Brez skrbi, kljub naslovu ne kanim pisati o slovitem Tomaževem evangeliju, v katerem je kar nekaj podobnih modrosti. Namesto tega bom ponovil ravno tako ne ravno redko izrečeno modrost, da zunanjepolitične zgodbe pogosto več povedo o notranjepolitičnih razmerjih kot o velikem svetovnem odru, kar ne velja samo za velikanske Združene države Amerike ali Rusijo, ampak tudi za bistveno manjše države. Slovenija pač ni izjema.

Zamenjane vloge 

Tako kljub redki enotni skrbi za usodo arbitražnega sporazuma s Hrvaško ne kaže spregledati nekaterih zanimivih notranjepolitičnih koordinat. Morda vam je padlo v oči, da so za ohranitev sporazuma nenadoma najbolj zagreti pravzaprav tisti, ki so mu pred petimi leti tako rekoč enako glasno nasprotovali, seveda predvsem v strahu pred slovesom. Sam sem danes kar ponosen nase,  ker se mi je že tedaj zdelo, da je dogovor med Pahorjem in Kosorjevo najboljše, na kar je Slovenija sploh lahko računala.

Skoraj povsem nevidni pa so tisti, ki so s svojim vplivom pred leti najbolj pripomogli k uspehu referenduma o sporazumu. Seveda, morda ste pozabili, ampak tudi takrat se je glasovanje sprevrglo v običajno levo-desno natezanje. In ker je tedaj desnosredinski blok pod Janševim vodstvom še premogel precej moči, je bil izid izjemno tesen. No, njegovi poglavitni arhitekti zmage skozi šivankino se lahko sedaj privoščljivo smejijo. Ne le, da vprašanje razmejitve s Hrvaško zanje bržkone ne predstavlja osrednje  težave, na prvi bojni črti so se ob arbitražnih homatijah tako rekoč brez izjeme znašli pri njih ne preveč priljubljeni predstavniki zmerne struje vladajoče politične opcije, s premierjem in zunanjim ministrom vred, ali pa še to ne.

Pomenljiva meritev

Zato so lahko “trdorokci” med tem prejšnjo nedeljo nemoteno uprizorili svojo predstavo pod Vršičem. Čeprav se bodo Rusi za izjemno pozornost najbrž zahvalili s kakšno drobtino s svoje zadnje čase niti ne več tako kot še nedavno obložene mize, je kajpak šlo pri vsej stvari predvsem za merjenje notranjepolitične temperature. Čemur je navsezadnje služila izbira govornikov. Dejal bi, da so lahko glavni akterji z “izmerjenim” več kot zadovoljni. Velik del naših ljudi je izkazal pristno navdušenje nad obiskom predstavnika svetovnih zdravih sil na svoji zemlji. Kar je morda dobra popotnica za počasno preusmeritev od za del slovenske politike že od nekdaj utesnjujočega okvira evropskih integracij, v katerega so na začetku 21. stoletja privolili, kot so malo pred tem privolili v slovensko neodvisnost, ker pač drugače ni kazalo. Stavit grem, da je marsikdo, ki je tokrat s pravo gorečnostjo civilnega romarja tekel na golaž, med katerim se ga je nemara dotaknila senca velikega Dimitrija Medvedjeva, leta 2003 prav pod vtisom apela tokratnega govornika glasoval za včlanitev v Nato.

Zato bi bilo dobro, da bi (pre)pozna in modra enotnost, s katero je bil izbran nadomestni slovenski arbiter, med poti evropskih integracij naklonjenim še trajala. In tako morda preprečila dramatično izvotlitev in sprevrženje še ene zgodovinske izbire Slovenk in Slovencev. Seveda pa ta enotnost brez uveljavljanja vsebinskega liberalizma na domačem dvorišču ne bo veliko hasnila.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.