Priprava

Tokrat sem si rekel, da bom močno premislil, kaj bom vzel na drugi del Jakobove pot, ki sicer vodi od Slovenske vasi pri Obrežju, preko Ljubljane do Trsta. Do Ljubljane sva z ženo hodila pred dvema letoma (zapis o poti), letos sem se na pot podal sam. Želel sem biti sam, dogajanje na poti vzeti kot duhovne vaje, trpljenje na poti darovati za … en namen.

Na pot sem vzel res malo: to kar sem imel na sebi (= majica, spodnje hlače, kratke hlače, 50-l nahrbtnik, nogavice, lahki-srednje-visoki gojzarji Binom od Alpine - lepo so se mi obnesli!), eno rezervno majico, ene rezervne spodnje hlače, ene rezervne nogavice, flis, spalno vrečo, podlogo, švicarski nož, plastenko z vodo, sončna očala, kapo proti soncu, fotoaparat, telefon, malo zobne paste, mikro milo, zobno ščetko, mastno mazilo za noge,  1 m vrvice, lepilni trak proti žuljem, tablete za nadomeščanje mineralov, osebno izkaznico, 100 €, vodnik po Jakobovi poti in Sveto pismo (lahka, Gideonova izdaja). Tole je bilo v resnici precej lahko, kar mi je vso pot bilo v veliko veselje :)

Pot

Pot me je vodila kar od doma na vrh Golovca in naprej proti Trstu. Svojevrsten užitek je oditi kar od doma :). Pot je speljana lepo – kjer je le mogoče – mimo asfaltnih cest, po poteh, kjer so nekoč hodili slovenski in hrvaški romarji v Kompostelo v Španiji, na grob apostola Jakoba.

Pot je odlično in prav lično označena (Jakobove školjke, rumene puščice, nalepke, tablice), za kar gre zahvala zakoncema Metodiju in Marjeti Rigler ter članom Društva prijateljev poti svetega Jakoba. Zakonca Rigler sta pot tudi strasirala, kar za okoli 300 km poti nikakor ni lahko.

Kdor vestno uporablja vodnik, v katerem so tudi zemljevidi posameznih odsekov poti (bere in spremlja zemljevid), kdor vestno opazuje oznake na poti, se ne more zgubiti. Na tako dolgih poteh pa se sicer vedno najde mesto, kjer kakšno puščico preraste veja, kjer nepridipravi kakšno tablico obrnejo (tudi spraskane oznake sem opazil), kjer žled polomi drevesa, kjer se spelje kakšno novo cesto, … Pot je zame perfektno označena. Hvala!

Razmišljanje

Tale Pavlov odlomek iz Svetega pisma se mi je odprl že takoj na robu Ljubljane, ko sem se ustavil na prvem počitku: “Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.” Gal 5,13

Kmalu sem se ga naučil na pamet, ga ponavljal in premišljeval. Prav vsako besedo sem s skoraj farmacevtsko natančnostjo preučeval, analiziral, iskal njen pomen. Skoraj štiri dni se mi je ta odlomek motal po glavi.

Skozi ta odlomek in še skozi dopolnitve o mesu  (Gal 5, 16-26) mi je spregovoril Gospod. Prav hvaležen sem za vsa spoznanja s te štiridnevne poti po samotah Ljubljanskega barja, Vrhniških koncev, Postojnskega, Vipavskega, Krasa in Tržaškega.

Pri Tomaju, rojstnem kraju Srečka Kosovela (njegova dela), sem premišljeval o tem odlomku, kjer Srečko opisuje svoj rodni kraj (ga je najti tudi v vodniku): “Človek hodi čez polja in zastane; v tišini se zgane občutje, misel, velika in lepa; podobna je prepelici, ki vzleti iz gnezda, skritega med skalami in brinjem. Človek se vrne domov, v njegovem srcu spi skrivnostna moč, v njegovi duši tišina in sinjina, kot na nébesu.”

Ljudje

Na poti sem srečeval veliko prijetnih ljudi, s katerimi sem rekel kakšno besedo, dve in se z nekaterimi zapletel v daljše pogovore. Preden sem se odpravil na pot, sem objavil na Facebooku kam se podajam in kje mislim prenočiti. Sam imam idejo, da si prenočišč ne “rihtam” v naprej, da sem pripravljen (Bodi pripravljen, vedno pripravljen!) na presenečenja, na izzive trkanja pri dobrih ljudeh. S seboj vedno vzamem spalno vrečo in podlogo in lahko spim kjerkoli me ustavi noč. A če je le možno pri dobrih ljudeh – pa ne zaradi komoditete, pač pa zaradi druženja in dolgih pogovorov.

Za prenočevanje v okolici Logatca sem dobil kar štiri ponudbe. Hvala dragi skavti, hvala dragi Facebook prijatelji. “Zmagala” sta skavta zakonca Matej in Sara Mihelčič, ki sta se prva javila. Prijazno sta me gostila prvo noč. Hvala za pico, hvala za tuš, hvala za posteljo. In hvala za dolg večerni pogovor ter zgled mladega para, ki lepo vzgaja otroka.

Dober prijatelj, ki me je prenočil na Postojnskem (hvala!) me je spremljal drugo jutro še lep kos poti po samotnih poteh pod Nanosom. Zapletla sva se v izjemno zanimiv, duhovno bogat in obojestransko navdihujoč pogovor. Verjamem, da naju je za vedno povezal s trdno vezjo.

Ob tej priliki se zahvaljujem tudi vsem duhovnikom (v Logatcu, Planini, Štjaku), ki ste darovali svete maše, ki sem se jih – včasih z manjšo zamudo – lahko udeležil.

Hvala gospe Bojani Ukmar s turistične kmetije Francinovi za prijaznost in izjemno dobro večerjo (še nisem jedel tako dobrih testenin – PRIPOROČAM OBISK!), teran in mehko posteljo.

Hvala gospe Magdi in Vojku Tavčar iz Godenj za prijeten jutranji pogovor, za to, da sta mi pokazala grob Srečka Kosovela, za sok in zgled aktivnega življenja v tretjem obdobju.

Hvala gospodu Ivanu Brandula iz Krepelj, ki mi je prijazno razkazal cerkvico sv. Notburge in povedal marsikaj zanimivega. Tole se mi je vtisnilo v spomin: “Včasih nas je bilo v vasi veliko, pa ni bilo hiš. Sedaj je hiš veliko, pej ni ljudi.” Mimogrede, sveta Notburga, je bila prijazna, pobožna deklica, ki ni hotela delati v nedeljo. Lahko bi ji rekli tudi zavetnica nedeljskega počitka in odnosa z Bogom, morda kar zavetnica 3. božje zapovedi (Posvečuj Gospodov dan!). Tudi katoličani bi se v tem smislu morali kdaj priporočiti k njej.

Na kratko

• Dolžina in višina: 143 km, 3 dni in pol hitre hoje (vključno z malicami, mašami in z 2-3 urnimi počitki na dan – predvsem čez opoldan)
• Pot:
  1. dan: Od doma – Golovec – center Ljubljane - Vrhnika - Logatec: 45 km (13 ur)
  2. dan: Logatec – Laze – Planina – Studeno – Predjama – Šmihel pod Nanosom: 33 km (12 ur)
  3. dan: Šmihel pod Nanosom – Strane – Zgornje Ubeljsko – Sveti Miklavž – Podraga – Štjak – Avber na Krasu: 41 km (14,5 ure)
  4. dan: Avber na Krasu – Tomaj – Kreplje – Repentabor – Opčine – Trst: 24 km (8 ur)
• Primernost: Tale božja pot je primerna za vse, ki zmorejo počasi, a zelo vztrajno hoditi po gozdnih poteh, kolovozih in vaških cestah. Vseeno priporočam lahke gojzarje s trdim podplatom.
• Zemljevid: Zemljevidi iz knjižice “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?” (Metodij in Marjeta Rigler) OPOMBA: Knjižica je obvezna za dobro orientacijo. Je majhnega formata in gre lepo v žep.

Več fotografij s poti na blogu Preprostost.