Članek
PREMIŠLJANJA

Tala Bevk

Objavljeno Apr 10, 2023

KO GRE LOK ČEZ STRUNE VIOLINE

Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori.
Vidim violino in violinista, a njiju v resnici ni.
Je zgolj prostor, v katerem zvok pripoveduje svojo zgodbo.

Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori.
A povedano je veliko.
Gane nas.
Njemu se utrne spomin, njej navdih, njima strast, njim otožnost.

Ko gre lok čez strune violine, jaz nisem več jaz.
Stopim se z zvokom in plujem v njegovi zgodbi.
Včasih poboža, drugič zareže, tretjič povzdigne … desetič obstanem… stotič potujem daleč po vesolju.

Ko gre lok čez strune violine, je nič in je hkrati vse.
Zato nihče več ne govori.
Povedano je bilo vse.
Majhne skrivnosti, skrite želje, tiha obžalovanja, pogumna dejanja.
Vse v vsem in nič v ničemer.

»Bog? Sem spoznal boga?« se tiho v svoji globini sprašujejo gledalci. Okrog njih čudna tišina.
Ničesar ni.
A hkrati je vse.

Ko gre lok čez strune violine, je prišla smrt.
Odnesla je vse, tudi boga.
Ostali so samo oni in tisti zvok zaradi katerega so obnemeli.
Počakaj.

Ko gre lok zopet čez strune violine, boš želel govoriti.
O tem, kar si videl skozi zvok, čutil skozi pogled in vonjal skozi tip.
A ta prostor je samo tvoj.
Je neizrekljiv za drugega. Do drugih.
To je tvoja bit, ki si jo doživel.


DEKOMPAKTIZACIJA


Obstaja svet, ki ima obliko kocke.
Natančno izračunani koti, robovi, ploskve, diagonale, naklon v prostoru, razmerje do drugih teles.
Vse v popolnem redu. Nikoli spremenljivo.
Obstaja svet znotraj te kocke, kjer ima vse obliko kocke.
Kocka je popolna. Je najvišja izraznost Njih, ki v njej so.
Odmerjeno je vse. Kaj, koliko, kje, kdaj, zakaj.
Naključij ni. Ker to je Njihov svet, ki v njej so.
Do mikroskopske natančnosti izmerjeno vse, ker popolnost mora obstajati.
»Mora« in »morati« sta najvišja zakona, ki prinašata anksiozno ekstazo sadomazohistične depresije vdanosti, da je potrebno vse dati njej, ki je tako popolna.
Oh, ta kocka ...
Tako lepa v svoji kreaciji, ko jo gledaš od daleč. Iz drugih svetov.
Pa veš, da on čaka? On čaka že tisoč let, da bi kocka spremenila svojo obliko. Ljubi in sovraži jo hkrati. To največjo mojstrovino desetih galaksij, ki je rodila in izrodila na milijarde zapisov struktur.
Boli ga srce, ker ve, da kocka umira. Boli ga srce, ker preprosto ve, da bo konec nje, ki je Njim bila vse. Za njo so živeli, za njo obstajali in se ji predajali.
Stop. Stop. Stop.
Vse se je ustavilo. Kocke znotraj kocke so se nenadoma nehale premikati.
»Kaj? Kako je to možno?«, so se spogledale med seboj. »Saj me smo popolne. Smo neskončno delujoče in obnovitvene. Smo popolna izraznost nje, v kateri bivamo.«
Znotraj sveta kocke je obstajal še en svet – Trikotnik. Natančni izračuni, po katerih so se gibale kocke znotraj, so omogočali, da ga niso nikoli srečale. Do sedaj.
Med tem ko so nepremično stale in strmele v nepremičnost svoje realnosti, se je iz tal površja kocke pričel dvigovati Trikotnik.
Mogočno se je dvigoval v višino. Vse višje in višje, dokler ni s svojo zgornjo špico prebil stranico kocke.
Končno.
In popolnost se je ...
Trikotnik je odletel daleč naprej. Prišel je njegov čas.
Tudi kocke so v tistem trenutku pričele zgubljati svojo obliko.
Razpad. »Razpadam. Razpadamo.«
Sanje.
Tomaž se je sredi noči ves prepoten zbudil na kavču, kjer je ponoči zaspal pred televizijo.
»Fak, kaj pa če ...,« ga je nekaj še v na pol snu medlo. Bil je precej pretresen, a hkrati ga je navdajal nenavaden občutek zračnosti in svobode.


MISTIFIKACIJA KONTINUITETE

On.
Vstal je iz postelje in se sprehodil do velikega okna. Stal je pred oknom in strmel v daljavo novembrskega jutra. Pogled na jutranjo meglico je zbujal tisti stari znani občutek nekakšne slutnje, da se bo kmalu vse spremenilo. Pogledal je k njej, ki je še spala na postelji. Zavita v toplo odejo, da se jo je komaj kaj videlo, je oddajala tisto svojo energijo ranljivosti. Tako zelo jo ljubi, a vleče ga drugam. Noč, ki je bila za njima, je bila zopet polna nelagodja. Obrnjena vsak v svoj kot postelje. Neznosna tišina neizraženih občutkov in besed. Spanje, ki to ni bilo. Bila je zaspana budnost polna napetosti. Njun pekel, ki je bil nekoč čisti raj. Kaj se je zgodilo? Kam sta odšla? Kdo sploh v resnici sta?

Ona.
Začutila je, ko je vstal iz postelje. Zopet se je umaknil. Trudila se je, da bi spala naprej, a počasi se je zbujala. Čutila je, da on stoji ob oknu. Počasi je dvignila glavo in ga zagledala. »Jutro«, ga je z napol šepetajočim glasom ogovorila. Ko bi le ta glas zmehčal tisto napetost, ki se je nabirala vso noč. Ležala je v postelji in ga gledala. Sedel je že za svojim računalnikom in nekaj delal. Čutila je njegovo razočaranje, da ima že vsega dovolj. Ona ne more biti to, kar si on želi. Zopet se zazre vanj. Vibracije v njenem prsnem košu jo še vedno opominjajo, kako zelo ga ljubi. Pa vendar so šle nekatere stvari predaleč. To čutita oba. Njo kliče prostranstvo življenja, njega nove izkušnje. Bliža se slovo.

Slovo.
Smiselno in osvobajajoče za oba. Pa vendar nesmiselno, kaotično, polno spominov na njun nekoč raj, ki je izginil čez noč. Čas, ki je prišel na pot kot velik zaveznik, da so se lahko stare rane pričele celiti. K njej v njeno samoto in globino, s katero se je prvič v življenju spoznala. K njemu, ki je svoj čas začel kmalu deliti z drugo.

Njena pot naprej.
Šla je s svojo barko naprej. In ko je dolge noči plula po viharnem morju in iskala svoj svetilnik, se je spominjala preteklosti – vseskozi je vedela. Duh ji je venomer pošiljal drobna sporočila in znamenja. Vseskozi je imela slutnjo, da se bo njuna zgodba enkrat končala. In da ta konec prinaša prostranstvo nečesa novega. Tisto, o čemer je sanjala že kot majhna deklica; kako je svobodna in da se ji za ljubezen ni več potrebno boriti, saj ta preprosto je. Je del nje in to ji nihče ne more odvzeti, saj jo ta sila napaja in prihaja iz izvora, kamor nobena človeška roka ne more poseči. Prvič v življenju je prišla k Sebi; to je bila Ona, ki jo je prvič spoznala. Vso mladost je iskala Njega, a v resnici je morala najti Njo.

Srečanje.
Oba iz svojih velikih popotovanj se srečata sredi morja ... Dva neznanca, ki plujeta vsak po svoji poti. Nista iskala eden drugega, sledila sta zgolj svojemu kompasu, saj je bilo to še edino, kar jima je preostalo. Ko se srečata, je občutiti nekakšno lahkotnost. Kot da se že poznata. »Rad bi bil s teboj.« »Rada bi bila s teboj.« »Ampak pojdiva na kopno, kjer so trdna tla pod nogami.« Prispela sta in zasidrala svoji barki. Stopila sta na trdna tla in se zazrla v njuno nebo. Povezana – sama s seboj, en z drugim in z lepoto življenja. Predana – sama sebi, en drugemu, duhu in življenju. V zaupanju, da sta v tem trenutku natančno tam, kjer morata biti.

SOMETIMES WE JUST CAN'T BREATHE

The air is thick.
Consumption.
The glass is always full. Even when it’s supposed to be empty.
Consuming like there won’t be tomorrow.
The overwhelming process of consumption – the brain is overheated.
Welcome to the Land of mindfucking. The air is very thick.
But the cells are transmuting themselfs under the great Inteligence.
Paradox.
Absurdity of multidimensional existence. All in one, all in this moment.
The sophistication of mindfuck has got its opponent. There shall be a war. With no more procrastination – the game has started.
If only infinity could be conquered – if only you could have yourself. Then you wouldn’t need to parasitize our minds.
»Our minds are not our minds«, said the old wise man. “That is why you don’t need to get into your psychoses. They are not yours. They are an illusion of the great mindfuck.«
»But my mind is also my mind – when I make love to it. Mmmm, what an eternal orgasm of infinite bliss. Where there are endless ideas, options and joy of creativity.«
Sometimes we CAN breathe.

#poezija #KoGreLok #StruneVioline #Dekompaktizacija #Popolnost #Trikotnik #Neskončnost #MilijardeZapisov #DesetGalaksij #SvetKocke #SvetTrikotnika #kultura #Ajdovščina #ankaran #apače #beltinci #Benedikt #BistricaObSotli #Bled #Bloke #Bohinj #Borovnica #Bovec #Braslovče #Brda #Brezovica #Brežice #Cankova #Celje #CerkljeNaGorenjskem #cerknica #Cerkno #Cerkvenjak #Cirkulane #Črenšovci #ČrnaNaKoroškem #Črnomelj #Destrnik #divača #Dobje #Dobrepolje #Dobrna #DobrovaPolhovGradec #Dobrovnik #DolpriLjubljani #DolenjskeToplice #Domžale #Dornava #Dravograd #Duplek #GorenjaVasPoljane #Gorišnica #Gorje #GornjaRadgona #GornjiGrad #GornjiPetrovci #Grad #Grosuplje #Hajdina #Hodoš #Horjul #HočeSlivnica #Hrastnik #HrpeljeKozina #Idrija #Ig #IlirskaBistrica #IvančnaGorica #izola #jesenice #Jezersko #Juršinci #Kamnik #KanalObSoči #Kidričevo #Kobarid #Kobilje #Komen #komenda #Koper #KostanjevicaNaKrki #Kostel #Kozje #Kočevje #Kranj #KranjskaGora #Križevci #Krško #Kungota #Kuzma #Laško #lenart #lendava #Litija #Ljubno #Ljutomer #LogDragomer #Logatec #LovrencNaPohorju #LoškaDolina #LoškiPotok #Lukovica #Luče #Majšperk #Makole #Maribor #Markovci #Medvode #mengeš #Metlika #Mežica #MiklavžNaDravskemPolju #MirenKostanjevica #Mirna #MirnaPeč #Mislinja #MokronogTrebelno #MoravskeToplice #Moravče #Mozirje #MurskaSobota #Muta #Naklo #nazarje #NovaGorica #Novomesto #Odranci #Oplotnica #Ormož #Osilnica #Pesnica #piran #Pivka #podlehnik #Podvelka #Podčetrtek #Poljčane #polzela #Postojna #Prebold #Preddvor #prevalje #Ptuj #Puconci #Radenci #Radeče #RadljeObDravi #Radovljica #RavneNaKoroškem #Razkrižje #RačeFram #RenčeVogrsko #RečicaObSavinji #Ribnica #RibnicaNaPohorju #Rogatec #RogaškaSlatina #Rogašovci #Ruše #SelnicaObDravi #Semič #Sevnica #Sežana #SlovenjGradec #SlovenskaBistrica #slovenskekonjice #Sodražica #Solčava #SrediščeObDravi #Starše #Straža #SvetaAna #SvetaTrojicaVSlovenskihGoricah #SvetiAndražVSlovenskihGoricah #SvetiJurijObŠčavnici #SvetiJurijVSlovenskihGoricah #SvetiTomaž #Šalovci #ŠempeterVrtojba #šentilj #Šentjernej #šentjur #Šentrupert #Šenčur #Škocjan #ŠkofjaLoka #Škofljica #ŠmarjepriJelšah #ŠmarješkeToplice #ŠmartnoobPaki #ŠmartnoPriLitiji #Šoštanj #štore #Tabor #Tišina #Tolmin #Trbovlje #Trebnje #TrnovskaVas #Trzin #tržič #Turnišče #Velenje #VelikaPolana #VelikeLašče #Veržej #Videm #vipava #Vitanje #Vodice #vojnik #Vransko #Vrhnika #Vuzenica #ZagorjeObSavi #Zavrč #zreče #Žalec #Železniki #Žetale #Žiri #Žirovnica #Žužemberk