Od kod izvirajo blondinci ali plavolasci? Kako so se blontni lasje razvili in kakšno funkcijo so odigrali v človeškem razvoju? Zakaj so pogostejši v nordijskih državah? Je Skandinavija izvorni kraj blondincev? So prišli v Evropo s preseljevanjem Indo-Evropejcev, ali so obstajali v Evropi že prej? Kakšna je povezava med laktozno toleranco – zmožnostjo pitja mleka – ter blondizmom?
Angleški zgodovinar, pisec in izdelovalec filmov Tom Rowsell, ki proučuje in se poglablja v področja evropskih migracij, anglo-saksonske kulture, nordijske mitologije, starodavnih folklor, indoevropskega porekla ter populacijske genetike, je pred kratkim predstavil svojo teorijo o fenomenu blondizma. Z njo skuša najti odgovore na prej navedena vprašanja. V nadaljevanju bodo strnjeno povzete vse njegove ključne ugotovitve v zvezi z obravnavano tematiko.
Blondizem
V večini človeških kultur velja blond barva las za nekaj lepega. Tukaj ne govorimo o nekem univerzalnem pravilu, vendar se kljub temu zdi, da se številnim posameznikom zdijo blondinke in blondinci bolj zaželeni. Gre za najbolj prodajano barvo las po svetu, ki nadvlada vse druge barve v razmerju približno 5:1. Ljudje v različnih kulturah so se pogostokrat precej potrudili, da so dosegli blond barvo las, čeprav sami v večini primerov niso bili naravno plavolasi. Iz tega razloga je nesmiselno trditi, da pri tem govorimo o nekakšni sodobni belski supremacijski preferenci o blond laseh, saj je bil splošen trend v številnih predelih sveta takšen, da so ljudje pač smatrali blondince kot privlačne.
Seveda nimamo nikjer precizne in celovite podatkovne baze, ki bi potrdila, da je blondizem splošno sprejet kot lepotni standard, vendar gledano iz zgodovinskega vidika, je temu tako. Tudi v primerih, ko so blontni lasje bili del fenotipa, tipično asociiranega s sovražnim plemenom, kot je to bil primer med starimi Germani in antičnimi Grki, so blondince Grki navkljub temu poveličevali. Celotni grško-rimski svet, ki je nekoč označeval vsa severnjaška ljudstva z višjo prisotnostjo blondincev kot nazadnjaško in inferiorno raso, je vseeno častil ta videz, čeprav je bil povezan z barbarstvom. Zelo redko v zgodovini namreč najdemo primer, kjer civilizacija ceni fizično podobo svojih sovražnikov nad svojo lastno.
Podobno kot sodobni Italijani, tudi Rimljani niso bili pretežno plavolasi. Kljub temu so si rimske aristokratinje izdelovale zlate lasulje in skušale izgledati blond – enako kot to počno Italijanke danes. Mnogi rimski cesarji so opisani kot blondinci. Keltski moški, ki so sicer znani po relativno svetlejših laseh, so si še dodatno svetlili lase z raznimi belili. Tudi starodavni Egipčani, ki so med vsemi naštetimi ljudstvi najmanj plavolasi, so si več kot očitno barvali lase na svetlejše odtenke, kar je razvidno iz njihovih upodobitev ob hieroglihnih napisih.
V srednjeveških zgodovinskih virih je zabeleženo, da ko je Papež Gregor veliki videl svetlolase in svetlopolte sužnje na enem izmed suženjskih trgov v takratni Italiji, je povprašal od kod ti prihajajo. Odgovorili so mu, da so to Angli (zgodnji Angleži), nakar je papež dejal: »Ne Angli, temveč angeli«. Tudi arabski odposlanec bagdadskega emirja, ibn Fadland, ki je prepotoval vzhodno Evropo in je pri Volgi zagledal nekaj Rus-Vikingov, jih je pozneje opisal takole: »Nikoli še nisem videl bolj popolnih fizičnih primerkov; visoki kot datljeva palma, plavolasi in rdečkasti«.
Da ne gre zgolj za nekakšen zahodnjaški kulturni lepotni standard, katerega je popularizirala Pamela Anderson v 90-ih, kaže tudi situacija v Venezueli. Tukaj imajo prebivalci praviloma močne temne poteze, vključujoč venezuelske belce, vendar vseeno njihovi trženjski panoji za prodajo lokalnega piva pogosto krasijo blondinke. Tudi v območjih brez prisotnosti naravnega blondizma, še vedno govorimo o lepotnem idealu, ki ga tamkajšnje prebivalstvo poveličuje. Nekateri bi dejali, da se omenjen pojav lahko pojasni preko nekakšne marksistične-sociološke obrazložitve ponotranjene belske nadvlade (ali nekaj podobno levičarskega), vendar je več kot očitno, da je tovrstna razlaga pomanjkljiva, saj je tukaj v ospredju nekaj drugega – specifična človeška nagnjenost k temu, da dojemamo blond lase kot intrinzično privlačne.
To velja še posebej za ženski spol. Nedavna raziskava iz leta 2018 z naslovom A genome-wide association meta-analysis of individuals of European ancestry je pokazala, da obstaja statistična verjetnost, da bodo ženske bolj blond v primerjavi z moškimi. Prav tako je možno, da so v starodavnih časih povezovali lepoto žensk s svetlejšo barvo las. Vendar je hkrati možno, da to sploh ne drži, saj se v stari nordijski literaturi ves čas pojavljajo moški junaški protagonisti, ki so blondinci. V Bizancu pa so opisovali takratne severne Evropejce kot izjemno možate in zlatolase. Tudi sodobni svetlolasi moški so zaželeni. To potrjujejo ženske, ki obiskujejo semenske banke, saj najpogosteje zahtevajo spermo od blontnih moških.
Neotenski sledovi
Od kod torej izvirajo blontni lasje? Celovitega in obširnega odgovora na zastavljeno vprašanje še zaenkrat nimamo. Ne obstaja namreč mnogo evolucijskih (selekcijskih) pritiskov, ki bi naredili blondizem za tako zelo koristno prilagoditev. Na internetu se je razširil mit, ki trdi da imajo svetli lasje ključno funkcijo pri absorpciji vitamina D iz sončne svetlobe. Realnost pa je takšna, da človek brez težav pridobi zadostne količine tega vitamina že preko absorpcije skozi kožno površino samega obraza, ali pa iz prehranjevanja, če uživamo hranila kot so na primer jetra ali školjke. Če res obstaja kakšna evolucijska prednost pri absorpciji vitamina D zaradi svetlejših las, je ta kvečjemu minimalna in kot takšna ne predstavlja dovolj močnega evolucijskega pritiska.
Obstajajo pa tudi druge (in boljše) razlage. Pri tem je potrebno najprej pojasniti, zakaj je blondizem bil redkejši pojav v paleolitiku in neolitiku kot pa skozi bronasto dobo. Konvencionalna teorija o porasti blondizma trdi, da je ta posledica spolne selekcije. Da so se blondinci razširili po Evropi, preko bronaste dobe ter onkraj, zato ker so bili »seksi«. Spolno privlačnejši Evropejci so tako preprosto imeli več otrok. To je vse. Konec zgodbe.
Tom Roswell, bolje poznan na spletu pod imenom svojega odličnega YouTube kanala – Survive the Jive, že od leta 2007 vodi kanal, večinoma posvečen zgodovini, starodavnim verstvom ter naravi. Na njem skuša poosebljati alternativni medijski vir, tako da promovira proti-potrošniško oz. proti-materialistično perspektivo. Njegov cilj je povzdigniti tradicionalne kulture kot način upora zoper globalizaciji, a tudi ljudi informirati, izobraziti in izboljšati.
Veliko ljudi pove, da so bili blond kot otroci, a so se jim nato lasje z odraščanjem potemnili. To je zato, ker imamo pri tem opravka z neotensko lastnostjo, kar pomeni, da gre za sicer primarno otroški atribut, ki pa se ohrani tudi v odraslosti – in ravno to je morda ključni namig glede izvora blondizma. Ta lastnost ni prisotna le v deželah, kjer je visoka raven blondizma, temveč tudi na območjih, kjer ga skoraj ni. Povsem možno je, da ima arabski par svetlolase otroke, katerim pa pozneje lasje potemnijo.
Znotraj človeške vrste obstajajo mnoge neotenske značilnosti, ki sčasoma postajajo bolj razširjene. To je zato, ker jih skozi čas selekcioniramo. Kot take niso posledica okoljskih pritiskov, temveč spolne selekcije. Med te lastnosti štejemo na primer večje oči in mehkejšo kožo pri ženskah, ki jih naredita bolj privlačne. Predzgodovinska ženska bi se sodobnim moškim najverjetneje zdela izrazito grda.
Neotenske značilnosti smo selekcionirali tudi pri udomačenih živalih, kamor spadajo na primer pasja klapasta ušesa in bolj puhasti kožuh. Pri obeh namreč gre za evolucijsko lastnost volčjih mladičev. Najverjetneje smo to lastnost pri psih vzredili zato, ker je bila asociirana z geni za trajno pasivnost. Ta pa je seveda bila kritičnega pomena za sam proces udomačitve, (da nam naš volkec ne odtrga vratu, medtem ko nismo pozorni). Človek je potreboval bolj pasivno žival – in točno to predstavlja pes, ki obdrži lastnosti volčjega mladiča skozi celotno življenje. Iz tega vidika bi ga lahko poimenovali kot kakšnega »permanentnega volčjega mladička«, ki nikoli zares ne postane volk.
Neotenske lastnosti smo na podoben način vzgojili tudi pri naši lastni vrsti. Evolucijski razlog, zakaj sploh obstajajo te lastnosti pri dojenčkih in malih otrocih (na primer prej izpostavljene velike oči in mehkejša koža), povedano na nekoliko surov način je preprosto zato, da naredijo naše otroke ljubke. In sicer zato, da ne bi nikdar pomislili, kako bi jih najraje zadavili takrat, ko bi radi v miru zaspali. Pri ljudeh je zelo pomembna močna naveza med staršem in potomcem. Bolj ko imamo radi lastne otroke, manjša je verjetnost, da jim škodujemo, jih zanemarimo ali zapustimo.
Tako smo se evolucijsko razvili, da se nam zdijo otroci luštkani – oziroma še posebej to velja pri ženskah. Evolucijski razlog, zakaj pa se otroške karakteristike zdijo spolno privlačne moškim pa je v tem, da je pri ženskah mladost v korelaciji s plodnostjo. Ženska, ki izgleda kot da ima 40 let, je verjetno manj plodna kot ženska, ki izgleda stara 19 let (ne glede na njuni dejanski starosti). Ker pa se je moški razvil tako, da se mu zdijo mladostniške karakteristike pri ženski privlačne, obstaja torej določen selekcijski pritisk, ki je preko milijone let povzročil ohranitev nekaterih neotenskih lastnosti pri ženskah. Poanta je, da ženske čim dlje časa ohranijo svoje mladostniške lastnosti in tako ostanejo privlačne za moške.
Mleko, laktoza in laktaza
Še ena taka neotenska lastnost, katere pa se morda dandanes manj zavedamo, je pitje mleka. Vsi sesalci od miši do slonov, lahko kot mladiči uživajo in (preko encima laktaze) razgradijo mleko. Ko pa sesalec odraste, pa seveda ne pije več maminega mleka, s tem pa tudi po naravni poti izgubi zmožnost razgradnje teh hranilnih molekul (laktoze). No, če smo natančnejši, to drži za skoraj vse sesalce, razen za dve človeški skupini, in sicer ene v zahodni Afriki ter druge v severni Evropi.
Tukaj sta prisotna dva ločena evolucijska pojava genov za ohranitev laktaze, katera omogoča prebavo surovega mleka čez celotno obdobje človeškega življenja. Dejansko je stvar taka, da je vsak danes živeči človek, ki tolerira laktozo, to zmožnost podedoval ali kot posledico severno-evrazijske prilagoditve, prisotne pri indo-evropejskih prednikih, ali pa jo je pridobil od Bantu ljudstev zahodne Afrike, ki pa so laktozno toleranco razvili ločeno – vendar gre za identično funkcijo z enakim namenom ter prednostmi.
Krave so bile udomačene preden sta se pojavili omenjeni prisotnosti laktaze oz. tolerance na laktozo pri ljudeh. Iz tega razloga so starodavni ljudje raje iz mleka izdelovali sir. V tem času verjetno niso kaj veliko pili surovo mleko, saj bi dobili diarejo – kar pa ni ravno učinkovito za vzdrževanje ravni energije. Na drugi strani pa je sir soliden vir energije in kot takšen predstavlja predzgodovinski prehranski izdelek (enako velja za maslo). Mleko ni predstavljalo priljubljene hranilne pijače vse dokler se Indo-Evropejci (včasih poimenovani Arijci) med bronasto dobo niso pričeli širiti.
Potrebno je poudariti, da niso vsi Indo-Evropejci bili laktozno tolerantni. Ravno v bronasti dobi (cca 3200 – 600 pr. n. št.) se je namreč pričel močan selekcijski proces, ki je povišal prisotnost vztrajnosti laktoze. Omenjen selekcijski pritisk pa se ni oslabil v nadaljnji železni dobi, antičnem in klasičnem obdobju, vikinški dobi, niti ne kasneje v poznejšem srednjem veku in onkraj. To pomeni, da je v zgodovinski Evropi zmeraj obstajala prednost za posedovanje te lastnosti. Prav tako pa se je le-ta razširila še izven Evrope, skupaj s premiki Indo-Evropejcev po ostalih predelih sveta, kot sta Azija in Bližnji Vzhod.
Danes lahko praktično vsakdo v Skandinaviji uživa mleko. Gre za izjemno uspešen gen pri severnih Evropejcih in Evropejcih na splošno. Zanimivo pa je, da Švedska velja za najbolj laktozno tolerantno nacijo na svetu, vendar so ravno Švedi znani po pitju sojinega, mandljevega ali ovsenega mleka. Dobesedno so edini narod na svetu, ki res ne bi potreboval tovrstnih zamenjav za mleko. V Indiji, na drugi strani, pa je kuhanje z mlečnimi izdelki vseprisotno, kljub temu da je laktozna toleranca tam precej redka.
Izvor v Evropi?
Če se vrnemo k tematiki neotenskega blondizma, moramo upoštevati, da imajo Melanezijsko-avstraloidna ljudstva prav tako svoje edinstvene primere tega fenomena. Avstralski aboriginski otroci imajo, preden preidejo skozi puberteto, lahko izrazito svetlo barvo las (skupaj s temnim odtenkom kože), čeprav je za to odgovoren ločen gen, ki ni povezan z evropsko primesjo. V nekaterih redkih primerih pa se njihov blondizem ohrani tudi v odrasli dobi, čeprav je odtenek barve las potem nekoliko temnejši v primerjavi z originalno otroško različico. To je zanimivo, saj čeprav gre za ločen evolucijski gen kot tisti pri Evropejcih, ima enako funkcijo in služi kot enak mehanizem, ki pa ni bil nadaljnje selekcioniran, kot je to še posebej bilo značilno pri nordijskih Evropejcih.
Vsako drugo neevropsko ljudstvo, ki ima blond lase, pa jih ima izključno zaradi posedovanja evropske DNA primesi. Tukaj prištevamo centralno-azijske mongoloide z evropskim predništvom, kot tudi nekatere Bližnje-vzhodnjake, saj poleg zgoraj opisane izjeme govorimo izključno o indo-evropskem fenomenu. Torej, če govorimo o evropskem pojavu, ki ima najvišjo raven v Evropi, in sicer v prvi vrsti v skandinavskih državah (preko 60%), nato v baltskih državah, severni Nemčiji, Friziji ter Britaniji, in če ga vsa ostala ne-melanezijska ljudstva imajo zgolj kot posledico delnega evropskega predništva, bi torej bilo smiselno, da potemtakem sklepamo, da je izvor v Evropi (Skandinaviji)?
Na prvi pogled se zdi precej smiselno ugibanje. Vendar je vedno potrebno biti nekoliko pazljiv pri takšnih zadevah. Kajti DNA analiza starih indo-evropejskih plemen, ki so prebivala med bronasto dobo v Centralni Aziji je pokazala, da imajo ti podobno visoke ravni blondizma. To pa seveda ne pomeni, da blondinci izvirajo iz osrednje Azije, vendar se kljub temu pri tem poudari ena ključna informacija – da sodobna distribucija blondizma ne odraža fiksne zgodovinske realnosti. Vemo namreč, da so v preteklosti blondinci bili pogostejši v drugačnih območjih sveta kot danes, saj jih povzročajo isti geni, katere najdemo v današnji Skandinaviji.
Roswellova teorija
Pri staronordijskih virih iz Islandije lahko iz gradiva, ki se nanaša na pogansko religijo vidimo, da je bil blondizem v povezavi z nekakšnim kastnim sistemom – Rígsþula – ki opisuje posamezne fenotipe, povezane z različnimi socialnimi razredi predkrščanske skandinavske družbe. In ravno blondizem je asociiran z najvišjo kasto oz. s skandinavsko elito. V moderni Angliji obstaja izraz »gentlemen prefer blondes« (gospodje imajo raje blondinke), in tudi preko anekdotičnega opazovanja lahko človek opazi, da so blondinci pogosteje prisotni v angleški visoki družbi v primerjavi z nižjimi razredi Anglije – kar je ravno tako morebiti posledica nedavnih selekcijskih pritiskov. Povedano splošno, premožni moški lahko izbirajo ženske, in izkaže se, da preferirajo blondinke (podobno kot v primeru iz starodavne Skandinavije). Z njimi imajo potem več otrok, kar sčasoma vodi v višji družbeni razred z več blondizma. Obstajajo tudi pričevanja iz časov vladavine terorja francoske revolucije, kjer bi naj blond moške in ženske aretirali sredi ulice zaradi suma, da so imeli žlahtne krvne linije.
Ljudje pogosto pričakujejo, da se fenotipi razvijejo skozi milijone let, vendar to preprosto ne drži. Človek lahko spremeni izgled specifične pasme psov že v nekaj generacijah. Mogoče je, da je blondizem imel evolucijski poudarek pri dojenčkih, in sicer v obliki prej omenjene neotenske lastnosti. Morda je služil temu, da nam je pomagal pri identifikaciji otrok (v smislu »ne poškoduj tega, saj je otrok«). Podoben mehanizem že obstaja v naravnem svetu, in sicer med divjimi prašiči, kjer imajo mladiči in odrasli prašiči zelo očitne ter jasno različne označbe po telesu.
Rowsell tako trdi, da je prevladujoča teorija sicer lahko resnična, vendar le v vlogi enega izmed več dejavnikov, ki so nato pospešili širitev blondizma po Evropi. Mnenja je, da je omenjen pojav bil v večji meri deležen okoljskih pritiskov, ki so favorizirali prisotnost laktaze pri Evropejcih in so bili nekako povezani z drugimi neotenskimi značilnostmi, med katere prištevamo sam fenotip blondizma – ter da sta morda ta dva dejavnika bila skladno selekcionirana.
Če se je za blondince tako odvil selekcijski proces (spolno privlačnejši), in če so potomci blondincev razpolagali s prednostjo zmožnosti razgradnje mleka in so za to karakteristiko tudi obstajali določeni okoljski pritiski, je moč trditi, da verjetno obstaja nekakšna kompleksna relacija med tema dvema evolucijskima dejavnikoma, ki nato rezultira v takšno končno situacijo, da imajo rodovi z najvišjo stopnjo prisotnosti laktaze, hkrati tudi najvišjo raven blondizma.
Nekateri menijo, da bodo blondinci v prihodnosti izumrli. Ta napoved se navezuje na to, da imamo tukaj opravka z zelo recesivnimi lastnostmi. Realnost pa je taka, da bi bilo izjemno težko povsem izločiti te gene iz človeštva, saj je vztrajnost blondizma še danes prisotna v krajih kot je Turčija, ali celo v gorovjih Pakistana – kjer se še vedno prenašajo posledice izredno nizkega deleža blondizma s strani izjemno majhne arijske primesi izpred več tisoč let. Poleg tega gre za atraktivno karakteristiko, ki jo mnogi imajo za spolno privlačno in posledično imajo blondinci ponavadi potomce. Iz tega vidika je moč pričakovati, da bodo geni za blondizem na Zemlji prisotni še kar nekaj časa.
