"Janša ne more storiti ničesar, da bi za Slovenijo pomenil enako grožnjo, kot jo ta hip predstavlja Golob. Ki ne ve, kaj je komu obljubil in zakaj, in ki kot pravi Justinijan svoji Teodori izpolni vsako, še tako obskurno in za zdravo pamet škodljivo muho."

Piše: Aljuš Pertinač*

Pozor! Če imate slab želodec ali se (pre)hitro vznemirite, potem ne brati dalje. Ker to ne bo neka romantizirana predstava, ampak iskren zapis o največji nevarnosti za našo mlado državo od osamosvojitve naprej.

Tako, sedaj veste in nadaljujete na lastno odgovornost.

Začnimo torej tokrat malo drugače, in sicer s kruto šalo, ki pa bo kmalu meso postala, če ne bomo pravočasno odreagirali. Takole gre: kakšna je razlika med kunilingusom in diktaturo? Ne veste? Nobena. Pri obeh si v riti, če greš predaleč. Mogoče se bo komu zdelo omenjanje oralnega seksa preveč ali pa prehitro, ampak dejstvo je, da živimo v državi, kjer je največji politični dogodek preteklih dni poimenovanje novoletnega drevesa v Ljubljani po neki instagram starleti, ex kriptopiramidašici in prekupčevalki s hitrimi antigenskimi testi, ki je naključno tudi poklicno zasebna spremljevalka kilavega premierja, ki si želi biti tretjerazredni diktator. Zato je edino relevantno politično vprašanje v državi ta hip, kdo bo na koncu Tino podrl?

Ampak ne, to ni zgodba o smreki Tini ali njeni botri, ampak traktat o tem ali bolje rečeno poziv, da Slovenija nujno potrebuje Antigoloba.

Ne verjamete? Poglejmo dejstva.

V Sloveniji obstaja ne ravno konsenz, vsekakor pa skupno prepričanje absolutne večine volilnega telesa, da je največja grožnja demokraciji, pluralizmu in vladavini prava pri nas Janez Janša, antijanšizem pa posledično največja vrednota, ki si jo lahko človek izmisli. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je tovrstno prepričanje izrazilo skoraj dve tretjine tistih, ki so glasovali. Še celo Matej Tonin, lider NSi, je po volitvah izjavil, da nikoli več ne bodo sodelovali v vladi, ki bi jo vodil Janez Janša. Da je Janša v teh razmerah dvakrat dobil volitve, trikrat pa vodil vlado, je tako pravi pravcati politični čudež.

Tu bomo v nasprotju z večinskim mnenjem branili stališče, da je Robert Golob bistveno večja grožnja demokraciji, pluralizmu in vladavini prava pri nas kot pa Janša. Za to obstajata dva poglavitna razloga. Prvi je ta, da Janša ta hip ni niti blizu oblasti in da, tudi če bi bil, ni bojazni, da bi lahko resneje ogrozil temeljne postulate naše mlade države, ker se vsakič, ko je na oblasti, zoper njega in njegovo oblast mobilizira tako rekoč vse, kar leze in gre, v tistih 60 odstotkov slovenskega volilnega telesa, ki navija za partizane. Drugi poglavitni razlog pa je, da po dobrem letu in pol vladavine Goloba oziroma diktature (Gibanja; op.u.) Svobode z velikim S ne more biti več nobenega dvoma, da Golob vse tisto, kar se očita Janši, dejansko počne, in to še huje.

Mi namreč nimamo premierja, ampak primer, ki si nedvomno zasluži resno strokovno obravnavo. Primer egocentričnega samopaštva, ki trpi za manjvrednostnim kompleksom in sindromom majhnih moških. Zapičimo se v detajle. Nedvomno je, da ima Golob o sebi izjemno (pre)visoko mnenje. Ima se za revolucionarja, pa je v resnici tipični predstavnik tranzicijske buržuazije. Otrok nekdanjega rdečega direktorja Soških elektrarn. Rojen s srebrno žlico v ustih. Nikoli ni izkusil pomanjkanja, nikoli se mu ni bilo treba odrekati. Nikoli mu ni bilo treba zaslužiti za hrano, za preživetje. Tipičen sin po poklicu, ki se je sčasoma in zlagoma prelevil najprej v aparatčika (v post Drnovškovi LDS so ga imeli radi, kot bi nastal v kakšnem njihovem političnem inkubatorju kvaziliberalcev, ki stavijo na nepotizem in partitokracijo), nato pa v tipičnega noveau riche pezzo novante, namišljenega uspešnega biznismena, ki si je prek dednih apanaž in partijskih sinekur uspel nagrabiti za slovenske razmere zavidljivo premoženje. Ima se tudi za vizionarja. Nekoga, ki malodane biblično spreminja svet oziroma osvaja nove svetove, ki pa so žal vse prevečkrat plod njegove (pre)bujne domišljije. Iz te svoje namišljene veličine črpa opravičilo za to, da je vse prepogosto nerazumljen, kritiziran in celo zasmehovan, ker okolica preprosto ne zmore slediti nenehnim spremembam smeri in načinu razmišljanja.

Golob je poleg tega tudi notorični lažnivec. V resnici laže, kot pes teče. Laže tako, da sam sebi verjame. Kar po drugi strani pomeni, da mu ne moremo verjeti praktično ničesar. Kot denimo v zgodbi, da so mu ukradli identiteto, da bi na njegovo ime in v njegovo korist odprli transakcijski račun pri mednarodni banki v Romuniji. Ta zgodba, ki je prišla na dan še pred volitvami, še dandanes ostaja nepojasnjena. Golob se brani, da se je kraja identitete zgodila brez njegove vednosti in pri, po njegovih besedah, neki obskurni banki v zakotjih Romunije, v resnici pa je šlo za znano mednarodno banko streljaj stran od filiale GEN-I v romunski prestolnici. Da so njegovi izgovori čista fikcija, kot je praktično tudi njegov celotni politični opus, odkar se je zavihtel na mesto predsednika vlade, je dokaz tudi dejstvo, da nihče, ne Golob sam, še manj pa kdo drug, ne zna pojasniti, kakšno korist bi si lahko obetala neimenovana in neznana tretja oseba, če bi na romunski banki odprla transakcijski račun na Golobovo ime? Ugodnejše kreditne pogoje? Nižje obresti? Točke zvestobe? Lepo vas prosim.

Golob gotovo prav tako sam sebi verjame, kar veselo razlaga predvsem sogovornikom iz tujine, da je GEN-I njegovo lastno podjetje, tako rekoč njegov otrok, ki ga je z lastnimi rokami zgradil iz nič, ne pa državno podeljena renta in ekskluzivna pravica do prodaje električne energije proizvedene v JEK, kjer je cena vhodnih surovin konstanta in kjer proizvodnja ni odvisna od vremena, letnega časa ali transportnih poti oziroma dobavnih verig.

Posebno pozornost si zasluži tudi Golobov odnos do žensk, pri katerih nikoli ni bil posebno uspešen, zato tudi aktualno zvezo s profesionalno starleto dojema kot mano z neba. Že v študentskih letih se je zavoljo njih in romanc, ki so obstajale zgolj v njegovi glavi, pogosto zapletal v pretepe z bolj stasitimi in fizično močnejšimi študentskimi kolegi. In tak je še danes. Tipični kalimero, zaverovan v svoj prav in malodane bolan od lastne pomembnosti. Popolnoma brez vsake prezence, kot tista proslula žaba, ki si je na vse kriplje prizadevala postati vol. In ker se že Golob dokazljivo ima za nič manj kot literarnega junaka, če že ne celo zgodovinsko osebnost v nastajanju, je edino prav in primerno, da ga s tovrstnimi personami tudi primerjamo.

Te dni se v slovenskih kinematografih vrti Napoleon Ridleyja Scotta. In čeprav nas je film kljub impresivni igralski zasedbi pustil precej ravnodušne, je dobrodošel za primerjave o tem, kdo ali kaj je v resnici Golob. Film namreč poleg subjektivnega vpogleda v lik in delo najbolj znanega Korzičana v zgodovini kot fusnoto ponuja tudi vpogled v zadnji stadij francoske revolucije, ki ga je obeležila predvsem strahovlada Maximiliena Robespierra. Če bi vprašali Goloba, bi se nedvomno imel za Napoleona, ampak v resnici je en čisto navaden Robespierre, ki v imenu revolucije, demokracije in svobode na vsakem koraku suspendira taiste ter besedno in statusno giljotinira vse, ki se mu drznejo nasprotovati, izraziti pomisleke ali celo zgolj razmišljati z lastno glavo. Seznam tistih, ki jih je ta novodobni krvolok revolucije Svobode, ki je nastopila po zadnjih volitvah, poslal na politično giljotino, je za tako kratek čas njegovega diktatorskega vladanja (svoboda, ergo država, to sem jaz) precej zavidljiv. Ministri za zdravje, kmetijstvo in podnebne vire ter notranje zadeve (slednjo je sicer tik pred pogubljenjem pomilostila predsednica republike). Vršilec dolžnosti direktorja policije. Direktor statističnega urada. Uprave SDH in vseh večjih podjetij v državni lasti. Poslovno in programsko vodstvo RTV, poslanka lastne stranke, ki je zmotno verjela v ustavno določilo, da poslanci niso vezani na nikakršna navodila ter da lahko imajo in svobodno izražajo lastno voljo in še bi lahko naštevali.

Edino, kar potencialno druži Goloba z Napoleonom, poleg maničnosti in negativnih osebnih značilnosti, je to, kar je Napoleon dahnil, ko je de facto, ne pa še de iure prevzel oblast. Revolucije je konec, je oznanil in dodal, jaz sem revolucija. Samo čakamo lahko, kdaj bo Golob analogno sporočil, da je Svobode konec in da je svoboda dejansko on sam. Ker Golob si svobodo predstavlja kot to, kar paše njemu, njegovi bejbi in ozkemu krogu ritoliznikov in poslovno-političnih botrov, kamor gre bolj kot Milana Kučana prištevati Gregorja Golobiča, Zorana Jankovića in podobne tiče. Napoleon je Franciji in kasneje še Evropi prinesel enakost pred zakonom in postavil temelje aktualne pravne ureditve francoske republike. Golob nam je po drugi strani prinesel ukinitev svobode govora, mišljenja in združevanja. Prisilno regulacijo in nepotrebno birokratizacijo. Prinesel nam je rekordno inflacijo v evroobmočju in povzdignjenje okoriščanja in pridobitništva na tako rekoč uradno vladno politiko.

(Slovenija nujno potrebuje Antigoloba: jutri 2. del, nadaljevanje in konec.)

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.