V času po osamosvojitvi Slovenije sta se slovenski zdravstveni politiki zastavljali dve temeljni nalogi:

1.     Socialistični centralno-planski zdravstveni sistem bi bilo potrebno v razumnem času preobraziti, saj naj bi se tudi v njem izrazile nove vrednote in pričakovanja slovenskih državljanov v spremenjenih družbeno-ekonomskih razmerah.

2.     Preobrazba bi morala uspeti na način, da bi bil zdravstveni sistem sposoben ohranjati finančno vzdržnost in zagotoviti kakovostno zdravstveno oskrbo prebivalstva.

Skoraj trideset let kasneje ugotavljamo, da teh nalog nismo opravili.

Na kratko o bistvenih značilnostih sistema. Vsako leto se na osnovi zbranih prispevkov delodajalcev in delavcev planira poraba in sredstva odmerijo izvajalcem zdravstvene dejavnosti v javni službi. Končno besedo pri delitvi ima Vlada RS. S tem je ustvarjen administrativni trg zdravstvenih storitev z vsemi značilnostmi takega “trga”. Vsak izvajalec, vključno z zasebniki koncesionarji, s pogodbo sprejme pravila: obseg odkupljenega programa, cene, poročanje, ordinacijski časi,.. Seveda ob tem podlega tudi področni zakonodaji, številnim podzakonskim aktom, sklepom skupščine ZZZS, itd. Skratka - ta “trg” je do pičice reguliran z vsemi pripadajočimi poročanji in drugimi administrativnimi opravili.

Bolnišnice in zdravstvene domove ustanavljata država/občina, ki potrjujeta tudi direktorje in imata svoje zastopnike v nadzornih svetih. Zanje na področju poslovanja veljajo dodatna pravila iz zakona o zavodih, pravila javnega naročanja,...kar za koncesionarje ne velja. Odločitve na področju poslovne politike pa so posameznim direktorjem močno omejene in v bistvu določene iz politično-administrativnega centra. Delež koncesionarjev je nižji; zadnji zakon o zdravstveni dejavnosti pa je koncesionarstvu še posebej nenaklonjen.

Zaradi vseh teh značilnosti je sistem centralno-planski. Temeljno načelo v našem sistemu se glasi: Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Vlada neomejena solidarnost. Zato je sistem socialističen.

S svojim zdravstvenim sistemo nismo zadovoljni. Zona tolerance, kjer smo še pripravljeni prenašati pomanjkljivosti bodisi zdravstvene oskrbe bodisi zdravstvenega sistema, je tako ozka kot nikoli doslej. In kje so težave?

Zahteve po storitvah (izražene potrebe, ki jih je moč meriti) naraščajo. V ljudeh se generirajo neodvisno od administrativnih planov. Ključna pri tem je samoocene zdravstvenega stanja, pomembni dejavniki so starost, spol, socialno-ekonomski in delovno-pravni status, pogoji na delovnem mestu, izobrazba, vplivi družine, bivalnih pogojev, kraja bivanja,  ipd..

Najočitnejši razlog za povečano povpraševanje po zdravstvenih storitvah je staranje prebivalstva. O tem je bilo že veliko povedanega. Pomembna sistemska sprememba je tudi dostop do svetovnega spleta. Informacijam ni meja. Na spletu najdemo vse vrste diagnoz in vse vrste možnosti, ki jih ponuja sodobna svetovna medicina. Nova obveščenost poraja nove zahteve. Rastejo tudi pričakovanja v zvezi s kakovostjo storitev.

Naše zdravstvo močno obremejujejo tudi socialni pritiski, ki se jih ne zavedamo dovolj in o njih tudi premalo govorimo. ZPIZ 2, ki je stopil v veljavo 1.1.2014, je izrazito podaljšal zahtevano delovno dobo in upokojitveno starost. Ta pomembna sistemska sprememba je povzročila, da v delovnem procesu ostajajo starejši ljudje z določenimi zdravstvenimi težavami. V nekaterih okoljih se močno pozna tudi slaba gospodarska situacija, spremembe lastništev, zapiranje podjetij, ... Starejši pogosto niso več kos novim zahtevam in rešitve iščejo tudi v okviru zdravstvenega sistema. Že sicer deficitarne medicinske stroke so tudi zaradi teh vzrokov zasute z vrstami pacientov, ki skozi zdravstveni sistem pridobivajo razna mnenja, soglasja in ocene - storive, ki jih sicer ne bi bilo - in s katerimi rešujejo svoje socialne stiske.

Dodaten dejavnik povpraševanja po kliničnih storitvah je kronično pomanjkanje osebnih zdravnikov, fluktuacija kadra na primarni ravni in podcenjen ugled družinskih/splošnih zdravnikov, ki poraja zahteve po oskrbi na strukturno višji, klinični ravni.

Tudi vrednote so se spremenile. Vsi se z neomejeno solidarnostjo ne strinjajo, še bolj pa jih moti dejstvo, da kljub višjim realnim vplačilom v zdravstveno blagajno ne morejo do potrebne zdravstvene oskrbe. Čeprav vsem, ki smo obvezno in dopolnilno zavarovani, na papirju gredo vse pravice,  v resnici ni tako.  Na meji verjetja je, da bolniki v nekaterih okoljih sploh ne morejo izbrati osebnega zdravnika! Kaj se pritožujete, pojdite drugam, berem. Ne drži. Osebni zdravnik mora biti zaradi strokovnih razlogov čim bližje domu. Nedostopnost se izraža tudi v vse daljših, včasih absurdno dolgih čakalnih dobah.

Na drugi strani so se izoblikovala močna sindikalna združenja zaposlenih v zdravstvu. Pred leti niti zdravniki niti medicinske sestre niso javno izrekali zahtev po višjih plačah; to je veljajo za nespodobno. Da o tem, kako jih moti tudi skoraj-uravnilovka kot posledica veljavnega plačnega sistema, ne govorimo. Kasneje so bile najprej predmet sindikalnih pogajanj »le« plače zaposlenih, danes se srečujemo z dodatnimi zahtevami – zaposleni v zdravstvu terjajo zmanjšanje delovnih obremenitev in izboljšanje pogojev za delo. Deficitaren dostop do zdravstvene oskrbe generira dodatne pritiske na zaposlene v tudi sicer ne prav lahki panogi. Administrativne obremenitve ne glede na to nenehno naraščajo. Razume se, da to vodi v izgorelost, slabšanje odnosov, slabšanje zaupanja med bolniki in zdravniki, dodatne odlive kadrov, zapiranje in razpad nekaterih oddelkov nacionalnega pomena, pomanjkanje kadra, ... V Evropi kronično primanjkuje vseh vrst zdravstvenega kadra. Velja prost pretok delovne sile. Vedno več mladih se po zaključenem šolanju ozira čez mejo; tja pa neredko odhajajo tudi nekateri vrhunsko usposobljeni specialisti različnih strok. Vse prevečkrat v zameri. Začarani krog je vzpostavljen.

Kar se finančne vzdržnosti tiče - zdravstvena blagajna zadnja leta posluje z nekaj presežki. Hkrati več zdravstvenih ustanov, med njimi izstopa UKC Ljubljana, že več let zapored izkazuje izgubo. Finančna vzdržnost z napako. Gospodarjenje v zavodih v lastništvu države/občin je posebna tema. Izgube pač pokrije ustanovitelj. Zasebnim konesionarjem ne. Tako logika kot zakonska pravila nabav so v temeljih različna. Zato tudi korupcije pri zasebnih koncesionarjih ni, ker je po definiciji niti ne more biti. Nekateri ocenjujejo, da se zato pri nabavah v sistemu javnih zavodov izgubljajo stotine milijonov evrov vsako leto.

Perspektive v našem sistemu ob neomejenem povpraševanju in omejeni ponudbi niso dobre. Politična volja se vrti okoli statusa quo. Še več, koncesionarstvu so v zadnji noveli zakona o zdravstveni dejavnosti postavljane nerazumljive in destimulativne poslovne ovire. Sicer tudi liberalizacija trga skriva nekaj pasti. A o tem kdaj drugič, saj takih namer za zdaj ni zaznati niti na obzorju.

Če bomo želeli zadovoljiti vse naraščajoče zdravstvene potrebe, bomo morali zmanjšati delež administrativnega trga, doreči pravila igre v drugačnih tržnih razmerah, tudi družbene in osebne ekonomske prioritete. Varčevati bo treba za starost z dodatnimi zavarovanji. Ker drži pa  - popolna solidarnost se zgodi tam, kjer je denarja v sistemu premalo. Četudi bomo kdaj iztrebili vso korupcijo, več-deset letno daljše trajanje življenja, bolezni staranja in pričakovanja po višji kakovosti zdravstvene oskrbe imajo svojo ceno. Večji delež proračunov bo treba nameniti zdravljenju in dolgotrajni oskrbi in pobožna želja je, da znatno povečali tudi naš BDP.

Dosedanje zdravstvene politike niso našle prepričljivih odgovorov na vsa ta vprašanja. Simptomatsko nam kakšen nov minister postreže z analizo, kjer tuji strokovnjaki potrjujejo učinkovitost našega zdravstvenega sistema. A na tak način realnih problemov ne bomo odpravili. Zagotovo ima naš zdravstveni sistem tudi svoje dobre plati in svetla področja. A zdravstvena politika ni zato, da bi se z njimi postavljala na kakšnih mednarodnih srečanjih, kar je stalna praksa. Njeno delo je doma.

Vse politične stranke poudarjajo, da je potrebna reforma zdravstvenega sistema.

Vsaka si to predstavlja po svoje, vse pa priznavajo, da je sistem v škripcih. A reforma pomeni, da sistemu spreminjamo le obliko, formo; bistvo ostaja enako. Premalo. Sistem potrebuje bistvene spremembe. Redefinirati je treba stopnjo in oblike solidarnosti z opredelitvijo košarice pravic iz obveznega zavarovanja, zmanjšati delež administrativnega trga ter omogočiti zdravo konkurenco na zavarovalniškem in izvajalskem trgu. Ob tem je treba izboljšati tudi sistemski strokovni nadzor tako nad zavarovalnicami kot izvajalci; bolnik tega ne zmore ocenjevati sam. Zdrsi na tem področju lahko povzročajo nove in nove človeške tragedije. Zgledov imamo dovolj.

Ob tako korenitih spremembah, ki jih bo slej ko prej treba uvesti, bo treba poskrbeti, da bodo spremembe modre in bomo po tranzicji res dobili boljši zdravstveni sistem. Sistem s človeškim obrazom, ki bo zmožen preživetja in s katerim bomo uporabniki zadovoljni. Zdravje je pa le zdravje.