Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa:

Lepote čas ne briše vselej,
solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.
Moja mama je dopolnila že šestdeset
in bolj ko jo gledam, lepša se zdi.

To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša.
Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.
Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki je od daleč prišel na nek shod in je jedel z zavidljivim tekom. Vprašal sem ga, kako je, in mi je z nekoliko skesanim nasmehom odgovoril, da ga bolijo noge. Hotel sem ga klofniti zaradi te smešne nesramnosti (pravzaprav je v dobri formi živel še dve leti).
Še vedno mislimo, da živimo v času, ko tehnologija vsak dan dela skokovite korake in se sprašujemo, kaj bo z globalizacijo, veliko manj pa razmišljamo o največjem napredku človeštva (in na tem področju pospešek presega vse drugo podvige), to je podaljšanje pričakovane življenjske dobe.
Pravzaprav dejstvo, da človek lahko zavlada naravi, je megleno slutil že človek, ki je prebival v jamah, troglodit, ki mu je uspelo zanetiti ogenj, da ne omenjam tistega drugega, bolj razvitega našega prednika, ki je izumil kolo. Da bomo nekega dne gradili leteče stroje, so pripovedovali že Roger Bacon, Leonardo Da Vinci in Cyrano de Bergerac; da bomo lahko povečali hitrost premikanja, je bilo očitno z izumom parnega stroja; da bomo imeli električno svetlobo, smo lahko domnevali že od časa Volte. Toda stoletja so ljudje zaman sanjali o napoju dolgoživosti in vodnjaku večne mladosti. V srednjem veku so že obstajali odlični mlini na veter (ki se še danes uporabljajo za proizvodnjo alternativne energije), ljudje pa so se podajali na romanja v svetišča, da bi dosegli čudež in živeli štirideset let.
Pred dobrimi tridesetimi leti smo stopili na Luno in nam ni uspelo hoditi po Marsu, toda ob pristanku na Luni je sedemdesetletnik že dosegal konec življenja, zdaj pa (če odmislimo nepričakovani srčni infarkt ali raka) obstaja utemeljeno upanje, da bo dočakal devetdeset. Skratka, največji napredek (če že o njem govorimo) je bil na področju življenja in ne računalništva. Računalnike je napovedal že Pascalov računski stroj, matematik, filozof in fizik Blaise Pascal pa je umrl v starosti devetintrideset let ..., kar je tedaj bila razmeroma lepa starost. Aleksander Veliki in Katul sta umrla pri triintridesetih, Mozart pri šestintridesetih, Chopin pri devetintridesetih, Spinoza pri petinštiridesetih, sveti Tomaž pri devetinštiridesetih, Shakespeare in Fichte pri dvainpetdesetih, Descartes pri štiriinpetdesetih, in Hegel v zelo visoki starosti enainšestdeset let.
Številne težave, s katerimi se moramo danes soočiti, so odvisne od podaljševanja življenjske dobe. Pa ne govorim samo o pokojninah. Tudi ogromno migracij iz tretjega sveta v zahodne države nedvomno prihaja zato, ker milijoni ljudi upajo, da bodo tu našli hrano, delo in vse, kar jim obljubljajo filmi in televizija, pa tudi zato, ker želijo doseči svet, kjer je življenje daljše, in pobegniti od drugega, kjer prehitro umreš. Vendar (čeprav statistike nimam pri roki) menim, da je denarja, vloženega v gerontološke raziskave in preventivno medicino, neskončno manj, kot ga porabimo za vojno tehniko in informacijsko tehnologijo. da ne omenjam, da znamo zelo dobro uničiti mesto in poceni prenašati informacije, vendar še vedno nimamo natančnih idej, kako uskladiti skupno blaginjo, prihodnost mladih, prenaseljenost sveta in podaljšano življenjsko dobo.
Mlada oseba morda verjame, da je napredek tisto, kar mu omogoča, da pošilja majhna sporočila na mobilni telefon ali da poceni leti v New York, toda osupljivo dejstvo (in nerešen problem) je, da se mora pripraviti, če bo šlo vse po sreči, da postane odrasel pri štiridesetih, ko so bili njegovi predniki že pri šestnajstih.
Nedvomno se imamo zahvaliti Bogu ali bogastvu, da živimo dlje, vendar se moramo s tem problemom soočiti kot z enim najbolj dramatičnih v našem času, ne pa kot z mirnim dogodkom.

Kar je lepo, je grdo in kar je grdo, je lepo?

Hegel je opozoril, da je krščanstvo v umetniške upodobitve vneslo bolečino in grdoto, saj »bičanega, s trnjem okronanega ..., križanega, umirajočega Kristusa ni mogoče upodobiti z oblikami grške lepote«. Motil se je, saj grški svet ni bil samo svet Vener iz belega marmorja, bil je tudi svet Marsia, ki mu je Apolon naložil hudo trpljenje, in svet Ojdipove stiske ali Medejine smrtonosne strasti. V krščanskem slikarstvu in kiparstvu obstaja na pretek od bolečine iznakaženih obrazov, čeprav ne dosegajo sadizma ameriškega igralca in filmskega režiserja Mela Gibsona.
Kakor koli že, kot je opozarjal Hegel, poudarek je na maličenju. Nemški filozof je še posebej mislil na nemško in flamsko slikarstvo, ko gre za prikaz Kristusovih preganjalcev. Pred kratkim me je nekdo opozoril, da sta na znameniti sliki Kristus nosi križ, – pripisujejo jo sledilcu Hieronymusa Boscha in je shranjeno v Muzeju likovnih umetnosti v Gentu v Belgiji – naslikana med drugimi ostudnimi mučitelji dva, ki bi jima zavidale številne rokovske zvezde in njihovi mladi imitatorji: eden od likov kaže dvojni piercing v bradi; drugi pa ima obraz preboden z različnimi kovinskimi okraski. Kar je Bosch želel, ko je slikal ti dve bitji, je bilo ustvariti nekakšno epifanijo zla. Kot bi napovedoval stališče italijanskega kriminologa in ustanovitelj italijanske šole kriminologije Cesara Lombrosa. Lombroso je menil, da so tisti, ki se tetovirajo ali spreminjajo svoja telesa, rojeni zločinci. Možno je, da danes nekateri ljudje čutijo odpor ob pogledu na mlade moške in dekleta z bunkicami na jeziku, vendar je negativna sodba o njih, napačna, vsaj s statističnega vidika.
Če še pomislimo, da je veliko teh mladih navdušenih nad »klasično« lepoto Georgea Clooneyja ali Nicole Kidman, je očitno, da ravnajo kot njihovi starši, ki po eni strani kupujejo avtomobile in televizorje, oblikovane po renesančnem slogu, po kanonu božanskega razmerja ali obiskujejo umetniške galerije in muzeje, da doživijo Stendhalov sindrom, tisto psihosomatsko stanje, ki vključuje hitro bitje srca, omedlevico, zmedenost, ki se domnevno pojavi, ko so posamezniki preveč izpostavljeni predmetom ali pojavom velike lepote. Torej soočenje z lepoto, po drugi strani pa uživanje v grozljivkah s poustvarjanjem krvavih prizorov, kjer so možgani raztreseni po stenah, ali s kupovanjem otrokom dinozavrov in drugih malih pošast, in prisostvovanju happeningov, ki jih organizirajo umetniki, ki si sami prebadajo roke, mučijo ude ali pohabljajo genitalije.
Ne gre za to, da starši in otroci zavračajo kakršno koli povezavo z lepoto in izbirajo le tisto, kar je v preteklih stoletjih veljalo za neprijetno. To se je najbrž zgodilo, ko so futuristi poizkušali škandalizirati buržoazijo, in razglašali: »Upajmo si uporabiti grdoto v literaturi« in je Aldo Palazzeschi v Leku proti bolečinam iz leta 1913 namignil, da je pristaš zdrave vzgoje otrok v grdoti, zato jim je treba kot poučne igre dati »grbave, slepe, rakaste, hrome, jetične, sifilitične lutke, ki mehanično jokajo, kričijo ali stokajo, trpijo za epilepsijo, kugo, kolero, krvavitvami, hemoroidi, gonorejo in norostjo, omedlijo in umrejo v smrtnih krčih.« Danes uživamo v klasični lepoti in prepoznamo čednega fanta, čudovito pokrajino ali čudoviti grški kip, včasih pa najdemo užitek v tem, kar je še včeraj veljalo za grdo.

Grdoto včasih celo izberemo kot model za novo lepoto, kot je to v primeru kiborške »filozofije«. Če se v zgodnjih romanih ameriško-kanadskega pisatelja znanstvene fantastike Williama Gibsona vidi, da človeško bitje, katerega organe so zamenjale mehanske ali elektronske naprave, si še lahko predstavljamo zanimivo prerokbo, pa danes nekatere radikalne feministke priporočijo premagovanje razlik med spoloma z ustvarjanjem nevtralnih, postorganskih ali »transčloveških« teles, ameriška profesorica na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu Donna Haraway pa lansira slogan »Raje bi bila kiborg kot boginja«.
Morda je najbolj znano besedilo, ki raziskuje vprašanje kiborga Donne Haraway Kiborški manifest. Delo je bilo objavljeno leta 1984, filozofsko raziskuje, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ko smo bolj povezani s tehnologijo. Esej je mejnik in revolucionarno besedilo v feminističnih posthumanih študijah. Je tudi eno najpomembnejših besedil v kiborški antropologiji in filozofiji tehnologije.
Za nekatere to pomeni, da je v postmodernem svetu razpadlo nasprotje med lepoto in grdoto. Prav tako ne gre za ponavljanje s čarovnicami iz Macbetha »Lepo je grdo in grdo je lepo.« Vrednoti sta se združili in izgubili svoji značilnosti.
Ali je to res? Kaj če drže mladih ali ravnanja umetnikov niso nič drugega kot obrobni pojavi, ki jih proslavlja le manjšina? Na televiziji vidimo otroke, ki umirajo od lakote, spremenjene v okostnjake z napihnjenimi trebuhi, vemo, da obstajajo ženske, ki so jih zavojevalci posilili, in ljudje, ki so žrtve mučenj, po drugi strani pa se nenehno spominjamo ne tako oddaljenih podob drugih živih okostnjakov na poti v plinske celice. Lahko bi rekli, da je bilo včeraj, ko smo videli trupla, uničena ob eksploziji nebotičnika ali letala med letom, in živimo v grozi, vedoč, da se lahko zgodi tudi nam kaj podobnega. Vsi dobro vemo, da so te stvari grde, in nobena zavest o relativnosti estetskih vrednot nas ne more prepričati, da bi jih dojemali kot predmet užitka.
Torej morda kiborgi, grozljivke, Nezemljani v slogu filma Osmi potnik, tujosti z drugih planetov in filmi s katastrofami niso nič drugega kot površinske manifestacije, podkrepljene z množičnimi mediji, s katerimi izganjamo veliko globljo grdoto, ki nas preganja, grozi in ki jo obupno želimo prezreti in se pretvarjamo, da je vse zgolj slepilo.

Trinajst slabo porabljenih let

Pred dnevi so me v intervjuju vprašali (in verjemite, da novinarji res pogosto tako sprašujejo), katera knjiga je najbolj vplivala na moje življenje. Bil bi idiot (tako kot mnogi od tistih, ki odgovarjajo na to vprašanje), če bi v življenju ena sama knjiga bolj vplivala name kot druge. So knjige, ki so bile odločilne za moja dvajseta leta, in druge, ki so bile ključne za moja trideseta, in še vedno nestrpno čakam na knjigo, ki bo mojih sto let obrnila na glavo.
Drugo nemogoče vprašanje je »Kdo vas je v življenju naučil česa dokončnega?« Nikoli ne vem, kaj odgovoriti, ali imam skušnjavo, da bi kaj razložil o »mami in očetu«), ker me je v vsakem obdobju življenja nekdo kaj naučil. Lahko so ljudje, ki so bili ob meni, ali tisti cenjeni pokojni, kot so Aristotel, sveti Tomaž, Locke ali Charles Sanders Peirce.
Vsekakor so obstajali tudi neknjižni nauki, za katere lahko mirno rečem, da so mi spremenili življenje. Prva je gospa Bellini, moja čudovita učiteljica šestega razreda osnovne šole, ki nam je ponudila razmišljanje o spodbujevalnih besedah ​​(kot je kokoš ali tovorna ladja), iz katerih smo morali pripraviti razmislek ali zgodbo za naslednji dan. Nekega dne sem ji, žrtev ne vem kakšnega demona, rekel, da bom na licu mesta razvil kakršno koli temo, ki bi mi jo predlagala. Ozrla se je po mizi in rekla »blok«. Rečeno – storjeno. Lahko bi govoril o novinarski beležnici ali o popotnem dnevniku kakšnega salgarijevskega raziskovalca; dejstvo je, da sem bahavo stopil h katedru in nisem mogel odpreti ust. Gospodična Bellini me je takrat naučila, da se nikoli ne smeš preveč hvaliti z lastno močjo.
Drugi nauk je bil poduk salezijanca patra Celija, ki me je učil igrati neko glasbilo (in zdi se, da ga zdaj hočejo narediti za svetnika, a ne zaradi tega; še več, hudičev odvetnik bi to lahko uporabil proti njegovi kanonizaciji. Petega januarja 1945 sem šel k njemu in mu veselo rekel:
»Pater Celi, danes sem star trinajst let.«
»Torej trinajst slabo izkoriščenih let,« je osorno reagiral pater.
Kaj je hotel povedati s tem? Da bi moral ob tej častitljivi starosti začeti s poglobljenim spraševanjem vesti? Da ne bi smel pričakovati pohvale, ker sem preprosto izpolnil svojo biološko dolžnost? Morda je šlo preprosto za piemontski izraz občutka za zmernost, za zavračanje retorike, morda celo za ljubeče čestitke? Zdaj verjamem, da je pater Celi vedel in me je naučil, da mora učitelj učence vedno spravljati v zadrego in jih ne vznemirjati bolj, kot je primerno. Po tej lekciji sem bil vedno skop s pohvalami do tistih, ki so jih od mene pričakovali, razen v izjemnih primerih nepričakovanih podvigov. Morda sem s tem odnosom koga prizadel, in če je res, sem zlorabil ne le svojih prvih trinajst let življenja, ampak tudi prvih šestinsedemdeset. Trdno sem se odločil, da svoje odobravanja izpovedujem tako, da ne uporabljam očitkov. Če očitkov ni, pomeni, da ste delali dobro. Nenehno so me jezili izrazi, kot sta »dobri papež« ali »pošteni Zaccagnini«, ki namigujeta, da drugi papeži niso bili dobri in da so bili drugi politiki nepošteni. Janez XXIII. in Benigno Zaccagnini sta preprosto delala tisto, kar so pričakovali od njiju, in ni razloga, zakaj bi jima morali čestitati.
Po drugi strani me je odgovor patra Celija tudi naučil, naj ne bom preveč domišljav. Kar koli naredim, tudi če bi bila pohvala poštena, ne smem hoditi po svetu in se šopirim. Ali to pomeni, da se ne smemo nagibati k najboljšemu? Seveda se; ampak nekako me nenavaden odziv patra Celija spominja na izrek nekdanjega vrhovnega sodnika ZDA Oliverja Wendella Holmesa: »Skrivnost mojega uspeha je, da sem v mladosti ugotovil, da nisem Bog.«
Zelo pomembno je razumeti, da človek ni Bog, pomembno je vedno dvomiti o svojih dejanjih in upoštevati, da preživeta leta niso bila dovolj dobro izrabljena. To je edini način, da odslej poskušam bolje uporabiti leta, ki mi preostajajo.
Vprašali me boste, zakaj se mi ravno v teh dneh porajajo takšni premisleki: gre za to, da se te dni v Italiji začenja volilna kampanja in v teh primerih se je za uspeh treba obnašati nekoliko božansko, se pravi potrditi, kar je bilo storjeno, saj je tudi Stvarnikovo delo bilo po stvarjenju valde bonum. Zato je treba pokazati določeno mero vsemogočnosti in se razglasiti za sposobnega narediti stvari še boljše (medtem ko je bil Bog zadovoljen, da je ustvaril najboljšega od vseh možnih svetov).
Ne mislite, da moralizira – v volilni kampanji je treba tako delati. Ali si lahko predstavljate kandidata, ki bi volivcem rekel: »Da, do zdaj sem delal neumnosti, in čeprav nisem prepričan, da bom v prihodnje kaj boljši, obljubim, da bom poskusil«? Gotovo ne bi bil izvoljen. Zato vztrajam – nikakor ne moraliziram. Le ob poslušanju vseh teh televizijskih oddaj si ne morem kaj, da ne bi pomislil na patra Celija.

Prevedel Andrej Rot

Od neumnosti do norosti je naslov ene izmed zadnjih knjig Umberta Eca. Izšla je posthumno leta 2016. Eco je rokopis oddal v tiskarno nekaj dni pred smrtjo. Gre za izbor doslej neobjavljenih člankov v Španiji, ki jih je sam avtor izbral. Je niz drobnih intelektualnih užitkov. Tako pravi v njej; »Ko sem bil mlad, je bila pomembna razlika med tem, da si slaven in da vsi govorijo o tebi. Večina si je želela biti znana kot najboljši športnik, najboljši plesalec, a nikomur ne bi bilo všeč, če bi bil vsem znan kot mestni rogonosec ali bedna vlačuga. V prihodnosti te razlike ne bo več – pripravljeni bomo na vse, le da nas kdo pogleda in govori o nas.« To je primer tega, kar ponuja serija člankov, ki jih je Umberto Eco petnajst let objavljal v tisku in jih izbral tik preden slovesom. V člankih, kolumnah in esejih nastopajo pomembne osebnosti in tudi stripovski liki. V besedilih je nostalgičen, ironično razmišlja o oblasti in graja potrošništvo, ki nas polni s predmeti in prazni misli.


Vir: Umberto Eco: De la estupidez a la locura. Madrid, Editorial LUMEN 2016, 504 str. EAN: 9788426403698. ISBN: 978-84-264-0369-8