.
Drugi je preprosto narodnostni in kulturni: če v državo uvoziš prebivalce Pakistana – in če se ti prebivalci tudi s pomočjo raznih »anti-rasističnih« in »ne-diskriminatornih« politik prebijejo na pomembne pozicije v policiji, sodstvu, vladi in v bolnišnicah – je jasno, da bodo tudi vse te ustanove sooblikovali tako, da bodo sčasoma delovale po pakistanskih, ne pa po evropskih standardih.
