Prikaži zgornjo objavo:

Operacija Charly II. Izpoved bivšega politika: Ko sem se obrnil na raziskovalne novinarje, so se zavili v molk.

Požareport @pozareport

Operacija Charly II. Izpoved bivšega politika: Ko sem se obrnil na raziskovalne novinarje, so se zavili v molk.

Članek

Objavljeno Jul 03, 2020

... Razen tega, da je policija (kar brez sodne odločbe) poizvedovala pri internetnih družbah kdo so poimenski lastniki posameznih IP priključkov, ni bilo v tem času nobenih preiskovalnih dejanj. Verjetno je šlo, samo po sebi, za nepomembno zadevo. Nato pa jeseni 2010: Zahteva za hišno preiskavo, vložena kar na dežurnega preiskovalnega sodnika in po to nujnem postopku. (?!) (priloga)

Objavljamo necenzurirano in neredigirano izpoved Andreja Magajne, nekdanjega poslanca Socialnih demokratov

Kaj naj bi bil, tako imenovan, utemeljen razlog za hišno preiskavo, se mnogi sprašujejo te dni ob hišni preiskavi gospodarskega ministra Zdravka Počivalška (SMC). Vemo, da vstop v stanovanje pomeni hud poseg v integriteto stanovalcev oziroma njihovo zasebnost in mora biti zares utemeljen.

Preveč je namreč primerov, ko smo imeli opravka javnimi odmevnimi zadeva. (To, da novinarji pridejo ob tajnih akcijah na prizorišče prej kot kriminalisti ali takoj za njimi je druga tema o kateri sem tudi že spregovoril).

Se spomnimo hišne preiskave pri gospe Alenki Bratušek. Pa že leta nazaj v stanovanju murskosoboškega župana Antona Štihca, kjer so iskali dokument, ki je bil sicer dostopen na občini. Zelo odmevna je bila tudi preiskava zoper poslanca SDS Andreja Širclja. In našteli bi lahko primerov, ki na kocu niso prinesli nobenega sodnega epiloga. Bo za take, premalo utemeljene akcije kdo odgovarjal !?

Moj zadeva izpred desetih let, to vprašanje še bolj nazorno izpostavlja. Gre za primer, ki je dejansko tako absurden, da ga težko najdemo.

Z njim danes ponovno opozarjam na resno temo, ki se očitno ponavlja in na katero je pred dnevi opozoril bivši član evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič. Opazen je bil tudi komentar političnega analitika Sebastijana Jeretiča, v katerem izrecno opozarja na vprašanje dopustnega praga za poseg v stanovanjsko pravico. Na to temo se oglašajo tudi drugi. Tema bi morala najti svoje mesto tudi v drugih družbenih instancah, najmanj pa pri varuhu človekovih pravic.

Kratka ponazoritev vse banalnosti primera izpred 10 let (hišna preiskava 3. novembra 2010)

Od nekega obvestila tujega varnostnega organa (Interpol - operacija Charly II) do hišne preiskave je v mojem primeru minilo kar leto in pol. (Časovni zamik naveden v prilogi)

Razen tega, da je policija (kar brez sodne odločbe) poizvedovala pri internetnih družbah kdo so poimenski lastniki posameznih IP priključkov, ni bilo v tem času nobenih preiskovalnih dejanj. Verjetno je šlo, samo po sebi, za nepomembno zadevo. Nato pa jeseni 2010: Zahteva za hišno preiskavo, vložena kar na dežurnega preiskovalnega sodnika in po to nujnem postopku. (?!) (priloga)

Pa se vprašajmo: Zakaj naenkrat po nujnem postopku glede nato, da se na zadevi ni nič delalo?. So imeli "zadevo na zalogi" in jo aktivirali "ob pravem času"?

Sedaj pa k stvari. Kaj naj bi bil, tako imenovan, utemeljen razlog za hišno preiskavo v mojem primeru:

V odredbi piše dobesedno: Prenos datoteke, katera prikazuje neznano dekle, oblečeno v hlače, katera prikazuje golo oprsje. (priloga / sken odredbe)

Ko sem v sodnem spisu kasneje videl ta "srhljivi corpus delicti", (ki naj bi, če sem malo ironičen ogrožal državo oziroma javni red in javno moralo) je bilo jasno da ne gre "deklico v hlačkah," ampak za spolno razvito dekle v hlačah z golim oprsjem (ki, resnici na ljubo, bi res lahko bila mlajša od 18 let)

In to naj bi bil utemeljen razlog za hišno preiskavo (?!), naslovljen kar direktno na mene, čeprav je bilo v hiši še 6 drugih potencialnih "storilcev" (družinski člani in podnajemnika).

Analogno npr. odvzemu prostosti (19. člen Ustave) je poseg v stanovanje zadeva iz nabora človekovih pravic in svoboščin (36. člen), posebej varovana z Ustavo. Zato morajo biti taki izjemni posegi zares upravičeni, zelo utemeljeni .
V ZKP je tudi zapisano, da mora obstajati verjetnost, da se predmet preiskave najde.

Je, morda tak nizek prag za poseg v nedotakljivost stanovanja ustaljena praksa v svetu in pri nas ali presedan v situaciji, ko tisti, ki so me hoteli diskreditirati v danem trenutku niso imeli pač nič drugega? Ne glede na banalni razlog, pa je bila tema očitno odlična za cilj diskreditacije.

Glede preiskovalne prakse pa mi je odgovoril strokovnjak iz tega področja, ki mi je samoiniciativno posredoval sledeče stališče:

"Kriminalisti, ki odkrivajo otroško pornografijo pri konkretnem IP naslovu praviloma ne ukrepajo ob eni zadevi, ampak nekaj časa spremljajo uporabnikov internetni promet - tako vhodni kot dohodni in ga analizirajo. Vsekakor ne love naključne klikarje ali radovedneže, ampak združbe, ki to počnejo namerno in organizirano ..."

Urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin mi je ob hišni preiskavi namenil kar celostranski portret, ob dokončnem epilogu v začetku leta 2018 pa je časnik Delo zadevo odpravil s kratko notičko o oprostilni sodbi.

Še več.

Tekom postopka se je tudi ugotovilo, da omenjena slika dekleta sploh ni bila prenesena, ampak, da je bil po sredi nek poizkus "davnlovdanja", ki pa ni bil izveden, kar izhaja iz ugotovitve inštituta za forenziko; ta pa izhaja iz preučitve avtentičnega luksemburškega dokumenta (priloga).

Torej na računalnikih, ki so jih zasegli, so iskali sliko, ki je ni bilo. Opravka smo imeli torej celo z potvorbo avtentičnega dokumenta tujega varnostnega organa. Ali je šlo za napako pri prevodu ali namensko prirejanje obvestila je vprašanje, ki ga na tem mestu ne bi odpiral. To mi moralo biti pravzaprav predmet preiskave na policije oziroma stvar direktorja direktorata za nadzor policije mag. Lada Bradača, ki se je tej zadevi, navkljub posredovani dokumentaciji, izognil.

Skratka: Toliko spornih zadev (v tem dopisu jih niti ne morem vse našteti; npr. zakaj so se računalniki in tudi ve forenzične kopije "izgubili"), da bi morala zazvoniti plat zvona. A kot rečeno, nadzorne instance so se zavile v molk; če ne štejem državnozborske komisije za človekove pravice pod vodstvom poslanke Eve Irgl in ene od sej v DZ, ki je bila namenjena sumom zlorabe policije v politične namene, v kateri je bil omenjen tudi moj primer. Tudi predhodna varuhinja človekovih pravic se je žal omejila zgolj na vprašanje dolgotrajnega sodnega postopka. To pa je bilo tudi vse, čeprav gre v moji zadevi za enega od najbolj skrbno dokumentiranih primerov, argumentiranih sumov zlorab.

Ko sem se obrnil tudi na raziskovalne novinarje, so se ti podobno kot nadzorne instance zavili v molk. Nekdo od njih pa mi je pojasnil v tem smislu: g. Andrej, bili ste sami oziroma imate neko malo stranko (Krščanski socialisti / po novem Novi socialdemokrati), preiskava vaše zadeve pa bi udarila zelo, zelo visoko, oziroma previsoko.

Čeprav moj primer nima nič z Iran-NLB afero je nekaj skupnega. V obeh primerih so zatajile vse nadzorne instance. Bo Slovenija našla raziskovalnega novinarja, junaka, bi se temeljito lotil te zadeve?! Na primer, urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin mi je ob hišni preiskavi namenil kar celostranski portret, ob dokončnem epilogu v začetku leta 2018 pa je časnik Delo zadevo odpravil s kratko notičko o oprostilni sodbi.

Sum o posedovanju nekih slik ni nič z v primeri z nepravilnostmi, ki so se ob preiskavi odkrile. A koga bi to zanimalo, oziroma ni ga "junaka" ...

Andrej Magajna @andrej.magajna

Vprašanje, ki ga je postavil g. Istok Potočnik, kaj se se delalo v vmesnem času eno in leto čovnega zamika (od obvestilom tujega varnostnega organa in sprožitvijo akcije) je vsekakor zelo umestno. Pravzaprav ključno. Tudi sam sem hotel dobiti informacijo od pristojnih, kaj se je dogajalo v tem letu in pol, a mi niso odgovorili. Postavil sem ga tako vodstvu policije , oddelku, ki je delal na zadevi; kasneje tudi direktorici Tatjani Bobner, .... na to opozoril tudi direktorja Direktorata za nadzor policije mag. Miroslava Žamrla in naslednika mag. Lada Bradača / in : NIČ. V sodnem spisu (sem ga osebno pregledoval, saj sem se zagovarjal v glavnem sam) je bila zavedena kronologija dogodkov, ki se je nanašala tudi na delo policije. Vse natančno: Od pošte, ki je priromala iz Luksemburga, do .... Tam ni bilo zavedeno nič kar bi kazalo, da so spremljali naš domači IP, razen, kot je bilo navedeno, da so se pozanimali na strežniku za ime latnika internetnega priključkov. Glede na to, da sem to vprašanje postavil večkrat in na več mestih, nisem dobil nobenega pojasnila. Ker tudi, kot v rečeno, v spisu ni bilo tovrstnih zaznamkov sklepam, da so imeli dejansko zadevo v predalu, na lagerju, kot se reče. Verjetno je bila zadeva manj pomembna. Vemo, da preiskovalci ne sprožijo akcije za vsako zadevo, ki nam jo kdo pošlje. Najprej presodijo njen pomen in težo. Od pristojnih nisem zahteval podrobnosti, le to ali so delali na zadevi ali ne. Tudi zaveden datum kriminalista , ki je prevzel zadevo je razvidno (če pogledate prilogo), da so uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja naredili šele jeseni 2010. Kriminalist zapiše, da je izveden (od koga ? se sprašujem), da imajo na generalni upravi dokument tujega varnostnega organa. Ni pa - zanimivo - navedel starosti dokumenta. Te podatek sem dobil od inštituta za forenziko. Na osnovi njih in suma, da se v časovnem zamiku ni dogajalo sem predlagal interno policijsko preiskavo- Izrecno pa sem na to opozoril oba direktorja (bivšega in aktualnega ) direktorata za nadzor policije a, so se vsi po vrsti e "branil z molkom". Morda ste g. Potočnik in ostali s tem pojasnilom zadovoljni, v nasprotnem postavite dodatno vprašanje. Pravzaprav tudi sam nisem zadovoljen in sem ponovno, tudi novemu direktorju policijske naslovil pobudo za interno policijsko preiskavo.

Jul 03, 2020