SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA

Objavil/a Revija Apokalipsa, dne 2022-11-28 ob 07:00:42

»Prizadevati si moramo, da ne razcepimo osamosvojitvene večine, ki jo imamo v parlamentu od volitev leta 2012. Večina, ki so jo plebiscitarne volitve 2015 spremenile v osamosvojitveno.[1] Če bomo vztrajali čez melišče, bomo na koncu padli s pečine. Če bodo posledice naših dejanj povzročile izgubo te večine na prihodnjih volitvah, bomo potrdili ustavitev Procesa. Kaj nam potem še preostaja? Kakšen smisel bodo imele nakopičene žrtve? Kam bomo vrgli pepel toliko izgubljenih iluzij in toliko izhlapelih želja?«

Besede nekdanjega predsednika katalonske vlade Arturja Masa, objavljene v časopisu Zdaj 30. septembra, se dotikajo bolečih ran zdajšnjih političnih razmer. Z dvema glavnima strankama, ki se zavzemata za suverenost, a se hkrati borita za deleže oblasti, postane pogled tisočerih Kataloncev, usmerjen v prihodnost, v kateri je neodvisnost vodilo njihovih želja, še bolj negotov. Glavna posledica vsega pa je dejanska zameglitev ljudskega prizadevanja, ki se je leta 2017 premaknilo iz negibnega položaja.

Ker smo prišli do te točke, se je spet pojavila potreba po sodelovalnih subjektih zunaj politike, kot sta Katalonska narodna skupščina, vplivna politično in ekonomsko neodvisna ustanova civilne družbe, in prav tako neodvisno združenje Òmnium Cultural, nastalo leta 1961 na vrhuncu Francove diktature, ki se je zavzemalo za katalonsko kulturo. Se pravi, da bi te neodvisne ustanove civilne družbe spet prevzele nadzor, da se kot motor postavijo na čelo, povlečejo, pridobijo zagon in z argumenti vnovič vključijo politike v gibanje. Ali pa, in to je še ena realna možnost, iti na nove volitve, ki bi spremenile večino.


Čeprav lahko rečemo, da se je proces katalonske neodvisnosti v sedanji obliki začel na javnih posvetovanjih leta 2009, ki so se začela v Arenysu de Muntu, ni mogoče prezreti zgodovinske resničnosti, ki postavlja začetek poti v samostojnost že v deveto stoletje, ko se je katalonsko ozemlje znebilo skrbništva frankovskega kraljestva. Močno samoupravo, skoraj neodvisno od Frankov, si je pridobil barcelonski grof Vilfred I. Kosmati, ki je vladal med letoma 878 in 897 in velja v Kataloniji za začetnika katalonske državotvornosti. Guifré el Pilós je postal zadnji barcelonski grof, ki ga je imenovala oblast dinastije Karolingov. Ločitev je postala uradna leta 987, ko Borrell II ni obnovil vazalskega sporazuma s Frankovsko državo in so katalonske grofije de facto postale neodvisne. Od enajstega stoletja pa so se predstavljale kot kulturna enota s katalonščino kot zelo razširjen jezik na njihovih ozemljih.

Z osvojitvijo Balearskih otokov in Valencie v 13. stoletju je katalonsko-aragonska krona postala konfederacija. Velike politične odločitve kralja in skupni zakoni so bili dogovorjeni v dvornih zakonodajnih senatih, medtem ko se je razširitev pravnega korpusa vsakega kraljestva izvajalo v dvorih Katalonije (z Majorko), Aragonije in Valencie.

Francoski general Guillaume Duhesme je navkljub vsemu leta 1808 ob napoleonski vojni dejal: »Katalonci so na splošno ljubosumni zagovorniki neodvisnosti. Zaradi značajske oholosti imajo španskega kralja bolj kot despota, čigar predniki so jih podjarmili, kot pa kralja, ki bi ga podpirali.«

Stanje se je ohranilo do 15. stoletja, ko so leta 1412 s sporazumom v aragonskem mestu Caspe predstavniki odločili, da bo kastiljska dinastija Trastámara prevzela aragonsko krono, kajti aragonski kralj Martin ob smrti ni zapustil zakonitega dediča.

Drugi ključni udarec je bila združitev kraljestev Kastilje in Aragonije leta 1476. Za Katalonijo je to pomenilo resno krčenje pristojnosti in privilegijev. Najpomembnejši konflikt tistega časa je bila španska nasledstvena vojna, ki se je začela leta 1700 s smrtjo Karla II iz Habsburške dinastije, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (poznejšega cesarja Karla VI.), preostala Španija pa je po večini podpirala Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov.

Katalonska vojska se je predala 11. septembra 1714. Kralj Filip V., zmagovalec vojne za špansko nasledstvo, je s posebnimi odloki ukinil glavne katalonske politične institucije in pokrajino podredil vojaški oblasti.

Skoraj 200 let pozneje, ob koncu 19. stoletja, je katalonsko kulturno in politično gibanje oziroma preporod, renaixença, vnovič razkrilo čutenje katalonske državnosti do te mere, da je leta 1914 dosegla nekakšno lastno oblast pod nadzorom centralne vlade v Madridu. To katalonsko združenje se je zavzemalo za obnovo infrastrukture, upravno avtonomijo, združevanje virov, obnovitev zgodovinske in izobraževalne dediščine ter delno to tudi dosegalo. Žal pa je začetek diktature generala Prima de Rivere leta 1923 prekinil pobudo.

V času druge španske republike leta 1931 je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljena katalonska vlada, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v državljanski vojni je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije.

Moralo je preteči štirideset let, da se je spet pojavila možnost katalonske avtonomije z izvajanjem statuta, in sedemdeset let, da je država začela izražati zahtevo po neodvisnosti na prvem ljudskem posvetovanju, ki je bilo v tem smislu opravljeno leta 2009 v mestu Arenys de Munt. To je bil začetek tega, kar zdaj imenujemo Proces.

Posvetovanje v barcelonski občini Arenys de Munt in referendum 9. novembra 2014, ki ju je vlada v Madridu označila za nezakonita, ker sta naklonjena samoodločbi, sta postavila temelje in omogočila prizadevanje za zgodovinsko odločitev, o kateri je razpravljal katalonski parlament prvega oktobra 2017 in razglasil Katalonsko republiko za neodvisno državo.


Razmah dveh od strankarskega vpliva oddaljenih civilnih subjektov – Katalonske narodne skupščine in združenja Òmnium Cultural – je bil odločilen pri motiviranju ne le osamosvojitvenega glasovanja, ampak tudi iluzije več sto tisoč ljudi, ki so bili pozvani k potrditvi suverenosti. Medtem so si politične stranke prizadevale, da bi kapitalizirale delo civilnih subjektov – tistih za samoodločbo ali onih proti njim.

Ta zagon je prvega oktobra 2017 omogočil glasovanje in potrditev (z 71 glasovi za, 10 proti in dvema vzdržanima, z odstranitvijo polkrožne parlamentarne zasedbe kot protest skupin PP (ljudske stranke), liberalcev – Ciudadanos in katalonskih socialistov), torej parlamentarno glasovanje in potrditev dveh predlogov resolucij, ki so jih predstavili Zbor za Da in Koordinatorji ljudske enotnosti. Prvi je pisal: »Ustanavljamo Katalonsko republiko kot neodvisno in suvereno državo,« pri čemer je ponovil izjavo o neodvisnosti, ki so jo poslanci obeh skupin podpisali 10. oktobra po referendumu.

Na ulicah je več tisoč ljudi ure in ure čakalo, da bi izvedeli za resolucije, ki so se pripravljale v parlamentu, in bili navdušeni nad dolgo pričakovano odločitvijo. Deklaratorni del predlogov resolucije je pozival katalonsko vlado, »naj izda vse potrebne resolucije za razvoj prehodnega zakona«. Druga resolucija je pozvala k začetku ustanovnega postopka, ki se je moral končati s »pripravo in potrditvijo ustave republike« v skupščini »na podlagi ustavodajnih volitev«.

Veselo oznanilo, zoprno in hkrati zaskrbljeno za bližnjo prihodnost. Jasno je, da razglasitev ni bila učinkovita, a tudi ne navidezna in iluzorna. Bila je referenca, zasnovana tako, da ostane kot seme, kot obzorje in opomin.

Toda katalonska vlada ni bila sposobna, da bi to takoj uveljavila. Biti dosleden z dogodki, ko je bila proglašena neodvisnost republike, bi pomenilo ne meniti se za razpis katalonskih volitev, za katere se je odločila španska oblast. Ta je namreč aktivirala senat, ki se je odločil za razrešitev katalonske vlade in odobritev uporabe 155. člena, ki je začasno prekinil avtonomijo.

Improvizacija je bila prevladujoči trend v procesu osamosvojitve od referenduma prvega oktobra do parlamentarne seje 27. istega meseca. Skoraj leto dni so si prizadevali za pripravo referenduma in kljub policijski represiji je uspel. Potem je gibanje za neodvisnost napredovalo na podlagi hitrih in sunkovitih zavojev, do te mere, da se je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont na predvečer zgodovinskega zasedanja parlamenta odločil razpisati regionalne volitve v upanju, da bo iluzija, ki se je prebudila v parlamentu, pripeljala do dobrega izida na volitvah.

Tisti dan, 10. oktober, ko naj bi vse pospešeno potekalo, se je končal s krizo. Carles Puigdemont se je odločil, da prekine razglasitev neodvisnosti v parlamentu in končno pozove k dialogu z državo. Poteza za pridobitev legitimnosti v tujini, ki je povzročila notranjo krizo pri Koordinatorjih ljudske enotnosti, je bila v zadnjem trenutku zadržana s podpisi poslancev Zbora za Da in Koordinatorjev ljudske enotnosti in bila pospravljena v predal.

Na ulici pa so ljudje, ki so nestrpno čakali na drugačen rezultat, vzklikali in izžvižgali voditelje kot izdajalce. Razmere so bile še naprej nepovezane zaradi nenehnih pogajanj med strankami. Puigdemont se je 26. oktobra dopoldne nagibal k razpisu avtonomnih volitev brez enostranske razglasitve neodvisnosti v zameno za umik uporabe 155. člena španske ustave. Torej tistega člena, ki vladi jasno dodeljuje pristojnost, da presodi, ali katera koli avtonomna skupnost ne izpolnjuje svojih obveznosti ali ravna na način, ki resno škoduje splošnemu interesu Španije. Toda sredi popoldneva je katalonski predsednik spremenil odločitev.

27. oktobra je parlament, okrepljen z referendumskim izidom Katalonijo razglasil za neodvisno republiko. Tako po eni strani. Po drugi strani pa je španski senat razrešil katalonsko vlado in odobril uporabo 155. člena, ki je suspendiral avtonomijo.

Dosežena je bila najvišja točka v procesu, čeprav so politiki napačno izračunali, kaj se bo zgodilo. V nekaj dneh naj bi se izkazalo, da so katalonski politiki, ki niso bili zaprti, odšli v izgnanstvo ali pa so še naprej opravljali vse bolj razdeljene funkcije. Prelom s špansko državo, ki ga je več tisoč ljudi pričakovalo in ki so ga bili pripravljeni pokazati v neposrednem in vztrajnem spopadu, se ni zgodil. Prav tako ni bilo več politikov, ki bi bili pripravljeni sprejeti surovost zapora, da bi branili novo pot.

Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje vztrajali na ulicah, če bi nenehno izražali odpor do določb osrednje vlade. Res pa je, da je odsotnost pravega vodje v nastalih razmerah začelo terjati davek od očitno razočaranega prebivalstva.

Dejstvo je, da je po enostranski razglasitvi Carles Puigdemont iz Girone opozoril špansko vlado, da so »v demokratičnih družbah parlamenti tisti, ki izvolijo ali odstavijo predsednike«, jo povabil k ohranitvi »demokratične opozicije« pri uporabi 155. člena ter jo pozval k »potrpežljivosti, vztrajnosti in pogledu v prihodnost«, ki naj bi bili na vidiku. Za piko na i je Carles Puigdemont s petimi vladnimi svetovalci 30. oktobra odpotoval v Bruselj, v dolgo izgnanstvo, ki še vedno traja.

Tridesetega oktobra sta se Katalonska demokratska stranka in Evropsko-katalonska demokratska stranka odločili, da bosta sodelovali na decembrskih volitvah, ki jih je razpisal Mariano Rajoy, kljub dejstvu, da je gibanje za neodvisnost zahtevalo Katalonsko republiko in da so bile volitve pobuda centralne vlade.

Kocka je bila že vržena in rezultat je bil očitno v nasprotju z osamosvojitvenimi težnjami. In ni bilo več vodstva ali moči, da bi spremenili njen pomen. Katalonska republika je bila smrtno ranjena, še preden so ljudje to zaznali.

Siromaštvo političnega vodstva v osamosvojitvenem gibanju, razjedenem v ključnih dneh leta 2017, je še naprej glavna težava ob koncu leta 2022. Obstaja utrujenost v procesu, ki nima definiranega poteka, in to povzroča nezadovoljstvo.

Udeležba na demonstracijah 11. septembra 2022 je bila, če jo primerjamo z množičnimi izražanji pred letom 2017, jasen primer. Čeprav so bile številke za leto 2021 ob koncu pandemije presežene z jasno željo privržencev neodvisnosti, da ohranijo plamen, je odločitev članov katalonske republikanske levice v katalonski vladi, vključno s predsednikom, da se ne udeležijo demonstracij, izigrala privržence neodvisnosti. Politični predstavniki se med seboj obtožujejo, češ da eni preprečujejo pogajalsko pot z Madridom, ali zaradi neodzivanja ipd.

Razlike med dvema velikima skupinama, ki so bile do pred petimi leti ljubeče ignorirane in opravičene v korist zveze za Proces, se zdaj tudi povečujejo. Prav tako v primeru katalonske vlade, v kateri nastajajo trenja zaradi nestrinjanja glede politične strategije.

Pet let po dogodkih leta 2017 kolektivna frustracija ni premagana in samooklicane osamosvojitvene stranke to frustracijo še naprej podžigajo, ker ne morejo (ker jih ne zanima) jasno razložiti volivcem, kaj so razlogi za hipni položaj. Začudeni in zaskrbljeni zagovorniki suverenosti opažajo nezmožnost voditeljev dveh glavnih strank v katalonski vladi, da se uskladijo, da bi proces preusmerili na pravo pot, ali da se odpovejo nalogi in jo prepustijo novim voditeljem.

Sam sem ljubitelj zgodovine in še posebej se me dotakne preučevanje obeh svetovnih vojn. Zavedam pa se, da sem mislil, da nikoli ne bom videl padca Berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze. »Če bi sovjetski imperij, ki se je zdel nezlomljiv, padel, bi se lahko še marsikaj. Vse je mogoče. Če vidim to, lahko odlično vidim neodvisnost Katalonije. Upokojil sem se kot časnikar dnevnika Avui – danes, ustanovljenega leta 1976. Takrat je bil prvi časopis, ki je izhajal v katalonščini po koncu državljanske vojne. Danes lahko svojo naravnanost in navdušenje vlagam v prostovoljne naloge kot član Òmnium Cultural, prepričan, da je zdaj pravi čas, da Katalonija naredi korak naprej: To moramo storiti zdaj, kajti te priložnosti ne bomo imeli nikoli več. Prej ali slej bomo morali preskočiti zakonitost, zakaj bi torej čakali na plebiscit? Poleg tega, če predolgo čakaš, tvegaš, da ljudje izgubijo navdušenje. Ljudje pa upajo. Upanje, da bomo zgradili boljšo državo in tudi mimogrede in nehote pobegnili pred ostanki frankizma, ki še vedno vlada Španiji. To, kar se dogaja zdaj, je na neki način posledica tega, ker je bila tranzicija slabo opravljena in ni popolnoma zlomila Francovega režima.

Taktika strahu in utrjevanja španske vlade proti referendumu je povzročila porast zagovornikov neodvisnosti. Kaj sledi? V tem hipu je osamosvojitev prioriteta. Imeli bomo čas za razmislek, kakšno državo si želimo. Nimamo izkušenj. Za neodvisnost bi bil pripravljen veliko žrtvovati. Celo kaj tako nespametnega, kot – Če je za neodvisnost nujno, da Barça izgine, bodimo neodvisni!"


In kakšno vlogo ima pri vsem tem Evropska unija? Nevmešavanje v »notranje zadeve španske države«. Strah pred prihodnjimi položaji, ki bi lahko povzročili vzporednice v drugih državah, je močnejši od spoprijemanja z neodtujljivo pravico do samoodločbe. Predstavljajmo si primer Francije, s Katalonci, Baski, Bretonci, Korzičani ...! V tem primeru, tako kot v drugih, ki smo jim bili priča, Evropska unija to pusti državam in sledi najmočnejšim.

Kot je leta 2018 z vsemi razlogi na svetu dejal ekonomist in politik Germà Bel, neumorni borec v procesu: »Ključ do procesa bo naš odnos do tveganja.« In za zdaj nam gre tako ... slabo.

Toliko lahko povem. Lahko bi tudi za boljše razumevanje Procesa navedel še več neizvirne kronologije. A naj teče beseda le še o literarnem vidiku Procesa. O tem sem pisal v časopisu La Vanguardia.

Od začetka tranzicije po Francovi smrti se je politična literatura izražala v takojšnjih objavah številnih knjig, ki pojasnjujejo ključe do sprememb, še posebej pa je nastalo veliko literature v zvezi s procesom neodvisnosti, je pojasnil pisatelj in zgodovinar Joan Baptista Culla v časopisu La Vanguardia. Ekonomist Eugeni Giral jih je do junija 2022 naštel 850. Vse je predal Dokumentacijskemu centru za komuniciranje Avtonomne univerze v Barceloni, ​​​​ki bo v začetku leta 2023 pripravil razstavo.

Kot pravi Culla, je knjiga, ki jo lahko štejemo za predhodnico literature o Procesu, še preden je bil pojav tako krščen, esej 2014 Katalonski čas Josepa Lluísa Carod-Rovire, v katerem avtor zastavi vprašanje prehoda od čustvenega zavzemanja za osamosvojitev do večinskega in za ključni datum določil 11. september 2014.

Poznejša dela so se osredotočala na posvetovanje o neodvisnosti Arenysa de Munta leta 2009 in ljudsko glasovanje, preučevanje dokumentov za in proti, profili političnih voditeljev, primerjave s procesi osamosvojitve v drugih državah, odnos med Katalonijo in Španijo in celo romani s Procesom kot ozadjem. Po besedah ​​Eugenija Girala je »večina besedil v prid pravici do odločanja in neodvisnosti«, čeprav ga preseneča pomanjkanje pojasnil, kako bi lahko predlagana Katalonija-država delovala.

Prodajalec knjig Joan Fàbregues zagotavlja, da se je »založniški plaz vsul po oktobru 2017 s pričevanji o dogodkih tistega trenutka, fotoknjigami, dnevniki zaprtih ali izgnanih in poznejšimi kolektivnimi analizami«. Vendar pa obstaja določeno soglasje, da »knjige pred letom 2017 izvirajo iz aktivizma in imajo argumente, a tiste po tem času so rezultat komercialnega oportunizma«, meni filolog in založnik Josep Cots.

1. Katalonski novinar Josep Playà Montaner je za svoje prispevke, objavljene v časopisih Hora Nova, Avui, La Vanguardia in drugih, prejel več nagrad. Objavil je veliko prispevkov o slikarju Dalíju.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Revija Apokalipsa
Revija Apokalipsa
Objavil/a 2022-11-28 07:00:42 (pred 6 dnevi)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
PREOBRAZBA IN MEHURČKI
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
STOPINJE
ŽELJA PO PISANJU 1. DEL
NOČNO SONCE 2. DEL
Pesmi 2
KATEGORIJE
esej
(3)
bih
(1)
Film
(1)
um
(1)
gaza
(1)
dar
(1)
IŠČI PO ARHIVU
December 2022
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj