Večkrat se spomnim dogodka iz svojega otroštva:
Nekemu človeku je iz hleva pobegnil teliček. Mi otroci smo bili navdušeni pa smo dirjali za njim vsepovsod, gotovo smo ga s tem še bolj prepodili. Otroci z več domačij smo imeli to za veselico. Tekali smo okrog in se imeli za nadvse koristne (pa še drugega nam tedaj ni bilo treba delati).
Po dolgem času je teličkov gospodar vendar ujel telička ... in potem ga je zelo premlatil. Zelo.
Otroci smo onemeli.Ves smeh in prešernost sta v hipu izpuhtela.
No, ta teliček pravzaprav ni bil teliček, pač pa telička. In odrasla je v kravo. Kot otrok sem bila jaz precej domača pri marsikateri hiši okrog, še bolj pa v hlevih. In tudi v hlev, kjer je bila "doma" ta telička, sem večkrat prišla.
Ko sem bila enkrat v hlevu, je vstopil gospodar in krava, ki je zrasla iz tiste pobegle teličke, se je začela tresti.
Strah se je tako globoko zažrl vanjo.
Podobne izkušnje videvamo pri psih. Znanka mi je pripovedovala, da je njena družina sprejela iz zavetišča nekega psa najdenčka - našli so ga privezanega nekje v gozdu. V njeni družini se je pes lepo udomačil - ampak sčasoma je opazila, da pes "ponori", če zavoha alkohol. Tako se ji je zgodilo na ulici, da je psa komaj zadržala pri sebi, ko je šel mimo pijan človek.
Pa ljudje?
Kako je pa z nami in spomini na tepež, brce, poniževanje, zmerjanje in podobno?
Videla sem večkrat, kako kakšen človek burno reagira samo ob omembi nekoga iz njegovega življenja. Kakšno reakcijo lahko sproži spomin na nekega človeka.
Kako to premagati?
Nekoč smo pri nas z otroki gledali nek film, naslova se ne spomnim. Bil pa je namenjen otrokom in gledali smo ga na priporočilo nekega knjižničarja.
Spominjam se samo tega, kako je neka deklica bežala in bežala pred neko pošastjo (zmajem?), ampak kamorkoli je zbežala, jo je tista pošast našla ... skoraj ujela ... Deklica je bežala in bežala. Navsezadnje je pritekla v nek kot vrta, od koder ni bilo čisto nobenega izhoda. Vsa iz sebe se je obrnila z obrazom proti pošasti in zakričala vanj: "Ni te!!!"
In tisti trenutek se je pošast razblinila. Strah je razpadel. Ni ga bilo več.
Na nek način močan film z zanimivim sporočilom, ampak vsaj enega od mojih otrok je bilo filma še dolgo strah. Bil je še tako majhen, da ni razumel, da tiste pošasti potem ni bilo več - takoj, kot je deklica zakričala, da ga ni, da ne verjame vanj.
Torej: če bi človek, ki ga je groza drugega človeka, zakričal vanj: Ni te!! Bi bilo potem v redu, bi bilo bolje? Vsekakor je dejstvo, da imajo ponavadi nasilneži največjo moč nad krhkimi in nežnimi ljudmi. Nad tistimi, ki naj bi jih pravzaprav ščitili in varovali. To so tudi lastni otroci.
Grozljiva misel, da bi se mene kdo tako bal, da bi se stresel od groze, ko bi me zaznal.
Ja, so ljudje, ki povzročajo grozo v drugih. Kakšni šefi, sodelavci, zdravniki, učitelji ... in marsikdaj je mogoče razumeti, ker so še druga ozadja (profesor - učenec - neznanje), ampak najhuje je pa, kadar se družinski člani bojijo katerega od svojih. Najhuje je, če se človek niti doma ne počuti varnega.
V sebi razviti "ni te" je - po moje - nekakšna zasilna pot. Ker če nečesa ni, ti (tisto) ne more toliko hudega narediti. Okrepiti sebe, svojo moč.
V Svetem pismu je marsikakšen citat, ki ga ni jemati čisto dobesedno.
"Kdo ljubi svojega otroka, uporablja šibo."
Pred kratkim sem slišala razlago tega citata. Gre za to, da pastir uporablja svojo palico - ne za tepenje, pač pa za vodenje, usmerjanje svoje črede!! In prav tako uporablja dober vzgojitelj "palico" (pravila, zahteve ...) za vodenje svojega otroka, ne za pretepanje.
Prg 13,24 Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj vzgaja.
Sir 30,1 Kdor svojega sina ljubi, ga bo pogosto tepel, da ga bo lahko nazadnje vesel.
Jaz bi rekla ob teh dveh citatih, da prvi lepo spregovori o zgodnji vzgoji, ob drugem bi pa poudarila strogost, meje, zahteve do otroka, doslednost - to, vzgojo, vodenje, nikakor pa ne dobesedno pretepanja otrok.
Pretresljivo je to, ko kakšen človek reče, da otrok čuti, da je zaslužil to, da je tepen. In da po tepenju priteče k "vzgojitelju" in se stisne k njemu, skorajda v zahvalo. Meni se zdi grozljivo, da kdo sploh lahko kaj takega pomisli.
Morda ima take misli človek, ki je sam doživljal ljubezen preko palice, ki so jo uporabljali njegovi starši?
Dejstvo je, da se v vsakem od nas že v nežnem otroštvu marsikaj globoko zasadi in če stvari sčasoma ne predelamo in postavimo na svoje mesto (ne pod preprogo ali v predal s ključkom, ki se izgubi), so vzorci v nas lahko tako močni, da ne bomo znali delati drugače, kot so drugi delali z nami.
Mislim, da gre lahko za tako strašno hude stvari, da se jih posameznik sploh ne upa dotakniti. Niti s spominom ne. Zato lahko dela stvari, za katere sploh ne ve, da jih dela, ali pa ne more razumeti, od kod to v njem ...
