V celotni šolski vertikali nas preko 30.000 učiteljev uči preko 300.000 učencev. Da bi več znali, od njih zahtevamo boljše delovanje in jih celo usmerjamo v izboljšanje njihove osebnosti. Učitelji iz dneva od učencev zahtevamo njihov napredek, toda tudi naša poklicna dolžnost je, da sami napredujemo pri svojem pedagoškem delu v razredu in da izboljšujemo delovanje svoje šole. Za to delo, na ravni razreda in na ravni šole, nas ministrstvo plačuje in je naša delovna obveznost.

Toda, na ravni šolstva kot sistema nas učiteljev ni. Obstajamo zgolj znotraj civilnih združenj, kot da učitelji poklicno nismo del šolskega sistema.

Če se bi šolska oblast kdaj odpravila med učitelje v popoldanskem času, po 16. uri, ko nimamo več pouka in bi nam prisluhnila, bi iz odgovorov izluščila zelo natančno sliko kaj se v šolskem sistemu danes v resnici dogaja ter bi dobila celo kopico dobrih rešitev za izboljšanje sistema.

Učiteljsko združenje Slovenije podarja bodočemu ministru tri ključne sistemske rešitve, ki so za državo brezplačne in so uresničljive v enem samem letu. Vse tri sistemske spremembe zagotavljajo preskok v kakovosti našega šolstva.

 1.   Učiteljska zbornica Slovenije

Pri uzakonitvi Učiteljske zbornice Slovenije država zamuja že 25 let, že ¼ stoletja. Na odličnih šolah učitelji v učiteljskih zborih dnevno med odmori, tedensko na delovnih sestankih, mesečno na pedagoških konferencah, polletno na redovalnih konferencah ter letno na uvodni in zaključni konferenci ugotavljajo kaj se dogaja z učenci in kaj na šoli.

Odlični ravnatelji prisluhnejo učiteljem in skupaj poiščejo nabor najboljših rešitev. V dobro delujočih zbornicah vedo, da ima tudi najboljši učitelj kdaj narobe in da ima slab učitelj tudi kdaj prav. Zato se skozi razpravo ob moči argumentov odločajo o ukrepih. Čez čas ponovijo postopke, od ugotavljanja učinkov svojih pedagoških ukrepov naprej.

Minister za izobraževanje bi lahko samo prenesel delovanje odličnih šol na državno raven.

Pouk, za katerega odgovarja učitelj in šola, za katero odgovarja ravnatelj, in šolstvo, za katerega odgovarja minister, je ustvarjalni proces, ki teče stalno, ne pa enkratni dogodek vsakih petnajst let. Tudi zamisliti si ne moremo, koliko bi lahko učitelji doprinesli k razvoju šolskega sistema v teh 25 letih, če bi lahko pri njegovem razvoju soodločali.

Kljub temu, da smo učitelji ustvarili amandmaje pri sprejemanju temeljnega šolskega zakona ZOFVI, ki bi uzakonili zbornico, da smo soustvarili predlog zakona o Učiteljski zbornici, kljub temu, da trkamo na vrata ministrov za izobraževanje, še vedno čakamo na državno politiko, ki se bo zavedala potenciala skoraj 40.000 univerzitetno izobraženih učiteljev, in bo zmožna udejanjiti besedo zbornica.

2.   Drugačni načini izbora ravnateljev

Ravnatelj povprečno velike osnovne šole vodi in usmerja okoli 600 ljudi – učiteljev,  preko njih tudi učencev ter ostalih zaposlene. Če se izrazimo podjetniško, povprečna osnovna šola spada med sto največjih podjetij v državi. Kljub temu da je to zelo odgovorno in vplivno mesto, so učitelji, ki kandidirajo na mesto ravnatelja, degradirani v manekene, ki se malo sprehodijo pred volivci.

V zgolj nekaj minutah predstavijo svojo pedagoško strokovnost ter osebnostne lastnosti za vodenje tako velikega števila ljudi. Današnje volitve ravnatelja niso izbor strokovnjaka, ampak všečnostna predstava. O znanju in izkušnjah ljudi, ki volijo ravnatelja in ga kasneje tudi nadzorujejo, je novo poglavje.

Ko sedemo v letalo, nam na kraj pameti ne pade, da bi potniki z volitvami izbirali komu bomo zaupali svoje življenje, ali mlademu, lepemu, všečnemu pilotu, ali staremu, lahko tudi zoprnemu, a izkušenemu pilotu.

Volitve, kot so danes, so izredno slab način izbora strokovnjakov ter že izvoljene ravnatelje posledično še silijo v všečno ravnanje za volivce, namesto v kvalitetno pedagoško vodenje šole.

3. Spremenjeno financiranje srednjih šol

Način financiranja srednjih šol ustvarja odnos učitelj-dijak, ki ga je na kratko ubesedil profesor tujih jezikov svojim dijakom na gimnaziji. Dobesedni citat:

»Dijaki, vam na čelu piše 3000€.«

Iz tega stavka izhajajo vsi nadaljnji odnosi: učitelji ne zapisujejo pri pouku manjkajoče dijake, učitelji so nemočni pri nedelovnih dijakih, marsikatera šola ni več izobraževalna ustanova ampak socialni zavod, dijakov se za prestopke ne kaznuje in s tem se razkraja vzgoja, dijaki napredujejo v višji letnik zaradi nižanja kriterijev, zelo velik odstotek dijakov ni pripuščenih na maturo, posledično nimajo dokončane srednje šole in postanejo izgubljena generacija. Financiranje srednjih šol zgolj na glavo dijaka je eden ključnih vzrokov, ki vodi do upadanja zahtev učiteljev in s tem zahtevnosti šole. Danes je učiteljeva služba in njegova življenjska eksistenca direktno vezana na pozitivno zaključno oceno dijaka pri predmetu.

V šolstvu je množica problemov in ko rešimo enega nastaneta dva nova. Učitelji se sprašujemo, kdo bo reševal probleme, ki se vedno bolj kopičijo, kdo bo vanje zagrizel in ne čakal, da jih povozi čas oz. mandat mine.

Danes, ob razmišljanju o Beli knjigi, pa je potrebno izpostaviti problem, ki ni star, ne današnji, ampak šele prihaja.

Starejši učitelji imamo še v spominu, ko je bilo šolstvo neposredno v službi politične ideologije. Ob pomanjkanju lastnih vizij slovenskega šolstva vanj vdirajo vizije managmenta, ekonomske učinkovitosti, uporabnosti ljudi za fleksibilne trge dela. Ob sočasnem razmahu umetne inteligence, robotike in prodora azijskih tigrov, bo šolstvo in vzgoja v njem lahko postalo zgolj servis gospodarstvu. Da ne bo pomote, tu ni govora o poklicnem usposabljanju.

Sedaj imamo priložnost našo pozornost v šolstvu preusmeriti; NE v nove ideologije in NE v trg poceni delovne sile, ampak proti učencu, ki je celovita osebnost in proti njegovi dolgoročni dobrobiti.

A učitelji se bojimo, da se bo ob ustvarjanju nove Bele knjige ponovno veliko dogajalo samo za to, da se v resnici ne bo nič zgodilo.

Matija Horvat

predsednik Učiteljskega združenja Slovenije je pobudnik in tudi konceptualni snovalec Učiteljske zbornice Slovenije