Ker me nogomet spravi v ekstazo manjkrat kot številne moje prijatelje in znance, me pravzaprav ne vznemirja zelo, ali je prejkone neslavni odhod Seppa Blatterja s čela krovne svetovne nogometne organizacije res tako dobra novica za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, kot se je mnogim zazdelo. Bolj verjetno se mi zdi, da bo Blatterjevo črevesje, ki je vsaj deloma vendarle pristalo na plotu, nekaj časa zabavalo svetovno občinstvo, potem pa bo novo vodstvo bržkone poskrbelo, da se slučajno ne bi spremenilo kaj bistvenega.

Kljub temu so prigode Švicarjevih fantov vsaj za teden ali dva razgalile bistveno posebnost, s katero se otepa organiziranost profesionalnega športa tako rekoč na najvišji ravni.

Peskovnik športnih aristokratov

Kot zapriseženemu pasivnemu športniku so mi vedno vtepali v glavo, da ukvarjanje s športom poskrbi za zdravo telo in duha. Športniki naj bi bili tudi polni energije. A tisti, ki naj bi bili za razcvet svetovnega športa najodgovornejši, so sami od svojih energije polnih let oddaljeni dolga desetletja. Okostenelost športnih institucij je pravo nasprotje vsega, kar naj bi skrb za zdravo telo bilo.

Postarni švicarski polkovnik Joseph Blatter ni pravzaprav nobena izjema. Njegov legendarni predhodnik, belgijski Brazilec Joao Havelange, je bil ob prenehanju mandata še nekaj let starejši, vse do rosnega sedemindevetdesetega leta pa je Fifi služil kot častni predsednik. Potem se je od položaja poslovil, ker so ga lepljivi prsti iz preteklosti le nekoliko preveč preganjali. V isto ligo kot Blatter sta sodili tudi dolgoletni kralj atletike Primo Nebiolo, vrhovni svetovni smučar Marc Hodler ali nemara najbolj tipični športni funkcionar med vsemi, nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch, ki si je kilometrino med drugim nabiral kot Francov veleposlanik. Kje drugje kot v Moskvi, se razume.

Športne organizacije so torej nedvomno med tistimi, kjer o kakršni koli demokratizaciji ne more biti govora. Pravzaprav so enako kot v dneh Pierra de Coubertaina še vedno domena ozke aristokracije ali bolje oligarhije. Seveda nisem med tistimi, ki bi vihali nos nad aristokrati kar vsevprek. Toda drugače kot mnoge evropskim aristokratskim družinam športnim mogulom v 20. stoletju ni bilo treba iti skozi nobeno katarzo in skozi nobeno novo osmišljanje lastne vloge.  Blatterjeva aroganca, s katero se je dal ne glede na vsa razkritja demonstrativno znova izvoliti za predsednika, pa tudi ravnanje njegovih tovarišev v orožju, ki so ga bili pripravljeni izvoliti, pričata o razsežnostih njihovega slonokoščenega stolpa. Verjetno bi veliko ljudi sedaj s prstom pokazalo na vse večjo profesionalizacijo in komercializacijo športa kot glavna krivca za to. A slonokoščeni stolp je stal celo davno prej, ko so zaradi kršenja trapastih predpisov o brezpogojnem amaterizmu z olimpiade nagnali legendarnega skakalca Karla Schranza.

Prijatelji in zavezniki

Nič čudnega ni, da si športni vladarji, aristokrati brez katarze, izbirajo prijatelje in zaveznike svoje baže. Čeprav sta v igri velesil Rusija in Katar vsak na svojem bregu, gre vendarle za nekakšna športno-politična dvojčka. Kjer služi vrhunski šport, kot je bilo to nekdaj v deželah socialističnega bloka, avtokratskim režimom, ki se pogosto skrivajo za domnevno obrambo konservativnih vrednot (te naj bi bile blizu tudi športnim oligarhom), predvsem za krašenje državnih in oblastniških vitrin. Pri tem ni nič nenavadnega, če iz nič zrastejo športni giganti v disciplinah, ki jih v kakšnem okolju nihče ni gojil, ali če črnomorska obala postane prizorišče zimske olimpijade. Pri čemer Avstrijci bolj stiskajo pesti zanjo kot za svojega kandidata, saj vedo, da bodo oni gradili vso neobstoječo infrastrukturo. Ki je po koncu iger nihče ne bo zares več povohal.

Vnovičen razmah industrijskega gojenja vrhunskega športa po zgledu nekdanjih vzhodnoevropskih športnih mek, katerih predstavniki so v industrijski maniri vseh dovoljenih sredstev postavili nekatere nezrušljive rekorde, je gotovo ena najnegativnejših plati prevlade blatterjev na svetovni športni sceni.

Kje je tu Slovenija? Usoda marsikatere naše športne organizacije nam da misliti, da je preprosto (športni) svet v malem.  Le, da je resničnega aristokratskega duha kljub oblikovanju športne aristokracije še za odtenek manj kot tam zunaj.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.