Dragi  ati!

Ko si davnega leta 1938 v najlepšem mesecu, v mesecu maju, prijokal na svet, so se tvoje sestre in brat razveselili in se po vasi hvalili, da ste pri vas dobili majhnega Lujzeka.

Tvoje otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna. Rad si nam pripovedoval zgodbe iz tistih časov. Kako ste ponoči bežali v izganstvo na kočevsko in ti je zaupana kokoš pobegnila v noč, kako sta z bratom in drugimi otroci kakšno ušpičila, kako si pasel prašiče.

Ljubil si zemljo in živali in želel kmetovati a tvoja starša sta odločila da greš v Maribor v šolo. Ko si se po šolanju zaposlil in delal na izgradnji ceste LJ-ZG si tam spoznal brhko dekle Anico, ki je osvojila tvoje srce. V skupni ljubezni sta se odločila za zakon v katerem smo se vama rodili trije otroci.

Vse življenje sta pridno delala in si zgradila hišo. Po upokojitvi pa sta se odločila, da nadaljna leta preživita na tvoji rojstni domačiji, na Gmajnci.

Mi, tvoji otroci , smo med tem odrasli, se izšolali in si tudi sami ustvarili družine in svoj dom. Vaju z mamiko smo obdarili s sedmimi vnuki s katerimi si se zelo rad poigral, če si le imel čas.

Rad si imel in zbiral ure. Veliko svojega časa pa si posvetil čebelam. V več kot sedemdesetih panjih so ti nanesle zelo dober med, ki ti je prinesel mnoga priznanja in celo zlate medalje. Svoje čebelice si imel zelo rad in kot ti je ob zadnjem rojstnem dnevu Blaž povedal, da so po naključju ravno tvoj rojstni dan izbrali čebelarji za dan čebel, so se ti orosile oči od ganjenosti.

V roke si rad prijel tudi frajtonarico in nanjo kaj zaigral. Tvoja pravnukinja Klara je vedno takoj prihitela, ko je slišala, da igraš in plesala ob zaigrani melodiji. Ja, Klara je bila tvoj sonček, sonček, ki je tudi v tvoji težki bolezni privabil nasmeh na tvoj obraz.

Bog ti je podaril veliko talentov. Lotil si se celo obdelovanja gline in naredil kar nekaj podob Kristusa na križu. Ko so vandali uničili Kristusa na kužnem znamenju v Ločni, si se odločil, da narediš novega iz lesa. Oprosti, ker smo dvomili, da ti bo uspelo, kajti, ko si ga končal, smo videli, da ti je super uspel in še zdaj visi tam. Pomagal si pri mnogih obnovitvenih delih na Kapitlju in s ponosom sodeloval v vsaki velikonočni procesiji.

Veliko bi še naredil in ustvarjal, saj si imel še nešteto načrtov, a žal te je kruta bolezen, ki se je tiho priplazila v tvoje telo, vedno bolj oddaljevala od zastavljenih načrtov in tudi od nas. Povsem te je izčrpala po nekaj mesečnem trpljenju. Bog se je odločil, da je dovolj tvojega trpljenja in te vzel k sebi. Med nami je s tvojim odhodom ostala velika praznina, praznina, ki boli kljub temu, da v veri upamo, da si zdaj srečen pri Bogu v nebesih, kjer te nič več ne boli.

Dragi ati, radi te imamo, pazi na nas iz nebes in prosi tam za nas in hvala ti za vse!