Zadne čase mnogokrat slišim in berem, kako skoraj nihče več ne zna čutiti s sočlovekom. Kako je bolje imeti psa ali pa mačko, ki te pridno čakata doma. Se ne jezita nate, če nanju pozabiš, ju ne nahraniš.....

Dobro, priznam. Tudi jaz nimam vedno rada obveznosti in neprestane skrbi in delo. A če v isti sapi pomislim, da bi bila pa večno v brezdelju....potem imam že raje tako kot je. Imam pa  raje delo, obveznosti....ker bi bila potem resnično osamljena in moje življenje ne bi imalo nobenega smisla. Tudi nisem rada vedno sama, pa čeprav me ljudje mnogokrat razočarajo, ponižajo, izkoriščajo.....želim še vedno iti med ljudi.....

Če mi kdo kaj potoži, se skoraj vedno skušam vživeti v njegovo stisko in čutim z njim, mi je hudo zanj in bi mu rada pomagala, če le morem.....Opažam pa, da nekateri vidijo resnično le sebe in si povsem zastirajo oči pred stisko drugih. Ampak, a je potem res rešitev v tem, da se začneš ljudi izogibati in živiš raje z živalicami, ki te pa morda ne bodo razočarale? Vendar tudi živali niso večne, nekoč bo tudi njih dočakal konec. Zapustile te bodo in te s tem tudi prizadele in razočarale....In če jo pozabiš nahraniti ji zagotovo ni vseeno....in če imaš zaprto v stanovanju zagotovo to ni ljubezen do živali pač pa ujetništvo.....Da me ne bo kdo narobe razumel, tudi jaz imam rada živali a rada imam tudi ljudi!

Nekoč mi je pacientka zaupala, da nihče drug razen njenih najbližjih (mož, sin in hči) ne vedo, da hodi na dializo. Ni vedela ne mama, ne sestra, niti najboljša prijateljica. Ko sem jo vprašala zakaj tako, mi je odgovorila, da zakaj bi pa to pripovedovala, če ne bo nihče čutil z njo! Da je bila njena prijateljica tudi nekoč zelo bolna, pa ni ona ob tem nič občutila, ničesar! Morda razmišljam narobe, a mene je ob njenih besedah kar zmrazilo........... Mene je naprimer danes zelo pretreslo, ko sem prebrala, da je fant, ki je bil boj z levkemijo ta boj izgubil! Nisem ga poznala, zanj sem izvedela iz FBja in od takrat vsak dan zanj molila.......hudo mi je za njegove starše....upam, da jih Bog potolaži.....

A resnično nihče več nič ne čuti do drugega? Jaz pa mislim, da temu ni tako. Le zakaj vse posploševati? Še vedno so tu usmiljeni Samarijani, ki znajo prisluhniti, ki znajo čutiti....Vem sama zase, da čutim in občutim, vem da sta moja hči in sin tudi čuteča in znata pomagati in prisluhniti tistim, ki so pomoči potrebni, pa moja mama, oče.....mnogo mojih prijateljic, prijateljev....nekatere sodelavke......

Zato se ne strinjam s trditvijo, da skoraj nihče ne zna več čutiti s trpečim...še so....še smo in če bomo vztrajali, nas bo še več! Pri tem pa nam Bog pomagaj, da ne obupamo, pač pa vztrajamo, čutimo drug z drugim in zaupamo!