»Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«

                                                                          Moša Pijade, Bihač 1942

  Moša Pijade

Tako je govoril Moša Pijade, eden vodilnih mož komunistične partije v Jugoslaviji daljnega leta 1942 na prvem zasedanju AVNOJA v Bosanskem Bihaču. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija diktatura, v kateri so bile grobo kršene temeljne človeške pravice. Sistem je dolgih 45 let sistematično kršil človekove pravice in zatiral narode Jugoslavije. Zločini proti človeštvu, katere je nad lastnimi državljani izvajala komunistična oblast v Jugoslaviji so tako ponižujoči in zatiralni, da jih v današnjem času skoraj ni mogoče več razumeti. Sistematično in namerno so začeli uničevati narode že med drugo svetovno vojno. Z ustrahovanjem in represijo so zgradili kult nedotakljivih, z lažmi in prevarami pa so ta kult vzdrževali skozi 45 let trajanja njihove oblasti. 

Že leta 1941 so ustanovili VOS-varnostno obveščevalno službo. To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena meseca avgusta 1941 in je delovala v okvirju OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja.

V kratkem času od 1941-1942 so pripadniki VOS-a likvidirali najmanj 941 oseb na Slovenskem. Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci.

Najbolj aktivni so bili v letu 1942, ko so samo v pol leta usmrtili vsaj še 853 Slovencev. (1) Februarja leta 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« OZNA, vojaške formacije VOS-a so bile prerazporejene v enote vojske državne varnosti VDV, posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ-Korpus narodne obrambe Jugoslavije.

OZNA je v mesecu maju, juniju in juliju leta 1945 , torej neposredno po vojni organizirala in izvedla najobsežnejše izvensodne pomore v zgodovini Jugoslovanskih narodov.

Organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov bivše skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja osnovo komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civile in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel Hrvaški narod.

Samo na področju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem preko 900 grobišč z približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana  grobišča v Kočevskem Rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda Jama pri Laškem. V Srbiji do zdaj odkritih 552 grobišč, s cca. 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave glede tega še v teku.  (1)

OZNA je neposredno po vojni poleg zaporov ustanavljala koncentracijska taborišča in sicer osem na področju Slovenije. Teharje, Šentvid nad Ljubljano (škofovi zavodi), Škofja Loka, Studenci-Maribor, Bresternica, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah in Filovci v Prekmurju.

Teharje in Šentvid nad Ljubljano sta bili taborišči smrti, saj so večino zaprtih izvensodno usmrtili.

Zapornike iz Teharij na Zasavskem in širši okolici Celja, iz ŠT. Vida pa so jih vozili na morišča v Kočevski Rog. V Teharju je bilo poleg okrog 4000 Domobrancev, zaprtih tudi več 100 civilov, v ŠT. nad Ljubljano pa poleg civilov in Domobrancev tudi pripadniki drugih vojaških formacij iz območja Jugoslavije. Skupaj okoli 35 tisoč ljudi. Velika večina zgoraj naštetih je svoje življenje končala v neoznačenih jamah, rudniških jaških in tankovskih jarkih. Poleg zgoraj naštetih taborišč, je bilo taborišče Škofja Loka namenjeno mladoletnim Domobranskim vojakom. Vsa ostala so bila namenjena civilnemu prebivalstvu. Največje civilno taborišče je bilo Strnišče pri Ptuju, kjer so bili zaprti pripadniki nemške narodne manjšine (8-10 tisoč).

Mnogi, predvsem otroci so v teh taboriščih zaradi bolezni, izčrpanosti in podhranjenosti umrli, mnogi pa so bili pobiti. Uradnih številk zaradi uničenja arhivov ni mogoče navesti, je pa ocena, da je bilo v letu 1945 v taboriščih zaprtih okoli 80 tisoč ljudi. Velika večina jih leži v kakem od 700-ih grobišč na ozemlju Slovenije.

Vsa koncentracijska taborišča so bila uradno ukinjena leta 1945, neuradno pa v letu 1952, nekatera pa so delovala še v 70 ih letih. (2)

Ena hujših kršitev oblik represije in kršitve temeljnih človekovih pravic je bilo tudi ustanavljanje sodišč narodne časti. Namenjena so bila za sojenje "simpatizerjem" oziroma "pomočnikom okupatorja". V njihovo pristojnost je sodilo obravnavanje naslednjih kaznivih dejanj: politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, opravičevanje okupacije, obsojanje NOB in vzdrževanja prijateljskih vezi z okupatorjem. Namen ustanovitve teh sodišč je bil zaplemba in kraja zasebne  lastnine in ustvarjanje državnega sektorja. Ta sodišča so dala komunistični oblasti popolnoma proste roke in na podlagi sodb sodišč narodne časti je bilo samo v Sloveniji odvzeto 99% vseh podjetij v zasebni lasti, zaplemba vseh strojev, zemljišč in stavb na teh zemljiščih.

Lastniki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, smrt ali izgon in odvzem državljanskih pravic. Na podlagi teh enakih sodb je bil v letih 1945 in 1946 izveden največji rop v zgodovini Slovenskega naroda. Komunistični veljaki so se polastili vsega, česar so si poželeli. Hiše, vile, umetniška dela, dragocenosti, zlatnina, pohištvo, trgovsko blago, hrana itd. Vse to je bilo odvzeto »legalno«, na podlagi sodb sodišča narodne časti, ki so bila kot rečeno, ena hujših kršitev temeljnih človeških pravic. (3).

Huda kršitev je bila tudi agrarna reforma, o kateri pa sem obširno pisal v prejšnjem eseju.

Če je komunistična oblast v letih 1945-1946 in 1947 obračunala, odvzela premoženje in lastnino ter pomorila veliko večino svojih nasprotnikov, je leta 1948 začela čistiti tudi svoje vrste. Zaradi spora (informbiro) s Stalinom (zločincem, ki je dal pobiti preko 100 milijonov ljudi in na lestvici najhujših kriminalcev zaseda prvo mesto), sicer pa Titovim prijateljem in vzornikom, so v Jugoslaviji aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu.

Tito in Stalin

Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev  je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "neposlušne komuniste" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037 oseb. (4)

Svoboda veroizpovedi, ki prav tako sodi med temeljne človekove pravice, je bila v Jugoslaviji ukinjena in ni bila del novega normativnega in vrednostnega sistema v komunistični diktaturi. Slovenska Katoliška cerkev je bila označena za sovražnika številka ena predvsem zato, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije. Po partijski logiki je bilo treba tega sovražnika onemogočiti in po možnosti uničiti, v vsakem primeru pa zmanjšati njegov vpliv na prebivalstvo, ki je bilo do leta 1945 izrazito navezano na Katoliško cerkev, saj se je za katolike izreklo 97% Slovenskega naroda v letu 1938.

Zato se je že med vojno pričelo odkrito in surovo preganjanje Cerkve kot inštitucije in njenih predstavnikov in vernikov. Skozi celotno obdobje komunistične revolucije (1941-1945) je bila Katoliška cerkev tarča napadov, diskriminacije in zločinskih napadov na duhovnike in nune.

Slovenska Katoliška Cerkev, je skozi celotno obdobje okupacije (tudi na delu Nemške okupacijske cone) maševala in pridigala v slovenskem jeziku.

Zaradi tega in zato, ker so duhovniki jasno in glasno izražali nasprotovanje komunistični revoluciji, so mnogi med njimi postali žrtve komunističnih morilcev in zloglasnega VOS-a.  Škof Gregorij Rožman je bil že med vojno označen za izdajalca in nasprotnika OF pa čeprav je iz zapora reševal vidne člane komunistične partije, med drugimi tudi Franceta Kidriča. Po vojni je bil obsojen ( v odsotnosti) na 18 let prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic za dobo 10-ih let in zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo. Umrl je v izgonu. Od leta 2013 je pokopan v Ljubljanski stolnici.

Drugi vidni član Slovenske Katoliške Cerkve, Lambert Ehrlich, izraziti protikomunist in proti nacist, je bil usmrčen leta 1942. Skupaj s študentom Viktorjem Rojicem , ga je usmrtil FRANC STADLER -PEPE, večkrat odlikovan, narodni heroj, ( V resnici pa okoreli zločinec brez vesti) (op.a.),  ki je usmrtil tudi Bana Dravske pokrajine DR. Marka Natlačena. (5)

Po letu 1945 se je pričel odprt lov na Katoliške Duhovnike in redovnice. Hišne preiskave, zaplembe premoženja, množične aretacije in sodni procesi, potem stanovanjsko utesnjevanje, odvzem volilnih pravic, ukinjanje cerkvenih šol, ukinitev verouka v šolah in omejevanje verskega tiska. Z agrarno reformo so cerkvi zasegli veliko večino premoženja, iz bolnišnic so odpuščali redovnice.

V časopisih, radijskih oddajah, na odrih gledališč in političnih mitingih so se vrstili napadi na Duhovnike in redovnice ter Cerkve na splošno. Ženske redovne skupnosti so bile še posebej preganjane. Usode redovnic še niso raziskane in so premalo znane. Dejstvo pa je, da je od okoli 900 redovnic, ki so leta 1945 delovale na ozemlju Slovenije, povojni teror preživelo izredno malo redovnic. Po maju 1945 so polagoma izginile iz javnosti in že njihova obleka je v povojnih letih izzivala hude represalije.

Leta 1946 od meseca junija vodil generalni vikar ANTON VOVK. Še istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa, po smrti Gregorija Rožmana leta 1959 pa je postal Škof.  Na svoji koži je izkusil vso brezobzirnost in krutost komunističnega sistema, hkrati pa je na njegovem primeru najlepše videna vsa mržnja in prezir komunističnih oblastnikov do Slovenske Katoliške Cerkve. »Ljudska oblast« ga je z  pritiski, več kot sto zasliševanji, stalnimi nadzorom na škofiji in več atentati poniževala in mu onemogočala delo in normalno življenje. Bil je tudi tarča več poizkusov atentatov in fizičnih obračunavanj: Leta 1947 v Kočevju in Dolenjskih Toplicah, na Bledu in Škofji Loki leta 1951.

V Novem  Mestu pa so ga januarja leta 1952 polili z bencinom in zažgali. Za atentatom je stala SDV. 

Napadi na Katoliško cerkev so se nadaljevali vse do propada Jugoslovanske države. Po letu 1960, ko je režim uvidel, da z nenehnimi napadi pravzaprav krepi moč Cerkve, se je poslužil bolj prefinjenih prijemov. Med duhovniki je komunistični sistem vzpostavil mrežo sodelavcev. Nekateri so bili prostovoljci, večina pa je sodelovala pod prisilo, saj so UDBOVSKI zaupniki prav o vsakem vedeli kakšno pikantno podrobnost (mnogo tega je bilo seveda popolnoma izmišljenih laži), ki bi ga v javnosti prikazala kot nemoralnega in umazanega.

Katoliško prebivalstvo, ki je kljub strogemu nadzoru oblasti še vedno sprejemalo Katoliško Cerkev kot vrhovno ustanovo, je bilo pod hudim pritiskom. Sveti zakramenti kot so Krst, Obhajilo in Birma so bili praktično prepovedani in zasmehovani. Prav tako je bilo prepovedano praznovanje Velike Noči, Božiča in ostalih verskih praznikov. Do leta 1967 je bila za praznovanje verskih  praznikov zagrožena stroga zaporna kazen v trajanju od 4 do 10 let. Kasneje so bili neuradno dovoljena praznovanja tudi v cerkvah, vendar pod strogim nadzorom in vnaprej določenimi berili. (6)

Komunistična oblast je namerno uničevala kulturno dediščino Slovenskega naroda. S požiganjem gradov, cerkva in ostalih objektov, ki so slovenski narod na kakršen koli način povezovali z nemškim ali avstrijskim narodom, s katolicizmom in Avstro-ogrsko Monarhijo ter s plenjenjem, ropanjem in uničevanjem kulturnih dobrin, kulturnih znamenitosti in krajo narodnega bogastva.

Kljub zanikanju režimskih zgodovinarjev Repeta in Pirjevca, je komunistična oblast dokazano izvajala etnično čiščenje na področju cele Jugoslavije.

Najbolj očiten primer etničnega čiščenja je zločin nad nemško manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Že leta 1944, na krščanski Božič so iz »osvobojenih« ozemelj na Hrvaškem deportirali vse moške, stare med 18 in 45 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let v živinskih vagonih. Moške so izvensodno pobili na področju Slovenije in Hrvaške, ženske pa so bile deportirane v Rusijo, kamor so bile prodane kot sužnje. Na Hrvaškem se je tako 200 tisoč pripadnikov nemške manjšine, ki je stoletja živela na tem področju, čez noč spremenilo v begunce, deportirance in žrtve krutega komunističnega režima.

Več kot 45 tisoč otrok mlajših od 14 let  je bilo premeščeno v koncentracijska taborišča komunistične partije na Hrvaškem, kjer so jih nasilno preimenovali (jim dali Slovanska imena), ločili sorojence in jih poslali v različne dele države, da bi ustvarili nove »vzorne« državljane komunistične Jugoslavije. Preobrazba, ki se je vršila v taboriščih je terjala življenja približno 6 tisoč otrok, ki so umrli od lakote, bolezni in posledic mučenja, kateremu so bili podvrženi.  Več kot 20 tisoč jih je bilo poslanih v sirotišnice po celi Jugoslaviji, usoda preostalih 20 tisoč je neznana, saj so komunisti še pred odstopom z oblasti uničili skoraj vso dokumentacijo o zločinih katere so počeli v imenu »ljudske oblasti«. (7)

V Sloveniji so leta 1945  morali skoraj vsi Kočevarski Nemci zapustiti Domovino. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču in Teharjah . Leta 1941 je bilo na širšem območju Kočevske okoli 12.500 Kočevarjev. Povojnega etničnega čiščenja jih ni preživelo več kot 8.000. Njihova trupla še vedno trohnijo po gozdovih Kočevskega Roga, na smetišču v Teharju in okolici Maribora.

Italijanski civilisti iz Istre so maja 1945 končali svoja življenja v Fojbah. Najbolj znani morišči italijanskih civilov sta fojba pri Bazovici in fojba pri Opčinah, ki skupaj skrivata približno 2500 žrtev.  Poleg teh dveh največjih, je še kar nekaj neraziskanih jam, ki skrivajo izvensodno pobite Italijane.

Zločini partizanske vojske nad Cigani/ Romi, še v času druge svetovne vojne so dobro znani. Ocenjuje se, da je pod nasiljem komunistov svoje življenje končalo okoli 850 pripadnikov Romov.

Iz zgoraj zapisanih zgodovinskih dejstev, je razvidno, da je Jugoslavija bila zločinska diktatura, ki je temeljila na kraji, nasilju in psihičnem terorju nad svojimi državljani. V Jugoslaviji je neposredno po drugi svetovni vojni življenje izgubilo okoli 900 tisoč ljudi, več kot milijon pa jih je bilo izgnanih ali jih samovoljno pobegnilo. Te številke uvrščajo opevanega diktatorja Tita na deseto mesto na lestvici največjih morilcev v zgodovini.  Jugoslavije je imela med leti 1945-1953 najstrožji režim v Evropi, strožji kot Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška. Režim je bil najbolj podoben Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi.

Po letu 1953, ko obubožanemu narodu ni bilo mogoče več kaj vzeti, ukrasti ali nacionalizirati, so se komunistični oblastniki spomnili novih metod kraje in izvrševanja zločinov. O tem bo govoril drugi del zapisa.

(1)Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej.

(2) https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti/komunisticna-koncentracijska-taborisca-v-sloveniji/

(3) https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=13224

(4) https://si.rbth.com/zgodovina/81838-informbiro-tito-stalin

(5) https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/

(6) https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1680-gregorij-rozman, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2303-lambert-ehrlich, https://www.casnik.si/komunisti-in-vera-v-sloveniji-po-prevzemu-oblasti-po-koncu-druge-svetovne-vojne/

(7) https://komunistickizlocini.net/2020/06/26/oko-45-000-djece-podunavskih-nijemaca-naslo-se-u-titovim-logorima-majke-su-otpremljene-kao-ropkinje-u-rusiju/