» Ob smrti Josipa Broza Tita, voditelja in heroja našega narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje, stratega vseh naših zmag v vojni in miru, velikana boja za uresničitev zgodovinskih ciljev delavskega razreda, borca za enakopravnost in nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, za socialno samoupravljanje, za človekovo srečo in blaginjo, je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedem dnevnem splošnem ljudskem žalovanju. «
Jure Pengov, 4. maj 1980
Tako je televizijski voditelj Jure Pengov 4. maja na RTV LJUBLJANA oznanil smrt največjega sina Jugoslovanske domovine, dosmrtnega voditelja Jugoslavije, maršala Tita.
Države Jugoslavije, države ki je nastala leta 1918 kot država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se še istega leta preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, ko kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavi ustavo, ki so jo sprejeli leta 1921, razpusti parlament in prevzame popolno oblast.
Leta 1941 je prišla vojna tudi v kraljevino Jugoslavijo in Nemške enote so v 14 dneh zavzele celotno ozemlje kraljevine. Demoralizirana, ne-heterogena kraljeva vojska je kapitulirala in bila razpuščena. V najbolj krvavem obdobju novejše zgodovine, pod okupacijo, so komunisti, ki so bili od leta 1920 prepovedani z OBZNANO, začeli krvavo bratomorno vojno na področju cele Jugoslavije. Pod pretvezo narodnoosvobodilnega boja so se borili izključno za oblast. Leta 1945 so ob pomoči zaveznikov na zahodni fronti in Sovjetov na vzhodni »osvobodili Jugoslavijo«, uvedli komunistično diktaturo, sicer izvedli volitve, predvsem, da bi zadovoljili demokratične države, vendar so z goljufijo na volitvah zmagali, in prevzeli popoln nadzor nad državo.
Leta 1945 je tako nastala Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ), se še istega leta preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in nato leta 1963 dokončno v socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ).
Mlajši bralci verjetno velikokrat slišijo starejše, kako z nostalgijo govorijo o časih v Jugoslaviji, jim govorijo, da takrat ni bilo brezposelnih ljudi, da so vsi imeli hrano, stanovanja in da smo živeli bolje, kot živimo sedaj. Seveda so takšne trditve smešne, najprej zato, ker takratnih časov ni mogoče primerjati s sedanjimi, in drugič zato, ker niso resnične. Jugoslavija je res bila obljubljena dežela za najvišje partijske kadre, vojaške oficirje in njihove družinske člane.
Za »običajne« ljudi je bila Jugoslavija ječa.
Ječa iz katere se do leta 1966 ni moglo oditi niti v socialistične države v okolici. Za to si potreboval vizum in potni list, ki pa ga nisi mogel dobiti, če nisi bil »politično korekten« , torej vzoren državljan , komunist, vreden tega privilegija. Meje so bile močno zastražene z »graničarji«, to je oboroženimi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila poleg Maršala Tita drugi steber komunistične Jugoslavije. Številni ljudje v Jugoslaviji niso videli prihodnosti. Zaradi tega so bežali čez zahodno mejo. Veliko so jih pri tem ujeli, ranili in ubili. Natančnih podatkov o tem ni, saj je komunistična oblast v letih 1989-1991 dodobra prečistila arhive, jih uničila ali pa jih je JLA odpeljala v Beograd.
Vseeno pa obstaja nekaj podatkov.
Tako lahko vidimo, da je za leto 1946 zabeleženo, da je od 2075 prebežnikov zajetih 60%, za leto 1947 od 1087 prebežnikov zajetih 40%, leta 1948 v prvih treh mesecih od 549 prebežnikov zajetih kar 92%. Leta 1948 so zaradi velikega števila prebežnikov mejo skoraj hermetično zaprli… Po letu 1966, ko je bilo nekoliko lažje priti do potnega lista, je število prebegov drastično upadlo. (1.)
Tudi trditev, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti ni resnična. Uradni podatki za leto 1967 kažejo na 10 % brezposelnost v Sloveniji, v celi Jugoslaviji pa 14 %, kar pomeni, da je v Jugoslaviji, ki je takrat štela približno 18.000.000 (osemnajst milijonov prebivalcev), od tega cca. 9.500.000 (devet milijonov in pol) delovno aktivnega prebivalstva, da je bilo brezposelnih vsaj 1.500.000 (en milijon in petsto tisoč ) ljudi. (2).
Od tega 338.400 (tristo osemintrideset tisoč in štiristo) v Sloveniji. Po odprtju meje, ki so jo bile Jugoslovanske oblasti prisiljene odpreti leta 1968 je v tujino, večinoma v Nemčijo, odšlo na delo 700.000 (sedemsto tisoč ljudi).
V naslednjih petih letih je v tujini delalo več kot 1,5 milijona Jugoslovanov, vendar je brezposelnost v domovini po uradnih podatkih v 80 letih še vedno znašala 15% brezposelnih.
Že po teh številkah vsakemu bralcu postane jasno, da podatki, ki vam jih servirajo komunisti in njihovi nasledniki nimajo realne osnove. Zgodba se tukaj še ne zaključi . Od vseh zaposlenih, je bilo 30 % »navidezno zaposlenih«, to pomeni, da so delali, vendar niso nič delali, samo da so zvišali videz zaposlenosti.
Ekonomistka Susan Woodvard iz univerze Princeton je v knjigi z naslovom SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST: POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990 popolnoma razbila mit »Jugoslovanskega raja«: poleg teh navidezno zaposlenih so se med zaposlene štele tudi vse družine (vsi družinski člani), ki so živeli na kmetijah. V celotni Jugoslaviji je bilo takih približno 1,4 milijona v letu 1981! Ni težko izračunati, da je na področju Jugoslavije v letu 1981 bilo realno brezposelnih oseb vsaj 3.000.000 (tri milijone)! To pomeni 30% delovno sposobnega prebivalstva. Leta 1989, pred razpadom, je bila uradna brezposelnost 19,8%. (3)(4)
V letu 1971 je po državi, kljub temu, da so bile stavke prepovedane, izbruhnilo več kot 2000 stavk, od tega več kot 500 v Sloveniji . Plače so bile mizerne, polovica plače je šla samo za hrano. Pokojnine so bile bolj miloščina kot plačilo za opravljeno delo. Socialna pomoč ni zadoščala niti za preživetje. Mediji, ki so bili vsi državni, o stavkah niso smeli poročati, kjer pa so obstali večji obrati pa so poročali zgolj in samo o »začasni ustavitvi dela«. Ljudstvo je živelo bedo socializma. Po merilih zahodnega sveta je 95% prebivalcev Jugoslavije živelo pod pragom revščine. Uradni podatki statističnega urada SFRJ za leto 1985 prikazujejo, da je bilo v tem letu brezposelnih med mladimi do 25 let kar 57%. Službo je bilo zelo težko dobiti, brez partijske knjižice ali zvez skoraj nemogoče. Tudi po korupciji, je Jugoslavija kotirala v sam svetovni vrh.
Ostalih 5% so bili člani komunistične elite in njihovi družinski člani. Oni s preostankom naroda niso delili bede socializma, temveč so živeli razkošno. Sploh ožji krog maršala Tita. Tovarišija se je prevažala v blindiranem vlaku z enajstimi vagoni (MODRI VLAK), narejenim po naročilu za Tita osebno v vrednosti 11 milijonov USD (dolarjev), skupaj z njim so se prevažali v vozilih, ki so bila narejena izključno za maršala. Zbirka je štela 85 vozil, luksuzno opremljenih, nekatera so bila celo unikat. To je bila najbogatejša zbirka vozil na svetu. Ogromne vsote denarja so šle za Titove obiske Afrike in Azije. Za obiske v državah »gibanja neuvrščenih«. Na potovanjih po svetu so ga spremljale celo vojaške ladje.
Milijarde in milijarde dolarjev so šle v drugi steber države Jugoslavije. V Jugoslovansko narodno Armijo (JLA). Šlo je za tipično komunistično vojsko, katere vrhovni poveljnik je bil Maršal Tito. »Slavna naslednica Jugoslovanske partizanske vojske« je bila jama brez dna. Za JLA je šla kar petina nacionalnega dohodka države Jugoslavije. Revolucionarne korenine je prva leta po vojni kazala z vsakoletno parado, na kateri je obubožanemu narodu pokazala svojo tehniko, pripravljenost in voljo branjenja neodvisnosti in socializma. Propaganda je prikazovala JLA kot eno najmočnejših vojska v svetu. Kot četrto (4) najmočnejšo vojsko Evrope in sedmo (7) na svetu. Resnica je bila povsem drugačna. Do leta 1950 so bile »udarne« enote JLA konjenica. (Fotografija: screenshot oddaje Dosje JLA- link na dnu članka).
Njena strategija pa je temeljila na množičnih juriših na sovražnikove položaje, značilnih za Sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni. Njena osnovna naloga je bila varovanje pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Tesna povezanost s komunistično partijo pa je bila očitna, saj je 99% oficirjev bilo v komunistični partiji in prav tako kar 65% civilnih oseb zaposlenih v vojski. V času urjenja, ki je sprva trajalo dve leti, kasneje pa eno leto, je bil vsak pripadnik deležen političnih predavanj, s katerimi so jih skušali izobraziti in preobraziti v aktivne podpornike komunizma in Jugoslovanskega domoljubja.
Javna občila so JLA prikazovala kot strah in trepet Evrope in sveta, vrhovnega poveljnika pa kot nezmotljivega, vrhunskega stratega, ki pozna delovanje vojske do potankosti. Številke o moči vojske so bile vojaška skrivnost, zato so ocene za leto 1980 približne. V tem letu je armada štela 200 tisoč mož, 2000 tankov, 1500 oklepnih vozil, 100 čolnov in ladij, 500 letal in helikopterjev ter več tisoč topov. Tito je nekaj let prej celo trdil, da lahko pod orožje postavi 8 milijonov ljudi. Do te številke je prišel preprosto tako, da je seštel vse moške stare med 15 in 65 let na področju Jugoslavije.
V resnici je bila JLA po izurjenosti, bojni moči in zastarelosti opreme daleč na repu. Po ocenah mednarodnih strokovnjakov je bila šele 10 v Evropi, primerljiva z Romunsko in Bolgarsko vojsko. Od 2000 tankov, jih je bilo samo 73 modernih Sovjetskih tankov, 800 tankov T34 Sovjetske proizvodnje je bilo ostanek druge svetovne vojne. Po drugi strani pa so oficirji imeli visoke plače in milijarde so se namenjale za podzemne bunkerje in letališča. (5)
Medtem, ko so elite in vojska zapravljale milijarde za svoja potovanja, nepotrebno opremo in luksuz, pa se je v Jugoslaviji kazala vsa beda socialističnega, »samoupravnega« socializma, kjer so delavci, tisti srečneži, ki so imeli delo, s svojimi plačami životarili in se s težavo prebijali skozi mesec.
Jugoslovanske narode je pestilo tudi hudo pomankanje stanovanj. Stanovanja v mestih so bila premajhna in posledično prenatrpana, večina brez ogrevanja in tople vode.
Socialistična oblast je ta problem sklenila rešiti z izgradnjo delavskih-državnih stanovanj. Z dodatnim davkom delavcem in krediti iz tujine, so v nekaj letih zgradili 3 milijone novih stanovanj, stanovanja so gradili po vzoru ZDA, in so bila kopija črnskih naselij v ZDA. 50 kvadratnih metrov velike kletke v blokih in stolpnicah sive barve, brez življenja in veselja. Pravi odraz življenja v Jugoslaviji. Projekt izgradnje »delavskih stanovanj« je v svetovnem merilu postal sinonim za korupcijo vladajoče elite, to je bil eden najdražjih projektov v novejši zgodovini. Partijska elita si je na račun tega projekta zgradila vikende, hiše, vile…
Ko zaradi korupcije kreditov iz tujine ni bilo več, se je gradnja stanovanj popolnoma ustavila. Čeprav so v ta projekt vložili milijarde dolarjev tujih kreditov, nepovratnih sredstev in mnogo ur udarnega dela delavskega razreda, to ni rešilo stanovanjskega problema v Jugoslaviji. Stanovanja se niso delila delavcem, temveč so prvo prišli na vrsto oficirji JLA, člani KP, pripadniki ljudske milice in državni uradniki. Čeprav so bila stanovanja grajena za delavce, je v resnici bilo med dobitniki stanovanj samo 22% delavcev. V številkah to pomeni 660 tisoč stanovanj za delavce, 2 milijona in 300 tisoč za elito. Delila so se prek poznanstev in zvez, podkupnine so bile povsem običajna stvar.
Ker je bilo nezadovoljstvo med ljudmi veliko, se je bil prisiljen oglasiti tudi sam Tito, ki je v nagovoru narodom Jugoslavije priznal, da obstajajo težave v državi.
Drugi fenomen izgradnje delavskih stanovanj se je pokazal šele po osamosvojitvi, saj je bila večina naselij zgrajena na zemljiščih, ki jih je komunistična oblast z nacionalizacijo odvzela lastnikom teh zemljišč, ki jih je po vojni oklicala in označila za »narodne izdajalce«, »kolaborante« ali »sodelavce okupatorja«. Velika večina lastnikov zemljišč je svoje življenje končala v jamah, rudniških jaških, tankovskih jarkih in gozdovih širom Jugoslavije. Nekateri srečneži so uspeli zbežati v tujino, bodisi med vojno ali takoj po njej. Z osamosvojitvijo Slovenije, se je odprlo tudi vprašanje lastništva teh zemljišč, ki pa so bila seveda uničena, poseljena ali razkosana. Te težave Slovenija rešuje z denacionalizacijo. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Dejstvo pa je, da so ljudje imeli težave z vpisom v zemljiško knjigo , saj lastništvo zemljišč ni bilo urejeno.
V letih 1966 in 1967 so predvsem v Sloveniji in hrvaškem posamezni intelektualci začeli opozarjati na stanje v državi, vendar jih je oblast s pomočjo UDBE-komunistične tajne policije po vzoru ČEKE (kasneje NKVD, tajne policije v SZ), in s pomočjo cenzure utišala.
Oblast se je bala nezadovoljne mladine. Čeprav se je režim trudil vzgajati brezpogojno poslušne državljane, in s tem začel že v rani mladosti, mu nikoli ni uspelo povsem podrediti volje ljudstva. S tem namenom so spremenili šolski sistem, ki je temeljil na »socialistični vzgoji mladine«. Tako za veliko večino obdobja šolstva v bivši Jugoslaviji velja dejstvo, da je temeljilo na »duhu marksistično-leninistične ideologije«.
Cilji vzgoje predšolskih otrok, pionirjev in mladine so tako bili »čuvanje, utrjevanje in razvijanje demokratičnih, socialnih in nacionalnih pridobitev narodnoosvobodilne borbe«, največja pozornost pa je bila namenjena izobraževanju mladine v duhu KOMUNIZMA in ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja v različnih oblikah, v šoli in v prostem času.
Množične organizacije, recimo Pionirska in mladinska v osnovnih šolah, so bile nadgrajene s sindikalnimi organizacijami, delovnimi brigadami, kjer so mladino učili temeljev socializma, kjer so pod krinko družbeno koristnega dela preko politkomisarjev s pranjem možganov izvajali psihološki teror nad narodi bivše Jugoslavije. Cilj je bil vzgojiti Jugoslovansko domoljubje in ustvariti novo nacijo imenovano Jugoslovanska nacija. Poizkus se jim je izjalovil do te mere, da so ti isti narodi svojo skupno pot zaključili na krvav način. Z vojnami, kjer se je izkazalo, da v Jugoslaviji ni nikoli obstajalo bratstvo in enakost, temveč je to bila ječa narodov, ki so zaradi okupacije Jugoslovanske ljudske armade, bili okupirani in razvrednoteni kot narodi.
Po prevzemu oblasti, leta 1945 , so komunisti sprejeli zakon, po katerem je vsak otrok v Sloveniji, ki dopolni 16 let avtomatsko vpisan v SLOVENSKO ZVEZO KOMUNISTIČNE MLADINE.
V programu je imela zapisano zavezanost mladine k ŠIRJENJU in OHRANJANJU idej MARKSIZMA, KOMUNIZMA, REVOLUCIJE in NARODNOOSVOBODILNEGA boja. Leta 1948 se je organizacija preimenovala v LJUDSKO MLADINO SLOVENIJE, 1963 pa v ZVEZO MLADINE SLOVENIJE.
Mladinska organizacija je bila čista transmisija komunistične partije in političnih organov takratne države. Njen cilj ni bil zastopanje interesov mladine, kot bi nekdo lahko pomislil, temveč je to bila množična politična šola, kjer so izbirali, identificirali in kasneje mobilizirali najbolj goreče pripadnike komunizma. Tako je ta Mladina korakala pod parolami tipa »ZVEZA MLADINE KORAKA POD VODSTVOM KOMUNISTIČNE PARTIJE« in »MLADA PARTIZANSKA VOJSKA JUGOSLAVIJE«.
Kot že zapisano, je ta organizacija služila za iskanje najbolj gorečih pripadnikov komunistične ideologije. Iz nje so izhajali kasnejši kadri KP v Sloveniji (Kučan, Smole, Kocijančič…) Še pred vstopom v mladinsko organizacijo pa je po zgledu KOMSOMOLa (organizacije mladine v SZ od leta 1922), sistem uvedel še eno anomalijo. In sicer že leta 1942 v Bihaču , na prvem kongresu ZDRUŽENE ZVEZE PROTIFAŠISTIČNE MLADINE JUGOSLAVIJE.
Vsak otrok je v prvem razredu, na dan republike postal član pionirske organizacije, kjer je z ritualnim polaganjem prisege in dobivanjem rdeče knjižice, imenovane pionirska knjižica, prisegel zvestobo poveljniku vseh partizanskih čet, največjemu sinu Jugoslovanske domovine TITU. To pomeni, da je bil praktično vsak 7 letni otrok neprostovoljno vpisan v mladinski odbor komunistične partije in s tem prisegel, da bo dobri »Titov pionir«, ki se bo pridno in marljivo učil, da bo, ko odraste, koristil socialistični domovini Jugoslaviji, branil vrednote revolucije, socializma in komunistične ideologije.
(Foto: Prvomajski sprevod v Ljubljani leta 1961. Foto: Jože Gal, objavljeno na Wikipedia.)
V vsaki učilnici, na hodniku, v jedilnici je steno krasil Titov portret, v šolah se je pozdravljalo vse do leta 1980 z pozdravom :« Za domovino s Titom naprej«. Po Titovi smrti je obveljal pozdrav »ZDRAVO«. Simboli , kot so partizani, Tito, partija in revolucija so bili prisotni povsod. Na ulicah, imenih šol, ulic , trgov, učbenikov, literature , pravzaprav je bilo vse povezano z partizanskim bojem za domovino. Enoumje, strah, in malodušje je bilo prisotno med narodom.
Kult diktatorja Tita se je zrcalil skozi vse javno življenje, na televiziji, radiju, časopisih , knjigah. Povsod je bil Tito. Če je v učbenikih črka M simbolizirala mater, je črka T simbolizirala TITA, ne očeta. Prav tako so bile ekskurzije, izleti in športni dnevi ideološkega značaja. Na športni dan se je šlo na partizanske grobove, na izlete v Kumrovec, na ekskurzije v partizanske bolnišnice ali v bazo 20. Obvezen je bil tudi obisk spominskih svečanosti, komemoracij, mitingov in podobnih prireditev. Vlak bratstva in enotnosti, pohodi po poteh partizanov, ki jih je oblast izvajala za krepitev socializma, so bili stalnica in neločljiv del vsakdana Jugoslovana.
Tistega Jugoslovana, ki ga sedaj nekateri prikazujejo kot svobodnega, demokratično usmerjenega in srečnega človeka.
Tudi v pionirskih organizacija je bilo vse podrejeno kultu diktatorja TITA. PIL -pionirski list, Ciciban, in podobne revije. Vse je bilo v znamenju NOB in Tita. Vsak upor, vsako razmišljanje s svojo glavo je bilo deležno zgražanja in neodobravanja. Vsak dvom je pomenil nezvestobo režimu in z lahkoto si bil oklican za »nelojalnega sistemu«.
Obstajali so spiski, po katerih se je določalo, kdo lahko nadaljuje šolanje, kdo pa bo navadni delavec. Pri tem so učitelji, ki so bili skoraj obvezno člani komunistične partije, tudi klicalo se jih je »tovariš« in »tovarišica«, vodili evidence obnašanja otroka, obnašanja staršev in njihova pripadnost komunistični ideologiji.
Prestrašeno ljudstvo je nemo kimalo, saj je bilo globoko prestrašeno. To traja še danes. Starejši ljudje nad 70 let, se še vedno, po 30 letih padca komunizma in režima, bojijo na glas povedati nekatere stvari. Strah, ki ga jim je partijski režim skozi šolanje in odraščanje, ter kasneje skozi vojaško vzgojo (enkrat letno so je bile deležne tudi ženske-obrambni dan), vcepil v podzavest je še vedno kako živ.
Pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« (tovariš Tito, mi ti prisegamo) in parole tipa » ZA KOGA- ZA NAROD«, »ZA KOGA- ZA PARTIJO«, »ZA KOGA- ZA TITA« so bile sestavni dela vsake proslave v šolah, javnih prireditvah, delavskih zborih in manifestacijah. Mitingi, kjer je na tisoče ljudi sestavljalo koreografije, predvsem v simbolih komunizma, rdeče zvezde, kladiva in srpa, imena TITO in SFRJ, so bile na sporedu vsako leto na 25.maj, na rojstni dan maršala Tita. Štafeta mladosti, ki so jo v čast maršalovega rojstnega dne vsako leto preko cele Jugoslavije nosili delavci, športniki in kulturniki, je skupaj z mitingi služila za utrjevanje zavesti o Jugoslovanih kot narodu. Šlo je za psihološko utrjevanje zavesti pripadnosti državi Jugoslaviji, po domače povedano »za načrtno pranje možganov« in ustvarjanje lažnega mita o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije.
Februarja leta 1980 Tita odpeljejo v bolnišnico Ljubljana. Zaradi gangrene mu odrežejo nogo, maršal pa pade v komo zaradi infekcije ledvic. Čeprav je jasno, da se zaradi starosti in hude bolezni iz kome ne bo več prebudil, ga partijsko vodstvo še dva meseca pusti priklopljenega na aparate, saj obstaja strah, da bi njegovo smrt lahko izkoristile protikomunistične sile in s pomočjo zunanjih sovražnikov napadle Jugoslavijo.
Zato partijsko vodstvo dvigne bojno pripravljenost JLA na najvišjo možno, hkrati potekajo tajni sestanki generalov in veljakov komunistične partije. Odločijo, da bodo, če bo potrebno, tudi s silo zavarovali socialistično oblast in vrednote revolucije.
4.maja 1980 uradno razglasijo smrt »največjega sina Jugoslovanske domovine«, maršala Josipa Broza-TITA. V državi je uvedeno sedemdnevno vseljudsko žalovanje. Državne televizijske in radijske postaje so predvajale državotvorne pesmi, prebirali eseje o delu in življenju heroja, prikazovali njegove govore . Po šolah, tovarnah , celo rudnikih so odmevale pesmi revolucije v znak žalovanja za mrtvim maršalom.
Pogreb je bil pravi spektakel. Udeležilo se ga je kar 128 državnih delegacij, kar s pridom izkoriščajo zagovorniki prejšnjega sistema; tudi s trditvijo, da so se prišli poklonit velikemu državniku, še dodatno zavajajo javnost in širijo neresnice o sistemu in delovanju države Jugoslavije.
Če se zavedamo, da je leta 1980 bila hladna vojna na vrhuncu, potem je jasno, zakaj je bilo toliko tujih delegacij prisotnih na pogrebu. Prizadevali so si pridobiti Jugoslavijo na svojo stran, saj bi v primeru spopada zahoda z SSSR, Jugoslavija bila pomembno območje.
Pogreb je potekal pod strogim nadzorom vojske, milice in UDBE. Nasprotnike oblasti so preventivno zaprli. V strahu pred sabotažo so skozi celo ceremonijo pogreba nosili krsto napolnjeno s peskom, krste so zamenjali neposredno pred pogrebom. Tudi to kaže, da niti sam partijski vrh ni nikoli verjel v »bratstvo in enotnost«, katerega so nenehno reklamirali kot osnovo razumevanja in obstoja Jugoslovanske države.
Na tisoče ljudi iz cele Jugoslavije se je udeležilo pogreba. Nekateri so resnično žalovali, večina ljudi pa je izkoristila plačan dopust v službi, se udeležila brezplačnega izleta v Beograd in za druženje.
Komunisti so še enkrat prevarali Jugoslovanski narod, saj so pogreb izvedli dvakrat. Prvič je pogreb potekal pred kamerami in ljudstvom, drugič pa ponoči, v zasebnosti družine in najbližjih prijateljev. Njegovo krsto so pokopali globoko v zemljo in jo na vrhu prekrili s cementom in 9 tonskim sarkofagom. Oblasti so se bale, da bi kdo ukradel truplo, kot so truplo Chaplina.
Tako se je 8.maja 1980 zaključilo obdobje vladavine Josipa Broza-Tita. Obdobje rdečega terorja, vladavina diktatorja z človeškim obrazom. Jugoslovansko ljudstvo je kaj kmalu čakal šok in resnica o njihovem ljubljenem maršalu.
viri in povezave :
(1) Intervju z generalom Marjanom Krajncem o mejni problematiki v SFRJ
(2) Slika 2. Delo
(3)SUSAN WOODVARD: SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST : POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990
(5) DOSJE-JLA JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA LINK NA ARHIV RTV-SLO Dosje JLA
(6) https://zgodovinanadlani.si/socialisticna-vzgoja-v-jugoslaviji/
