»Predno boš molil k soncu, boš odšel k reki,

da se napiješ njenega šumenja,

in napolniš svoj trenutek z njenim večnim vračanjem.«

France Režun

Tisti dan sem pohajal ob reki in se spomnil stihov indijskega pesnika Kalidase: »Kot zapeljivke reke so lenobne, podoben oblim bokom prod je beli, kot nizi biserov so jate ptic na bregu, bleščeče ribe kot verižice za pasom.« Zanj je bila narava izraz božanskih sil. Pri njem med naravo in človekom ni meja: reke so kot dekleta in dekleta spominjajo na divje živali in rastline. Opisi narave se mu nenehno spreminjajo v ljubezenske prizore: »Ko z roko boš odgrnil z ločkom modro vodno ji obleko in kakor boki slečeni bodo bregovi njeni goli. Ko se tako nad njo boš sklanjal, res težko ti bo oditi: kdor ve, kaj je ljubezen, je omamljen od golote ženske.«

Pesnik za katerega se ne ve niti kje niti kdaj je živel nas popelje v čustveno ekstazo doživljanja sveta. To je panerotičnost v izvorni obliki. Kalidasa je govoril iz skupnosti ljudi, ki so živeli v srcu narave, ljudi velikega duševnega zdravja, ki so si prizadevali doumeti duhovni pomen svojega življenja. Danes nam ograde materialnega zastirajo perspektivo duhovnega človeka, čeprav človek ni prebivalec zgolj materialnega sveta. Dotaknimo se vode z obeh pogledov človekovega duha, materialnega (znanstvenega) in duhovnega.

Pogled v kozmična prostranstva nam govori, da je voda spoj vodika, ki izvira iz velikega prapoka (big bang), in kisika, ki ga oddajajo mlade zvezde. Ko prvič zasveti novorojena zvezda, ko se druga za drugo prižigajo kozmične luči, je to sij kozmične vode, ki oznanja rojstvo nove zvezde. Kozmična voda razsvetljuje zibelke, v katerih se rojevajo zvezde, te pa so jedra nastajanja materialnih svetov kozmosa, planetov. Zvezde so alkimistične peči vesolja. Ker pot do planetov vodi prek zvezd, je tudi vsa planetarna voda po izvoru pravzaprav zvezdna voda. Tudi Sonce, ta orjaški termonuklearni reaktor, vsebuje veliko vode. Kako neverjetno sta si po svojem izvoru blizu voda in ogenj! Tema, ki so jo doslej opevali le pesniki, prehaja vse bolj na strani znanstvenih razprav. William Blake (1757-1827) je napisal čudovite stihe: »V Zrnu peska videti cel svet in Nebo v Roži na poljani. Večni čas imeti v hip ujet in Neskončnost obdržati v dlani.«

Biofiziki, ki se ukvarjajo z razreševanjem uganke življenja pravijo, da vodna kaplja vsebuje vse skrivnosti življenja, obenem pa kvantni pogled na svet v kaplji vode zre hologram vesolja. Morda je res tako? Kakorkoli že, ljudem sta v vsakdanjem življenju bližji kaplja sreče ali pa kaplja žalosti. Obe nasprotujoči si močni čustvi se zrcalita v solzah. Človek lahko joče od žalosti ali pa tudi od sreče, ampak na kaplji solza tega ni videti. In če smo že pri mističnem poetu Williamu Blakeu ne pozabimo, da je napisal tudi: »V stoječi vodi pričakuj strup!« Spomnimo se tega vsakič, ko nas navdajajo grešne misli, da bi kupili plastenko z mrtvo vodo.

Naš planet smo poimenovali Zemlja, vendar bi ga bilo bolje krstiti planet Voda. V zemeljski skorji je namreč 30 krat več vode kakor v oceanih. Ključ do teh orjaških zalog vode pa drže v rokah vulkani. Vsakič, ko izbruhne vulkan, iz nedrij planeta izbruhnejo velike količine vodne pare in ogljikovega dioksida, ki ohranjajo Zemljo toplo, da ostaja kozmično jajce življenja. Ponovno smo priče, kot pri rojevanju zvezd, delovanju kreativnega nasprotja ogenj/voda. Vedeti moramo, da Zemlji nenehno grozi trajna poledenitev, ki jo lahko spremeni v orjaško kozmično snežno kepo. To se je že zgodilo pred 700 milijoni let in če zemeljski vulkanizem ne bi prebil ledenega oklepa planeta, nas danes ne bi bilo. Pogled v bližnjo kozmično soseščino sončnega sistema nam razkrije našo preteklost in nakaže našo daljno prihodnost. Če je Venera podoba naše preteklosti pred vesoljnim potopom, je Mars podoba Zemljine neizogibne sušne prihodnosti. Venera, s svojo visoko temperaturo, namreč v svojem razvoju še ni doživela vesoljnega potopa. Drugače je bilo z Zemljo, ki je doživela svoj planetarni potop, ko jo je pred 4,4 milijarde let doletela kondenzacija vode. Pesnik bi zapisal: »Nebo je padlo v morje in morje se je dvignilo v nebo.« Seveda kozmični potop Zemlje nima nobene zveze s človeškimi »vesoljnimi potopi«, ki jih mrgoli v mitologijah vseh človeških kultur.

Vemo, da je polarni led časovna kapsula naše prihodnosti in sprašujemo se, kako trdne so zapornice, ki danes preprečujejo nov vesoljni potop po človeških merilih. Potop ali pa sušo, ki nas bo popeljala v scenarij, ki se je zgodil na Marsu. Krhko je dinamično ravnovesje Zemlje. Kratkost človeškega življenja v primerjavi s planetarnimi cikli sprememb, ki se merijo v desetinah milijonov let, prinaša tudi kratkovidnost naših razmišljanj in dejanj. Zavedamo se, da: «Dvakrat ne stopiš v isti val, dvakrat ne vidiš enakega oblaka, dvakrat ne boš videl enake snežinke.« Tako se spreminja svet s človeškimi merili časa; zdi se nam, da je ves čas enak, a jutri ne bo isti. Vsak dan bo isti, a nikoli ne bo enak.

Danes je v atmosferi le še stotisočinka planetarne vode, vendar je atmosferska voda klub vsemu glavni dejavnik, ki vpliva na podnebje, vodni krog pa s svojimi učinki poglavitni kipar, ki oblikuje zemeljski relief. Čudežna voda še naprej obstaja hkrati v vseh treh agregatnih stanjih, plinastem, tekočem in trdnem.

Preidimo iz makrokozmosa v mikrokozmos in se vprašajmo: »Kaj sploh je voda?

To je najbolj proučevana tekočina, a tudi najmanj razumljena. Znane so njene številne anomalije, ki verjetno izvirajo iz nenavadne strukture njene molekule. Atomi vodne molekule sestavljajo tetraeder, ki ni geometrično popoln. Če bi bil, bi kot med vodikovima atomoma meril 109,5 stopinje, v resnici pa meri 104,5 stopinje. V tetraedru vodne molekule dve oglišči zavzemata dva atoma vodika, dve oglišči pa dva para elektronov kisika. Ker imata para kisikovih elektronov večjo odbojnost kakor oba vodikova atoma, sta si atoma vodika bližje, para elektronov pa bolj narazen. Zato kristalni tetraeder vode geometrično ni popoln. Vsaka vodna molekula ima z drugimi štiri vodikove vezi. To si najlažje predstavljamo kot skupino ležečih ljudi, ki se z rokami držijo za noge. Tetraedralna kristalna struktura in vodikove vezi govorita, da je voda dejansko tekoči kristal, mešanica kristalnih lednih fragmentov in tekoče komponente. Raziskovalci so razvili številne modele strukture vode, vendar jim z njimi nikakor ne uspe celovito pojasniti lastnosti te nenavadne snovi. Vsi modeli imajo isto napako: vsiljujejo statični opis izjemno dinamičnih sprememb. To je tako, kot da bi s fotografije nogometne tekme hoteli napovedati njen končni rezultat. Lahko pa se gremo molekularni kino, ki nas približa resnici. Ko voda zmrzne, se vodni tetraedri namnožijo v heksagonalno kristalno rešetko. Pravi spektakel heksagonalne simetrije so snežinke. Če voda zmrzne v ledene rože, so tudi te šesterokrake. Ko gledamo ledene rože, si niti ne predstavljamo, da imamo opravka še z eno veliko skrivnostjo narave. Znanost nima pojma, kako odgovoriti na vprašanje: »Zakaj rastejo ploskovni kristali, če so možne tridimenzionalne oblike kristalov?« . Obenem je znanstvenike osuplo spoznanje, da kristalna rešetka vode vibrira kakor stojno valovanje orgelske piščali. Ali kristalne piščali vode igrajo v kozmičnem orkestru? Kako zveni kozmična fuga za vodo? Vprašanja zadevajo v same temelje našega poznavanja sveta.

Pravzaprav je Ironija, da se mora življenje na Zemlji, ki je popolnoma odvisno od vode, obenem nenehno bojevati z njo. Vzrok tega paradoksa je pojav, ki se imenuje hidroliza. Povezava dveh aminokislin je možna le ob izločitvi vode in nasprotno, več kot je vode naokrog, bolj se trgajo vezi aminokislin, ki tvorijo proteine. Še bolj je problem hidrolize zaostren pri DNK, ki se v vodi preprosto razkroji. Voda je torej strup za dve bistveni komponenti življenja, za proteine in za DNK. Proti hidrolizi imajo žive celice učinkovite obrambne mehanizme. Nekoč v davnini ni bilo tako, zato je le malo verjetno, da bi se življenje rodilo v mlačni »vodni prajuhi«, ampak se je najbrž okrog vročih hidrotermalnih vrelcev na dnu oceanov. Tam v globinah večne teme še danes žive purpurne žveplove bakterije, za katere je H2S vir vodika, ki je nujno potreben za avtotrofne procese. Ko se je življenje dvignilo iz morskega dna, je vir vodika postala voda. Ob tem se je v atmosfero sproščal strupeni kisik, ki bi s kisikovo krizo lahko izbrisal komaj rojeno življenje na planetu. Evolucija je grozečo kisikovo krizo hitro rešila z dihanjem, ki je obrat fotosinteze. Igre življenja z vodo so se torej začele kaj kmalu in se tudi ves čas nadaljevale. Na kopno so najprej prešle rastline, sledile so jim živali. Seveda je bilo treba morsko vodo vzeti s seboj in jo v telesu organizma čim bolj zatesniti. Nenehne izgube vode so organizmi nadomeščali različno, rastline so razvile enosmerni vaskularni sistem, ki vodi vodo iz korenin proti listom, živali pa krožni, cirkularni sistem krvnega obtoka. Tudi v jajcih, zaščitenih z lupino, je bilo zaprto majhno morje, v katerem se je lahko razvil zarodek. Ta inovacija je plazilce ponesla po vsem planetu. Zarodki sesalcev vse do rojstva plavajo v notranjem morju amnionske tekočine v maternici matere. A kljub vsem sistemom za obrambo pred izsušitvijo se ta kopenskim organizmom pogosto dogaja. Brez vode pač ni življenja.

Raziskave skrivnostne vode hitro napredujejo in se pomikajo vse bolj v mejna področja znanosti. Ugotovili so, da so vse vezi, ki sestavljajo molekulo vode, posledica kvantnih učinkov. Posebno vodikova vez, ki je rezultat enega najbolj nenavadnih kvantnih pojavov, vibracij »ničelne točke«. Te stalne vibracije so posledica znamenitega Heisenbergovega načela nedoločenosti. Povedano po domače, četudi bi vesolje zmrznilo do absolutne ničle, bi te vibracije še vedno obstajale, saj izvirajo iz energije polja popolnega vakuuma. Pri vodi kvantne vibracije ničelne točke krepijo njene molekularne vezi, kar otežuje povezovanje vodnih z molekulami drugih snovi. Posledica tega je visoko kohezivna tekočina, tekoči kristal ki je temelj življenja. Kvantna fizika je elitna znanost, ki ruši temelje deterministične predstave sveta. Predstavljajmo si, da gledamo valujoče trsje v vetru. Če gledamo valovanje celote, ne vidimo konic trsov, če pa gledamo vsako konico trsa posebej, ne vidimo valovanja celote. Vidimo, kar hočemo videti, to je kvantni pogled na svet.

Toda ni potrebno biti kvantni fizik, da začutimo mistiko žive reke, kot jo je opeval slovenski pesnik France Režun: »Predno boš molil k soncu, boš odšel k reki, da se napiješ njenega šumenja, in napolniš svoj trenutek z njenim večnim vračanjem. In ko bo sonce omahnilo že v zatonu in boš z začudenjem in nepotešenostjo brodil po zlatem pesku njegove svetlobe, ti bo reka povedala, da tudi prihaja od tam. In spet ne boš vedel, komu bi namenil molitev.«

Po pesniškem predahu na bregu čarobne reke se lahko povrnemo k suhoparni znanosti. Francoz Jacques Benvenistei je z nizom poskusov dokazoval »spomin vode«. Ugotovil je, da voda, ki je nekoč vsebovala biološko aktivno snov, še vedno deluje na žive sisteme tako, kakor da bi bila ta snov še vedno v vodi. Rekli bi, da nekaj, kar ni, deluje, kakor da je! Poskusi so bili večkrat uspešno ponovljeni, vendar dolgo ni bil nihče sposoben znanstveno razložiti ta nenavaden pojav. Benvenistova teorija, čeprav objavljena leta 1988 v prestižni reviji Nature, še vedno ni sprejeta med dosežke uradne znanosti. To, da ima voda spomin, je bilo za uradno znanost preveč, in Benveniste je postal novodobni heretik. Odtlej rezultati raziskav vode sramežljivo curljajo iz laboratorijev. Ugotovljeno je, da se molekularni signali v organizmih ne morejo prenašati brez vode. Vodne molekule se organizirajo v vzorec, v katerega se vtisne valovna informacija. Od tod se informacija z resonanco širi med molekulami s svetlobno hitrostjo. Kjer odpove klasična, vskoči kvantna fizika. Italijanski fizik Renato Nobili s padovske univerze je zbral dokaze, da celična voda vsebuje tokove in elektromagnetne valovne vzorce, ki ustrezajo valovnim vzorcem v možganski skorji, kakor jih pokaže EEG. Raziskovalca Del Giudice in Preparata sta matematično pokazala, da se skupaj stisnjeni atomi in molekule vedejo kolektivno in ustvarjajo, kot sta temu rekla, »kolektivne domene«. Znanstvenika sta dokazala, da vodne molekule ustvarjajo koherentne domene, podobno kakor laser. Odkritje, da voda deluje kakor laser, revolucionarno spreminja naš pogled na to skrivnostno snov.

A presenečenj še ni konec. Raziskave so pokazale še neko izjemno posebnost. Voda lahko skladišči in prenaša bioenergijo. Elektroni vodikovih atomov v vodni molekuli so namreč lahko v različnih kvantnih stanjih in vsak preskok z ene ravni na drugo povzroči emisijo ali absorbcijo kvanta energije v obliki fotona. Prav voda v celicah je odločilnega pomena pri prenosu bioenergije. Izjemnega pomena je torej izvor vode, ki jo pijemo, kajti njena bioenergetska kakovost močno vpliva na vitalnost in zdravje celic in organizma. V narodovem spominu so živo ohranjene pripovedi o »čudežnih« vodnih izvirih, ki zdravijo razna obolenja in lajšajo številne tegobe. Dejstvo, da so t. i. ljudske vraže zdaj dobile znanstveno potrditev, potrjuje tudi tezo o komplementarnosti znanosti in mističnega pogleda na svet. To je lepo opisal veliki fizik in Nobelov nagrajenec Niels Bohr: »Obstajata dve resnici, znanstvena in globlja, ki se ne izključujeta.« Voda je torej lahko energetski napitek in zdravilo. Prisluhnimo kaj nam ima o tem povedati srednjeveški mistik Jellaludin Rumi (1207-1273) po rodu iz današnjega Irana:

»V njej se skriva na sto tisoče zdravil, zdravil za vse mogoče stvari. Ko ni več takšna, kot je bila na začetku poti, postane motna in rjava; zastrupljena tako, kot smo zastrupljeni mi na zemlji.

Čas je omejen in vodno obilje odteka!«

Kakšna modrost za sedanji čas, čeprav zapisana že pred osemsto leti! Njegovo sporočilo lahko danes prevedemo: voda v plastenki je mrtva voda; je kot ptica zaprta v kletki, ki ne poje več, ker nima energije preživetja. Zato se borimo za žive vodne vire, za zdravo vodo iz pip, za ohranjanje vodnega bogastva, za varovanje življenja v vodah. Čas je omejen in vodno obilje odteka! Naj solzo žalosti nadomesti solza sreče!