Jurij Hudolin
To zgodbo [1], ki sem jo po najboljših močeh po spominu zapisal, mi je nekega vetrovnega, pozno jesenskega večera, pripovedovala prijateljica E. L. Zunaj je pihala burja in včasih je pripoved prekinilo piskanje čajnika ali moj odhod po polena v drvarnico; sedela sva ob kaminu in od začetka sem mislil, da je to še ena v nizu zgodb o zavoženem in nesrečnem življenju, s katerimi se zgodovina človeštva oplaja iz dneva v dan. Toda ni bilo tako.
-------- ---------- ----------- ------------ ------------
Zelo dolgo sem čutila zelo malo.
Spomin mi seže komaj tam do dobrega četrtega leta. Takrat očeta ni bilo več, ni ga bilo nikoli, zanesljivo vem, da ga takrat ni bilo več in nikoli ga ni bilo. Mama ga ni omenjala. Še na fotografiji ga nisem videla, ne vem, kako je ime darovalcu sperme, ki se je razlezla v mami, da sem privekala. Že moj prvi moški se mi je ponesrečil.
Moja mama je bila vlačuga. Različni moški so delali z njo, kar so hoteli, do mene pa je bila posestniška in groba. Bila sem stvar, razbita igračka. Ni vedela, kaj je pravičnost, uživala je v tem, da je iz nje naredila tarčo posmeha. Imela me je le zato, da bi nekdo v strahu opazoval, kaj počne, ta nekdo pa mora biti šibkejši. Njena resničnost je bila le njen heroinski prav. Tako si jaz mislim o njej. Candra. Motena cafudra. Moja prva ženska je bila splet norosti in bolečine.
Da mi spomin seže do četrtega leta, se imam zahvaliti podivjanim moškim. Vsak večer in kasneje tudi podnevi je v najino stanovanje prišel kakšen moški. Isti so prihajali tudi večkrat, vendar so bili drugačni, drugačnega razpoloženja: ko sem imela sedem ali osem let, so se mi začeli zdeti vsi isti, čeprav so bili na videz različni: majhni, suhi, veliki, debeli, glasni, tihi, eni so smrdeli in drugi dišali po kolonjskih vodicah. Vonj teh različnih cenenih kolonjskih vodic se mi je za vedno naselil v nosnice: parfumov, dišav ali kolonjskih vod ne maram. Sovražim vonj postanega znoja. V simbiozi s kolonjsko vodico me sili v bruhanje. Vsi moški so počeli isto. Z mojo mamo. Takrat sem si mislila, da odrasli ljudje počnejo samo to. Se onegavijo, skačejo drug po drugem. Globoko dihajo kakor astmatiki in le včasih ležijo mirno in spokojno kakor kača na soncu. Doma razen praznega hladilnika drugega nismo imeli na sporedu. Edino tepež za občasen desert. Takrat se je vame naselilo spoznanje, ki mi še danes brž odpre oči, kadar je treba: nekateri ljudje se oklepajo problemov, ki so jih navajeni, saj je zanje kakršnakoli sprememba preveliko tveganje in so težave sprejeli za samoumevne, kakor da bi bil smisel kopanja v omaki dreka, problemov in odvisnosti, tudi smisel življenja. In tudi: človeško neumnost najlažje preverimo z dobro idejo.
Pregrada v enosobnem stanovanju je bila iz lepenke. Ležala sem v kuhinji na oguljenem in popacanem kavču. Skoraj nikoli nisem zares zaspala. Čumela sem in bilo me je strah, takrat sem si pogosto mislila, da je življenje lahkomiselna podlost; življenje z materjo bi lahko primerjali z galopom dirjajoče konjenice, ki drvi v niz sramotnih debaklov. Pri nas je bila sreča banalna in osovražena, in če bi vse to dogajanje lahko nekdo gledal od zunaj, bi si rekel, da je poklic moje matere širjenje nezadovoljstva, frustracij, mazohizma, revščine in drogiranja.
Vse. Vse sem slišala. Škripanje postelje, moško sopenje in grgranje, cviljenje in preklinjanje in tepež in jamranje in vreščeče sramotenje s skrhanimi glasovi, klofanje z besednim prakerjem. Mislila sem si, da je svet tak, čeprav je bil že kasneje, v šoli, popolnoma drugačen. Ne rečem, na svoj način tudi surov, vendar znosen. Doma, z druge strani lepenke, je bil tiste vrste tepež, ko nekdo prosi in moleduje, da bi jih dobil, to je bila etuda ljubkovalnega šepeta. Takrat še nisem vedela, da mama to počne za denar, ki ga je potrebovala za mamila. Kadar si odvisen od droge, ni potrebno biti ne pohlepen ne lahkoveren ne požrešen, da bi propadel, saj se ta pot hitro tlakuje sama po sebi. Moški so mi včasih prinesli čokolado, liziko, plastično igračko; to so mi v roke potiskali, kakor da bi mi hoteli povedati; tu imaš, zdaj pa se obrni in molče liži in zri v steno. Molče. Tiho in neslišno kakor kača na prsih. Misli si, da ližeš sladoled. Kakor da bi mi hoteli zajedljivo povedati: mala, liži, liži, kajti moj denar ni za hrano. Dolgo nisem marala nobenih daril, čeprav so bila doma poleg občasne polente moja edina hrana. Moj priboljšek. Karkoli bi mi kdo kdaj kasneje v življenju hotel podariti, sem še dolgo videla zgolj liziko. In čokolado. Sladkorno ploščico. In zanemarjenega moškega pred seboj, ki si v spodnjicah prižiga cigareto in vžigalico krcne vnemar, kamor pade, naj prifrči kakor osmojeni čik kasneje. Najina tla so bila pepelnik. Šele leta so prinesla spoznanje, da so bili ti ljudje mentalni berači in moralno bankrotirane kanalje. Ljudje minevamo, okruški časa se zagozdijo v zavest in nikoli kasneje nisem pomislila, da se iskanje varnosti največ kratov sprevrže v resignacijo.
Mama je stranko odpeljala v sobo. Nikoli ni nič rekla. Moškim je pustila, da so mi govorili, karkoli bi jim padlo na pamet. Večinoma razne osladne bedarije. Takrat sem prvič zaznala, da so ljudje razen pri lastni hvali večinoma nedosledni in da vehementno žegnajo lastno življenje za herbarij podlosti.
Bilo je boleče, čeprav nisem mogla vedeti, kaj pomeni mentalna bolečina, ki prihaja šele s silo spomina. Pri mentalni bolečini je najbolj surovo, da prihaja v nenapovedanih valovih, kakor vihar, kakor velik valjar, ogromen in degeneriran, endemičen lipom, ki mu ne moremo določiti geneze; vrtinec mračne reminiscence.
Jokala sem vsak dan, nisem pa vedela, da to pušča posledice. Vedela sem le to, da mame in moškega ne smem motiti. Kadar sem potrkala na vrata, ker me je bilo včasih zaradi kričanja strah za mamo, sem vedno kasirala klofuto. Včasih tudi niz udarcev s predmetom, ki ji je prvi prišel v roko. Potem sem jokala. Jok mi je kasneje povedal, kaj je fizična bolečina. Na fizično in mentalno bolečino se ne moreš navaditi, saj sta vedno drugačni. Ne moreš niti otopeti. Narkoman je sicer otopel, vendar je ves čas na preži, kakor da je dal zaprisego, da je vojska živčno bolnih sol zemlje.
Ko sem bila stara deset let, je nekega večera prišel velik in debel možakar. Klavrna anatomija. Smrdel je po česnu in preznojenih nogavicah. Dobro znan vonj najinih obiskovalcev. Ko me je videl v kuhinji, je zgolj zacvrčal: šč šč šč in se z mamo zaprl v sobo. Mesec je bil na nebu in pod njim je v gosti temi ležala zemlja. Veter je divje pihal in zgrbančil namizni prt; zaprla sem okno in dež je kmalu zabobnal po njem.
Direndaj, ki sta ga čez nekaj minut začela povzročati, je bil neznosen. Kakor da bi debeluh z gorjačo obdeloval vprežno žival. Moški je bil ves razjarjen, kričal je, kot da bi imel težko mentalno bolezen in še odrasli se bolnih ljudi bojijo in ogibajo. Popraskan po razvalini obraza je stekel iz stanovanja. Njegovi temni lasje so plapolali v vetru in to so bile še nekaj časa moje sanje. Šla sem v sobo. Roditeljica je ležala v mlaki krvi in sopla naj stečem po pomoč. Ker me nihče razen moje učiteljice ni spraševal o ničemer, ker se nihče drug razen nje ni nikoli ukvarjal z menoj, ker naju sosedje niso nikoli pozdravili, ker me nihče drug nikoli ni nič vprašal, sem stekla k učiteljici domov. Na srečo je stanovala v sosednjem bloku in verjetno vedela o najinem življenju z materjo več, kakor sem si lahko predstavljala, a bila je še ena izmed tistega lahkomiselnega življa, ki je mislila, da se ljudje lahko spremenijo, če jih globoko ponižamo in osramotimo; mama se ni nikoli spremenila, pa je poniževala samo sebe, drugi pa so jo sramotili.
Čez en teden, ko je mama že lahko sama šla do stranišča, prav nič osramočena ali ponižana, prej hudičevo zajebana zaradi odtegnitvenega sindroma, sta prišla ženska in moški. Kasneje sem izvedela, da sta delala za socialno službo. Vzela sta stvari, ki mi jih je pripravila mama in me odpeljala na vas. Kolikor se spomnim, sem v tej vasi že dvakrat bila. Tam sta živela moja babica in dedek, materina starša, človeka blatno obarvanih oči. Tam sem končala osnovno šolo. Bolj ko sem odraščala, bolj sem sovražila svojo mater. Nikoli več je nisem videla. Nihče me ni obvestil, da bi bila morebiti umrla. Čas pogosto dobi na veljavi takrat, ko začnemo opažati, kaj je storil iz naših teles; hitro sem pozabila narkomanko in candro, strahu pa nikoli, če ne drugače, je vrvel iz podzavesti.
Na vasi je bilo najprej lepo. Tudi spala sem lahko, saj obžalovati ali pogrešati tako ali tako nisem imela česa. V šolo sem se vozila s šolskim avtobusom, kakih sedem kilometrov stran od mojega novega domovanja. Ko sem prišla iz šole, so me čakala domača opravila: čiščenje svinjaka, cepljenje drv, obiranje različnega pridelka okrog hiše, kuhanje in pranje dedkovih nog. Dedek je bil čuden. Za očali so bile njegove majhne, udrte lešnikove oči videti kakor dvoje kolesc, iz katerih frcajo iskre v vrtoglavi vožnji. Vsak dan me je ščipal za rit ali otipaval moje prsi, ki so kmalu postale precej velike. Pri trinajstih sem bila videti kot odrasla ženska, vsaj kar se fizisa tiče. Dedek je vedno smrdel po žganju in njegov glas je bil pogosto oblasten, čeprav je včasih tudi jecljal in ni zmogel sestaviti povedi. Zaradi akutnega alkoholizma ga je včasih začela švistati divja groza, kakor zajame strah ljudi v množici, ki je izgubila kompas; takrat naju je obe s staro prostaško zmerjal. Z babico se je pogovarjal le takrat, ko sta se prepirala. Čeprav me je otipaval in mi roko dajal za hlačke, se ga nisem bala. Bil je droben in majhen in pijan, da si ga le malo odrinil in je bil na tleh. Vedela sem, da bi z mano rad počel tisto, kar so moški delali mami, vendar je bilo tudi jasno, da sem fizično močnejša in mu ne bo uspelo. Pa tudi dala mu ne bi in on verjetno tega sploh ne bi zmogel. Tisto se mi je še bolj gnusilo od njega. Osrečevale so me tople noči, ko sta starčka zaspala in je bila tema polna oglašanja mladih škržatov. Takrat se še nisem zavedala, da sta ujetega ptiča tožba in hudobija dokaz kroničnega pomanjkanja stila, markantnosti in ljubezni do življenja in vitalnosti, še manj pa, da je življenje vse, kar imam, kaj šele, da bi začela spoznavati, kaj je osebna sreča, največ, kar lahko življenje ponudi.
Ko sem končala osnovno šolo, so me s štipendijo za socialno ogrožene poslali v veliko mesto. Srednja tekstilna šola. Internat. Ker sem v osnovni šoli dvakrat ponavljala, sem bila na koncu drugega letnika že polnoletna. Nihče mi nikoli ni rekel, da sem zabita … Vedeli so, vsaj malo, kako je z mano in tistimi okrog mene. Mamo, babico, dedkom, drekom in svinjakom za hišo, candra je že potonila v pozabo, še njena ostarela in od šnopsa hudobna roditelja je nista omenjala več. Tudi starima staršema sem se odrekla. Nikoli več ne želim videti teh primitivnih izmečkov. Tako verjamem: nisem zabita. Šole takrat nisem marala, nisem bila rada v družbi, toda rada sem brala. Leposlovje.
Včasih v knjigah najdem tisto, česar sama ne poznam. Ljubezen. Veliko knjig govori o tem. O srečni in o nesrečni ljubezni. Če je ljubezen v knjigi nesrečna, to še ne pomeni, da se boš na vse kriplje in vsak trenutek boril za lastno preživetje v resničnem življenju in da so vsa razmerja in odnosi taki; lahko pa sam sebi izvojuješ vsaj kanec zadovoljstva in odločitev, da si se sprejel. Sreča je stvar odločitve in plemenito je popustiti brez barantanja; če ne moreš popustiti, skušaj pozabiti, drugega ti ne preostane. In nekaj me je gnalo v življenje, nikoli nisem pomislila, da bi storila kaj grdega ali pa da bi počela nevšečnosti sebi in drugim. Ali pa da bi položila roko nase. Nekaj me žene. Nekaj drugačnega od tistih, ki so me spravili na svet. Nočem biti kurba. Nočem biti nasilna. Nočem piti žganja. Nočem se drogirati in tako preživljati časa. Nočem se onegaviti z vsakim, ki pride mimo in smrdi po česnu in nogavicah. Rada bi izvedela kaj drugega o življenju. Rada bi kaj lepega. Mogoče nežnega. Ne podrejenega in ponižnega. Ne. Preveč skromnosti je utelešen napuh. Rada bi bila uspešna, zadovoljna in nežna; vedela in videla sem, da je življenje lahko tudi takšno. Dekle sem. Ženska sem.
Opazujem ljudi v velikem mestu in zaznavam, da so nekateri zelo zadovoljni. Čeprav vsi ves čas nekam hitijo, se tudi smejijo, objemajo, poljubljajo, božajo in skupaj pijejo kavo. Ne kričijo drug na drugega, ne lasajo se, lepi so in zaljubljeni.
Kmalu sem pustila šolo, ker sem bila kronično brez denarja. Skromna socialna štipendija je bila vredna desetih dni skorje kruha. Že od osmega razreda naprej sem pomagala pri strežbi v lokalih. To znam. Delati znam. Pravijo, da sem okretna in prijazna, da to največ pomeni, če delaš v strežbi. Našla sem lokal na obrobju mesta. Ni bil za velike ribe v suknjičih in s terenskimi vozili, beznica pa tudi ne. Gostje so bili večinoma uradniki, dijaki in učitelji iz gimnazije nasproti in kakšen mimohodec. Miren lokal s spodobno lastnico. Plačevala me je redno in mi dala avans, da sem si lahko v bližini najela podstrešno garsonjero. Začela sem dobivati samozavest, nisem več večino časa gledala v tla in zardela takoj, ko bi me kdo nagovoril. Nisem pila, tu pa tam sem si prižgala kako cigareto. Delala sem v dveh izmenah: teden popoldan, teden dopoldan. Prvič v življenju sem zares mirno spala.
Potem sem spoznala Moškega. Vsak dan je hodil v lokal, kjer sem stregla. Bil je urejen in prijazen, tudi po več ur je sedel v kotu lokala in bral časopis ali knjigo. Kakor da bi bil to njegov poklic. Preživljanje časa v lokalu. A kave ni pil. Pil je viski, včasih pivo. Nikoli ni bil videti pijan ali glasen in nasilen, pa je popil tudi deset meric viskija ali šest, sedem piv. In ni smrdel po kolonjskih vodicah, čeprav je bil vedno skrbno obrit. In počesan. Okusno urejen, videlo se je, da nekaj da nase, da ne obleče tistega, kar je včeraj vrgel s sebe in mu je zjutraj najprej prišlo pod roke. Zdelo se mi je, da je v zgodnjih štiridesetih, morebiti celo kako leto več, morebiti manj in bil mi je všeč.
1. S privoljnjenjem avtorja objavljamo prvih nekaj strani iz novega romana Jurija Hudolina, ki bo septembra 2023 izšel pri KUD Apokalipsa.
Feb 19, 2023