Ko sva se z možem spoznala in se odločila za poroko,sva mislila da bo najino skupno življenje trajalo večno. A žal ni bilo tako, saj božja pota niso naša pota in božje misli, niso naše misli. Mož je imel že od pubertete sladkorno bolezen in si je redno moral dajati inzulin. Takrat medicina še ni tako napredovala in sladkorna je pustila posledice na njegovem telesu.

      A dokler je bilo vse dokaj v redu, sva se poskusila čim manj obremenjevati s tem, razen kolikor je bilo potrebno, da je bila sladkorna bolezen urejena.

    Po poroki sva stanovala pri mojih starših. Kasneje sva kupila parcelo in zgradila svoj dom.

    Po dveh letih nestrpnega pričakovanja naju je Bog razveselil z rojstvom sina in kmalu za tem še s hčerkico. Sreča bi bila popolna, ko ne bi imela hčerkica ves čas prebavne težave, a zdravniki niso nič ugotovili. Ko je bila stara eno leto so jo operirali zaradi invaginacije črevesja, ki je nastala zaradi hude driske. A ker ni bila operirana pravočasno, so morali odrezati del črevesja, ki je odmrlo. Po nekaj mesecih so ugotovili, da ima celiakijo in po dietni prehrani je lepo napredovala. A na žalost so se na mestu prve operacije naredile neprehodne zarastline in je bila zopet prepozno operirana in je zaradi sepse umrla na operacijski mizi. Ne da se povedati kako neizmerna je bolečina, ko izgubiš otroka. Sprašuješ se :" Moj Bog zakaj?", a odgovora ni.

    Leta so tekla naprej. Bog nama je podaril še eno hčerkico, a to srečo je zatemnila novica, da je sladkorna bolezen okvarila možu ledvica in je moral iti na zdravljenje z dializo. Ni nama bilo lahko,a vse sprejmeš z Božjo pomočjo tako kot je in živiš naprej.

    A zopet nova preizkušnja, nov udarec. Ko je bila hči stara pet let, sin pa dvanajst, je mož doživel srčni infarkt. Lepo si je opomogel, a ga je drugi dan ponovno in ko sem prišla k njemu, je bil že mrtev. Tako sem ga klicala, a ni se odzval na moje klice. Moj Bog zakaj? Kako naj povem otrokoma, da je ati umrl, da se ne bosta več z njim igrala, pogovarjala...

     Hčerka, ki je ravno tisto leto šla prvič v vrtec, ni mogla razumeti, zakaj ne pridem po njo po kosilu,kot ati. Pa tudi račun za vrtec je bil večji, saj je iz poldnevnega šla v celodnevno varstvo, kajti jaz sem morala hoditi v službo, saj brez dela ni jela.

    Ko je v tretjem razredu niso hoteli več sprejeti v jutranje varstvo, mi je ,Bogu hvala, mamica sošolca sama ponudila, da jo je zjutraj vozila v šolo, kajti moja služba se je začela veliko preje.

     Sin je potreboval, da bi z njim preverjala znanje za šolo, a ker sem bila sama za vse, tega enostavno nisem zmogla, saj je prej to delal moj mož. Tako je bil  popolnoma prepuščen sam sebi. Zaprl se je vase in ni imel kaj dosti prijateljev. Želel je iti v gimnazijo Želimlje. Zame je bila to težka odločitev, saj ni bilo nikogar, s katerim bi se posvetovala. A v srcu sem čutila, da moram slediti otrokovi želji, kljub temu, da bo odšel od doma in da bodo stroški večji. Nikoli mi ni bilo žal te odločitve, čeprav me nikoli ni nihče vprašal, če zmorem poravnati stroške. V drugem letniku se je že popolnoma vživel v tamkajšnje življenje in našel veliko prijateljev.

    V službi so mi sprva ustregli in sem delala le dopoldan in ponoči. Ponoči je k njima hodila spat moja mama, ob sobotah in nekaterih praznikih, ko sem delala cel dan, sta mi včasih priskočila na pomoč botrca in boter, brat, sestra, včasih pa sta morala biti kar sama.

    Hvala Bogu, otroci rastejo, čas hiti naprej, a strpnost nekaterih sodelavk je kopnela. Kljub občasnim očitkom so mi dovolili, da sem do hčerkinega vpisa v srednjo šolo bila brez popoldanske službe, razen med počitnicami. Za to sem hvaležna vsem, ki so mi to omogočili in potrpeli z menoj. Delam v bolnišnici kot medicinska sestra, tam pa ni služba v enem turnusu in prazniki so le redko prosti.

    Hči je zdaj v srednji šoli, sin je študent, jaz pa sem med tednom sama doma, saj je šla hči po bratovi poti na isto ginmnazijo. Dan kar hito mine, a večeri so samotni in večkrat težki zaradi osamljenosti. Nikogar ni za pogovor, pa naj mi bo lepo ali pa naj bom žalostna! Nikogar s katerim bi delila lepe ali pa težke trenutke. Ko prideta otroka konec tedna domov pa jaz delam v soboto cel dan, tako da smo še takrat velikokrat le malo časa skupaj.

    Sama sem za vse. Za plačilo računov,za popravilo polomljenih stvari, za košnjo trave, škropljenje dreves in še mnogo drugih stvari. Saj ni težko, a kaj ko večkrat zmanjka časa za vse, a bo že kako. Včasih si pa le želim, da bi kdo opazil moje delo, me pohvalil ,ali pa tudi pograjal, če ni dobro, a ni nikogar.

    Zdaj, ko je sin že odrasel mi tudi on pomaga po svojih močeh, a če je v soboto slabo vreme, se ne da in je treba delo postoriti med tednom. Tudi hči že pomaga pri kuhi in pospravljanju po hiši in mi je tako veliko lažje. Na žalost sta doma le za vikende, ti pa tako hitro minejo.

    Velikokrat sem bila razdvojena pri odločitvah,ker ni bilo nikogar, s katerim bi se posvetovala. Še posebno pri vzgoji otok,saj sem bila še posebno ob pubertetniških izbruhih na robu svojih moči, znanja in potrpljenja, kajti tudi jaz sem samo človek. Z Božjo pomočjo je le nekako šlo naprej. To moč iščem v vsakdanji molitvi, ki traja zjutraj skoraj eno uro in mi vzame kar nekaj spanca. A ni mi žal, saj se mi zdi, da bi brez nje sploh ne zmogla preživeti dneva. Če mi le čas dopušča grem skoraj vsak dan tudi k sveti maši. Tudi tu se po pogovoru z Jezusom, izročitvi vsega, kar me teži Bogu in po prejemu Svete hostije, počutim veliko bolje in grem naprej. Tudi usmiljeni Jezus mi je v veliko pomoč in oporo, saj vem, da me sprejema tako kot sem in da me razume.

     Vsako leto gremo skupaj tudi za en teden na morje.Ta teden mi  zelo veliko pomeni, saj smo ves čas skupaj,se pogovarjamo in skupaj odpočinemo.Mene sicer ob pogledu na pare vedno stisne pri srcu in želja po tem,da bi bil nekdo ob meni,ki bi me ljubil,postane še večja.Čeprav veš,da ni vedno tako lepo,kot je videti,vseeno hrepeniš po družbi.Tako je tudi med prazniki,ko se vsa hrepenenja prebujajo ob trnutkih,ki bi jih rad delil z nekom.

    Bogu sem kljub občasnim skrbem neizmerno hvaležna za moja otroka,saj sta smisel mojega življenja.Zaradi njiju vztrajam,saj bi drugače že zdavnaj obupala in se nehala prebijati skozi to življenje.Še vedno me potrebujeta,pa čeprav sem kdaj tudi tečna,to pa tudi moram biti,saj sem vendar mama!

    Vesela sem, da imam službo, pa čeprav so s tem povezane tudi določene težave, a imam le stalni dohodek, kar je v današnjem času še kako pomembno. Tudi sin je delal preko študentskega servisa , da je plačeval svoje stroške. Žal je naša zakonodaja malo čudna, saj se mu je v dohodek upoštevala tudi družinska pokojnina in je tako moral plačati dohodnino, čeprav s svojim delom ni presegel cenzusa. Tako sem jaz s svojim dohodkom plačala, ker je on delal. Nekdo, ki pa ima očeta, lahko ta oče zasluži kolikor hoče, pa njegov otrok ne bo plačal za to dohodnine, seveda če ne bo presegel cenzusa, saj se mu očetova plača ne šteje v dohodek.

     Hvala Bogu, da imam starša še živa ,priskočita mi na pomoč, če zmoreta, saj sta že v sedemdesetih in bi tudi sama že potrebovala pomoč. Pred nekaj leti sem spoznala tudi dve prijateljici, ki me res razumeta in sta mi v veliko duhovno podporo. Z njima lahko delim vse stiske in bolečine. Škoda je le to, da prebivata zelo daleč. Zato pa imamo , hvala Bogu , telefone in ti še kako prav pridejo!

     V življenju me najbolj razveselijo uspehi mojih otrok, saj je njuna sreča tudi moja. Ko prideta domov in vem, da hiša ni več prazna, ure minejo zelo hitro. Ko vidim otroka srečna tudi meni sije sonce in v globini srca čutim, da usmiljeni Jezus tudi meni pripravlja lepše dneve.

    V Svetem pismu večkrat piše o potrebni skrbi za vdove, a žal vedno znova občutim, da nikogar ne zanimamo. Nikogar ne zanimajo naše stiske, potrebe, težave, oziroma, kaj potrebujemo. V lanskem postnem pismu so se škofje na veliko razpisali o stiskah razdrtih družin, a vdoveli smo bili omenjeni šele na koncu, med bolnimi in ostarelimi. A sem bila pri 35h res to? Šele v zadnjem letu sem opazila duhovne vaje za vdovele, a zopet z ostarelimi in to med tednom, ko imam službo. Upam,da se bo tu kaj spremenilo, a takrat bom najbrž že stara, seveda,če mi bo dano.

      Da me ne bi kdo napačno razumel v tem mojem pisanju. Ne prosim za pomoč, le za razumevanje, saj mi občutek, da me nekdo razume, zelo veliko pomeni. Ne zamerim pa tistim, ki me ne razumejo, saj niso to izkusili ,in vem, da ne zmorejo razumeti.

Od tega, ko sem to napisala za Našo družino je preteklo že kar nekaj let, med tem se je sin poročil, postala sem babica, prestala operacijo na hrbtenici...še vedno pa delam, tako v službi kot doma.....in živim življenje, ki je velikokrat tudi lepo....Bogu hvala!