Ženske volijo sladke laži

»Gender voting gap« je izraz v angleščini, ki opisuje statistično razliko med izbiro žensk in moških pri volitvah. V ZDA obstaja namreč izredno bogata statistika po vseh možnih kriterijih, ko gre za volilne rezultate… No, tudi za kriminal, a o tem morda kdaj drugič. In v teh statističnih podatkih lahko jasno vidimo tudi situacijo, ki se pri nas dogaja redno, le da pri nas ni možno teh rezultatov tako dobro analizirati, saj niso obdelani na način, da bi lahko videli dejansko stanje. No, vsaj za navadne državljane je to skrito…

Torej: ženske volijo bolj levo od moških. Odstotek žensk, ki voli bolj levo, je precej odvisen od tega, kakšnega porekla so, četudi tiste ženske, ki volijo najbolj podobno moškim (to so belke srednjih let, ki živijo z možem in z otroci), še vedno volijo nekaj odstotkov bolj levo od moških.

Ko gremo v bolj natančne analize, bomo videli, da priseljenci španskega porekla in črnci volijo še veliko bolj levo od povprečja. Pri tem zopet ženska populacija gre še korak naprej. Npr. pri zadnjih predsedniških volitvah so črnske ženske volile Trumpa le 6%, Clintonovo pa kar 91% ! (vir: https://www.pewresearch.org/fact-tank/2016/07/28/a-closer-look-at-the-gender-gap-in-presidential-voting/ )

Kljub temu, da pri nas take podrobne analize pri volitvah ne boste našli nikjer, vseeno lahko iz družbene stvarnosti, medijskega pritiska in šolskega sistema sklepamo, kako ogromen prepad mora biti med ženskimi in moškimi volilci, ko gre za nagnjenost v določeno politično smer.

Gre za preprosto evolucijsko razliko med ženskim in moškim volilnim telesom, pri čemer (statistično gledano) žensko volilno telo pričakuje od izvoljenih oseb predvsem to, da dobijo občutek, da bo zanje »poskrbljeno«. Pri tem laži in sladke besede seveda učinkujejo vsaj tako močno kot v vsakdanjem življenju: kar je torej evolucijsko zelo vzdržno v medosebnih odnosih in prinaša s sabo radosti življenja, se v politični stvarnosti, kjer stojijo med volivkami in kandidati podkupljeni mediji, prinaša lahko s sabo strahotne posledice.

Namreč spretni lažnivci in bleferji zelo hitro pridobijo v povprečju veliko zaupanje volivk, s čemer se bistveno spremenijo razmerja v političnih silah.

In čeprav ženske lahko uvidijo svojo napako ter takemu lažnivcu zamerijo ali ga izključijo iz nadaljnjega političnega življenja, bodo (STATISTIČNO GLEDANO!, ne bodite prosim užaljene tiste, ki ste veliko bolj racionalne in se zavedate evolucijskih razlik) vedno znova nasedle na laži.

Še enkrat prosim, da upoštevate, da govorim o statističnem povprečju, ne o točno določeni ženski. (V znanstveni študiji Cambridge Philosophical Society, John Archer, avtor povzema bistvene razlike med spoloma. Do članka lahko dostopate prosto: TUKAJ.)

Gre za evolucijsko naravnanost, ki vsakemu moškemu »osvajalcu« ženskega srca omogoča precej večje možnosti za uspeh, če ima »navit jezik« in če zna lepo govoriti ter se, (četudi z večjimi ali manjšimi lažmi), približati idejam, ki jih ima ženska o idealnem razmerju ali svojih idealiziranih predstavah odnosa.

Koruptivnost, nedržavotvornost, razpuščenost vseh osnovnih inštitucij države in s tem vedno večja moč elite bleferjev in lažnivcev se poveča, kar dodatno sproža v ženskem volilnem telesu še bolj izvorno evolucijsko »potrebo« po ugajanju alfa-samcem, katerih grobost v jemanju in izključevanju drugih se (spet statistično) pozna v večji volilni podpori.

Če povzamem: veliko je še prostora, da izboljšamo samozavedanje in avtorefleksijo glede evolucijskih slabosti, ki jih imamo. 

Tujska peta kolona

Iz evolucijskega gledišča je katera koli mala, tujerodna skupina, ki živi kot gost med ljudmi večjega gostiteljskega naroda, vedno vsaj malo ogrožena. Namreč gostiteljski narodi jo praktično vedno vidijo kot vsaj delno grožnjo, posebej še, če je kultura te skupine bistveno različna in se ne sklada v vseh pogledih s kulturo večjega naroda. V kolikor je mala skupina drugega naroda (bodisi priseljenci ali manjšina) že imela kolektivno slabe izkušnje z večinskim (ali pa manjšinskim) narodom, se ta njihov obojestranski strah in občutek obojestranske ogroženosti seveda še poveča.

Razlike v tem dojemanju stvarnosti so seveda odvisne še od mnogih drugih vzrokov (npr. kako je velik in močan matičen narod, koliko oddaljene so skupine manjšin od matičnega naroda (npr. različno dojemajo Slovence v Argentini kot pa Slovence v Avstriji), kako organizirana je država gostiteljica, kakšna je zgodovina odnosov med narodi …), a jedro tega odnosa je opisano v Hamiltonovem zakonu, ki določa stopnjo altruizma med člani neke živalske skupine.

Bolj kot so si genetsko podobni posamezniki ali skupine, večja je njihova medsebojna pripravljenost sodelovanja in altruizma.

Ta stopnja se sicer lahko spreminja s kulturnimi vzorci pri ljudeh, a je kljub temu neverjetno stabilna znotraj celotne biološke stvarnosti. Navsezadnje gre za »zakon«- o njem si lahko več preberete na wikipediji ali kakšnem bolj verodostojnem linku, npr. tukaj:

( https://www.britannica.com/science/animal-behavior/Function#ref1043131 )

Pri več različnih manjših skupinah različnih narodnosti lahko pride tudi do tega, da se te manjše skupine združujejo in vzpostavljajo enotno fronto proti večinskemu narodu. Do tega lahko pride celo v primeru, če sta ena in druga manjšinska skupina v svojih matičnih domovinah v dolgoletnih sporih, a sta vseeno v odnosu do gostiteljskega naroda genetsko bolj oddaljena.

Primer je lahko židovsko (paradoksalno, a v zadnjih letih precej izpostavljeno) podpiranje priseljevanja arabskih muslimanov v evropske države kljub temu, da so v svojih matičnih domovinah v večnih vojnah. Ker so oboji (torej Judje in Arabci) semitskega izvora, imajo biološko gledano mnogo bolj podobno genetsko »sliko« kot jo imajo v odnosu do evropskih narodov.

Podoben vzorec lahko vidimo tudi v Sloveniji, kjer npr. muslimanski Bošnjaki in Srbi v veliki meri sodelujejo in podpirajo drug drugega (npr. pomoč srbskega župana Jankovića muslimanskim Bošnjakom pri gradnji mošeje v Ljubljani), čeravno je še nedavno v BiH potekala zelo huda vojna med temi narodnostno- verskimi skupinami. Pri tem vpliva tudi jezik, saj je slovenščina precej drugačna od veliko bolj podobnima jezikoma srbščini oziroma bosanščini...

Slovenske volitve imajo v tem smislu močno in vplivno skupino, saj je v Sloveniji potomcev in tudi prve generacija priseljencev iz nekdanjih republik Jugoslavije res znaten odstotek.

Uradni podatki so zelo problematični, lahko pa vidimo, da se v literaturi pojavljajo različne številke. V reviji Geographica Slovenica iz leta 1991 Anton Gosar poda oceno 12% priseljencev iz nekdanjih republik SFRJ.

Bolj sveža ocena OECD je okrog 16% priseljencev (večinoma iz nekdanjih republik SFRJ). Če hočemo najti kakšen relevanten podatek na straneh vladnih služb ali statističnem uradu, bomo naleteli na precejšnje težave. Našli bomo vse drugo, le preproste ocene tega ne, saj so kriteriji izbire tako skrbno »izbrani«, da do teh reči sploh ni možno priti.

Še bolj zanimivo je, da od leta 2002 sploh ni bilo štetja prebivalcev po nacionalnosti. Na terenu sploh ne, a tudi zgolj po podatkih je praktično nemogoče priti do teh informacij.

Zadnje štetje prebivalstva, pri katerem je sploh bilo še postavljeno vprašanje o narodnostni opredelitvi, je bilo leta 2002 !!, v vseh naslednjih letih pa so se podatki »prilagajali« vedno večjemu pritisku »multikulti« agende in evropskih direktiv o raznolikosti. In tako v bistvu zmanjševali odstotek nestaroselcev tako, da imamo danes po uradnih podatkih le nekaj čez 5% tujcev kljub temu, da smo ves čas »uvažali« ljudi iz nekdanjih republik in kljub temu, da je bila tam vojna ter je v Slovenijo prišlo ogromno beguncev, od katerih jih je veliko tudi ostalo.

Seveda, težko je trditi nekaj brez vsakega trdnega vira, dokaza ali vsaj podatka, a zanimivo je to, da teh podatkov ni. Če v Združenih državah Amerike ni nobenega večjega problema dobiti podatke o volilnih preferencah črncev, belcev, žensk, različnih drugih kategorij, si tega v Sloveniji ne moremo niti prav misliti.

Že to, da si sploh drznem pisati o tem, sam čutim kot nekaj, kar utegne zveneti kot provokacija, tako zelo togo je vzpostavljena shema družbenega nadzora, po katerem je vsako omenjanje tujcev v Sloveniji že neke vrste grozni nacionalizem, rasizem ali pa kaj podobno »nespodobnega«.

Vendar na podlagi Hamiltonovega zakona in na podlagi nekaterih izkušenj (in vedno bolj vidnih volilnih prevar, ki jih pred sodišče skušata postaviti Vili Kovačič, Blaž Babič in morda še kdo), lahko sklepamo o obrisih večinsko levega volilnega telesa tujcev iz nekdanjih republik Jugoslavije. Prav tako lahko o tem sklepamo iz seznamov socialnih pomoči, socialnih stanovanj in drugih socialnih transferjev, kjer je možno celo dokaj natančno določiti odstotek priseljencev med temi prejemniki pomoči ali stanovanj že samo po priimkih. Jasno, da ne bomo pri tem mogli biti natančni do mere, kakršno bi si želeli v kakšni sociološki študiji (ali do mere, ki jo lahko dosežemo, če so ti podatki javni), bomo pa vseeno lahko videli, kako se ta vpliv na volilne rezultate skozi leta v Sloveniji povečuje skladno z večanjem števila priseljencev.

Neinformiranost, šolstvo, mediji

Medsebojna povezanost šolskega sistema in medijev ima svojo dolgo in kar grozljivo zgodovino v vseh socialističnih državah. Prav tako se dogaja ta povezava tudi v drugih, liberalno demokratičnih državah, a je znotraj socializma ta vez doživela svoje najbolj primitivno ideološko zlitje.

Šolski sistem, iz katerega so namenoma in z veliko vnemo izganjali klasične vsebine, je v svojem bistvu postajal pralnica možganov. To je potekalo praktično povsod- po celotni vertikali šolskega sistema in po vsej horizontali različnih strok in vsebin: od predmetov, ki so neposredno promovirali socializem in revolucionarne vsebine (npr. Samoupravljanje s temelji marksizma ali Obramba in zaščita) preko predmetov, ki so znotraj stroke promovirali enosmerno poveličevanje ideoloških shem marksizma (npr. sociologija, zgodovina, vse družboslovje nasploh) in vse do predmetov, ki so sicer imeli določeno neideološko strokovno zaledje, a so jih skozi kurikule »prilagodili« revolucionarnim potrebam (npr. slovenski jezik ali geografija ipd)… Šolski sistem je imel vgrajen tudi socialno aktivistični vidik organizacijskih vodenih struktur kot so npr. »pionirska organizacija«, »mladinska organizacija«, taborniki in še več različnih organizacijskih stuktur, ki so imele vse podobno funkcijo.

Pri tem so mediji skozi nenehno usmerjanje ljudi v določene miselne sheme ter z izrazito nagnjenostjo k obsojanju vsega, kar je odstopalo od partijske linije ustvarjali podlago, na kateri so potem lahko brez vsakega problema pognali novi rodovi intelektualcev brez vsake dejansko široke izobrazb in brez  vsake druge možne razlage.

Vse njihovo znanje je imelo izredno ozke okvirje, ki so ga določali parametri Marx-Engelsovih del, torej marksistični intelektualni klišeji, pri čemer je velik del medsebojnih polemik teh intelektualcev potekal skoraj v povsem sorodnih registrih: od trdih marksističnih linij Marx-Engelsa, preko gramscijevskih smeri bolj ciničnega iskanja retoričnih preobratov za pridobivanje premoči, do postmodernističnih prevalov, kakršne lahko beremo pri Žižku ali pri sodobnih marksističnih piscih, ki jih je v svojem znamenitem eksperimentu najbolj produktivno razkrinkal Alan Sokal pri t.i. »aferi Sokal«: https://en.wikipedia.org/wiki/Alan_Sokal . V svojem delu »Explaining Postmodernism« pa je samo strukturo idej in miselnih shem poznomarksističnih filozofov opisal Stephen Hicks.

Režimski mediji nekdanjih socialističnih držav so vzdrževali tovrstno javno sobo odmevov skupaj s šolstvom, da se je lahko javna debata nenehno vrtela v krogu enih in istih klišejev.

In četudi je današnja situacija v Evropi boljša, vsekakor prihaja še vedno do podobnih učinkov, saj se tako univerza kot tudi medijski prostor vedno bolj krčevito zapira v ideološko sobo odmevov, pri kateri ni nobene prave realne motivacije, da bi se novoodkrita znanja glede evolucijske psihologije, izboljšanih psihometričnih metod, nevroznanosti, evolucijsko-bioloških podlag v socioloških, psiholoških in drugih družbenih znanostih… vnesla v akademsko znanost in imela odmev tudi v medijih.

Če danes ne bi imeli vsaj približno odprtega polja interneta in družbenih omrežij, bi verjetno celo na Zahodu tavali v podobni temi, kakršna je bila v času socializma na vzhodu Evrope… Ali drugače: če ne bi v ZDA vztrajali na 1. amandmaju o svobodi govora in tiska, bi danes cel zahodni svet bil podoben srednjeveški dogmatični Evropi, v kateri je bilo težko misliti antične mislece, ne da bi ves čas ostajal v politično korektnem ozračju krščanske Univerze. Že samo mali vpogled v skromne začetke teh prebujanj antike, če beremo Zgodovino mojih težav od Abelarda, nam odpre okno v svet naše stvarnosti…

Tisto kar je danes najbolj boleče pa je seveda kultura ignorance, aktivne in afirmativne neinformiranosti, ki jo gojijo tako stari kot mladi in celo pregovorno, a očitno ne v vseh časih, vedoželjni mladostniki.

Namreč ob poplavi informacij in ob jasnih namigih glede tega, kako skozi Bayesov teorem verjetnosti iskati bolj verjetno resnične informacije ter jih z lahkoto spravljati naprej v obtok že z enim klikom, večina ljudi to raje zavrže in stopi daleč nazaj, tako rekoč v regresijo.

Gre za neke vrste anestetičen učinek preplavitve z informacijsko poplavo. Ljudje kot da ne zmorejo več energije, ki je potrebna za ločevanje bistvenega od nebistvenega. Namreč prazgodovinski čut za pomembno v naravi, za lepoto v prizoru, za vse tisto, kar povečuje možnost preživetja in daje evolucijsko prednost, torej »aisthesis«, se v tej poplavi informacij spreminja v (tu uporabi grško verzijo), anestezijo.

V neskončno vrsto nepomembnih »cute« prizorov mačk, lepotičk, prizorov sončnih zahodov in vzhodov iz počitniških destinacij ipd. Ljudje v malodušju truda kako pravilno misliti ne zmorejo niti pogleda več na nekaj, kar bi od njih zahtevalo malo večji miselni napor. Mediji seveda znantno podpirajo ta nivo, pri katerem je prag miselnega napora nekje med reality showi kot so »Bar« ali »Kmetija« in med tem, kar zahtevajo od gledalca turške nadaljevanke…

Tole v opombo pod črto:

Tudi, če dejansko niti ne načnemo teme, ki me sicer vseeno zelo zanima- to je lastniška struktura medijev (in seveda voditeljska struktura medijev pri slovenskih državnih medijih in njihovo financiranje), bomo morali kar hitro ugotoviti, da je za nami sto let delovanja medijev na en zelo specifičen način.

Ta vidik bom v kratkem skušal posebej obdelati v tekstu, ki ga pripravljam in kjer pokažem povezave med naslednjimi ljudmi, ki so v svojem bistvu so-oblikovali sodobno medijsko krajino. To so: Walter Lippman, Edward Bernays (nečak Sigmunda Freuda, ki mu je pomagal), Antonio Gramsci, Willi Muenzenberg, Lev Kulešev, Sergej Eisenstein. Gre namreč za to, da so ti ljudje, ki so konceptualno zasnovali sodobno propagando in jo oblikovali v najbolj ključnih vidikih, vse skupaj opisovali kot tehnologijo manipulacij z masami in pri tem uporabljali skoraj enake konceptualne opise, ter skozi machiavelistični in cinični način predvsem iskali moč.

Ta vidik medijev ostaja tudi danes skoraj povsem enako usmerjen, predvsem pa enako močno prisoten v sodobnem svetu.

Neurolingvistično programiranje, ki poteka skozi medijsko krajino, je neverjetno dovršeno in večinsko prebivalstvo pravzaprav ne more niti približno opaziti načine in globine, do katerih se naše preference skladajo s tem, na kar nas nagovorijo mediji.

V liberalnih okoljih, kjer so veliki sistemi hkrati tudi povezani s šolskimi sistemi, je ta vidik »informiranja« tako rekoč povsem zaprt. Le malo je posamenikov ali res malih skupin ljudi, ki zmorejo sploh pogledati stvari iz drugačnega zornega kota, še manj takih, ki vidijo strukture obvladovanja in pranja možganov skozi ta velikanski aparat.

Pravosodni sistem

Skoraj v vseh nekdanjih socialističnih državah je sodni sistem takoj po revolucijah oziroma državnih udarih bil drastično prilagojen funkciji podpore komunističnim huntam. V SFRJ in torej tudi v Sloveniji so med drugim mnoge sodnike povsem odstranili (tudi pobili) in na njihova mesta dajali celo delavce ali polpismene kmete, ki so potem pomagali pri odstranjevanju t.i. »sovražnikov sistema« na političnih procesih. Podobno kot pri šolstvu, je tudi pravosodje dobilo nova navodila, nov način dela in jasno usmeritev.

Ljubo Bavcon, en pomembnejših profesorjev na ljubljanski Pravni fakulteti je v splošnem delu učbenika kazenskega prava leta 1978 zapisal takole: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom«.

Pri tem enakem »organiziranem zatiranju in sistematičnem boju proti ljudem drugačnih pogledov« je slovensko pravo ostajalo povsem do zadnjih trenutkov SFRJ. In pri osamosvojitvi, ko se je dejansko spremenil koncept prava, se ni zgodila niti ena sama reforma pravosodnega sistema. Še tistih nekaj zakonov, ki bi naj preprečili sodelovanje v pravosodnih procesih takim, ki so imeli za sabo v prejšnjem režimu drastična kršenja človekovih pravic, se preprosto ignorira…

Tako se je z vsakim letom, ko je Slovenija kot samostojna država vzpostavljala svojo novo »normalnost«, vedno bolj očitno večala pravosodna samopašnost in sapo jemajoča nesorazmernost v obsojanju ljudi, ki so bili praktično nedolžni ter v oproščanju obtožb ljudi, za katere je bilo kristalno jasno, da imajo tone masla na svojih glavah.
Za moje pojme je bil en najbolj ključnih momentov, po katerem je zadeva šla le še povsem v groteskne smeri, ko so praktično brez vsakega problema spustili t.i. »balkanske bojevnike«. (Tu   se povsem nazorno nakazuje očitno sodelovanje medijev tudi s pravosodjem- kdo bi namreč poimenoval več kot očitno mafijsko navezo balkanskih lopovov s popolnoma neprimernim imenom »bojevniki«? Kot bi želeli po balkanski vojni dobiti čimvečje simpatije vseh balkanskih bojevnikov, ki so kot vikendaški vojaki hodili v BiH in na Hrvaško? Skratka, po takih detajlih nevrolingvističnega programiranja lahko vidimo strahotno prevaro, ki poteka v nenehnem hodu ter ob tem pohodi vse, kar je vrednega, častnega in smiselnega.)
Sodni sistem je torej v tako veliki meri del globoke države in njenih lovk, da je pravzaprav res popolnoma razumljivo, da je Slovenija čisto na repu držav po zaupanju v pravosodje. Od držav OECD smo praktično na čistem repu. Večkratne obnove sodnih procesov pred volitvami, ko gre za politike opozicije, farsične obtožbe in ponarejanja dokazov proti mariborskemu županu, kupi napačnih odločitev ob umoru direktorja Kemijskega inštituta so samo en mali delček, ki si ga lahko na pamet po spominu takoj prikličem. Če bi o tem povprašali kakšno bolj kompetentno osebo, bi ta spisek verjetno bil ustrezno dolg, da bi z njim lahko bolj natančno videli, zakaj je naše zaupanje v pravosodje tako strahotno porazno, kar še dodatno ogroža varnost preko šibenja občutka pripadnosti slovenski družbi in posledične solidarnosti z žrtvami pravosodja.

Prozorno, sistematično vpletanje sodnega sistema v volitve je pokomentiralo celo Ustavno sodišče pri svojih obrazložitvah, ko so končno ustavili 14 let trajajočo farso procesa Patria.

Zato skoraj ni nobenega dvoma v to, da je to dejstvo, s katerim se bomo morali v Sloveniji soočit in verjetno v kratkem, če želimo še sploh obstati kot Slovenci v svoji državi, to drastično spremeniti in popraviti.

Štetje glasov na DVK

Moja izkušnja z državnimi inštitucijami, ki imajo delno prostovoljno in delno profesionalno bazo (npr. nekdanje Društvo slovenskih likovnih umetnikov, kjer sem bil precej aktiven) je tako, da profesionalni del zaposlenih praktično vodi vse. Tisti, ki so vedno znova izvoljeni in prihajajo v inštitucijo, so kot v angleški humoristični seriji Yes Minister v bistvu vedno znova nekakšne žrtve starih mačkov, ki poznajo vsak kotiček inštitucije in vse možne »finte«. Tako sem, ko sem videl sestavo DVK in to neverjetno naključje, da v celotni zasedbi profesionalnega dela naše državne volilne komisije ni praktično nobenega s tradicionalnim slovenskim imenom, seveda bil povsem šokiran.
Nočem seveda niti z najmanjšim kotičkom misli dejansko podvomit v njihovo res profesionalno delo, ampak samo to dejstvo, priznam, me je pred nekaj leti čisto šokiralo. Kako je res možno, da v Sloveniji, kjer je zdaj verjetno kakšnih 70% dokaj avtohtonih Slovencev s slovenskimi priimki in imeni (jaz konkretno nisem, saj je moj priimek Kočica posledica mojih prednikov iz Slovaške, kjer pa sebe imenujejo prav tako Slovenci, in so narod nam kar najbolj podobne genetske sestave  )…. No, kakorkoli, tukaj je link na zasedbo stalno zaposlenih na DVK: zaposleni

Še enkrat bi rad poudaril, da nočem nikakor vzbujati sum v delo komisije, a vendarle bi kot Slovenec, ki prepozna družbeno politične učinke Hamiltonovega zakona, sploh v zvezi s političnimi preferencmi strank,  resnično želel imeti v takih komisijah zaposlene ljudi, ki so vsaj na prvi pogled v nacionalnem smislu približno sorazmerno uravnoteženi glede na razmerja etnij v Sloveniji. Ne zaradi tega, ker bi dejansko sumil v njihovo delo že vnaprej, temveč nenazadnje že zaradi samega VIDEZA nepristranskosti, kar sicer pravniki radi poudarjajo pri pravosodnih odločitvah.
V tem smislu je ta del tega daljšega teksta kot analize volilnega dogajanja predvsem želja in namig, da se Slovenija normalizira in pri volitvah vzpostavi popolno zaupanje v volilni sistem, volilne rezultate in s tem tudi v demokratično izvoljene predstavnike. Tega v današnjem času seveda ni in v tem smislu se po vsakih volitvah pojavlja kup pomislekov in sumničenj tako v medijih kot tudi po družabnih omrežjih.

Ker ne gre za le nekaj obskurnih primerov, je seveda vloga vsakega takega sistema takojšnja vzpostavitev večjega zaupanja in večje transparentnosti vseh postopkov, morda tudi tega, da se na volitvah vsake toliko časa pojavijo tudi neodvisni opazovalci iz tujine…

Popolno nezaupanje in razkrajanje vrednostnih sistemov

V nekdanji SFRJ je bila družba, podobno kot v drugih komunističnih totalitarnih državah, prepredena z osebami, ki je tako ali drugače sodelovala s tajnimi službami. Nekateri so bili v to prisiljeni ali so tajne službe izkoristile njihove situacije in jih izsiljevale, nekateri so to delali iz večjih ali manjših koristi, nekaj jih je to delalo tudi iz golega užitka ali drugih psiholoških težav… Že pri tem, kako se rešit Pučnika v času, ko je Slovenija bila že odcepljena, so komunisti izvedli perfiden in res do obisti grozljiv načrt, saj so Pučnika domnevno »rehabilitirali« in ga s to potezo pred ljudmi prikazali kot nekdanjega člana Komunistične partije.
Gre res za globinsko pokvarjenost in strahoten cinizem, pri čemer ne smemo pozabiti na to, da je velik del tajnih služb imel vključene ljudi, ki so bili (vsaj takoj po vojni) tudi sami morilci v povojnih pobojih. Nočne patrulje, ki so prihajale po ljudi, če so se kakorkoli izrekali proti komunizmu, informbiro, nenehni strah pred tem, da te lahko sosed z nedolžno pripombo lokalnemu šefu tajne policije doživljenjsko zašije in sploh ne ve, da zaradi njega ne boš nikoli več videl svobode… vse to je v velikem delu naroda pustilo globoke posledice. Večje število priseljencev iz juga, ki jih ljudje niso poznali, smrtne obsodbe po vojni na javnih političnih procesih, večkratne zaostritve, pri katerih so sistematično delali »čistke« vseh, ki so imeli preveč jasno mnenje glede sistema, hrvaški tihi upor v 70-tih, imenovan »maspok«… vse te reči so v ljudstvu vzbujale strašno nezaupanje v soljudi.

To so dodatno vzpodbujali tudi sami člani tajnih služb, saj so oni pravzaprav edini zaupali drug drugemu vedoč, da je tajna zaveza, utemeljena v strahotnih pobojih po vojni, verjetno tudi najboljši možni iniciacijski obred za tako službo.

Po 1991 so bili arhivi praktično uničeni in dejansko je danes skoraj nemogoče dobiti podatke o tem, kaj se je dogajalo v Sloveniji skozi najhujše dele komunizma. Tako »zavarovanje« sicer ni bilo popolno, ker verjetno del kopij dokumentov še vedno ohranjajo v Beogradu, a tudi to ni nujno glede na vse te »skupne vladne seje«, nenehno sodelovanje v vseh možnih legalnih in ilegalnih političnih in gospodarskih podjemih.

Za elito, ki dejansko vlada Sloveniji, t.j. tvori najbolj vplivni del slovenske politične stvarnosti (in ji lahko rečemo globoka država), je zelo pomembno to, da med ljudmi ustvarijo čim večje nezaupanje, medsebojna sumničenja in nezmožnost kakršnega koli sodelovanja. Namreč šele tako izolirano ljudstvo dejansko nima nobene možnosti proti organizirani združbi, ki stvari med sabo povezuje in vzdržuje svoje delovanje z velikimi prevarami in krajo. In večje, ko so prevare, bolj so povezani v zločinu in več ljudi lahko tudi aktivirajo v tako početje. (Ali vsaj podkupijo).

V tem smislu so volitve, tako zgleda, ko vzamemo v obzir vse vidike manipulacij in vplivov, predvsem namenjene temu, da se ljudje počutijo vključene v sistem in hkrati dobijo občutek soudeležbe  pri oblasti.

Hkrati pa, seveda, dajo volitve lažno informacijo vsem zunanjim opazovalcem in postavijo stvari vedno znova v tak položaj, da je globoka država praktično nedotaknjena pri svojem obvladovanju vseh segmentov družbe. Celo takrat, ko vlado prevzamejo stranke t.i. desne provenience, je prestreljenost vseh političnih, medijskih, državnih inštitucij z zgoraj opisanimi oportunimi ali aktivnimi uničevalci Slovenije in slovenskosti naše domovine tako močna, da je zelo verjetno težko premikati karkoli v drugačne smeri.
Četudi sem sam zelo nezadovoljen s tem, da vlade z desnega pola niso začele aktivno reformirati in spreminjati pogojev za pogubna delovanja globoke države, sem do zdaj ves čas opravičeval njihove politične dejavnosti. Namreč nobena vlada ni mogla biti sestavljena popolnoma samostojno »desno«, temveč so bile vse »prestreljene« s kopico strank levega pola. Tako je bilo zaradi velike možnosti izsiljevanj zelo verjetno nemogoče narediti kakšno bistveno potezo v smeri globljih reform sodstva, šolstva, medijske zakonodaje ali sprememb pri vplivu ali lastništvu medijske krajine v Sloveniji… Še manj pa v smereh, ki jih obsojajo tudi v EU, ki je prav tako prestreljena z nesuverenističnimi, birokratsko razmišljujočimi dušami.

Vpliv Sorosa in njegovega »klana«

Pri zgornjem opisu vseh (ali vsaj večine) možnih vplivov na naše volitve sem želel opisati tudi vpliv Sorosa in številnih projudovskih aktivističnih skupin, kajti v branju Culture of Critique enega od najbolj prodornih evolucijskih psihologov na svetu, Kevina MacDonalda, se te skupine pojavljajo kot izredno pomembni akterji v manjšanju kohezijske moči določene gostiteljske družbe. Pri tem je Slovenija zaradi svoje siceršnje razdeljenosti in zaradi izredne majhnosti ter iz tega izvirajoče manipulabilnosti, resnično zelo ranljiva.

Že finančni vložek, ki ga npr. Soros uradno vloži v svoje kampanje za določen cilj, je dvakrat večji od našega celotnega proračuna (npr. zadnji tak javno znani cilj je bil, da bo skušal pomagati marginaliziranim skupinam kot so azilanti oziroma migranti, nevladne skupine LGBT+ in manjšine.. z 18 milijardami dolarjev, pri čemer je naš proračun približno dvakrat manjši. Seveda teh 18 milijard ni namenjenih samo Sloveniji, jasno, le želel sem pokazati strahotno moč, ki ždi za takimi odločitvami. Če vemo, da se Soros druži z ljudmi, ki so bodisi lastniki ali vsaj veliki delničarji v svetovnih bankah, vplivni nobelovci kot je npr. njegov dober prijatelj Stieglitz, potem si lahko tudi mislimo, da je njegov vpliv na financiranje preko velikih bančnih sistemov tudi znaten. Posebej še, če gre za manjše države- tak primer smo lahko relativno od blizu videli, ko je šlo za Makedonijo in za odstranjevanje domovinsko zavednih makedonskih politikov iz vrha njihove države, da se je lažje sprostila migrantska pot preko Balkana.
Od strokovnjaka, ki je celo življenje delal na mednarodnih inštitucijah v EU, a želi ostati neimenovan sem izvedel, da tak znesek, ki ga Soros javno oznani, pomeni vedno vsaj dvakratnik, kajti te nevladne organizacije so čisto po vseh državah dodatno financirane s strani samih držav, v katerih delujejo in je torej vložek po vsej verjetnosti veliko večji v realnem prostoru. Ta isti strokovnjak mi je v zasebnem pogovoru tudi povedal, da je struktura financiranja in podkupovanja evropskih birokratov in evropskih poslancev verjetno najcenejša vstopnica v izredno vplivno območje evropske politike, saj ni treba iti v nacionalne detajle in se na ravni EU direktiv ŽE odrejajo nacionalne usmeritve zakonodajnih procesov, hkrati pa jih v te smeri potem v domačih razmerjih silijo izredno glasne nevladne organizacije, ki jih Soros povsem obvladuje. Če je res, da so večinski mediji v veliki večini židovski lasti in prav tako usmerjeni v to isto smer, se ni treba čuditi, kako npr. celotna evropska medijska krajina in EU poslanci besno reagirajo, ko se Poljska hoče rešiti komunističnih sodnikov, ki niso bili lustrirani. Ali če se Madžarska želi izogniti migrantskim hordam in jim postavlja ograje na meji. Bojijo se namreč tega, da bi se spremembe utegnile poznati tudi drugje in bi nastala prevelika množica nepodkupljivega narodnega telesa, s katerim bi države utegnile pobegniti nadzoru nad volitvami in zakonodajo).
Slovenija pri vsem tem ostaja lahko obvladljiva. Kučanov klan, ki ga je opisoval že pokojni D. Slivnik, je dobro povezan s Sorosem in njegovimi izpostavami, vpletanje v politično kupčkanje in manipuliranjem z volivci in glasovi ostaja enako dejavno torej tudi s te strani.

Zaključek

Glede na to, da sam prihajam iz kulturniških in šolski krogov, seveda obstaja velika možnost, da sem v tej analizi spregledal kakšno večjo reč, ki ni na mojem miselnem »radarju« ali pa jo morda premalo dobro poznam. Prav tako obstaja možnost, da sem se v določenih rečeh zmotil in je realnost manj črna, kot jo slikam v tem tekstu. Toda situacija, v katero smo porinjeni kot Slovenci in kot davkoplačevalci, je vsekakor nek jasen pokazatelj, da stvari nikakor niso idealne in da so velike količine izposojenega denarja, ki gre že čez meje, od koder bo težko vračati, vsakemu zdravorazumskemu človeku sprožijo vsaj dvom, če že ne alarm.

Vsakdo, ki ima nekaj otrok ali že vnuke, lahko vidi, da je ob najmanjšem pretresu svetovne ekonomije Slovenija povsem ranljiva.

Četudi sem sam po svoji izobrazbi in po tem, kar me zanima, zelo oddaljen od ekonomskih poslov, mi je jasno, da s takimi deleži dolga in s takimi perspektivami v migrantski politiki ali v politiki, (kar zadeva medije, šolstvo, pravosodje, vojsko in policijo ter druga področja), Slovenija drsi v neizbežno hudo krizo.

Seveda pa srčno upam, da zavest o teh rečeh, ki jih opisujem, doseže volivce in jih naredi bolj samo-pozorne. Da bodo ženske šle na volitve z večjo previdnostjo in z večjo avtorefleksijo, da bodo moški stopili iz svojega piedestala vsevednosti in skušali vsaj v grobem pregledati programe in pomisliti na dejanske pomembne stvari, ki so se dogajale v enem ali drugem mandatu, mimo lažnjivih opisov večinskih medijev… Da bodo vsi pomislili na to, da ne gre za igrico ali nek hec, kakor je to bilo v socializmu, ko so volitve bile dejansko popolnoma votla reč, temveč imajo različne programske usmerjenosti strank (lahko) tudi različne učinke na realnost. Da bodo v sodobnem Zeitgeistu/družbenem ozračju sprenevedanj in laži zaradi zaupljivosti in potrebe po pomoči avtoritete starejših (ki pa v XXI. stoletju molče o dejanskosti) naplahtani mladi zmogli razumeti, da ni vsako glasno zavzemanje za dobrobit marginaliziranih skupin že samo po sebi rešitev celote, temveč je lahko le vaba, da gledamo stran od srži problema, kar potem omogoča največjim bogatašem izmed famoznih 1% obvladovat še veliko večji del politične stvarnosti. Itd.