Raznarodovanje avtohtonih ljudstev Evrope, posebej še malih narodov, ki so najbolj ranljivi, se pospešuje v zadnjem času. To ni proces, ki bi tekel z istim tempom. Vedno hitrejši je.In v Sloveniji je že po večjih mestih kar težko slišat v javnih prostorih slovenščino. Izginja iz mest. Izginja iz šol (delam v šoli in verjemite mi, da po hodnikih slišim vsako leto manj slovenskega jezika. Kar seveda ne pomeni, da te ljudi ne učim z enako naklonjenostjo ali prizadevnostjo kot tiste, ki med sabo govorijo slovensko. Ker pri tem ne gre za sovraštvo. Daleč od tega.) Moja skrb in moje prizadevanje gre v smeri, ki bi ji lahko rekel ohranjanje kulture, ki jo čutim kot identitetno. Svojo. Našo.)Ko bodo volitve čez 4 ali 8 let, bodo politični predstavniki v vedno večjem delu tujci. In čez 12, 15, morda 20 let bo nedvomno predsednik vlade ali države že tujec. Podobno, kot so sedaj v večjih mestih župani že neslovenskega porekla. Ali kot so tujci po večjih mestih v Evropi tudi ljudje, ki niso npr. angleškega, francoskega, nemškega ipd porekla.In v tem oziru se moramo vprašati, čemu Slovenija? Čemu nacionalna država? Zakaj smo ustanavljanje države na podlagi "neodtujljive pravice do samoodločbe naroda" sploh izvajali? Zakaj v tem primeru sploh govorimo o narodih ali o njihovih kulturah, če svojo zanikamo in jo imamo za nekaj, kar ni vredno ohranjati in za kar ni vredno skrbeti? Vanjo verjeti?Slovenci se zelo bojimo, da nam bodo sosedje rekli, da smo "nacionalisti" in da smo "rasisti". In to nam bodo z užitkom rekli, saj tisti, ki računajo na tak izplen in na našo reakcijo ter na naš molk, računajo tudi na naš strah in sram. Očitajo nam sovraštvo takrat, ko se bojimo za svojo kulturo. Neredko vreščijo na nas, da smo rasisti, če že samo zaslutijo, da bi radi vzdrževali to, kar so naši predniki vzdrževali tisočletja- naš jezik, kulturo, naše običaje, naš način življenja, naš odnos do sobivanja v vasicah, mestecih, mestih. Smo namreč sobitja biti, če malo parafraziram našega filozofa Urbančiča.A na podobne situacije smo imeli v Sloveniji tudi že v časih, ko smo živeli v germanski, latinski, madžarski, srbski prisotnosti. Ko so ti narodi živeli z nami in so (evolucijsko gledano), tekmovali z nami v preživetju.Naši dedje so ta pritisk vzdržali, včasih so se temu upirali, preživeli so vse te evolucijske pritiske, mnogokrat napade, tudi v časih, ko sploh niso imeli svoje nacionalne države.Danes nas je tako sram zastopati in se zavzeti za lasten rod in narod, da smo dejansko v stanju, ko bomo lahko za vedno raznarodeni (ta beseda verjetno sploh ne obstaja, ker je tako nova in nora, a kljub temu so na svetu mnogi narodi, ki so bili na podoben način izumrti, izginjeni, izničeni).Naš velik pisatelj, ki je star že 108 let, Boris Pahor, nas opozarja na to, da je ljubezen in skrb za svoj narod nekaj, česar se ne smemo nikoli sramovati niti bati.V tem smislu se tisti, ki smo Slovenci po rodu in po tem, da imamo svoj narod radi in se identificiramo z njim, moramo nujno zavedati tega, kar bomo prepustili svojim otrokom. Pri tem ne gre za so-vraštvo. Niti za to, da bi se morali upirati vojaško, nasilno. Pri tem gre za državno politiko, ki ureja nacionalno sestavo države, ki razmišlja dolgoročno in v skladu s tem, kar želimo v prihodnosti.V Makedoniji proces raznarodovanja, kakršnega doživljamo mi, poteka še za odtenek bolj hitro in na svoje oči lahko vidimo, kako se deli njihove domovine spreminjajo. Uradnemu jeziku so dodali nov jezik v velikem delu njihove domovine in s tem počasi prehajajo v dvonacionalno državo. Pri tem se seveda ne bo končalo, to je jasno vsakemu, ki je vsaj malo gledal potek tega raznarodovanja na Kosovem, ki danes praktično nima več Srbov, saj so bili po jugoslovanski vojni v 90tih pregnani iz večinskega dela pokrajine in je danes Kosovo nova država Albancev.Ko torej gremo danes na volitve, se prosim zavedajte, da prihajamo v obdobje, ko bomo počasi morali Slovenci prepuščati politično moč ljudem, ki niso Slovenci po rodu in jim je vsekakor za naš narod manj mar kot pa za svojega, kar je NORMALNO. Ki v znatni meri (govorim o povprečju) Slovence gledajo kot na nekoga, ki jih ovira, jim preprečuje vzpostavljanje njihovih navad, kulture, njihovih običajev in se pri tem mnogi med njimi prav nič ne zadržujejo, ko to izrazijo tudi javno, seveda s tem, da nas zmerjajo z rasisti in nacionalisti, četudi dobijo čisto vse socialne, politične, finančne in druge benefite Slovenije enako ali celo hitreje kot Slovenci.Seveda, ne govorim o vseh tujcih, govorim o tem, kar nam govori Hamiltonov zakon, govorim o tem, da se to dogaja postopoma, skoraj nevidno. Govorim o tem, da se ta reč, ko pride do večinske pokritosti, skoraj v vseh primerih spremeni v nervozo in na koncu tudi v vojno, v kateri seveda večinska struktura zmaguje, saj manjšinski narodi skoraj povsod morajo svojo nemoč plačati s krvjo in se utopiti v kulturah večinskih narodov.Ko torej Slovenci gredo na volitve, niso poenoteni v svoji izbiri. Ko gredo tujci, se poenotijo mnogo bolj. Hitreje izberejo svojega kandidata, ki jim je bližji po rodu in ga izberejo večinsko. Ne vsi, seveda. Čisto vedno v družbi računamo na Gaussovo krivuljo...gre za statistiko, ki v demokraciji seveda pomembno vpliva.Zato danes, ko gremo na volitve, premislite, kaj s tem dolgoročno naredite svojim otrokom in vnukom. Tudi tisti, ki nimajo svojih otrok, so za bodoče rodove prav tako "predniki" kot je naš skupen prednik npr. Valentin Vodnik ali pa Primož Trubar...

Raznarodovanje avtohtonih ljudstev Evrope, posebej še malih narodov, ki so najbolj ranljivi, se pospešuje v zadnjem času. To ni proces, ki bi tekel z istim tempom. Vedno hitrejši je.In v Sloveniji je že po večjih mestih kar težko slišat v javnih prostorih slovenščino. Izginja iz mest. Izginja iz šol (delam v šoli in verjemite mi, da po hodnikih slišim vsako leto manj slovenskega jezika. Kar seveda ne pomeni, da te ljudi ne učim z enako naklonjenostjo ali prizadevnostjo kot tiste, ki med sabo govorijo slovensko. Ker pri tem ne gre za sovraštvo. Daleč od tega.) Moja skrb in moje prizadevanje gre v smeri, ki bi ji lahko rekel ohranjanje kulture, ki jo čutim kot identitetno. Svojo. Našo.)Ko bodo volitve čez 4 ali 8 let, bodo politični predstavniki v vedno večjem delu tujci. In čez 12, 15, morda 20 let bo nedvomno predsednik vlade ali države že tujec. Podobno, kot so sedaj v večjih mestih župani že neslovenskega porekla. Ali kot so tujci po večjih mestih v Evropi tudi ljudje, ki niso npr. angleškega, francoskega, nemškega ipd porekla.In v tem oziru se moramo vprašati, čemu Slovenija? Čemu nacionalna država? Zakaj smo ustanavljanje države na podlagi "neodtujljive pravice do samoodločbe naroda" sploh izvajali? Zakaj v tem primeru sploh govorimo o narodih ali o njihovih kulturah, če svojo zanikamo in jo imamo za nekaj, kar ni vredno ohranjati in za kar ni vredno skrbeti? Vanjo verjeti?Slovenci se zelo bojimo, da nam bodo sosedje rekli, da smo "nacionalisti" in da smo "rasisti". In to nam bodo z užitkom rekli, saj tisti, ki računajo na tak izplen in na našo reakcijo ter na naš molk, računajo tudi na naš strah in sram. Očitajo nam sovraštvo takrat, ko se bojimo za svojo kulturo. Neredko vreščijo na nas, da smo rasisti, če že samo zaslutijo, da bi radi vzdrževali to, kar so naši predniki vzdrževali tisočletja- naš jezik, kulturo, naše običaje, naš način življenja, naš odnos do sobivanja v vasicah, mestecih, mestih. Smo namreč sobitja biti, če malo parafraziram našega filozofa Urbančiča.A na podobne situacije smo imeli v Sloveniji tudi že v časih, ko smo živeli v germanski, latinski, madžarski, srbski prisotnosti. Ko so ti narodi živeli z nami in so (evolucijsko gledano), tekmovali z nami v preživetju.Naši dedje so ta pritisk vzdržali, včasih so se temu upirali, preživeli so vse te evolucijske pritiske, mnogokrat napade, tudi v časih, ko sploh niso imeli svoje nacionalne države.Danes nas je tako sram zastopati in se zavzeti za lasten rod in narod, da smo dejansko v stanju, ko bomo lahko za vedno raznarodeni (ta beseda verjetno sploh ne obstaja, ker je tako nova in nora, a kljub temu so na svetu mnogi narodi, ki so bili na podoben način izumrti, izginjeni, izničeni).Naš velik pisatelj, ki je star že 108 let, Boris Pahor, nas opozarja na to, da je ljubezen in skrb za svoj narod nekaj, česar se ne smemo nikoli sramovati niti bati.V tem smislu se tisti, ki smo Slovenci po rodu in po tem, da imamo svoj narod radi in se identificiramo z njim, moramo nujno zavedati tega, kar bomo prepustili svojim otrokom. Pri tem ne gre za so-vraštvo. Niti za to, da bi se morali upirati vojaško, nasilno. Pri tem gre za državno politiko, ki ureja nacionalno sestavo države, ki razmišlja dolgoročno in v skladu s tem, kar želimo v prihodnosti.V Makedoniji proces raznarodovanja, kakršnega doživljamo mi, poteka še za odtenek bolj hitro in na svoje oči lahko vidimo, kako se deli njihove domovine spreminjajo. Uradnemu jeziku so dodali nov jezik v velikem delu njihove domovine in s tem počasi prehajajo v dvonacionalno državo. Pri tem se seveda ne bo končalo, to je jasno vsakemu, ki je vsaj malo gledal potek tega raznarodovanja na Kosovem, ki danes praktično nima več Srbov, saj so bili po jugoslovanski vojni v 90tih pregnani iz večinskega dela pokrajine in je danes Kosovo nova država Albancev.Ko torej gremo danes na volitve, se prosim zavedajte, da prihajamo v obdobje, ko bomo počasi morali Slovenci prepuščati politično moč ljudem, ki niso Slovenci po rodu in jim je vsekakor za naš narod manj mar kot pa za svojega, kar je NORMALNO. Ki v znatni meri (govorim o povprečju) Slovence gledajo kot na nekoga, ki jih ovira, jim preprečuje vzpostavljanje njihovih navad, kulture, njihovih običajev in se pri tem mnogi med njimi prav nič ne zadržujejo, ko to izrazijo tudi javno, seveda s tem, da nas zmerjajo z rasisti in nacionalisti, četudi dobijo čisto vse socialne, politične, finančne in druge benefite Slovenije enako ali celo hitreje kot Slovenci.Seveda, ne govorim o vseh tujcih, govorim o tem, kar nam govori Hamiltonov zakon, govorim o tem, da se to dogaja postopoma, skoraj nevidno. Govorim o tem, da se ta reč, ko pride do večinske pokritosti, skoraj v vseh primerih spremeni v nervozo in na koncu tudi v vojno, v kateri seveda večinska struktura zmaguje, saj manjšinski narodi skoraj povsod morajo svojo nemoč plačati s krvjo in se utopiti v kulturah večinskih narodov.Ko torej Slovenci gredo na volitve, niso poenoteni v svoji izbiri. Ko gredo tujci, se poenotijo mnogo bolj. Hitreje izberejo svojega kandidata, ki jim je bližji po rodu in ga izberejo večinsko. Ne vsi, seveda. Čisto vedno v družbi računamo na Gaussovo krivuljo...gre za statistiko, ki v demokraciji seveda pomembno vpliva.Zato danes, ko gremo na volitve, premislite, kaj s tem dolgoročno naredite svojim otrokom in vnukom. Tudi tisti, ki nimajo svojih otrok, so za bodoče rodove prav tako "predniki" kot je naš skupen prednik npr. Valentin Vodnik ali pa Primož Trubar...

Pred kratkim je na Twitterju nekdo pod imenom @LicenMitja napisal »kratek slovar leve terminologije« kot nekaj, kar bi vsekakor morali premisliti. Kajti gre za memetske besede, s katerimi operira množica pristašev revolucije, Jugoslavije, komunizma, novih oblik marksizma. In njihovo dojemanje teh delno prikritih, pervertiranih pomenov besed, se v tem »slovarčku« na preprost način razkrinka. Slovarček zelo ilustrativno pokaže, na kak način se dogaja v nekem okolju memetska kulturna hegemonija in kako se v takem okolju vzpostavlja specifična hierarhija dojemanja sveta. Tukaj je ta čivk: Kratek slovar leve terminologije: Fašist = antikomunist Neonacist = Slovenec Vladavina prava = vladavina LGBT Avtonomija univerz = Frankfurtska šola Človekove pravice = judeoglobalizem Multikulturna družba = etnocid avtohtonih narodov Svoboda medijev = »New world order« agitrop (NWO pomeni nov svetovni red, opomba avtorja kolumne) EU = SZ Ne bom se ustavljal pri vsakem pojmu, kajti gre za premislek o celotnem območju pomenskih sklopov teh besed, ki so hkrati tudi na desni strani enačajev podobno memetski kot na levi. Tisto, kar odlikuje ta »slovarček«, je predvsem to, kako z lahkoto lahko sopostavitev inverznih pomenskih dvojic razkrinka tak memetski okvir, v katerem živimo Evropejci in morda še posebej Slovenci. Izrazi skozi določen čas in določeno uporabo, če je ta vedno znova usmerjena in namenoma nevro-lingvistično kodirana, pridobijo izredno čustveno nabit pomen. Živimo v času memetske kulture, v kateri zaradi strahotne preobilice informacije prihaja do neznosnega poenostavljanja čisto vsega. In ne gre samo za to, da bi to poenostavljanje bilo le posledica te preobilice informacij, ne, gre za načrtno spodbujanje takega načina razmišljanja. Dvodimenzionalnega… Ko človek gre prebrat časopis, preleti spletne strani informativnih portalov, ko pogleda televizijske oddaje ipd, mu je jasno, da mediji sami spodbujajo hitro tlačenje vseh informacij v preproste modele, obsodbe, moraliziranja med skrajnostmi, včasih tudi sarkazem, cinizem. Taki modeli, memetske poenostavljene opredelitve, omogočajo nekemu mediju, da lahkotno sprevrača obilico pomislekov, pričevanj, vpogledov in drugih možnih interpretacij v zelo enostavno odločitev, ki naj bo čimbolj črno- bela, hkrati pa dovolj čustveno nabita, da pritegne bralca, gledalca, potrošnika. »To je super« proti »to je grozno«. »Ta dejavnost je obsojanja vredna« proti »ta dejavnost je odlična«… Črno-belo dojemanje razmerij ni le stvar poenostavitev, temveč tudi tega, da se besedam daje nek določen pomen, ki nima več tiste običajne, večplastne, čustveno pomenske širine, temveč preprosto skuša pridobiti ozko usmerjenost v eno samo ost, eno samo, zelo površno in zelo čustveno zgoščeno smer dojemanja. Podobno kot bi primerjali zgodbo, polno različnih nivojev, različnih čustvenih stanj nekih junakov z enim samim znakom. Na eni strani torej na primer drama Beneški trgovec Williama Shakespearja, polna globinske simbolike, tragičnih in zmagovalnih trenutkov, vzvišenih občutkov in močnih čustev, na drugi strani pa oznaka »ta drama je antisemitizem«… Meme, kakor ga je opredelil Richard Dawkins, tvorec izraza »meme« in avtor znane knjige »Sebični gen«, je po definiciji »kulturni gen«, to pomeni, da je v svojem tekstu Dawkins meme-om namenil veliko globino, veliko pomensko vrednost. Toda današnji meme, ali kodiran izraz, s katerimi operira današnja medijska mašinerija, je daleč od tiste globinske pomenskosti, kakršno je verjetno imel v mislih Dawkins. Seveda, še vedno nosi s sabo pomensko jedro, ki tvori tudi možne pomenske konotacije in celo humorne obrate, toda v svojem bistvu je sodobni medijski meme enoplasten. Pravzaprav je res podoben šali- namreč šali se ne smejimo drugič, tretjič ali petič, saj smo se prvič smejali ravno zaradi tega, ker smo to enoplastno povezavo s svetom že našli. Tako bi dejansko namesto pojma »meme« bil bolj natančen pojem »sprožilec čustvenih reakcij«, ali v angleški kulturi večkrat uporabljena sintagma »code word«, kajti s tem sprožilcem, s to »kodo«, ki je nabita s čustvenim nabojem, dejansko operira vsa mašinerija nekega utečenega medijskega/šolskega (u)stroja. Da bi stvar bila še malo bolj bizarna, se memetske zamenjave za pomene dogajajo še na nivoju metaforičnih skrivalnic, s katerimi se npr. v politični kulturi Slovenije (in Evrope) dogaja velika shizma med tako imenovanimi »levimi« in »desnimi«. Celo samo poimenovanje »levi« in »desni« je memetska zanka, skrivalnica, neke vrste »partizansko ime« za veliko bolj problematično metapolitično podstat, ki bistveno zaznamuje naš čas. (O tem sem sicer že pisal, vendar naj na hitro obnovim, da gre za dva rezila istega meča, s katerim globalisti režejo korenine avtohtonim narodom in jih spreminjajo v priložnostne predstavniške kolonije ali hlapčevske državne strukture, v katerih se internacionalna, neavtohtona elita nenehno obnavlja in raste na račun avtohtone populacije. Hkrati pa se avtohtone evropske narode poriva v izumrtje. Pri tem smo Slovenci med najbolj ranljivimi, saj nas je že v izhodišču malo in nas velike finančne korporacije pokrijejo veliko bolj hitro kot druge, večje avtohtone narode)… Zanimiv je sam postopek ustvarjanja memetske vseprisotnosti in čustvene nabitosti določenih pojmov. Namreč ta postopek nikakor ni preprost, še manj pa ga je možno zelo hitro vzpostaviti. Gramscijevi zapisi, ki sem jih že v tekstu "Vklenjeni v svobodo" (LINK) povezal z Bernaysovim in Lippmannovim mojstrskim obvladovanjem propagande, kažejo na strukturo delovanja takega »pranja možgan« oziroma na načine vzpostavljanja take kulturne hegemonije, v kateri se določeni vidiki privzamejo za same po sebi umevne. Seveda, če neki skupini ljudi uspe povsem prevzeti največje inštitucije države ali naddržavnih tvorb, je tako delo lažje, kajti bistven del tega vzpostavljanja kulturne hegemonije je implantacija ene okvirne zgodbe, mita, s katerim se vzpostavi razmerje med tistimi, ki so nadrejeni in torej upravičeni do vsega in tistimi, ki so zaradi različnih razlogov podrejeni in se jih lahko na različne načine diskreditira, zapira, včasih celo muči ali pobija, če je to nujno za vzdrževanje tega najbolj temeljnega mita, zgodbe, ali kakor pravita Gramsci in tudi Bernays, ene »podobe« sveta, kakršno dobimo večinoma skozi šolski sistem, kombiniran z najbolj široko prisotnimi mediji. O podobnih rečeh govori na nivoju izvedbenih, praktičnih izkušenj tudi Juri Bezmenov, nekdanji član KGB, ki je prebegnil v ZDA in imel o tem zelo zanimiva predavanja ter mnoge youtube posnetke (https://www.youtube.com/watch?v=GwDdJsdYM3g). Torej v tej memetski kulturi »sprožilcev čustvenih reakcij« skozi šolski sistem in skozi medijsko mašinerijo vzpostavimo osnovne slike. Nekaj, kar je skupno vsem, ki so bili deležni enakega šolskega sistema, enake medijske krajine. Vsi približno vemo, kaj pomeni beseda »revolucija«, toda dejansko ima v Sloveniji večina ljudi to besedo »vkodirano« na način, ki tej besedi daje pozitiven pomen. Prav tako po večini zahodnega sveta »revolucionarnost« enačijo z nečim pozitivnim, novim, nečim, kar spreminja svet na bolje. Zelo redki lahko vsakič, ko slišijo besedo »revolucija«, dejansko premislijo njen pomen v kontekstu največjih pobojev v zgodovini človeštva, zelo redki lahko ob omembi »revolucije« pomislijo na neskončno sivo krajino vzhodnega bloka, Kitajske, norenje revolucionarjev po drugi svetovni vojni pri nas, polja smrti rdečih Kmerov ipd… Skratka, memetska kultura s svojo dvodimenzionalno kulturno pomenskostjo prehiteva možgane in razmislek. In v njej je dejansko edini način, kako se prebijemo mimo teh mrež površnega obsojanja, moraliziranja, vreščanja, globinsko premišljevanje situacije in samih pojmov.          

“V lasti ne boš imel ničesar, in srečen boš” “You’ll own nothing, and you’ll be happy”, promocijski posnetek Svetovnega ekonomskega foruma: https://www.facebook.com/worldeconomicforum/videos/10153920524981479/ Ironično sem se ob prevodu najbolj zloglasne fraze zgornjega videa spomnil na ljudsko pravljico o srajci srečnega človeka. Pripovedka govori o bolnem kralju, ki mu je zdravnik naročil, da naj poišče srečnega človeka in obleče njegovo srajco. Ko je kraljev odposlanec po dolgem in napornem iskanju tega srečnega človeka našel, je ugotovil, da je brez srajce in brez lastnine. Toda od pripovedi same je še bolj pomembno, kdo jo pripoveduje. Ni isto, če ti o prednostih življenja brez lastnine govori ljudska pravljica ali pa društvo svetovnih bogatašev, kot tudi ni isto, če o neuspehu multikulturalizma tarna Angela, načelnica povojne upravne enote bivše nemške države, ali pa če o tem razpravljajo ljudje, ki v tem multikulturalizmu živijo. Ni uspel v čem? Česa multikulturalizem po mnenju načelnice Angele ni dosegel? Odgovor na to vprašanje lahko slutimo v njenih dejanjih leta 2015, pet let po tej njeni izjavi. Na isti način se tudi zgornja izjava v slovenščini sliši romantično, v izvirniku, podana v videoposnetku televizijskega nasmeha amerikaniziranega kodrolasca pa ima popolnoma drugačen ton. Nadaljevanje videa razloži podrobnosti: vse kar bomo potrebovali, bomo najeli. Najem ima svoje prednosti: lastnine nam ni potrebno vzdrževati, ni nam je potrebno po uporabi prodajati, ni nam je potrebno podrobno poznati. Kot nalašč za današnjo dobo, kjer imamo malo časa. Lastnina pomeni moč in lastnina produkcijskih sredstev je določala, kdo ima v družbi oblast. Oblast se tako lahko menja na dva načina: ali se nasilno ali kako drugače spremeni lastništvo produkcijskih srednstev ali pa se proizvodnja seli iz enega tipa produkcijskih sredstev na drugega, novejšega, kar najpogosteje povroči sprememba tehnologije. Niso fevdalci izgubili oblasti zaradi naprednih družbenih silnic in avantgarde, temveč so izgubili oblast, ker se je zaradi tehnologije zamenjal tip produkcijskih sredstev, ki ni bila več prvobitno zemlja, ampak stroji, tovarne in tehnologija. Ni se odpravilo sužnjelastnišvo zaradi nenadnega napada moralnosti abolicionistov, temveč ker je tehnologija človeškega suženjstva bila manj učinkovita od novejše tehnologije strojev in izrabe energije premoga in nafte. Tako sedaj vidimo, da se nova revolucija, ki se izvaja pod pretvezo svetovne epidemije različic, testov in dnevnih novih primerov spet vrti okrog lastnine. Prepakirana v liberalno-oglaševalsko leporečje, ko se oblast prodaja kot upor proti oblasti oziroma vzemanje lastnine prodaja kot odvzemanje bremena posamezniku in skrb za njegovo srečo tako odkrito promovira t. I. ekonomijo najema (subscription economy). Uvajanje gospodarstva na najem je že dolgo v teku: pomislite samo na primerjavo življenjske dobe žarnic, akumulatorjev, avtomobilov, delovnih strojev in podobnih izdelkov narejenih izpred desetletji in danes. Ali pa na novice o načrtovani izrabi elektronskih naprav, telefonskih baterij in podobno. Zakaj se to dogaja? Zakaj bi želela visokotehnološka družba izdelovati vedno manj kvalitetne izdelke? Očitno več ni pomembno znanje in sposobnost izdelati vzdržljivo napravo, temveč v trenutnih družbenih razmerjih več moči prinašajo ugodni finančni rezultati. Nevidno so se torej družbena produkcijska sredstva spremenila iz tehnologije v finančni svet. Zgodila se je financializacija gospodarstva. Dejansko naših izdelkov več ne kupimo, temveč jih najamemo. Če je vrtalni stroj načrtno narejen na življenjsko dobo 5 let, sposobni pa smo izdelati stroj z večjo življenjsko dobo, ali smo potem vrtalni stroj kupili ali najeli? Najemizacija lastnine se spodubja tudi s strani države. Če kupimo zemljišče in smo za njega obvezani plačevati davek z imenom “nadomestilo za uporabo”, ali smo zemljišče kupili ali v resnici najeli za nekoliko nižjo najemnino? Naslednja stopnja financializacije gospodarstva in družbe je uvedba najemodajalskega razmerja v medčloveške odnose in človeka samega. Individualizacija, atomizacija in razbijanje družin in odnosov vodi v odnose na podlagi plačilnih razmerij. Namesto dvorjenja in zmenkov imamo računalniško spoznavanje prek plačljivih portalov. Namesto “neplačanega varstva”, o katerem govorijo cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj, bodo mame plačane za varstvo tujih otrok, lastne pa bodo dale v plačano varstvo tretji ženski. Osebnih potreb ne bo več zadovoljevala družina, temveč plačan psiholog, itd. Vse kar je plačano z denarjem, pa je lahko nadzirati, slediti, knjižiti in voditi. Zaključni nivo tega podviga in gospodarske preobrazbe pa je veliki “reset” svetovnega ekonomskega kongresa, ki bo združil digitalno in biološko identiteto. Dostop do družbe bo v prihodnje pogojen z digitalnim cepilnim potnim listom, ki bo imel rok trajanja. Ta rok se bo podaljševal s “poživitvenimi odmerki” novih variant in različic. Prav v temelju življenja bo človek postal odvisen od nove doze proizvodov oddaljenih mega korporacij, ki bodo posameznika lahko po potrebi “ugasnile”. Vzpostavitev življenja na najem bo zaključena. Najemali bomo lastno življenje. Trije veliki zgodovinski tokovi delujejo proti ohranitvi in svobodi rodu, za katerega se borimo: genetski in družbeni interesi globalistične elite, standardizacija človeštva s strani financializacije družbe in standardizacija človeštva s strani tehnologije. Ti vzvodi so medsebojno odvisni in vzročno-posledično podprti. Toda današnje stopnje liberalizma, nadzora, genetskega in psihološkega uničevanja narodov ne bi bilo brez današnje stopnje tehnologije.    

 Zakaj nekatere sodnice in sodniki slepo izpoljnjujejo naloge in v sodnih dvoranah ubijajo- obsojajo nedolžne ljudi ? Poziv poslancem DZ naj ne potrdijo lažno kvalificirane in skorumpirane svišje odnice Stanke Živič za sodnico Vrhovnega sodišča. Sodna veja oblasti je vedno ljubila vodljive - z grehi obremenjene ljudi. Nikoli pa pokončne in poštene sodnike. Velikanska sramota pa je že sam SODNI SVET, ki take ljudi predlaga v izvolitev DZ.   Za največje zločine, ki se v SLO dogajajo v sodnih dvoranah in katerih avtorji so SODNIKI, mora sodnik ali sodnica biti ne samo politično pripaden/na ideologiji bivšega režima, ampak mora imeti nad sabo tak greh, da bo brez najmanjšega pomisleka izpolnil ukaz. Taka je kandidatka Stanka Živič o kateri v priponki pišeta  raziskovalni novinar Mitja Lomovšek in aktivna državljanka Iva Žurman Pavlin.   Stanka Živič aktualna kandidatka DZ za izvolitev na mesto vrhovne sodnice RS, na mesto okrožne sodnice (trenutno je sodnica višjega sodišča v Ljubljani) namreč ni prišla zakonito, saj ni opravila obveznega 2 letnega pripravniškega staža. Ta staž je opravila samo za dobo 10 mesecev namesto 24 mesecev, ki so pogoj za pripravniški izpit. Raziskovalni novinar Mitja Lomovšek to dokazuje z dokumenti. Iva Žurman Pavlin pa z opisom njenega zločinskega ravnanja v funkciji višje sodnice v primeru dr. Milka Noviča. Predvsem je sodnica Stanka Živič znana po tem, da ni hotela zaslišati staršev umorjenega dr. Janka Jamnika in je v pritožbenem postopku sodila ponovno, čeprav bi se morala izločiti. https://dosjemilkonovic.si/ post/537868/so-sodniki- nedotakljivi-koliko-casa-se- nezakonito-sojenje-na-visjem- sodiscu-v-ljubljani Zato pozivamo vse poslance DZ, da v torek 15.06.2021 Stanke Živič na mesto vrhovne sodnice ne izvolijo! Da naše sodstvo odgovarja izključno le samemu sebi pa je vzrok tudi v tem, da nekateri sodniki nimajo državnega pravosodnega izpita (DPI) in to sodna veja oblasti razglaša kot normalno. http://24kul.si/sodnica-petra- stanonik-bosnjak-pravosodni- izpit-nima-neposredne-veze-z- opravljanjem-sodniske-funkcije Sicer pa je DPI le ena od svinjarij, ki se dogajajo v sodstvu. Za razliko od pokojne Zdenke Cerar poudarjam, da gre za povsem nezakonite svinjarije. Mimogrede: Stanka Živič je tudi sodnica v moji, še vedno nedokončani, v tako imenovani zadevi PRASICA.         

Po spletu se širi tak spletni »letakec« z naslovom, ki pa (in to je treba priznati), dejansko ustreza namenu in funkciji letaka »za telebane«. Ko bi človek lahko vsaj razpravljal z Umbertom Ecom, ki je 1995 obudil slabo stoletje stari trend opletanja z besedo »fašist« in »fašizem«, ki ga je začel Trocki z namenom, da se na vse narodno, na vse tradicionalno in na vse, kar ni v funkciji komunistično zastavljene avantgarde delavstva, nalepi etiketa "fašist", s čimer naj bi se hkrati izognili besedi socialistično, hkrati pa bi vse, kar ni v funkciji sovjetske revolucije, enačili z italijansko obliko upora proti internacionalizmu. Trocki, ki je v tridesetih populariziral tako vrsto stigmatizacije enega od političnih sistemov, je to delal izredno usmerjeno, saj mu je bilo jasno, da so prav v Italiji z Mussolinijem čisto nedvomno izgubili bitko za širjenje sovjetizacije. Izredno močne frakcije komunističnih gibanj, vse vključene v Kominterno, vodene s strani propulzivnih političnih imen kot je npr. Gramsci, Togliati, Bombacci, Bordiga, so od 1918 v rdečem dvoletju (biennio rosso) s podporo Lenina imele načrte, podobne usklajenim načrtom po vsej Evropi: rušiti vlade in vzpostaviti sovjetske republike. (Takšne so skušali narediti po mnogih državah tik ob koncu 1. svetovne vojne, uspelo pa jim je z Bavarsko sovjetsko republiko, na Madžarskem, norenje se je dogajalo tudi v Berlinu, v pokrajini Alzaciji itd)...  A tudi Umberto Eco s svojo razpravo iz 1995 le razširi nabor očitkov in nadalje pomaga Trockiju zakodirati besedo "fašizem", da le ta postane "meme", namenjen le čustvenim reakcijam. Da se čimbolj izognemo možnosti racionalne razprave o tem, kaj dejansko je fašizem v zgodovinskem kontekstu, da večini ljudi s to besedo le dvignemo pritisk strahu in prekinemo vsako možnost racionalne debate. Tako tudi Eco skuša potolči tradicijo, ljubezen do svojih sonarodnjakov, do domovine s to razliko, da Eco to že dela preko liberal-progresivistične vloge razkrajanja narodnostnih teženj in že lahko straši ljudi z "nedemokratičnostjo"…   Ko bi se človek lahko lotil razčlenitve Ecovih 14. točk, pri katerih skorajda ni nobene razlike med fašimom in komunističnimi izpeljankami marksizma. In tudi ni skoraj nobene razlike v tem, kar se dogaja v času današnjega, liberal-progresivizma in njegovih orodij, ki prav tako obujajo vse vidike tega, kar Eco označi za najhujši problem… Ja, to bi bil morda izziv. Ampak pred sabo imamo nek mentalno osiromašen nabor stavkov, nek ubogi pamfletek, ki nam kot termometer kaže stanje današnje levice. Je kot lakmusov papir, iz katerega lahko razberemo uboštvo levičarskega intelektualnega potenciala... Da gre za pamflet, v katerem skušajo intelektualci levice razložiti na preprost način, kako je potrebno misliti politični moment, je jasno tudi po tem, ker je vsaka enostavna poved (npr. »podredi si državni aparat«) pospremljena s primerom, ki bi naj dodatno ilustriral to osnovno trditev. Kot bi šlo za zapleteno abstraktno misel, ki nujno potrebuje dodaten primer, saj drugače tega preprost človek ne zmore razumeti… Pri vseh teh trditvah (primerih) so poleg celo ikonice, ki še enkrat ilustrirajo vse uboštvo misli, uperjeno proti enemu protagonistu na politični sceni. Tarča tega remek dela politične inteligence levice je seveda človek, ki je pač s svojo stranko zmagal na volitvah in je zato po ustavi in zakonih naše države upravičen do tega, da lahko sestavi vlado. In to mu je dejansko uspelo šele z odstopom Šarca, torej ni bilo niti blagega poskusa, da bi se izognil zakonom in vzpostavil kakršno koli obliko oblasti mimo ustave. In kljub temu, da so ga daleč najbolj vplivni mediji vsaj že zadnjih dvajset let skozi vse svoje spretno vzpostavljene oblike nevro-programiranja diskreditirali, ostaja presenetljivo zavezan svobodi govora. In vsakemu normalnemu je jasno, da so mediji, kakršen je RTV Slo s svojimi stomilijonskimi proračuni in vzpostavljenimi mrežami neprimerljivo bolj vpliven od mikro-medijskih poskusov, kakšni so strankarsko opredeljeni mediji kot je npr. Nova24TV ali Demokracija...  Napadali so ga (in ga še napadajo) z povsem abotnimi insinuacijami kot predsednika stranke, predsednika vlade, napadali so njegovo stranko, sodelovali pri komplotu obtožb o korupciji, napadali so ga osebno (npr. več deset naslovnic Mladine kaže na to demonizacijo), širili neresne govorice o njegovih otrocih, o »avstralski kliniki«… človek se niti ne spomni vseh norosti, ki so jih proizvedli v tem času, da ne govorimo o tem, koliko je bilo v tem času sproženih postopkov na sodiščih!  Takoj po vzpostavitvi vlade pa so vehementno napadli tudi vse stranke, ki so se vključile v to koalicijo. In pri vsem tem ta levičarska scena ni zmogla niti enega resnega očitka vladi, ki bi dejansko imel neko težo. Mnogo bolj utemeljene kritike te vlade in premiera so ves čas prihajali iz desnega pola. Skratka, ta letakec je še en v neskončnem mozaiku slaboumnih (in seveda tudi zlonamernih) namigovanj, klevet, ki so pa s svojo pogostostjo in neumnostjo dovolj nazorni, da preprosto ne »primejo več«. Namreč za tem pamfletkom ni nobene pozicije, nobene vizije, nobene avtentičnosti, nobene sveže razlage in nobene metapolitične vsebine. Samo še želja po tem, da se pridobi moč. Tu, na tem dnu je pristala levica po svoji zmožnosti razlage sveta. Gre torej le še za najbolj pritlehno obrekovanje, ki ga danes razumejo vsi, ki dosegajo povprečen IQ. Le še kakšni študenti, ki so se izmuznili skozi poklicne šole s šestimi popravci in so potem zaradi pomanjkanja študentov in sistema financiranja po »glavi« prišli na kakšne družboslovne fakse za proizvodnjo pol-intelektualcev, morda verjamejo takim letakom in se čudijo vrhunskemu humorju, ki je vpleten v tako remek delo oblikovanja in konceptualnega političnega aktivizma… (Za njih naj tukaj povem, da je drugi del stavka sarkazem)… Torej, da počasi zaključim: več kot očitno gre za telebansko delo, namenjeno telebanom, kar lahko hitro vidimo že po tem, da so pri tem letakcu pomešani pojmi- tako po svojih področjih kot tudi po ravneh; (od socioloških, preko religioznih, psevdo- zgodovinskih pa vse do populistično parafraziranih rekov kakršen je npr. »deli in vladaj«). No, ob taki mentalni revščini človek, če želi pokritizirati take oblike agitpropa, ostane brez vsakega intelektualnega izziva. Na pomoč mora poklicati Umberta Eca, Trockega, Gramscija, da sploh lahko (čeprav namišljeno) vzpostavlja komunikacijo preko črte levo- desne politične sheme...  

  Vsakemu, ki je želel pred leti priti do določenih informacij po internetu, in ki želi danes priti do podobnih informacij, zelo hitro postane jasno, da danes mnogih stvari, ki so pred nekaj leti še bile na voljo, preprosto ni več. Podobno temu, kar se je zgodilo s Trumpovimi računi na Twitterju, Facebooku… Ali podobno temu, kar se je zgodilo knjigam, ki so jih vrgli ven iz prodaje na Amazonu. Ali podobno neštetim posnetkom, v katerih se je pojavljala kakšna alternativna razlaga glede prve ali druge svetovne vojne in glede mitologij, povezanih s tem. Spodaj je delni prevod teksta »Smrt interneta«, v katerem se mlad uporabnik in hkrati tudi ponudnik internetnih storitev Joshua ozira na razpad nekdanje svobode internetnega prostora in pokaže nekaj osnovnih korakov, potrebnih za gradnjo vsaj delno neodvisne mreže.   "Internet postaja vse manjši, drobi se po državnih mejah in podlega predpisom, ki jih nalagajo vlade, podjetja in sami stroji (z umetno inteligenco, ki zna prepoznavati ogorčenost ob sovražnem govoru). Internet je omrežje, sestavljeno iz manjših omrežij. Internet je edino mednarodno omrežje, ki ga trenutno uporabljate. Internet je ogromen, se razteza preko sveta in sega v vesolje, internet je tudi to, kar pišem zdajle v Evropi za spletno mesto v ZDA, ki pa je dostopno v skoraj vseh državah sveta brez vsakega vpletanja njihovih vlad v moje sporočilo. Toda internet je hkrati zelo krhek. Ima veliko gibljivih delov in vodi politiko današnjega sveta. Iz tega razloga bo umrl in umrl bo kmalu. Naš »big-I« internet se lomi in kmalu bo postal kupček razdrobljenih malih i internetov. Vsaka država ali sindikat bo imel svoj lokalni in strogo urejeni internet. Povezave med internetnimi mrežami se bodo pojavile na ostankih velikega velikega Interneta, za dostop do tega pa bodo potrebna posebna poslovna dovoljenja. Kitajska to že izvaja. Severna Koreja prav tako. Rusija se je pred kratkim že preizkusila izolirati od interneta (https://www.themoscowtimes.com/2019/12/24/russias-interent-ready-isolation-officials-say-after-partial-shutdown-a68728). Evropska unija še naprej izvaja agresivne cenzurne ukrepe, kot je TERREG (https://edri.org/our-work/european-parliament-confirms-new-online-censorship-powers/), ki kateri koli državi članici EU omogoča, da gostitelj v kateri koli drugi državi članici EU v eni uri odstrani vsebino ali pa se kaznuje z globo do 4% njihovega bruto prometa v tekočem poslovnem letu. Internet bo težko dolgoročno preživel tovrstno vmešavanje. Medtem ko so si bolj centralizirane vlade vzele pristojnosti oblikovati internet, kakor se jim zdi primerno, so naši zahodni politiki postavili ovire kot je npr. ustavna zaščita in sodni postopek, s katerimi internet obtežijo do skrajnosti in ga naredijo za okorno orodje. Dokler teh ni mogoče zavreči, lahko vlada preprosto zaobide sodišča in naloži podjetjem, da to opravijo zanje. Podjetja ustava ne omejuje na enak način kot vlade, tako da se megakorporacije in vladni interesi še naprej prepletajo v eno ogromno nelagodje, v katerem lahko druge drugim pomagajo pri teh omejitvah. "Zgradite svoj internet" Če vam naštejem gibljive dele, ki so potrebni, da lahko pride vsebina na vaš zaslon, boste videli, kako zelo občutljiv je internet. Upoštevajte, da če se kateri od teh delov pokvari ali umanjka, ste brez interneta, dokler tega dela ne dobite ali zamenjate. Spletno mesto lahko deluje samo s privolitvijo in sodelovanjem desetin drugih podjetij. Najprej potrebujete strežnik. Večina ljudi, ki poskušajo postaviti spletno mesto, si ne more privoščiti strežnika ali pa najti mesta, kjer bi ga postavila, zato najamejo virtualni strežnik (VPS) pri podjetju, kot sta DigitalOcean ali Linode. Ta bodo verjetno cenzurirala žaljivo vsebino in vas prisilila, da zamenjate podjetje, če želite objavljati necenzurirano vsebino. Seveda, če imate srečo, da ne bodo samo izbrisali vašega VPS brez opozorila. Drugič, potrebujete IP naslov in ASN (številka avtonomnega sistema). Te dodeljujejo RIR-ji (regionalni spletni registri). ARIN je RIR za ZDA. Če ARIN reče, da ne dobite podomrežja (skupine IP-jev), ga ne dobite. A nujno ga potrebujete za delovanje. Ko kupite VPS, je IP in omrežje urejeno in lahko ga začnete uporabljati. Če vam ne pustijo uporabljati VPS, morate to storiti sami in to je precej drago. Tretjič, potrebujete ponudnika internetnih storitev. To je podjetje, ki se neposredno priključi na vaše omrežje in vas poveže z internetom. Ta del je zelo pomemben, saj morate fizične naprave priključiti tja. A tudi to ni nujno brez težav: ColoCrossing v Buffalu je moje strežnike dobesedno odklopil in jih leta 2019 dal čez noč za gostovanje drugim. Četrtič, potrebujete »vrstnike« (to so računalniki kot vaš, ki delujejo kot vozlišča za sprejemanje in oddajanje podatkov). Ko podatki prečkajo internet, se večina njegove poti opravi prek omrežij tretjih oseb, ne neposredno prek vašega omrežja. Če je vaša vsebina žaljiva, »vrstniki« zavračajo dostavo vsebine na vaše IP-je ali iz njih, s čimer ste v bistvu lahko izločeni iz svetovnega spleta. NTT noče sodelovati z nobenim podjetjem, ki na primer sodeluje z mojim podomrežjem. Petič, potrebovali boste ime domene. Vse zgoraj zgolj usmerja promet na IP. Čeprav lahko spletno mesto zaženete samo z IP-jem (glejte 1.1.1.1), večina ljudi raje vpiše »zerohedge.com«. To zahteva blagoslov še dveh podjetij: registrarja, ki domeno odda v najem stranki, in omrežnega informacijskega centra (NIC), ki je lastnik najvišje domene. Kot primer: ZeroHedge za registracijo uporablja EasyDNS, vse domene .COM pa nadzoruje Verisign. Da pridobiš od Verisigna dovoljenje za prodajo naslovov .COM, je treba plačati 3500 USD in dodatnih 4000 USD letno. Brez tega dovoljenja se morate zanašati na neodvisnega registrarja za svojo domeno. Ko DreamHost (podjetje, od katerega sem aprila 2009 kupil prvo domeno, ko mi je bilo 16. let), reče: »kiwifarms.net pri nas ne morete več gostiti in vaš račun pri nas zapiramo v 14 dneh«. To me je postavilo v težko situacijo. Če bi samo prestavil domeno Kiwi Farms na drugo podjetje, bi bili morda manj prijazni in bi jo preprosto zasegli! Pri tem jih nič ne ustavi. Domeno Kiwi Farms sem preselil v registrar domen Cloudflare. To je zelo tvegana odločitev. Namreč v preteklosti bi »haterje« usmerjala tako na Dreamhost kot na Cloudflare. Zdaj obstaja bolj centralizirana točka. Zato se zdaj bojim celo izgovoriti ime Cloudflare, ker bi jih s samim izgovarjanjem imena lahko opomnil, da obstajam, in jih pritegnil k temu, da bi me pohodili. Zakaj je Cloudflare poseben? Če povzamem: imam lastne strežnike (približno 20.000 USD opreme). V lasti imam tudi lastne IP-je in ASN (2.000 USD letno). Imam svoj »upstream« (500 USD na mesec). Lahko bi postal lastni registrator domen .NET (3.500 USD + 4.000 USD na leto). Po svojih močeh sem v okviru proračuna 28-letnika "zgradil svoj internet". Kljub vsemu ima internet še eno šibko točko: zavrnitve pri napadih na storitve. Taki napadi uporabljajo kompromitirane računalnike za pošiljanje ogromnih količin neželenih podatkov na eno samo točko, s čimer izbrišejo zakonit promet. Napadi DoS so poceni. Preprodajalce botnetov je enostavno najti. So enostavni za uporabo. Vendar jih ni poceni ustaviti. Napad 10 Gbps stane manj kot 100 USD na mesec, linija 10 Gbps pa stane 750 USD na mesec. Usmerjevalniki z zmogljivostjo 10 Gbps stanejo na tisoče. Napadi so pogosto nad 100 Gbps ali celo 1000 Gbps. Le malo podjetij se lahko spoprime s tem. Ta podjetja so pod močnim političnim nadzorom. Cloudflare je največji in ga uporabljam. Nadaljnji obstoj številnih spletnih mest, ki bi jih ljudje raje ustavili, je odvisen od muhavosti enega človeka. Nikoli ga nisem srečal in nisem nikoli govoril z njim. Prepričan sem pa, da ve, da obstajam samo zaradi velike količine sovražne pošte, ki jo prejemam. Matthew Prince, izvršni direktor Cloudflareja, je nekdo, ki izstopa iz elite Silicijeve doline. On je tista oseba, ki pri cenzuri na internetu po defaultu reče "ne". Cloudflare je odstranil le dve spletni strani, ki sta bili odprto neonacistični. Hkrati pa se navadno nočejo lotiti podobnih tviterašev. Zakaj? Nevem. Mogoče je Matthew samo libertarec. Mogoče si želi, da bi bil internet tak, kot je bil nekoč. Mogoče pa je vladni informator; obstaja priljubljena teorija zarote, ki špekulira, da je Cloudflare en velikanski spyware aparat v sredini. Tudi če je, mi je vseeno. Moja spletna stran je zakonita in na njej ni ničesar, kar ni javno. Prince pa je le en človek in ne dvomim, da ga bo ob upokojitvi zamenjal nekdo, ki bo slabši. Nekateri politični aktivisti, ki si prizadevajo cenzurirati internet, preprosto čakajo dan, ko ga ne bo več. Obstajajo tudi druge storitve za ublažitev DDoS, vendar so veliko manjše, pogosto ne tako sposobne in niso v tako močnem položaju reči "ne". Ko bo brez moči, bo povzročil vakuum, ki bo negativno vplival na zdravje interneta in ga ne bo takoj nadomestilo prav nič. Nekaj ​​alternativ Cloudflareju je politično dejavnih. Voxility, Path, X4B in drugi so konkurenti. Voxility je ena najslabših v smislu politične aktivnosti. X4B je v Avstraliji in spoštuje nenavadne tuje zakone o svobodi govora, ki so nezdružljivi z ZDA. Path je enaka z NTT in mi ni na voljo zaradi embarga NTT na moje podomrežje.   "Zgraditi svoj internet nekje drugje?" Zaradi vse bolj politizirane vloge peeringa (ponudniki internetnih storitev se dogovarjajo o medsebojnih povezavah) internet razvija lastno čredno imuniteto do vsakršne polemike. Ko določeno število ponudnikov internetnih storitev reče, da vas ne bodo spremljali, ste nasrkali. Ta podjetja se ves čas konsolidirajo in možnosti so vsako leto manjše. Nobeno podjetje nima upravljanja s hrbtenico. Ljudje želijo samo zaslužiti čim več denarja s čim manj hrupa. Le malo podjetij bo načeloma finančno uspešnih. Mafija to izkoristi za cenzuro interneta z velikim učinkom. To je napoved tega, kar prihaja. Kaj če bi vse preselil iz ZDA v "svobodno" državo, kot je Rusija? Zdaj imam rusko strojno opremo, ruske IP-je, ruski upstream, ruske vrstnike, rusko ublažitev DDoS-a in lepo domeno .RU za zaokrožitev. Kaj se zgodi potem?   Ob predpostavki, da ni nobenih težav z lokalnimi zakoni in vlado, in da bi bila Putinu osebno všeč spletna stran, bi to dejstvo le preložilo  reševanje problema t.i. peeringa (vozlišč internetne dejavnosti). Tako kot bi selitev podjetij VPS preložilo reševanje problemov glede VPS. In tako naprej po vsej prej opisani piramidi vseh stvari, ki so potrebne za vzpostavljanje lastnega interneta. Vse do prihajajočega internetnega razkola, kjer bo moje spletno mesto nenadoma na ruski strani dveh novih internetnih mrež. Po posvetovanju z odvetniki, odvetniki in zagovorniki po vsem svetu sem porabil na tisoče dolarjev glede pravne zaščite internetnih storitev v njihovih državah. Karkoli je tam zunaj, ni boljše od tistega, kar je doma. Moramo se odločiti odpraviti težave tu, v ZDA, namesto da poskušamo odgovornosti za internet in naše svoboščine preložiti na naključno državo. "Karkoli Amerika upa, da bo uresničila na svetu, se mora najprej uresničiti v središču Amerike." - Dwight D. Eisenhower Širši vpliv Leta 2007 se je na tisoče spletnih mest potegovalo za promet na internetu. Do leta 2014 je bilo to število 35 (https://www.ncta.com/whats-new/the-expanding-consolidation-of-the-consumer-internet-2). Leta 2021 Google in YouTube (hčerinska podjetja Alphabet LLC) sama ustvarita dovolj prometa, da premagata naslednjih 30 najboljših spletnih mest skupaj. Tudi ponudniki internetnih storitev se konsolidirajo in v telekomunikacije kot panogo je težje prodreti. Za poslovanje boste morali položiti kable, večina področij pa ima za te kable vladna dovoljenja enega podjetja. Medtem sta Google in Amazon vzpostavila lastno infrastrukturo in dobila tisto, kar potrebujeta. Googlov oblak in Amazonov AWS sta sama po sebi internetna omrežja v velikosti države in nadzorujeta ogromno globalnega prometa. Imamo konkurenčno krizo. Pomislite na vse poskuse neodvisne konkurence Googlu, YouTubu in Twitterju, ki so prišli in odšli v zadnjih nekaj letih. Nihče se ne more postaviti proti tej plimi in nekaj redkih, ki so pripravljeni poskusiti, je uničenih zaradi muhavosti teh mega korporacij (obogatenih z vladnimi pogodbami), ki nimajo interesa, da bi navadni ljudje izpodbijali njihov absolutni, totalitarni nadzor nad vsemi spletnimi mediji.   Za vsakim spletnim mestom kot je Kiwi Farms, Gab, 8chan in Bitchute, ki so se poskušali soočiti s temi težavami, je sto drugih, ki so (pametno) že na prvi oviri spoznali, da je to izziv izven možnosti njihovih proračunov in daleč preko zmožnosti navadne osebe. Naš internet bi bil lahko tako živahen in zdrav, če bi odstranili umetne omejitve, ki jih nalagajo različni posredniki in država. Torej, kaj je mogoče storiti?   Zakonodajni popravek Člen 230 ščiti vse te ponudnike storitev pred civilno odgovornostjo za gostovanje mojega spletnega mesta. Le malo jih je pripravljenih ščititi moje spletno mesto, da bi se uprli cenzuri. Kvečjemu obratno, raje delujejo kot meč, ki nekaznovano seka moje vsebine. 230 (c) (1) jim daje imuniteto pred civilnimi tožbami od tistih, ki jih gostijo, medtem ko jim člen 230 (c) (2) daje imuniteto pred civilnimi tožbami ljudi, ki so jih oni cenzurirali. Zakonodajna rešitev (spreminjanje 230. člena zaradi odvračanja od cenzure) zahteva urejanje odstavka (2), ne da bi se odstavek (1) v postopku ukinil. Zaradi natančnosti bi se tudi kirurg znojil. Čeprav je veliko predlogov za spremembo člena 230, so vsi slabi. Zelo oklevam, da bi kdaj predlagal spremembo člena 230. Vendar bi že samo črtanje ali spreminjanje enega samega odstavka - 230 (c) (2) - zadostovalo za tožbo podjetij, ki posegajo v naše poslovanje. Finančni popravek Tudi tukaj je prisotna problematika finančne cenzure, o kateri sem v preteklosti že pisal v članku z naslovom Člen 230 ni problem, plačilne mreže so. Skratka: MasterCard, Visa, Discover in Amex nadzorujejo skoraj vso potrošniško porabo v ZDA in pogosto te plačilne mreže ustavijo poslovanje določenim spletnim mestom, podjetjem in posameznikom, da bi jih finančno uničili iz političnih razlogov (primer v Sloveniji je bil NTA, ki so jim nenadoma odvzeli možnost poslovanja s strani njihove takratne banke). Veliko majhnim podjetjim se ni treba odločiti, da rečejo "ne" tej mafiji, ker bodo plačilna omrežja zanje odgovorila "da". Urejanje teh plačilnih omrežij, vzpostavitev alternative (Federal Reserve poskuša vzpostaviti takojšnjo storitev prenosa med bankami, imenovane FedNow) in vključevanje alternativnih plačil v valuti (kriptovaluta ali celo plemenite kovine) so načini, kako to finančno cenzuro rešiti. Popravek »čebule« Nekateri predlagajo prehod na domeno .ONION v omrežju Tor, ki za dostop potrebuje poseben brskalnik. Menim pa, da bi morala biti vsa ameriška legalna vsebina dostopna običajni osebi z običajnim spletnim brskalnikom. Tor je odličen za zaščito ljudi, ki dostopajo do spletnih mest. S skrivanjem poti, ki jo vodi promet, lahko ljudje v nesvobodnih državah skozi Tor varno najdejo cenzurirano gradivo. Spletna mesta lahko nastavijo tako imenovano "skrito storitev". Skrita storitev obide zahteve za registracijo domenskih imen in skrije izvor prometa, tako da dejansko onemogoča, da bi kdorkoli storil kaj glede vsebine, ki gostuje na Toru. V tem je nekaj modrosti, a skrivanje zmanjšuje dostopnost teh storitev in preprosto daje več prostora mafiji. Pri tej težavi pomagajo običajni brskalniki, kot je Brave, ki izvirno podpira dostop do omrežja Tor. Obstajajo storitve, podobne Toru, ki skušajo s koncepti kriptovalut ustvariti močno zasebno omrežje, ki ima vse prednosti Tora, in ima vgrajena orodja za izogibanje finančni cenzuri. Pravi popravek Najmočnejši in lahko dostopen popravek cenzure je prav tako popolnoma brezplačen in na voljo vsem. Bolj kot karkoli naš brezplačni internet potrebuje svobodne ljudi s pogumom, da se uprejo mafiji in zavzamejo svoj položaj ter se zavzamejo za spremembo, ki jo želijo videti v svetu. Če želimo obdržati svoj »I-big internet«, potrebujemo več kot enega Matthewa Princea. Vse, kar mora vsakdo storiti, je, da tem ljudem reče "ne": Ne, ničesar ne bom spremenil brez sodne odredbe."  

Na Arreviji objavljamo tekst Vilija Kovačiča, ki je spremno pojasnilo k ovadbi ministra Jerneja Vrtovca v povezavi s projektom 2. tir. Gre namreč za enega od največjih projektov, primerljivega s TEŠ 6 ali deli avtocestnega križa po svoji megalomanski finančni konstrukciji. Tisto, kar najbolj bode v oči, je kar 20% nenamenska finančna poraba in izrazito problematičen ekološki vidik tega projekta.  Iz tega razloga se nam na Arreviji zdi pomembno, da se tekst objavi, čeravno je objavljen tudi po nekaterih drugih medijih, seveda pa (pričakovano), tega ne objavijo niti enem večjem mediju, ki se ves čas razglašajo za "neodvisne".  Arrevija DRUGI TIR – Slovenski TITANIC - KO SE LADJA POTAPLJA JE ČAS, DA ORKESTER  PRENEHA IGRATI ! (Pojasnilo h kazenski ovadbi in obtožnici ministra Jerneja Vrtovca) Razlogi za pregon na videz "nič krivega" in všečnega ministra Vrtovca so številni. Bistvo 11 strani dolge obtožnice pa povzemamo tukaj:   1.     V SLO je velika večina državnih infrastrukturnih investicij megalomansko predimenzioniranih in napihnjenih, posebej še odkar dobivamo tudi EU sredstva, kajti projekt, ki kandidira za EU denar mora biti dovolj velik in megalomansko pre napihnjen, da pride v konkurenčni izbor. In odkar je SLO članica  EU, se je zato po dolgem in počez silno razcvetela korupcija. Pod EU sredstva štejem tudi posojila EIB banke in EBRD banke. 2.     Razcvetela pa se je tudi fantazija neumnosti in samopašnosti projektantov in arhitektov, katere  višek je zdaj pomična streha v cerkvi na kartuziji v Žičah.  Vendar, pri Kartuziji gre za 2 milijona, pri vladnem 2 tiru gre za 2 milijardi. Na 3 razvojni osi gre za stotine milijonov. In vedno se  najdejo  super drage variante, katerih škoda – cena, ki jo na koncu plačamo davkoplačevalci, niso le pregrešno preplačane korupcijske milijarde, pač pa tudi nepovratno degradirano okolje – Glinščica in Tinjansko hribovje, pri 3 Razvojni osi pa celo rušenje mnogih domačij in človeških bivališč ter degradacija obdelovalnih kmetijskih zemljišč.  Ob tem pa spomin ne more mimo megalomanskih propadlih državnih investicij v bivši Jugoslaviji, ki so povzročile enako uničevanje okolja in so nas stale desetletja  zaostanka ekonomskega razvoja. 3.     Leta 2014 kmalu po Cerarjevi sanjski zmagi na volitvah, je nova resnica obsijala Slovenijo in priča  smo bili novemu butalskemu izumu, to je "Korupcija na zakonit in etični pogon". Miro Cerar & Rajko Pirnat, sta inovirala in patentirala prevaro desetletja, njena zapeljiva skušnjava pa je v formuli: ko korupcijo skriješ - imputiraš v ZAKON, korupcija izgine, saj  postane zakonita in nevidna, skratka korupcije ni več.  Infrastrukturni projekti pa postanejo sladko jabolko pregrešnega navdiha za vsako novo garnituro na oblasti, in celo način funkcioniranja politike za več generacij.   Pri 2 tiru je ta sladkost še posebej izrazita in se vleče že skozi 3 vlado. Predmet tega navdiha je 45 letna koncesija, ki jo podeljuje (ZUIGDT- zakon o upravljanju in izgradnji 2 tira) podjetju 2TDK, ki je v lasti države.  Solastništvo tujega vlagatelja pa je zgolj kamuflaža za prevaro in mednarodno pokritje projekta, katerega žrtev bo slovensko gospodarstvo, slovenski davkoplačevalci in nepovratno degradirano okolje. Bistvo vse sladkosti pa je v tem, da je v 8 členu tega zakona omogočena nenamenska poraba v višini 20 % , obseg in višino prihodka pa s taksami in predpisi določa država, to je  vsakokratna oblast.  Na ta  način je preko zakona  omogočeno financiranje volilnih kampanj do leta 2065. Zato je vladni 2tir pregrešneo sladko jabolko navdiha, ki se mu nobena oblast noče odpovedati in vsi po vrsti pozabljajo kaj so govorili pred volitvami.  4.     Pred volitvami 2018 so vse politične stranke orkestrirano kritizirale zakon o 2TDK, ko pa so se same povzpele na oblast, o nasprotovanju ni bilo več ne duha, ne sluha.  Nadzorne institucije - Računsko sodišče RS in KPK pa so zvesto gledale stran. RčS, Tomaž Vesel – že dve leti in 3 mesece odlaša z revizijo investicijskega programa tega projekta, čeprav bi  prav RčS projekt s tolikšnimi nezakonitostmi in  kršitvami z lahkoto zaustavilo.  KPK pa še danes modro molči  o tem, da  ji je Cerarjeva vlada 2017 odredila zgolj eno dnevni (to je 24 urni) rok za izdajo mnenja o korupcijskem tveganju tega spornega zakona.Opravilno nesposobno in pristransko Ustavno sodišče RS pa vsebinskih pritožb nikoli ni obravnavalo, oziroma jih serijsko zavrača in meče v koš brez obrazložitev.   5.     Glede na povedano lahko na kratko strnemo  bistvo te zgodbe v kateri se vse varovalke  z ministrom na čelu popustile.  To je zgodba o tem o kako so Butalci dokončno premagali pamet. Pri tem jim žal veselo asistira inkriminirani minister, ki se enako kot vsi  slovenski mediji delajo nevedne in se kot klop oklepajo, tega 20 let starega in povsem zastarelega  projekta. 6.     Ob referendumu 2017 in 2018 so "desne" stranke SDS, NSi in GOD pridno zbirale podpise proti zakonu. Problem je seveda obravnaval tudi DZ. O tem obstoja pisni dokument DZ – sklepi komisije za nadzor javnih financ in proračuna  (KNJF), ki ga prilagamo. Sklepi so bili sprejeti praktično soglasno. Celo več, 20.02.2019 so poslanci DZ na seji KNJF- tako pozicija kot opozicija skupaj sprejeli tudi točko 1 in točko 4 to je, da IP za 2tir revidira Računsko sodišče. Žal pa moramo glede RčS ugotoviti povsem neodgovorno zavlačevanje zadeve s strani RčS. Prav tako pa tudi minister ni naredil nič, da si pridobi revizijsko poročilo, sam pa je kot minister ravnal povsem nasprotno. V nasprotju z 2. točko je vseskozi ignoriral sklep, da preveri alternativne rešitve, kar bi moral minister sicer storiti v 6 mesecih.  Sicer pa je imel dolžnost to storiti ob prevzemu funkcije na začetku svojega mandata. Poleg pričujoče ovadbe in obtožbe je podana  tudi ovadba s strani drugih proti kolektivnemu  storilcu - ne pa ministru, ki pa po naši oceni seveda ne more spremeniti ničesar, kajti kolektivna odgovornost nas vedno pokoplje in na koncu vse skupaj postane zgolj dimna zavesa za neukrepanje. Zato ne pristajamo nanjo, ampak terjamo individualno odgovornost ministra na funkciji, ministra kot nosilca javnih pooblastil in oblastne moči.    Minister, ki noče, ali ga je strah storiti karkoli in ne stori ničesar, čeprav bi moral ukrepati in ustaviti projekt, je vsekakor prvi odgovoren, čeprav on seveda ni edini odgovoren. Namesto tega pa smo priča, da se minister z zavoženim projektom celo hvali. Ob tem ko Italijani v FJK že brusijo nože za zaustavitev projekta. Ključna pot do konca agonije tega Titanic projekta, je izvedba PROJEKTA NA KLJUČ z mednarodnim javnim razpisom in  z limitirano ceno in  po alternativni trasi, ki ne bo ogrožala vodnih virov, kraškega podzemlja in naravnega okolja in prihranili bomo več kot 2 milijardi, ki jih seveda krvavo potrebujemo drugje.   Sedanji čas terja tudi revizijo mišljenja in glasnost tistih, ki si še upajo razmišljati brez predsodkov, in s svojo glavo. Pri tem bi morali biti ministri prvi, ki si to želijo, ne pa da bežijo, molčijo in se skrivajo pred vprašanji na katera nimajo odgovora. Molk organa je prav tako kaznivo dejanje ! * To pojasnilo pošiljam v objavo Slovenski tiskovni agenciji STA, Nacionalni tiskovni agenciji NTA ter vsem medijem - 350 naslovnikom. Ovadbo in obtožnico v celoti  dobite na internetni povezavi. https://drzavljank.si/post/587610/kolektivna-kazenska-ovadba-in-obtoznica Stališče Italije pa je prikazano na:   https://www.primorski.eu/se/dezelna-vlada-fjk-proti-drugemu-tiru-divaca-koper-FI813135 Po pričakovanju, da bo oblast morda srečala pamet, mnogi ljudje čakajo na čudež, da bo oblast vendarle spregledala, saj si žaga vejo, na kateri sedi. Ker se to ni zgodilo in ni realno, da se bo, naj se zgodi, kar se je moralo zgoditi. Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost. In seveda sodišče! Pozivamo vse medije naj ne bodo pogrebci lastne nesposobnosti, naj bodo končno glasni in nepristranski za pravo stvar.  Vsekakor pa ne smejo ravnati tako kot je pri TEŠ6 nekoč ravnala RTVSLO! Opazka, da je zdaj prepozno, ne šteje. Bolje pozno kot nikoli, čeprav nikoli ni prepozno! Za prave stvari je vsak čas pravi !               Ljubljana 13.04.2021   Vili Kovačič, državljan K.

(pazite, prosim, v tekstu je nekaj sarkastičnih opombic, da ne boste mislili, da vse mislim smrtno resno. Šalim se. Ja, saj razumete. To je takrat, ko ne misliš to, kar rečeš in računaš na to, da bodo ta miselni obrat sogovorci prepoznali.) Ker je prišlo do tako hudega viharja v kozarcu vode, bi tudi sam rad zavaroval svojo papirno barčico, da ne bi potonila na dno vseh lončkov, ki so jih pristavili različni ljudje in mediji v aferi »Fašistični medij NTA«. Najprej bi rad omenil, da sem bil že takoj pri prvem ogledu videa povsem prepričan, da je šlo za sarkazem. Prepričan sem bil tudi zato, ker se Aleš večkrat pošali glede svojega »statusa« v očeh levičarskih progresivnih borcev za socialno pravičnost. In skoraj vedno se pošali podobno sarkastično. In skoraj vedno se najde kdo, ki tega sarkazma ne razume in mu moramo drugi pojasnjevati, da je to le sarkazem. Torej on se pošali!!, bom še enkrat napisal POŠALI !, da je NTA fašistični medij. In ob tem naj dodatno poudarim, da kar nisem mogel verjet, da je ta del nekdo interpretiral na način, da gre za resno predstavitev. In še bolj sem bil šokiran, ko je to interpretiral Aljuš Pertinač na tak način. Zato sem šel gledat video še nekajkrat. Nekajkrat sem si prevrtel ta del in vsakič sem to dojel kot sarkastično opombo. Kajti zavedati se je treba, da so takoj, ko se je pojavila Nacionalna tiskovna agencija,  iz ne-desne strani na Twitterju, FBju in po nekaterih medijih planili po njej (tudi) z besedami, da gre za »fašistični, rasistični, naci« medij, ki da je last »fašistične« stranke SDS ipd. Ne samo to. Že v nekaj dnevih od rojstva tega medija je prišlo tudi do uspešnega kibernetskega napada na ta medij. (Ja, radovednim se poraja vprašanje KDO bi jih napadal? Zakaj? S tem napadom so onemogočili normalno delo NTA za nekaj dni in v tem času tako rekoč povsem cenzurirali vso vsebino NTA. Seveda smo s tem tudi naročniki, ki smo podprli ta novi medij, bili ob vsebino.) In glede Stefana Molyneuxa je dejstvo, da so ga čisto neopravičeno stigmatizirali, da gre za rasista, belega supremacista in podobno. Priporočam ogled njegovih videov in njegovih intervjujev. Aja, ups, ne morete več normalno gledati teh videov. Ker so jih preprosto ukinili. Cenzura pač… No, nekaj jih je še vseeno. Tukaj en pogovor z enim Judom: link. Prepričan rasist Molyneux se kar pogovarja z Judom, hm. (Za vsak slučaj- tole je bil sarkazem). Prepričajte se sami. Pogovarja se z znanstveniki, citira znanstvena dognanja. Ljudem pove, da on ni strokovnjak za to, in da se je zato bolje zanesti na strokovnjake, znanstvenike. In si ustvarjati mnenje glede različnih kontroverznih vprašanj na podlagi dejstev. In tudi Stefana so iste skupine »bojevnikov za socialno pravičnost« (SJW- social justice wariors) stigmatizirale za fašista. Torej je bila sarkastična napoved Aleša Ernecla povsem upravičena in celo logična.   Ampak kaj ima to opraviti z mano?? Mene je Aleš poklical kak mesec pred vzpostavitvijo platforme NTA. Vprašal me je, če bi kdaj občasno napisal kaj.. npr. kakšno kolumno ali kaj takega. Ja, seveda, sem rekel. In potem sem videl, da me je dal v kolofon med sodelavce. Kot podobni mediji dajejo v kolofon ljudi, ki se sicer ne ukvarjajo z medijem samim, pišejo pa zanje kakšne vsebine, po navadi kolumne. In ker ga poznam vem, da je vse,  kar dela v kontekstu svojih zapisanih misli in pogovorov daleč od tega, da bi bilo to na kakršen koli način povezano s fašizmom. Tudi sam sem pisal o napačni rabi imena »fašizem«. Tukaj npr.: link. In kako pride zdaj do takega viharja, da imamo v Sloveniji »fašističen« medij? Zelo preprosta, udbaškim ali stasijevim podobna naloga. Če ste starejši od 50 in vaši sorodniki niso bili nikoli v KPJ, potem veste, o čem govorim. Ali pa, če ste gledali kdaj film »Življenje drugih« o vzhodnonemškem primeru nekega para, boste ravno tako lahko razumeli, o čem govorim.   1. nekomu rečejo, da ob prvi manjši napakici zažene vik in krik. Oziroma ukrepa. 2. Nekdo je zagnal vik in krik ob sarkastični opombi, da gre za »fašističen medij«. To izjavo so potem vzeli iz konteksta malo daljšega uvoda. Na koncu tega daljšega uvoda predstavitve Stefana Molyneuxa Aleš reče: »I'm joking«, toliko v vednost (prevod: »šalim se«. Torej je Aleš dobesedno povedal, da se šali). 2. Takoj, ko nekdo objavi, da je sam urednik »priznal«, da vodi »fašističen medij«, se najprej odločijo za odpoved sodelovanja na kar najbolj glasen način tisti sayanimi, ki so to »spremljali« od blizu. (Se kdo spomni, kako so spremljali ljudi včasih? Kako je ob Kocbeku do konca življenja bilo nekaj njegovih »prijateljev«, ki so ga »spremljali«, in ki so veselo pisali poročila in ga, ko je bilo treba, tudi ovajali, se o njem lagali in podobno… Zelo preprosta naloga, v resnici… samo čakaš na primeren trenutek). Poglejmo, kdo je bil tukaj najbolj hiter. Pertinač. Aljuš. Nekdanji član SD (prebarvani komunisti) in ta isti človek, ki se je podpisal takoj, ko je bil Bernard Brščič ovaden zaradi domnevnega zanikovanja okrogle zemlje pod pismo, ki so ga podpisali tudi drugi »strokovnjaki«, člani stalne delegacije Slovenije za kolaboracijo pri Združenju za mednarodni spomin na holokavst. (https://holocaustremembrance.com/sites/default/files/ihra_-_slovenia_statement.pdf). Aljuš kot en od teh, ki zatoži Bernarda Brščiča. No, sum glede Bernarda Brščiča je bil v tem lovu na čarovnice ovržen. Takoj za Aljušem je hitro pristavil svoj lonček Boštjan M. Turk. Izobraženec, predavatelj, ki tvorno sodeluje in od blizu spremlja (spremlja?) tudi izjemnega misleca Toma Sunića. Kdor ve, kaj dela Sunić, verjetno tudi zna potegnit paralele in videt analogije… Tudi dr. Boštjan M. Turk domnevno ni razumel tega, da gre za sarkazem in nekako je preslišal tisti del na koncu (I'm joking)… Nakar so se ustrašili najbolj neustrašni desni sodelavci NTA. In hitro, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic v času, ko JJ hiti podpirati »sestrski Likud« na volitvah v Izraelu in se pripravlja na predsedovanje Slovenije EU, odpovedo sodelovanje z NTA tudi Vinko Gorenak, Edvard Kadić in Alojz Kovšca. OK, Kovšca je Aleša vsaj poklical, razložil razloge in to posebej razložil v dodatnem besedilu (mislim, da na svojem fb profilu)… Kajti zdaj je že povsem jasno, da je laž resnica postala… ker so povsod že to objavili. In ker so povsod objavili, potem je seveda res. To, kar so povsod objavili. Ko je pač povsod v velikih medijih objavljeno, je res. In ljudje verjamejo in zato, ker je to kar naenkrat res, vsi tisti, ki so s to »lažnico« pošpricani, hitro bežijo, saj jih ljudje imajo za fašiste. A si ti res fašist, te vprašajo? Mene so. In ljudje se distancirajo… tudi v strahu, da ne bi bili prepozni in bi bili potem na črni listi pri Kučanu ali Golubiču ali pri kakšni gospodinji, ker ona še najbolj in še predobro pozna zgodovino, saj se je učila o bitkah iz partizanskih in tudi iz holivudskih filmov. (Sem že povedal, da medtem JJ pošlje podporo Likudu, njihovi sestrski stranki, ki jo vodi Netanjahu, v Izraelu?  Saj veste, to je tisti Izrael, kamor je pred kratkim NPU poslal telefon podpredsednika Vlade Republike Slovenije, ki so mu ga zaplenili. In sicer so telefon poslali na odklepanje. Ker pri nas ga, tako zgleda, ne more odkleniti nihče, čeprav je podpredsednik Počivalšek rekel, da jim ga lahko on sam odklene, ker je lastnik in pozna geslo. In bi z veseljem to naredil zastonj za NPU.) Tako se dogaja politična realnost po Evropi, po zahodu. A ste vedeli, da na tedenski bazi Janeza Janšo obtožujejo fašizma, nacizma, rasizma in drugih podobnih kolov, s katerimi tolčejo tiste Slovence, ki niso pridni in ne ubogajo čisto vseh navodil glede migracij, marakešev in glede tega, kdaj bo treba nek narod dokončno izbrisat in napraviti življenjski prostor za kogarkoli, da le ni pripadnik avtohtonega evropskega naroda? Mali narodi so »ful« pripravni za tak eksperiment. Ker so mali in lahko hitro izginejo in nihče od velikih se ne sekira. Nekaj o eksperimentu je enkrat govoril en Harvardski insajder tukaj: Kliknite sem in se prepričajte, kakšni poskusni zajčki smo v EU . Ampak ok, grem malo nazaj. Res je, JJ verjetno res ni zase nikoli v sarkazmu rekel: ja, seveda, fašist sem. Ampak levičarji kljub temu zagotovo in stoodstotno »vedo«, da je fašist… Lepili so celo nalepke na različne trgovine, salone in inštitucije, kjer izrecno piše, da je članom SDS prepovedan vstop. Seveda, če so pa fašisti. (Tukaj opozarjam, da je bil to sarkastični stavek, ker se utegne kdo takoj strinjat z mano in me proglasit za pokončnega podpornika borčevske organizacije…) In ko sem pisal ta tekst, ki ga berete, sem šel pogledat še to, kaj o NTA piše Wikipedija. Enako kot mediji. Brez vsake distance, direktno. Tam brez vsake trohice dvoma piše, da je Stefan Molyneux beli supermacist (očitno pisci teh vrstic niso gledali, kaj šele razumeli nobenega njegovega videa. Opišejo ga, kot bi šlo za nekega idiota s pobrito betico, ki bi se drl na ulici po tekmi, da so belci nadrasa in je treba vse druge pobit…) Za NTA piše, da jo vodi Aleš Ernecl, za katerega mediji pišejo, da je član SDS. In ko sem prvič bral, je pisalo le to, da je član SDS.  Skratka, vidim kup tendencioznih poenostavitev, mnoge mejijo na laži, se prijavim na Wikipedijo in začnem popravljat te laži na tem članku v Wikipediji, najbolj odprti in superduper najbolj nadsvetovno naddemokratični enciklopediji v vesolju. Čez nekaj ur so moji mali popravki bili izbrisani in vrnjeni na prejšnje stanje, čeprav sem samo nekaj besed opremil z »domnevno« ali »sarkastično« in dodal eno kratko pojasnilo. Res kratko… Eno poved. In spet se lahko vrnemo na tisto prvo vprašanje čisto zgoraj: kdo?? Kdo je ta človek, ki vsakih nekaj ur pogleda, kaj se je spremenilo na opisu NTA na Wikipediji in to potem preveri ter »popravi«? Tako, da popravi nazaj v prejšnje stanje in poleg napiše, da bo treba premislit o tem, da bi omejili dostop… Pri tej "ful" demokratični enciklopediji. Bi malo omejili dostop zame, da ne bi jaz pisal? Pokličem Aleša Ernecla in mu povem za to. In ker je zelo hiter pri pisanju, je to opisal tukaj Link na NTA (morda se boste morali naročiti) Pogledam zgodovino popravkov. Ker je vse zabeleženo v tej Wikipediji. In vidim, da je več ljudi tukaj. Ampak en glavnih pri tem je nekdo, ki mu je ime »Hinko Gnito« (inkognito)… Se pravi nek tip, ki pod psevdonimom piše in šari po tej wikipedični strani, se postavlja za arbitra itd. Kdo takega človeka plačuje za to, da visi na wikipediji in popravlja stvari na način, da NE ustrezajo dejanskemu stanju?? In zdaj še zaključek Bom zelo na hitro, ker itak že pišem daljši tekst, v katerem se bom skušal spovedati (zopet to govorim sarkastično). Namreč o tem, da če se zavzameš za slovenstvo in za rod, si vse, le človek ne. Takoj te obsodijo rasizma, fašizma, nacionalizma, zmerjajo te s »slovencljem«, stigmatizirajo te tisti, ki se še sekundo prej najbolj zgražajo nad tem, da se nekoga stigmatizira itd itd itd.. In zato človek, ki se zavzame za slovenstvo, nujno mora ves čas pisat neke vrste spovedi. Ker drugače se ga znanci, sorodniki, prijatelji in (iz posebnih, evolucijskih vzrokov) predvsem ves ženski rod takoj odpove. Četudi cenijo npr. Prešerna, Cankarja ali koga, ki se je ravno tako zavzemal za slovenstvo. Ampak… seveda se ne morejo družiti s fašistom, rasistom, nacionalistom, ki je vse to predvsem zaradi tega, ker ima bogsigavedi kakšne osebne težave s samospoštovanjem in se zato spravlja na uboge črnce, južnjake, LGBTjevce, se vsaja nad komunisti, ki so edini bili zmožni premagat najbolj hudičevega izmed vseh zlobnih mitoloških bitij. Uganite sami, kdo je to. Ker, če bom zapisal, boste rekli:  »Še premalo smo vas«…  

Razumem zadrego ustavne sodnice gospe Katje Stubss – vendar po mojem ne  gre za čudne čase, kot je zapisala v naslovu članka, ampak za čudne ljudi, žal tokrat ustavne sodnike. S priimki in imeni. Roka Čeferina, Špelco Mežnar, Mateja Accceta in seveda dr. Rajka Kneza, ki skuša v svoji kneževini - proti vsem pravilom zdrave pameti in poštenosti potegniti voz iz blata v katerega je zabredlo najvišje sodišče v državi - Ustavno sodišče. In se vanj z izmikajočimi odgovori vse bolj pogreza.Zelo me čudi, kako v »čudnih časih« ustavna sodnica – Katja ŠugmanStubbs brani in išče nekaj, kar ne obstaja več - to je svetla podoba Ustavnegasodišča. Njen odziv na ugotovitve prof. dr. Jurija Toplaka kaže že v naslovu,ne le na cehovsko solidarnost, pač pa še bolj na zmedenost in pomanjkanjeelementarnega občutka za nepristranost in pravičnost. To je tudi vzrok sodnih zaostankov US, kajti braniti pristranost  s pristanostjo in jo deklarirati za nekaj kar ni, je res zelo težko intelektualno delo, ki terja veliko časa.  Tudi to je povzročitelj velikih zaostankov.    Ne gre samo za to, da sodniki ne preberejo odločb, pod katere so podpisani in si »sodijo« v lastnih zadevah , pač pa je najhuje to, da serijsko zavračajo - zavržejo zadeve, BREZ OBRAZLOŽITVE. Skratka zadeve ne zavrnejo,ampak zavržejo, zmečejo v koš. Takih sodnikov in takega sodišča nerabimo. In drugič, sploh ne sodijo ampak serijsko zadržujejo zadeve in izdajajozačasne odredbe po tekočem traku. Menda se je nabralo že 12 začasnihzadržanj. To pomeni, da ustavni sodniki ne sodijo, ampak vladajo z dekreti– začasnimi zadržanji. In tretjič: na Ustavnem sodišču prevladuje princip rezultatskega odločanja,ki ukinja status samostojnega in neodvisnega sodnika. Tudi to nas vodi vkonec pravne države.  Če kdo ukinja pravno državo je to v resnici Ustavno sodišče. Tako vse bolj postajamo diktatura nedelujočega in opravilno nesposobnega Ustavnega sodišča. Višek pa je to kar je zatrdil dr. Rajko Knez, da nad njimi ni modronebo, ampak njihova vest. Očitno je njihova vest zelo kosmata, oziroma jenekaj kar ne obstoja.  Če kdo, si inkriminirana sodniška trojka, ki jo je dr. Jurij Toplak ujel s prsti vmarmeladi, s predsednikom vred, zasluži najmanj kazensko ovadbo –zaradi nevestnega dela v službi. Po 257 in 258 členu kazenskega zakonika je zaradi tega lahko obsojen vsak uradnik, in celo minister, le ustavni sodniki, ki ne sodijo, ne ! Res so časi čudni, še bolj pa so čudni ljudje – ustavni sodniki brez vesti. Sodniški novi razred si dovoli prav vse, pri tem paklavrno jadikuje nad svojo iznakaženo podobo.

Podobno kot je notranji minister Aleš Hojs objavil plače policistov, pričakujemo od ministrice za pravosodje, gospe Lilijane Kozlovič, da na isti način objavi osebne prejemke oz plače, tožilcev in sodnikov. To bo znatno povečalo zaupanje ljudstva v imenu katerega se v SLO deli pravica. Mislim, da zadržkov za objavo ni, zato predlagam, da  se ta ukrep uresniči čim prej. Dobra praksa ministra za notranje zadeve nam je spodbuda, da to zahtevamo tudi na drugih področjih. Tožilci, pa so tudi sicer problem glede tega ali si res zaslužijo svojo plačo, kajti kot vidimo celo prelagajo tožilske dolžnosti na obrambo (umor Janka Jamnika), hkrati s tem ko sodniki (nekateri, ne vsi) za naš denar in v imenu ljudstva ščitijo kriminal in ustvarjajo nadomestne morilce.Sicer pa: epur si muove – in vendar se vrti., morda. Do nedavnega celo fotografij sodnic in sodnikov ni bilo možno in dovoljeno objavljati.Sicer pa so »plače« verjetno samo del njihovih prejemkov. Kriminalne protipravne sodbe in montirane obtožnice, po modelu Blanke Žgajnar, se ne producirajo zastonj in se ne »nagrajujejo« samo s plačami javnih uslužbencev. Pri pokvarjenih ljudeh, tudi sodnikih in tožilcih, so usluge ne kompenzirajo samo z denarjem, oziroma le v manjši meri. Večji del menjave je v sferi naturalnega gospodarstva – roka roko umiva , obe pa (medijski) obraz. Kljub temu pa je treba začeti s plačami.Žal si moramo priznati: pameti in poštenosti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost. Dokler seveda tudi pri njej ne izgine občutek za resnico in pravico.Na slovenskih sodiščih sodniki na začetku praviloma najavijo, da je sojenje javno. Čim sodnik to izreče, vsi novinarji – snemalci (prostovoljno ?) zbežijo iz sodne dvorane in pospravijo snemalne naprave. Javnost sojenja je samo še kot foto termin. Vili  Kovačič, državljan K.Davkoplačevalci se ne damo Ps: obenem gospe ministrici pošiljam pobudo za EU pravosodni izpit, ki bi nedvomno pripomogel k zmanjšanju pravnega deficita v vseh, posebej pa še v novih, članicah EU, saj je deficit ogromen in ne-poznavanje EU pravnega reda vrhunsko, večinoma celo načrtno zanemarjano.Gre za mehko, sicer zelo pozno, vendar nujno meritokratsko intervencijo - mehko obliko lustracije: prepričan sem namreč, da bi polovica kandidatov »pocepala kot muhe«.Pravni red EU je civilizacijski dosežek zahodnega sveta, pohitimo da ga spoznamo, predno ga izgubimo in nas prej ne prehiti šeriatsko in aziatsko pravo oziroma svetovna prevara, globinskih razsežnosti kot so pokazale zadnje ameriške volitve.Sicer pa: Država v kateri so barabe in kriminalci bolj glasni od poštenih ljudi je izgubljena.

Slovenski narod je kronično razdeljen, domoljubni prostor pa miniran in vsak dan bolj prestreljen z medsebojnim obtoževanjem in sumničenjem. Pogosto slišiš, kdo da je vrinjen in kdo da dela za tega in onega in kdo skrbi, da tako ostaja. Ozračje je vse bolj strupeno in ker puščice letijo vsevprek in vsak že malo sumi, da je izdajalec njegov včerajšnji sobojevnik, lahko mirne duše rečemo, da smo v fazi paranoje. Kdor ima interes uničiti slovenski narodni prostor, mu odlično uspeva, čestitke.   Lov na čarovnice   Te dni je bil na spletnem omrežju sprožen napad name in Jirija Kočico kot na prebarvana vrinjenca, zasoljenega z insinuacijami in osebnim klevetanjem. Napadanje s strani B. B. se je začelo pred poltretjim letom ob moji objavi citatov filozofa in humanista L. R. Hubbarda, katerega učenju in delu sem posvetila dober del svojega življenja. Šlo je za citat v zvezi z razklanostjo našega naroda, z vedno novimi razkoli v politiki in med državljani ter njihovimi pobudami. Tedaj sem objavila krajši izsek iz spisa na to temo in isto ponovila še ob sporu v vodstvu Domovinske lige ter v svoji knjigi Tretja istrska prebuja in njene senčine. Razklanost je ključna točka, ki jo moramo preseči za ohranitev našega obstoja. Zgoraj odlomka iz objav na mojem fb profilu ter stran iz knjige Tretja istrska prebuja in njene senčine. Ob prvi objavi je oseba napadla avtorja citiranih besed, v nadaljevanju pa so se napadi name pojavljali v zvezi z Andrejem Šiškom. Z Andrejem sva sodelovala pri predstavitvi knjiga Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, ki se je odvijala v Loparju l. 2011 in nato še v Trstu v Narodnem domu, Andrej pa je naslednje leto v etnološkem parku Pod Vardo zabavsko predstavil tudi svojo knjigo Slovenske legende in znamenja. Z Andrejem Šiškom sem sodelovala v času raziskovanja slovenskega staroselstva; sam je prispeval k vsebini zbornika Slovensko staroselstvo in Istri in sodeloval pri njegovih  predstavitvah. Pri meni ima podporo vse do danes. Na sliki zgoraj uvod v predstavitev knjige Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, ki se je odvila v Loparju v Istri l. 2011 in nato še v Narodnem domu v Trstu. Na 1. sliki Andrej Šiško, dr. Duša Krnel Umek in jaz, na 2. sliki pa od desne poleg Šiška in dr. Krnel še Peter Amalietti in Blaž Babič. Na predstavitvi Venelinove knjige v Trstu sem B. B. videla prvič, v živo pa z njim pogovarjala pred kakimi tremi ali štirimi leti v Ljubljani, ko sem se ob koncu sestanka domoljubov pridružila družbi in poklepetala. Tedaj sva izmenjala nekaj besed, povedal mi je za nenavadne neljubosti v zvezi z nežnim spolom in me zaprosil, če mu lahko odstopim izvod nove knjige Slovensko staroselstvo in Istri II. Zadnje sem brez problemov tudi storila in to je bilo vse, kar sva skupaj imela. Leta 2018 sem objavila kratko objavo s slovenskim pregovorom, katerega je B. B. komentiral z brezsmiselnim napadom na nekdanjega prijatelja Šiška in ker je bilo vsak odgovor povod za nove žolčne izpade, sem ga blokirala in odtlej na njegove objave več ne odgovarjam. Zgoraj kratka objava s slovenskim pregovorom na fb skupine Ali je v Istri še kdo živ?!, ki je bil povod za žaljive komentarje B. B. na račun nekdanjega prijatelja in še objava z mislijo na Andreja Šiška, ki se je tedaj nahajal v zaporu. Zgoraj komentar na objavo o problematiki popisa prebivalstva po narodnosti, ki se glasi: »Bolje, da tega popisa ne naredimo, pač pa prej v red spravimo narodno politiko.«, ki je bil povod za napad in klevetanje po družabnem omrežju. Pred par dnevi me je prijatelj opozoril na osebni napad zaradi komentarja v zvezi s popisom prebivalstva v Sloveniji, ki ga je na fb strani skupine Ali je v Istri še kdo živ?! delil Jiri Kočica. Podtikanja in osebno obrekovanje se je menda delilo po domoljubnih fb skupinah. Najprej na žolčno in zlonamerno podtikanje nisem hotela odgovarjati, ker pa gre v prvi vrsti za vnašanje sumničenja in paranoje v vrste domoljubov in domoljubnih pobud, nekaj podatkov, kako stojijo zadeve.   Najprej o državnem denarju, ki naj bi ga pokasirala od države. Od države je zasebni zavod Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, ki ga vodim, verjetno res dobil 66.000 evrov ali kolikor že, če tako piše. No, v času prijavljanja na razpise je zavod za ta denar in vse, kar smo ustvarili s prostovoljnim delom in mojimi vložki, ustvaril: zasnoval in ustvaril prvo postavitev Krajevne domoznanske zbirke v Loparju, izvedel brez števila pogovornih večerov in predstavitev, zasnoval in implementiral etnološki park Pod Vardo zabavsko, zasnoval in izdal prve številke domoznanske revije Brazde s trmuna, zasnoval in izdajal list za slovensko Istro Istrske teme, izvedel blizu 50 študijskih krožkov, pripravil in izdal tri zbornike Slovensko staroselstvo in Istri, izdal in pripravlja še nekaj drugih knjig, med njimi monografijo o tretji istrski prebuji in naravni domoznanski dediščini in še kaj bi se našlo. V to cifro je zagotovo všteta kmetijska subvencija za košnjo posestva ter nagrada za zaposlovanje, pa čeprav osebe brez plače. Zato je podtikanje zlonamerno in meri direktno na vnašanje sumničenja in preganjavice med delujoče in občinstvo, ki ga vse bolj skrbi narodna in državna usoda.   In sedaj, kdo je človek, ki napada. Osebno ga poznam po tem, kar je zapisano v knjigi njegovega prijatelja, po njegovih političnih prizadevanjih, ki jih zasledimo na spletu in kot rečeno, iz petnajst minutnega sedenja pri skupni mizi. Iz njegovih besed so izhajali problemi v osebnem življenju, iz čutnih zaznav pa misel, da človek nima doma, kjer bi se spočil in očedil. To je resnični vtis, ki sem ga odnesla. Vedno znova pa me preseneča bes in maščevalnost, ki jo zliva na nekdanjega najbližjega sodelavca in prijatelja.   Miniranje znanja in pobud v svetu teče že dolgo   Pri vsem pa ne gre za osebne stvari, gre za navkrižno prestreljevanje že tako miniranega domoljubnega polja s ciljem ustvarjanje zmede in stanja, v katerem nihče več nikomur ne zaupa – pa naj bo to hote in vodeno ali iz samoljubja, zamere in osebne paranoje. Nič ne spremeni dejstva, da je od prepoznavanja situacije in učinkovitega reševanja odvisna naša prihodnost.   Zgoraj sem omenila citate o Zakonu tretje strani L. R. Hubbarda, za katerega znanje in podatke smatram, da so vitalnega interesa za Slovence. Če jih bo narod hotel, seveda. Po letih, posvečenih gibanju, lahko rečem, da lahko, obenem pa, da zelo težko. Kadar koli sem prišla na dan s kakim podatkom z željo, da jo podelim, je bil odziv prevečkrat »aja, to je to, to jaz vse poznam!« Po pravilu je  sledila tudi razlaga sogovornika, večinoma iz tega, kar je kdo slišal in iznakažene podobe iz medijev in verjetno tudi družabnega omrežja. Kajti gibanje in avtor sam sta bila med prvimi tarčami medijskih napadov takoj po tem, ko so ljudje množično posegali po znanju, ki ima potencial vodenja v neodvisno razmišljanje in delovanje človeka in skupnosti kot celote. O vzorcu napadov ta-tiste »kabalistične«, »reptilske« ali kakorsežeimenuje skupina, ki drži planet Zemljo v svojih rokah preko medijev in na druge načine, je avtor govoril že v 70 letih iz svojih izkušenj. Od njega sem prvič slišala za »Bilderberge« in za njihov način uničevanja na planetu. Svoje izkušnje s tem ima od 50. let dalje in od tedaj je tudi proučeval in razvil odgovore na prav to zadevo - kako vrniti etiko na planet Zemljo. Zato ne pričakujte objektivnih informacij v medijih in na spletu, podatki in znanje so drugje in za tiste, ki so pripravljeni vložiti dobro voljo in trud in dobre namene.   Zakon tretje strani in druga znanja, potrebna v sedanjih razmerah   Znanja in drža za tiste, ki hočejo preživeti, niso za medle ljudi (in tudi skupnosti) in prav tako ne za tiste, ki se bojijo, da se bo o njih nekaj odkrilo. To je zagotovo. LRH je odkril vrsto uporabnih sklopov znanja za reševanje prav konkretnih situacij. Med njimi so prepoznavanje ljudi in njihovih namer, odkrivanje in obvladovanje supresije in uničevanja, ki smo jim danes priča tako na svetovni kot državni ravni (seveda tudi osebni), tehnologija obračanja trendov življenja proti preživetju in prosperiteti. Kar nekaj podatkov in postopkov je razvil na področju supresije (tlačenja) in supresivnih oseb/skupin in kako se z njimi spopasti. Kot drobec v paleti podatkov in praktičnih korakov za reševanje situacij je tudi problematika uničevanja skupnosti z delitvami od zunaj. Posebni del tega je prepoznavanje stvari, ki zagotovo ne sme privesti do stanja »lova na čarovnice«. Njegove besede, ki kot da opisujejo slovensko kronično razklanost in v zadnjem času navkrižno obstreljevanje na domoljubnem področju.   Usoda Slovenije je odvisna od tega, ali bomo končno prepoznali resnične vzroke razklanosti in jih bili voljni preiti. Kajti če problem traja brez konca, ga ne poznamo v celoti. Tu je eno samo vprašanje: kdo hoče delitev in kdo dela za enotnost. Kdor hoče, instrumenti (preprosti in učinkoviti) so na voljo zdaj in tule. Ne bom jih več delila na fb, kdor ima namen, bo našel pot.   In zdaj še nekaj misli, ki morda ogovorijo slovenske domoljube. LRH je za svojega življenja naredil izjemno delo in razvil praktično znanje za človeka, narode in človeško skupnost. Organizacija, ki jo je postavil, po resnosti in profesionalnosti daleč presega standard katere koli univerze in državne uprave. Slogan organizacije, ki je v prvi bojni liniji za spopadanje z najbolj perečimi problemi našega časa: drogami, nepismenostjo, kriminalom, zlorabami psihiatrije/medicine ter uničevalci iz ozadja, predstavlja odgovor na vprašanje, kaj je cena svobode - cena svobode je stalna budnost, stalna pripravljenost, voljnost udariti nazaj, to je cena svobode. In še nekaj imam v mislih, ko to pišem. To so besede na temo integritete. Kaj je integriteta, ta abstraktna beseda, ki smo jo Slovenci črtali iz lastnega besednjaka? Osebna integriteta (neokrnjenost) pomeni tole: videti, kar gledaš in povedati, kar vidiš in kar veš.   In ne nazadnje. Ne govorim in delujem v imenu ali interesu ne te ne nobene druge osebe ali organizacije. Z  organizacijo, povezano z L. R. Hubbardom, nimam nobenega stika ali sodelovanja že kar nekaj let, vse od časa, ko sem se dokončno vrnila v Istro. To nima opraviti z dejstvom, da je znanje, modrost in praksa velikega humanista 20. stoletja dragocen zaklad za reševanje življenj in skupnosti in ga sama uporabljam od časa, ko sem ga spoznala.   Leda Dobrinja   Postojna, 6. 2. 2021

Moja pot v 'radikalizacijo' se je pričela tam okoli leta 2015, ko sem še bolj nedolžno spremljal politiko in kulturni boj. Tam nekje tistega leta so se v medijih zopet (po socializmu..) začele pojavljati besede kot so fašist in rasist za ljudi, ki imajo konzervativni politični pogled. V konservativnem besednjaku nisem našel besed kot so fašist in rasist in še manj primerjave s Hitlerjem, kakršne smo lahko pospešeno (ravno tako nekje od 2015 naprej) vsakodnevno brali v medijih, ki so imeli evidentno levičarsko agendo. Pred kratkim je na primer predsednika Trumpa Ksenja Benedetti v OnaPlus primerjala s Hitlerjem. Kako kontroverzna je taka primerjava nam pove dejstvo, da gre za predsednika ZDA, ki je dosegel rekordno visoke številke zaposlenosti in rekordno visoke številke novo odprtih podjetij med črnci in drugimi manjšinami, da niti ne omenjam 500 milijonov, ki so jih z republikanskim kongresom namenili zgodovinsko črnskim univerzam, kar ni uspelo niti Baracku Obami. Hkrati pa gre za predsednika, ki po dolgoletnih nenehnih vojnih intervencijah ZDA ni posegel z vojaško silo v nobeno drugo državo, (če odštejemo nekaj minornih akcij, v katerih je umrlo le nekaj targetiranih posameznikov, večinoma s teroristično agendo). Hitro sem ugotovil, da je ta 'radikalna' pot, kakor nas želijo prepričati, pravzaprav pot normalnosti in spodobnosti. Začel sem se učiti o konservatizmu, kako govorit, se obnašati in nastopati kot konservativec. Pogledi povprečnih konservativcev so precej zadržani. Upam si trditi, da skoraj vsi razmišljamo podobno. Smo za odprto družbo, odprt pretok blaga in ljudi, vendar z določenimi omejitvami. Če smo za odprto družbo to pomeni, da mora biti kljub temu zagotovljeno varovanje meja in preverjanje ozadja oseb, ki vstopajo na naše ozemlje. Vsekakor ne sme biti odprtost povsem nepregledna, kot to zagovarjajo levičarji, ki bi dajali zatočišče ljudem ne glede na to ali gre za vojne zločince, kriminalce, zapornike in ne glede na to, kakšne so njihove navade, običaji, prepričanja in ne glede na to, koliko so ti neskladni z našo kulturo in civilizacijo. Prav tako morajo biti omejitve pri pretoku blaga in izvozu proizvodnje. Prav, pojdite na Kitajsko proizvajati rokavice, seveda vam tega ne branimo, toda hkrati moramo do neke mere vzpostaviti vzpodbude, da se ohranjajo delovna mesta za domače ljudi in se dumpinške cene ter neravnovesja na trgu, do katerih lahko prihaja pri takih velikanskih razlikah v ceni dela in drugih subvencijah kitajske ekonomije, ne prelije k nam na način popolne odvisnosti in popolne prevlade nekega trga. Podpiramo nevladni sektor, vendar morajo biti v tem sektorju tudi take nevladne organizacije, ki so blizu našim pogledom, običajem, našim kulturnim vzorcem. Z napadi na Zavod Iskreni za nekaj deset tisočakov, ki so jih prejeli od države, levičarski mediji še bolj radikalizirajo nas, ki smo na konzervativnem polu. In čeprav odpuščamo in nismo zamerljivi, vseeno ne pozabljamo: vsi vemo kakšni milijonski zneski se obračajo v pretežno levičarskem nevladnem sektorju. Naj samo na hitrco naštejem dva povsem nora primera: Mirovni inštitut je v primerjavi z Zavodom Iskreni (ki skrbi za srečanja slovenskih družin in otrok) pravi bogatun. Spodaj je prilepljena slika finančne podpore države ene in druge nevladne organizacije za primerjavo. Za dodatno začinjenost naj poskrbi tudi to, da so v obdobju nekaj let štirje umetniki, ki so se preimenovali v »Janez Janša«, dobili preko 4 milijone(!!) evrov. Izračunajte si prosim, koliko boste vi dobili v celotnem vašem življenju. Če pridete preko 600.000 eur, ste že res dobro plačani. printscreen Erar: financiranje Zavoda Iskreni printscreen Erar: financiranje Mirovnega inštituta    S takim potiskanjem leve agende mediji in državni aparat nevarno potiska jeziček na tehtnici v ekstreme. Take ekstreme, da se bo razkrinkalo privilegije in bo konec zabave. Radi imamo kulturo, kultura smo ljudje, ne država. Zato smo proti ekscesnemu financiranju kulture z davkoplačevalskim denarjem. Za nas kultura, ki jo globoka država izkorišča za kulturni boj in je vir neenakosti in srž sporov, preprosto ni kultura, ki bi jo morali financirati mi iz naših davkov. Nas ne moti, če imate svoje Škuce, NSK-je in Mesta Žensk. Želimo le, da nas ne posiljujete s tem na vsakem koraku in izrabljate teh platform za boj proti demokratično izvoljenim predstavnikom konzervativne politike. Okrvavljene mize niso kultura, ampak grožnja. Napad na »janšiste« z besedami "Smrt janšizmu", čeprav se mnogi ne strinjamo z vsem kar naredi in reče Janez Janša, je napad na vse tiste, ki so volili in podpirajo konzervativno politiko v Sloveniji, kakršno vodi pač tudi SDS.   Družina je za nas sveta in po našem prepričanju ôtrok potrebuje mamo in očeta. Nimamo nič proti istospolnim, ne motijo nas celo niti istospolni starši, vendar ne dovolimo, da skozi državne inštitucije, šole in skozi medije, ki jih plačujemo preko davkov, naše otroke indoktrinirate z bolj ali manj odkritimi ideološkimi shemami LGBT agende. Ne želimo namreč, da naše otroke s tako indoktrinacijo vpeljujete v svet spolnosti pri njihovih zgodnjih otroških letih, ne želimo tega, da jih prepričujete o tem, kako je spolna usmeritev nekaj, kar bistveno določa identiteto nekega posameznika ali skupnosti. Skratka, ne želimo družbeno političnih aktivistov v vlogah učiteljev, saj šola ni namenjena temu, da otroke izrabljamo v politične in ideološke namene… Kljub temu, da se ne strinjamo z raznimi Jadrankami Juras z njihovimi napadi na nas ali npr. z raznimi Godniči, da nas preko medijev zmerjajo in porivajo v »Hudo jamo« ali pa Benedettijevo, da nas primerja s hitlerji pa vseeno dopuščamo, da to rečejo. To je dobra stran svobode govora, deluje kot en oder, kjer se izmenjujejo ideje, dobre in slabe. In najboljši sodniki so ljudje, ki to poslušajo in vidijo. Mi torej, populacija, ki jim na nek način »sodi« z svojim denarjem in s svojim umikom. Lahko kupimo, lahko pa pač ugasnemo tv in preprosto gremo stran. Zato, dragi levičarji, naj uporabimo vašo formulacijo: vi ste krivi za radikalizacijo, vaša sovražna nastrojenost, vaše sovražne in strupene besede, vaši neprestani napadi, razdvajanja in pljuvanje je tisto, ki me radikalizira. In verjetno ne samo mene. To je vzrok za vzpon populizma, za Brexit in za Trumpa.   Dixie

Gospod Jones je odličen film o pogumnem možu, ki se kot novinar zoperstavi Stalinu in njegovim pomagačem v mainstream medijih. Film je resnična zgodba o Garethu Jonesu, raziskovalnem novinarju, ki se na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pogumno upre odvratnemu lažnivcu Walterju Durantyu, šefu moskovske izpostave časopisa The New York Times.  Ta je prejel celo Pulitzerjevo nagrado za lažno olepševanje Stalinovega režima in njegovega tiranstva, s čimer je za ameriško javnost povsem zakril dejansko dogajanje.   Duranty je tam deloval štirinajst let po boljševiški revoluciji in ruski civilni vojni (1918 - 1921). Sodeč po njegovem pisanju je bilo vse v najlepšem redu, kar je veselilo Stalina in internacionalno levico tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA, vključno s petokolonaškimi novinarji in lastniki pri The New York Timesu. Kljub vsemu gospod Jones odpotuje v Ukrajino in preživi. Videl je pomanjkanje in lakoto ter spoznal čisto od blizu vse Stalinove grozote, ki jih je Duranty spretno prikrival. Med najbolj nečloveške Stalinove norosti seveda spada izstradanje milijone Ukrajincev - holodomor ali gladomor po slovensko. Durantyu je Stalin za prikrivanje zagotovo dobro plačeval. Ta je Jonesu onemogočal objavo zgodbe, pomagal mu je tudi takratni premijer vlade Velike Britanije Lloyd George. Laži Durantya in vpletenost The New York Timesa v sleparjenje in zavajanja sveta je Jones razkril in bil malo pred tridesetim rojstnim dnem ubit. Umorila ga je tajna ruska policija. Film je resnična zgodba ob kateri se boste držali za kavč. Je zgodba o preračunljivem zlu tirana kot je Stalin in njihovih pomočnikih. Brezhrbteničnih novinarjih, hollywoodskih komunistih, ovaduhih in provokatorjih iz medijev, ki so bili oboževalci Stalina in podporniki mednarodno organizirane mreže komunistov. George Orwell, takrat je pisal Živalsko Farmo, je še predobro razumel komunistično revolucijo in se je sam še kasneje večkrat cinično obregnil ob lastno delo češ, da ni imel namena, da njegove knjige postanejo navodila za novo družbeno ureditev in resničnost, temveč so bile namenjene temu, da na nevarnost opozorijo. Veliko detajlov v filmu je aktualnih še danes. Še posebej prezir elit do navadnih ljudi, o katerih lahko vsak dan beremo in gledamo. Na koncu je bila Jonesova zgodba o Holodmoru objavljena s pomočjo William Randolpha Hearsta, medijskega mogotca, ki je bil pred Veliko depresijo en največjih lastnikov ameriškega tiska in je po letu 1918 (po sovjetski revoluciji) postal zelo zadržan glede sovjetske politike, prav tako pa se je nagibal k ameriškemu izolacionizmu in v času Stalina že dobro razumel grozljivost progresivizma in komunističnih eksperimentov z realnostjo.   Dixie

ZAHTEVA USTAVNEMU SODIŠČU RS Podpisani pritožnik Vili Kovačič, Ustavnemu sodišču R S sporočam, da sta dr. Matej Acceto in dr. Špelca Mežnar  v zadevi ugrabljenih lokalnih volitev v Ljubljani 18 novembra 2018, kar je predmet moje ustavne pritožbe, povsem neprimerna sodnika za senat, ki naj bi obravnaval mojo ustavno pritožbo.  Kršeno je namreč načelo  videza nepristranosti. Iz dejanskih okoliščin namreč izhaja, da omenjena  sodnika ne moreta  zagotavljati videza nepristranosti, kaj šele dejanske nepristranosti same. Videz nepristranosti pa  je pogoj poštenega sojena, pošteno sojenje pa je človekova in tudi moja ustavna pravica. Oba sodnika sta namreč sodnika, ki sem ju 22.10.2019 pred zgradbo Ustavnega sodišča utemeljeno javno  pozival, da odstopita s funkcije ustavnega sodnika. Mateja Acceta zaradi politične povezave z nekdanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem – sodelavcem stranke SMC pri izdelavi volilnega programa, Špelco Mežnar pa zaradi nezdružljivosti funkcije ustavnega sodnika s članstvom v organu odvetniške zbornice Republike Slovenije.  Zaradi obeh razlogov sem oktobra 2019 javno terjal njun odstop in sta  vsled tega z menoj  v konfliktu in vsekakor ne moreta biti v zadevi  moje ustavne pritožbe nepristranska sodnika.       Moj tedanji poziv k njunemu odstopu, vsakomur dovolj pove, da z njunim sodelovanjem v senatu nepristranost z njune strani ne more biti zagotovljena. Gre za vpletenost v spor in nedopustno navzkrižje interesov, zato je za pravično in pošteno odločanje to njuna udeleba v senatu. Ne nazadnje je tudi zavlačevanje z 2 letnim odlašanjem  odločanja US o volilnem izidu po mojem trdnem prepričanju in vedenju plod njunega osebnega prizadevanja, v katerem je udeleženec župan Janković po njegovi  lastni izjavi na HTV v sodnih postopkih »nedotakljiv« in vsestransko zaščitena oseba.   Moj poziv k odstopu obeh sodnikov dokazuje njuno »okuženost«, kar je okoliščina, ki utemeljuje njuno izločitev iz postopka. Dokaz dobite   na povezavi:  https://nova24tv.si/slovenija/vili-kovacic-zahteva-odstop-treh-ustavnih-sodnikov-mateja-accetta-rajka-kneza-in-spelce-meznar-to-je-edini-edini-nacin-da-se-resi-ugled-ustavnega-sodisca/ Glede na sicer formalno nedopustnost moje zahteve za izločitev, pozivam Špelco Mežnar in Mateja Acceta, da se članstvu v tem senatu sama odpovesta. S tem bo US močno pridobilo na lastnem ugledu, oba sodnika pa bosta pridobila na njuni osebni integriteti, ki izvorno pristoji osebi ustavnega sodnika. Gre za osebno inegriteto Ustavnega sodišča kot institucije pa tudi njiju osebno. Ker volilni spor v glavnem mestu RS močno presega lokalni nivo, predlagam še, da sodišče odloči v plenumu vseh sodnikov in to na javni seji, za kakršno se tudi US samo, v primerih drugih sodišč, zelo zavzema. Javna seja v plenumu vseh sodnikov pa je nujna tudi zaradi  žgoče aktualne problematike nezmožnosti zagotavljanja poštenosti volitev doma in v svetu. Glede na sedanje stanje Corona epidemije predlagam neposredno spremljanje javne seje preko TV ekranov oziroma preko internetne povezave Zoom ali Skype.   Ta primer ponovno odpira vprašanje načina funkcioniranja slovenskega Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodstva v državi. Dosedanje ravnanje v tem primeru je v popolni kontradikciji s pravico državljanov in  volivcev po nepristranskosti v imenu katerih sicer isti sodniki izrekajo svoje sodbe z etiketo: »SODBA V IMENU LJUDSTVA«; v resnici pa  z okuženimi in kontaminiranimi sodniki sodišče kot institucija grobo krši načelo videza nepristranosti - v škodo ljudstva v imenu katerega sodi.     Vili Kovačič