PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES

Prebuditev

Mrak in zora
se še nista dogovorila o počitku.

Rjuhe se obešajo na roke, noge -
ob sijanju jutra
bi zapalaval v objemu rumenila –
takrat te zadene vreščanje srake.

Najraje bi zamášil obe ušesi,
če frak s kljunom v rumenem,
ne bí zagostolel na veji češnje.

Žvrgolenje prekriči lajanje galebov
v nizkem letu nad sinjino –
prežijo za neprevidnimi plavutmi.

Počasi se izkoplješ iz flanelk -
še pred soncem v zenitu
jih prekriješ s platnom
in se prepustiš kopéli.


Zelena nebesa

Barve mavric se prelivajo povsod –
frfotanje do ušes
te pahne v čakánje brez razuma -
čebljanje čiger potihne z luno.

Biseri se kotŕljajo ob smehu
in privijanju k tvoji senci -
plujeta po robu zaljubljenih pogledov.

Pretopiti skušaš sanje ob prežanju
po vogalih in viharjih v breznih -
kradejo še
tisto malo preostelga prhutánja,
ki lomi krila.

Še si nad obzorjem,
še nisi v breznu.

Mogoče najdeš
ostanke frfotanja razrvane duše,
če jih čigre niso že poskrile.


Tisoč poljubov

Potapljam se v milino,
milino s tisoči obrazov –
kot v odtekajočo reko -
vsakikrat diši po svežem.

Najine čebele padajo v čebelnjake -
kakor opiti v samomor.

Preživim,
saj treščim ob skalo
pogreznjeno v opojnost tisočih poljubov.


Nimam časa, da časa ne bí imel

Imam tebe.
Slačim tvoj sedanjik v moji senožeti.

Ob plesu senc po kreču,
vidim žarjavo zvezd -
sonce je že zdavnaj v črnini potonílo.

Tišina se plazi v vse pore -
molčim.
Vse je tako potihem lépo.

Čas samo za naju.
Malo ga ukradem zase -
izsesam ga iz kosti.

Brez tebe imam samoto -
razpira se v razpoko.

Strmoglavljam vanjo -
lepi se mi na telo,
oblačila so že kakor mavec -
treščim kakor kamen v
najin, že razpadli, čas.


Pav

S peresi pava v vseh odtenkih mavre,
se šopiri pavovska šopirnost -
s skrivnostmi pod tančico besedí.

Njegovo gledališče ni nikoli v mrakobi –

niti ob zori nad obzorjem,
niti zarji tik za soncem,
niti ščipu za kodranjem.

Koprena z besedí izginja,
kakor pada listje lipe
ob rahli sapi in šelestu
h grudi pri potoku.

Pav postaja dolgočasje,
skubi se in drhti na planem,
kot perjad godna za odstrel.

Navkjlub peresju,
nič več v vseh barvah mavre,
se pav še zmeraj pavovsko šopiri.


Sence v zenitu

Stol, miza s prtom,
postelja s flanelko -
na sredini in pri vratih.

Sediš ob oknu s trstiko ob trstiki -
poslušaš bevskanje
rumenokljuncev pri zeleni reki.

V zvoniku bije ura poldan -

vse je v hladu obočja blokov iz granita –
iz časov Rima.
Odpraviš se iskati sence ob zenitu.

S težavo najdeš
pot k vodnjaku sredi trga –
piješ vodo s pipe.
Podstreha doma se nikakor ne razkrije.

Ob zori znova sedeš k lini -
poslušaš bevskanje
rumenokljuncev pri zeleni reki.

Ob zenitu znova iščeš sence,
sence, ki jih ni.

Izgubljeni gozd

Misli poskušaš zbistriti kakor v kocki,
izoblikovati vržek trdno na papirju.

Pomaga olje smilja, ki ga vtiraš -
je kakor zarja vdiha,
kot lepote drevja v jeseni.

Nič več ni zadaha volhke kléti,
nič več klinopisa v megli
izpod drsečega peresa.

Preiskuješ vse slovarje -
domače, pa tiste v pismih tujcev.

Ko končno najdeš besedišče,
ga pregodrnjaš z nasmehom,
kakor kuhar začimbe v jedači.

Tvoja zabela je neznana –
kot svetilnik, sam na morju,
kot zvezda daleč na nebu v črnem,
kot drevo, ki je izgubilo gozd,
kakor jezik tujih, ki teče brez zatikov
in njegova melodija zasanjano uspava.

Mikavnost umetnij

Ljubezen, žalost, veselje, smrt -
opevanje v vseh vrsticah poezije.

Ista téma -
vsakokrat drugačna zapletenost.

Sled peresa skače v vijugah od vrha
in navzdol v brezna.

Cvetice kakor pod kopreno -
ni jih prepoznati v oblikah not
z vratovi izven črtovja -
vrtnarjenje s posebnimi prijemi.

Sledi so znane –
nadihi tujih pentelj.

Umetnija je mikavna v prepevanju o istem -
načini so vedno raznovrstni.

Zaspana muza

Svinčnik in črnilo.

Moti stol, miza, muha
in svetloba v okruških -
zaide, kamor pač zaide.

Slepota te vleče za rokav,
razvnetost se krohoče za vogalom –
klešeš to, kar čutiš.

A noč izgine,
samó prosojnost žge in ledení.

Raztrgaš -
in kasneje,
kasneje ti je žal.