V prvem delu smo predstavili pojem Katedrale kot meta institucije in njena prva dva "gradbena elementa". Tretji in četrti "gradbeni element" moči in vpliva Katedrale so univerze in NVO-ji.

Pod pojem univerze spadajo predvsem univerze nižje kakovosti. Po drugi svetovni vojni so se morale preobraziti, da bi postale atraktivne za učence. Rezultat tega je, da ima veliko število mladih z inteligenčnim kvocientom od 100 do 110 neuporabne diplome z nezaposljivimi nazivi. 

Ne mislim škodoželjno v odnosu do teh univerz, mislim le to, da s tem privabijo mnogo bolj pester razpon učencev. Vključno z nekaj iskreno pametnimi ljudi, ki se zaradi različnih razlogov niso odločili za bolj tradicionalne in prestižne šole. 

Najbolj očitno dejstvo je, da so opisane univerze mnogo bolj ideološko usmerjene v levo kot pa prestižne univerze. Mnogo manj je intelektualne raznolikosti, še posebej v oddelkih za humanistiko. 

Na prestižnih univerzah načeloma zmaga princip odprte debate in svobode govora nad politično korektnostjo. Večino tega se ne dotika znanstvenikov in inženirjev. Težko je biti ideološki na kemijskem področju. 

Umetnost, sociala in humanistika so najmanj odporne na virus levičarstva in so tako bližje Katedrali.

Poglejmo zakaj. Na slabih univerzah znajo biti mnogo bolj strogi do svojih študentov. Nobenega manjkanja na predavanjih ali zamujenih nalog, ko pridejo študentje v predavalnico, je princip tak, da se morajo navaditi in ugajati profesorju in njegovim nazorom in mišljenju.

Študentje, ki nasprotujejo levičarstvu, pa morda tega sploh ne vedo, doživijo določen kulturni šok. A po prvem šoku je naslednji korak samo-segregacija. Veliko jih oddide samih in rezultat je učilnica polna istih mnenj, ki podpirajo drug drugega, kar privede do ločitve od realnosti ali mehurčka. Stereotipna "queer" feministka z navodili kako jo je treba naslavljati, je ponavadi rezultat te ločitev od realnosti, mehurčka v učilnici ene od univerz Katedrale. 

Razmerje med slabimi in elitnimi univerzami lahko najdemo v preteklosti v razmerju vaških cerkva in teoloških semenišč. V semenišču je ortodoksni verski sistem jasen; veliko je prostora za debato znotraj intelektualnega okvirja, in ljudje lahko razglabljajo tudi izven okvirja, če so pazljivi in taktični. V vaških cekrvah je bila ognjevita pridiga brez dovoljenih vprašanj. Čeprav se v semeniščih rojevajo ideje, v cerkvah novačimo najbolj predane in fanatične sledilce. 

Četrti gradbeni element Katedrale moči in vpliva so NVO-ji.

To je mreža neprofitnih in nevladnih organizacij, ki briše meje med zasebnim in javnim sektorjem. Amnesty International je ena bolj poznanih. 

Največ je takih, ki trdijo, da se ukvarjajo z spodbujanjem podjetništva, vendar jih najdemo v vsakem sektorju in na skoraj vseh področjih v razvitih demokracijah. Ko se venomer bolj razraščen državni aparat sreča z tovarišijskim kapitalizmom dobiš nešteto svetovalnih odborov, neprofitnih podjetji z državnim financiranjem in javno-zasebnih partnerstev z nejasnimi cilji. Seveda vsi ti ljudje sedijo na več položajih hkrati v številnih takih zasebno-državnih telesih.

LinkedIn je dobro orodje za iskanje teh organizacij, kdo so zaposleni, kje drugje še delajo in njihove reference ter katere konference so obiskali. 

Davkoplačevalski denar porabljen za te, že zelo dobro situirane ljudi, je dovolj slaba stvar, ampak davkoplačevalski denar je že tako ali tako potratno zapravljen vedno. Večini njih, ki ta denar sprejemajo, očitno ne gre za denar ampak za vpliv.

Dejanski vpliv, ki ga imajo take organizacije je zelo fragmentiran, ampak vseeno mora biti del organizacije, ki je vplivala na politike pri oblikovanju zakonodaje ali pridobila sredstva za financiranje nekega obskurnega X projekta. Takega občutka ne dobiš nikjer drugje: poleg tega vsi ti položaji in dosežki izgledajo lepo in te delajo pomembnega, kar je zelo dobro za grajenje tvoje mreže. 

Ne bi rekel, da vse, ampak velikokrat so te NVO organizacije, ki spodbujajo podjetništvo, preprosto zelo škodljive. Ne samo, da so potratne, ampak dajejo mladim občutek, da je biti podjetnik grajenje startupa z državnimi subvencijami že izjemen dosežek. Da je podjetništvo deljenje vizitk in obiskovanje konferenc... A v resnici niso naredili nič razen tega, da so se uspeli prebiti v notranje drobovje Katedrale, podprte z državnimi financami in zasebnimi interesi. 

S tem zaključujem spis in se sploh ne čudim da se je reakcija vpletla v teoretično debato o pravičnosti demokracije, ko pa vsak dan vidimo male znake, da ne živimo v demokraciji. Nikoli nismo živeli v demokraciji. Na eni točki v preteklosti je bil učinkovit državni aparat, ko je bil majhen, če gledamo na globalni ravni. Se pravi bil je dober javni servis, ki pa nam v današnjem svetu odmira pred očmi. In prav popolnoma nihče govori o tem. Mainstream se tega le površno dotika in nam daje oddaljeno in zamegljeno sliko, da nekaj ni vredu, ampak nihče ne želi pisati o podrobnostih te tragedije.

Dixie