Piše: Rok Čakš*

"Ne znamo si predstavljati, da bi bil naslednji korak - kot začetek nečesa novega, velikega - obremenjen s prelomljeno dano in podpisano besedo ob kandidaturi v okraju, kjer niste imeli ne stalnega bivališča, ne rojstnega kraja in ne zaposlitve in kjer vam je delo stranke SDS skozi njeno zgodovino skupaj z napori sokrajanov v volilni enoti dejansko omogočilo izvolitev."

Zgornji citat navajam za osvežitev spomina na "izmenjavo papirjev" v ločitvi leta, v kateri je Janez Janša odhajajočega Anžeta Logarja pozval, naj vrne poslanski mandat, češ da mu ga je prislužila stranka in ne on osebno. Janša se je skliceval na Logarjev podpis interne pogodbe SDS, ki pa dokazano v tem delu nima pravnih posledic. Pomembneje kot to - poziv ni v duhu ustave, ki v 82. členu določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Ne samo kot demokrat (z malo začetnico), Janez Janša tudi kot predsednik SDS ne more stopiti med ljudstvo in njegovega poslanca: Anže Logar je pač po ustavi najprej predstavnik vsega ljudstva, šele potem predstavnik politične stranke.

Pa vendarle je Janši treba priznati tudi njegov prav. Logar je bil izvoljen na listi SDS in v obstoječem volilnem sistemu ima vodstvo stranke dejansko močan vpliv na (ne)izvolitev svojih članov v državni zbor. Tudi najsposobnejši strankin kandidat, poslan v t. i. "neizvoljiv okraj", bo tam za stranko nedvomno dosegel nadpovprečen rezultat, a na poslanski stolček se lahko namesto njega usede čisti povprečnež, ki mu je vodstvo namenilo boljšega, "izvoljivega". Pravzaprav je razporejanje kandidatov po volilnih okrajih močno orodje strankinih establišmentov, da si parlamentarno sestavo nekoliko bolj ukrojijo po lastni volji in nekoliko manj po volji ljudstva, ki jih je volilo.

Ko smo ravno že pri duhu ustave, lahko mirno ugotovimo, da z njim kaj dosti skupnega nima niti tovrstno kupčkanje. Zato so eminentni pravniki na posvetu pri takratnem predsedniku republike Borutu Pahorju že pred leti ocenili, da je v obstoječem proporcionalnem volilnem sistemu okraje smiselno odpraviti in v volilnih enotah uvesti preferenčni glas. Pet let kasneje so politiki njihove ideje poslali na posvetovalni referendum, izveden ob volitvah v evropski parlament. In glede na nekatere druge odločitve volivcev v tej državi so tokrat ljudje odreagirali presenetljivo zrelo: za uvedbo preferenčnega glasu se je zavzelo kar 71 odstotkov glasujočih, ob za referendume visoki 41,4-odstotni volilni udeležbi.

Meščani bodo premagovali podeželane? Ne tako hitro …

Praktično edina omembe vredna politična sila, ki je proti ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi preferenčnega glasu, je stranka SDS. Njihovi pomisleki so legitimni. Trdijo namreč, da bi z ukinitvijo okrajev, ki izvolitev v državni zbor omogočajo tudi lokalno močnim kandidatom, za katere pa čez prvi hrib še niso slišali, osiromašili podeželje, ki bi izgubljalo poslance na račun mestnih okolij. Tam bi pač prepoznaven strankin meščanski kandidat teoretično lažje nabral veliko glasov kot podeželski kandidat iste stranke v svojem redkeje poseljenem okolišu. Kot je nekajkrat javno razložil predsednik SDS Janša, bi to v dveh ali treh volitvah pripeljalo do parlamenta, v katerem bi sedeli zgolj še poslanci iz urbanih okolij. Strinjamo se lahko, da bi bil takšen scenarij za podeželje zelo slab.

Seveda pa to ne bi vplivalo na rezultat posameznih strank v celoti, saj se število poslanskih mest tako po obstoječem sistemu kot ob morebitni odpravi volilnih okrajev strankam dodeli glede na število prejetih glasov v vsej Sloveniji (in tudi zunaj nje, ko gre za slovenske državljane). Pomisleki, da bi zato izgubljala desnica kot celota, ker levico voli več urbanih volivcev, so lahko zgolj posledica nerazumevanja, za kaj pri stvari sploh gre.

Vsekakor je razmišljanje, da bi ljudje poslance znotraj izbrane stranke izbirali lokalpatriotsko in ne po njihovih sposobnostih in prepričljivosti, vredno preveriti v praksi. Kot tudi predpostavko, da je širšo prepoznavnost težje doseči kandidatu s podeželja kot iz mesta. Na srečo so nedavne evropske volitve za tovrstno preverbo več kot priročne. Poslance v evropski parlament namreč v Sloveniji volimo ravno po proporcionalnem sistemu s preferenčnim glasom, s to razliko, da je volilna enota vsa država in ni razdeljena na osem manjših delov kot na volitvah v državni zbor. A to na naše dileme bistveno ne vpliva.

Da ljudje preferenčni glas razumejo, dokazuje, da ga je oddalo kar 82 odstotkov vseh, ki so veljavno glasovali. In številni izvoljeni evropski poslanci so z njimi prehiteli kolege na listi pred seboj. Lep primer je denimo Marjan Šarec, ki je drugi mandat Svobode osvojil s 6. mesta, tekmece iz iste stranke sta denimo preskočila tudi Branko Grims in največje presenečenje minulih volitev Zala Tomašič.

Prav volilni uspeh takrat 28-letne Škofjeločanke, ki je še pred meseci v Sloveniji ni poznal praktično nihče in je večino zadnjih let preživela v tujini, dokazuje, da so Janševa svarila glede škodljivega vpliva odprave volilnih okrajev na podeželske kandidate pretirana. Neznana podeželska kandidatka Tomašičeva je s preferenčnimi glasovi gladko prehitela uveljavljenega in prepoznavnega Ljubljančana Aleša Hojsa in nekdanjega dolgoletnega župana Maribora Franca Kanglerja.

Živimo v digitalnem in globalnem svetu, kjer se prepoznavnost ne gradi več (zgolj) na vaških veselicah, temveč vse bolj na svobodnih spletnih planjavah in javna opaznost ni omejena z višino okoliškega hribovja.

Želimo si še več Zal Tomašič

Spoznanjem, izhajajočih z evropskih volitev, in jasno izraženi referendumski volji navkljub ni pričakovati, da si bo SDS premislila in podprla spremembo volilnega sistema. Janša je v komentarju referendumskega rezultata dejal, da so proti glasovali ravno njihovi volivci.

Četudi predpostavimo, da ta domneva v dobršni meri drži (z opombo, da je proti uvedbi preferenčnega glasu glasovalo manj volivcev, kot jih je podprlo SDS), pa je na drugih parlamentarnih strankah, da tako prepričljivo izraženo voljo ljudstva uveljavijo v praksi. Prvi posveti kažejo, da bi bilo potrebnih 60 poslanskih glasov mogoče doseči, saj so spremembi volilnega sistema naklonjene vse, vključno z Logarjevimi Demokrati.

Če bo do ukinitve okrajev in uvedbe preferenčnega glasu, kar politiki zdaj dolgujejo ljudstvu, prišlo pravočasno, bo poslanske stolčke zasedlo še več visoko motiviranih Zal Tomašič, ki bodo s svojim delom, sposobnostjo in inovativnostjo prehitele okorele, manj sposobne kolege, stranki pa zagotovile zvrhano malho dodatnih glasov.

In nenazadnje, prostora za prerekanja okoli zaslug ob političnih razhodih, kakršnemu smo priča med Janšo in Logarjem, bo bistveno manj.

* (Rok je Čakš je lastnik in urednik Kozjansko.info in politični komentator)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport