Pravzaprav se mi zdi na začetek tega besedila postavljeni naslov v časih apartheida nastalega romana južnoafriškega Nobelovega nagrajenca Johna M. Coetzeeja kar dober opis za negotovost, ki jo trenutno občutimo v Sloveniji, pa tudi tako rekoč povsod po Evropi.

Zgodba iz knjig pred vrati

Razmeroma preprosto je reči, da se z zgodovinskega vidika ne dogaja nič posebnega. Trume beguncev so se po različnih delih sveta valile v zelo različnih obdobjih in skoraj vedno so se tam, kjer naj bi jih sprejeli, našli ljudje, ki so bili plat zvona z gesli o »vdoru barbarov« in o »koncu ‘naše’ civilizacije«. Kaj bi se denimo zgodilo, če bi v 19. stoletju v ZDA povsem prevladalo protipriseljensko gibanje, tedaj v prvi vrsti usmerjeno proti priseljencem iz katoliškega sveta. V njih so varuhi neokrnjenih anglosaško-protestantskih temeljev ameriškega reda prepoznavali strahotno nevarnost. Po njihovem mnenju je šlo pri valovih za srečo romajočih »papistov« za umazane, nevedne, zaostale ljudi s kopico otrok, brez sleherne možnosti, da bi se vključili v napredno ameriško družbo. Nedvomno so podobni predsodki v novi domovini med drugim pričakali slovenske rojake. Če se vam zdijo nekam znani iz današnjih debat, ne gre za čisto naključje.

Po več kot stoletju se nam kajpak ne zdi samoumevno le, da je priseljevanje iz katoliške Evrope v temelju spremenilo versko demografijo nekoč puritanske Nove Anglije, marveč da so potomci teh priseljencev dandanašnji popolnoma vključeni v ameriški main stream.

In še en nauk je iz zgodovine docela jasen. Da se razni zidovi, bodeče žice, celo streljanje na takšnih ali drugačnih mejah ali limesih niso dolgoročno nikoli obnesli, kar skuša ob vsem ostalem dopovedati Coetzeejev roman.

A kljub temu, da naj bi vse to vedel, mi je osebno nelagodno, ker bom očitno razmeroma od blizu doživljal enega takšnih velikih premikov. Menim, da imam do takega občutja pravico, kot so jo imeli Egipčani ob valovih »ljudstev z morja«, kot so jo imeli državljani rimske države ob množicah Gotov na svojih mejah in kot so se nelagodno počutili protestantski anglosaški Američani ob trumah prihajajočih južnoevropskih katoličanov. Tesnoba ob migracijskih valovih je enako naravna kot migracijski valovi sami. In če govorim zase, v ozkosti svojega srca upam, da jo bom ob sedanjem valu odnesel s kakšno položnico za Karitas, s kakšnim kilogramom riža in s kakšno rabljeno otroško igračo.

Bi lahko bilo drugače?

V trenutkih tesnobe se človek seveda veliko bolj kot sicer zave, da je bilo marsikaj, kar je počel sam ali kar je počela skupnost, ki ji pripada, zgrešeno ali vsaj sila kratkovidno. Mar res ni bilo mogoče tistega, kar nam je v naših zemljepisnih širinah nekaj zadnjih rodov dano, prej vsaj malo deliti, da si ljudem iz neznanih dežel ne bi bilo treba sedaj svojega drobnega koščka prihajati odtrgat k nam, marveč bi ga lahko uživali v svoji deželi? Stavit grem, da so si podobno vprašanje zastavljali rimski oficirji (pogosto sami Goti ali vsaj Germani) tam ob koncu 4. stoletja, ko so še čez mejo opazovali prihajajoče gotske nesrečnike.

Bi se soočali s »pričakovanjem barbarov«, če ne bi ljudje iz našega sveta v golem pohlepu po surovinah in delovni sili tako nespametno in stihijsko očrtavali meja, da ljudstva znotraj njih ne zmorejo živeti v sožitju? Bi bilo drugače, če ne bi kar naprej stavili na sumljive tipe v teh deželah, samo da ohranjajo svoj vpliv? Bi bilo slednjič kaj bolje, če ne bi papež Frančišek pred skoraj natanko dvema letoma s svojim gotovo iskreno mišljenim peturnim molitvenim spektaklom vsaj med vrsticami v prvi vrsti podprl sirskega samodržca in status quo, ki je za toliko Sircev postal dokončno neznosen?

Zrcalce, zrcalce na steni

Ob takem in podobnem spraševanju nam množice nesrečnikov na »naših« mejah slednjič nastavljajo dobrodošlo zrcalo. Morda bom naslednjič, ko me bo popadla neskončna potreba po jamranju nad apokaliptičnimi razmerami v domovini, pomislil nanje. In se ugriznil v jezik. Kajti naše jeremijade o tem, kako gre vse na slabše, se morajo njim verjetno zdeti neskončno žaljive. Da ne govorim o tolikokrat izrečeni krilatici, da je »čoln poln«.

Končno lahko v zrcalu uzremo še nekaj. Če sem omenil, da se gradnja zidov v zgodovini ni obnesla, jo bom zdaj nadgradil z mislijo, ki jo je ob rimskem limesu, a verjetno z mislijo na takrat aktualni Berlinski zid, študentom razlagal znameniti profesor antične zgodovine Jože Kastelic. Da civilizacija, ki se začne ograjevati, prizna svojo lastno ustvarjalno nemoč in iztrošenost. Na omenjeno trditev se spomnim, ko slišim, kako nenadoma številni izražajo skrb za »čistost« »naše« krščanske civilizacije. Pri tem njeno zastavo najbolj bombastično razvijajo tisti, ki donedavna niso kazali posebnega navdušenja zanjo ali so jo celo izrivali iz javnega prostora, sami pa že zdavnaj opustili navezavo nanjo. Da slovaška vlada zatrjuje, da bo sprejemala le krščanske begunce, je skoraj tako, kot bi kaj takega izjavila slovenska.  Tovrstno zaklinjanje je podobno tragikomično kot tisto nekdanjih borbenih ateistov v nekdanjem sovjetskem prostoru, ki so nenadoma odkrili koristnost verskih parol. Resnično živemu evropskemu krščanstvu, kjer pač je, se »barbarov« bržkone ni treba panično bati. Do tesnobe pa imamo, kot rečeno, vsaj malo pravice.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.