Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenjem množic je pomemben dejavnik demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno vlado in ta nevidna vlada resnično obvladuje in vodi našo državo.
E. Bernays
Zadnjih nekaj mesecev poteka vroča debata glede programa RTV Slovenija in upravičenosti do prisilnega para- davka, ki ga moramo plačevati za njeno delovanje. V zadnjih dneh se je ta debata preselila iz raznih družabnih omrežij v Državni zbor saj je nov predlog za to, da se 5% tega denarja nameni drugim medijem, naletel na zelo hude odzive s strani opozicije.
Zdi se mi nujno, da se naštejejo vsi tisti najbolj problematični prijemi, pri katerih se RTV Slovenija kaže kot nekompetentna inštitucija za vlogo, ki naj bi jo imela kot nacionalna radio-televizija in osrednja nacionalna medijska hiša.
Pri tem bi seveda bil tiho, če bi šlo za privatno medijsko hišo (čeprav je tudi tam izrazita nagnjenost v določeno politično smer lahko problem, ko gre za male države ali v primeru, če se več večjih medijskih hiš usklajeno drži določene smeri, kajti v takem primeru se vpliv na politiko in odločanja tako zelo prevesi, da ne moremo več govoriti o normalni demokraciji. Danes to vidimo v skoraj vseh zahodnih državah, toda o tem kdaj drugič- v tem primeru se bom osredotočil predvsem na RTV Slovenija.)
Spodaj so izhodišča, našteta po točkah, po katerih bom pisal- morda bo za nekatere bralce zadostovalo že to, da jih naštejem in primaknem en sam kratek opis. Za večino bralcev pa bo najbrž potrebno še nekaj dodatne razlage in morda še kakšen link na pomembne tekste v povezavi z vsebino.
1. Muenzenbergov princip (50% politično jasno usmerjenih informacij, drugih 50% vseeno. To RTV Slovenija izvršuje preko prerazporeditev trajanja in bolj ali manj gledanih terminov.)
Willi Muenzenberg, ki so ga imenovali rdeči milijonar, je bil komunistični propagandist in medijski pomočnik sovjetske Internacionale za ustvarjanje komunizmu naklonjene medijske slike po državah, kjer je lahko ustanavljal svoje časopise in so bile v interesni sferi internacionalnih komunističnih sil. Pri tem je uporabljal taktiko, po kateri je dosegal navidezno »objektivnost« časopisov na način, da je 50% vseh novic moralo biti nagnjenih v »levo« (torej v smer komunizma in naklonjeno vsemu, kar je komunistično), drugih 50% pa je lahko bilo »karkoli«, celo delno nasprotno komunizmu, saj je s tem dosegel videz nepristranskosti. Tako se je vsakič lahko izognil obtožbam, da vodi medijsko usmerjeno propagando za komuniste, saj je vedno bilo najti v njegovih časopisih tudi druge in drugam usmerjene novice. S takim načinom je sčasoma pridobil veliko novih bralcev, hkrati pa je s tem »pral možgane« množicam skozi usmerjanje v določene teme in skozi določeno politično usmeritev.
RTV Slovenija pri svojem delu uporablja podobno shemo, pri čemer uporablja določeno politično usmeritev na način, da uporablja časovno bolj pomembne termine in več časa za levo usmerjene, socializmu in komunizmu naklonjene vsebine, manj pomembne termine pa za druge usmeritve ali druge vsebine na splošno. Tak način dela deluje na podoben način kot Muenzenbergovi časopisi.
2. Bernaysovi prijemi (elita preko propagande in njene manipulacije vzdržuje "nevidno vlado", ki organizira celotno družbo- gre za t.i. »globoko državo«, ki jo pri nas vodijo nekdnji politiki v spregi z mladimi nasledniki in različnimi povezavami v vseh pomembnejših državnih strukturah- od sodstva, policije, do obveščevalnih in drugih služb.)
Edward Bernays je bil nečak psihoanalitika Sigmunda Freuda. Pri svojem delu se je navezal na neposredno uporabo »psihologije množic« (to je bil tudi naslov ene od Freudovih knjig). Iskal je psihološke učinke, ki so sistematično učinkovali na večino ljudi. Pri svojih projektih je uporabljal znanja S. Freuda (ki mu je pri določenih rečeh tudi neposredno pomagal) in jih implementiral na način, da je s tem mobiliziral velike množice. V svojih velikih projektih, ki jih je pomagal uresničevat tako vladi kot tudi velikim zasebnim družbam, je uporabljal znanja manipuliranj, ki jih je delno popisal v svoji knjigi Propaganda. Tukaj prilagam link: https://www.voltairenet.org/IMG/pdf/Bernays_Propaganda_in_english_.pdf
RTV Slovenija pri svojem delu zlorablja velik del tega aparata predvsem za to, da je na voljo s svojimi javno plačanimi resursi tej "nevidni vladi", globoki državi. Zanje so organizirani in prilagojeni programi, zanje so urejeni urniki in načini poročanja, zanje so poudarjeni določeni deli programa, določeni pa umaknjeni, zmanjšani časovno in umaknjeni v termine, ki so najmanj gledani...
3. Eisensteinova montaža (+Kulešev efekt)- (montaža kot način manipulacij s čustvi in namerno usmerjenimi pomenskimi zvezami, ki bodisi namigujejo oziroma insinuirajo določena dejanja ali pa zamegljujejo in odvračajo gledalčevo pozornost).
Sergej Eisenstein je bil en prvih (poleg Leva Kuleševa), ki je neposredno za potrebe propagandnih filmov uporabljal montažo na različne načine. Pomembno je, da razumemo, da montaža pomeni, da lahko z rezanjem filma, rezanjem in prirejanjem določenih izjav, vrinjanjem drugih pomenov s tem, ko vrinemo drug prizor in opremljanjem slik z glasbo dobimo popolnoma nove vsebine. Tako lahko določeno novico spremenimo v svoje nasprotje, če le želimo. Prav tako z zaporedjem neke nevtralne slike in močno čustveno obarvane slike tudi nevtralno sliko napolnimo s čustvenim nabojem, ki smo ga videli na prejšnji sliki. Teh manipulacij se poslužujejo na RTV Slovenija na način, da se določene vsebine nenehno opremlja s čustveno pozitivnimi ali negativnimi naboji, odvisno od tega, kar si zaželijo naročniki…
Tudi organizacija samega dnevnega reda ali reda posameznih prispevkov ima medsebojno povezanost, ki se kaže v čustvovanju, kakršnega opisuje na najbolj abstraktni in primarni ravni Lev Kulešev- LINK http://www.filmska-sola.si/montaza/kulesev-efekt/
4. Nenehno, vsako uro programa, ne glede na to, če gre za otroške oddaje, informativni program ali zabavne oddaje, se na približno uravnane časovne intervale omenjajo naslednje stvari, ki so podane v različnih kontekstih, vendar vedno v odnosih, ki skušajo sprožati čustven odziv. Prav tako ni nujno, da so med sabo vsebinsko neposredno povezane, saj jih povezujemo s tem, da se pojavljajo kot neka vsebinska stalnica, čeprav mnogokra le v vzporednih strukturah- torej zelo redko kot glavna tema:
Jugoslavija, Tito, Srbija, Bosna, socializem, komunizem, revolucija, NOB, zvezda, multikulturna družba, marginalizacija in pritisk na različne skupine (LGBT, migranti, južnjaki, judje, črnci ipd), fašizem, rasizem, nacionalizem, smešenje slovenskih kulturnih in tradicionalnih vrednot, zanikovanje slovenstva kot legalne in legitimne kulture v Sloveniji, izbor filmov in dokumentarcev, ki podpirajo vseobvladujoči narativ postmodernizma, semi-socializma ali socializma, prevladujoče zgodovine kljub vedno bolj jasnim nasprotnim dokazom ipd).
Če boste zaporedno pogledali več oddaj na RTV Slovenija in boste skušali biti čimbolj pozorni na simbolne pomene posameznih izrečenih besed, prikazanih posnetkov ali simbolov (v slikah, besedah ipd), boste lahko opazili, da se nenehno ponavljajo zgoraj opisane besede (bodisi kot izgovorjene, bodisi kot napisane, bodisi kot slike ali posnetki, bodisi kot naslovi ali ozadja v studijih ali pa kot deli filmov ali filmi… Skratka, gre za nek nabor pozitivnih vrednostno obravnavanih vsebin, ki jih uredniki ali pa tudi sami novinarji vtkejo v program, da bi s tem dobili nenehno prisotnost določenih vsebinskih in vrednostnih nevro-lingvističnih sider (imenujejo jih sidra, ker se »zasidrajo« v spomin kot nekaj, kar imamo potem v našem spominu kot pozitivno /lahko tudi negativno/ čustveno obarvano informacijo).
5. Neporočanje o določenih temah (skoraj popolna odsotnost nekaterih političnih tem in strank, ki te teme odpirajo, odsotnost določenih pomembnih vsebin- npr. kaj se dogaja z 2. tirom, odločanje Ustavnega sodišča o referendumski zakonodaji ali o neizpolnjevanju predvolilne medijske zakonodaje, problemi različnih mnenj o političnih ali okoljskih temah, neporočanje o številu migrantov, o imenih in priimkih kriminalcev in morilcev- posebej še, če niso Slovenci, neporočanje o določenih dejavnostih vlade, komisij ipd).
Gre za neke vrste tabu- teme. Odtegnitev določenih relevantnih informacij, o katerih sicer lahko nekaj izvemo na primer na televizijah kakšne od sosednih držav, je ena od zadev, ki spadajo v kvoto »muenzenbergovske« doktrine, pri kateri nam informacije, ki so lahko celo splošno znane, preko nacionalne televizije NISO sporočene. Ker so mnogokrat sporočene preko drugih medijev, se potem lahko kakšen od komentatorjev ali kakšen »naključen« gost v studiu zmrduje nad tem, da gre za poročanje »rumenih medijev«.
Zelo pomembno je prav tako, da se kljub jasnemu ustavnemu določilu o uravnoteženosti poročanj o strankah v predvolilnih kampanjah RTV Slovenija vsakič znova neustavno odloča, da bo namenila določenim strankam manj, določenim strankam ali kandidatom pa več prostora. O tem teče že nekaj let debata izključno po internetnih straneh. Blaž Babič je na Ustavno sodišče vložil pritožbo, ki pa še do danes ni doživela svojega sodnega epiloga. Prav tako si Ustavno sodišče in Upravno sodišče podajata vlogo Vilija Kovačiča glede spremembe volilne zakonodaje, o čemer po RTV ne boste nikoli slišali nič.
V nadaljevanju bom govoril tudi o tem, da se NE poroča tudi o določenih vsebinah in o določenih ljudeh.
6. Nagnjenost k internacionalizmu (socialistično in liberalno razgrajevanje nacionalne podlage, ki je v bistvu osnova naše države in hkrati tudi te televizije- ki jo plačujemo, da bi bila »nacionalna«.)
Nenehno se v zabavnih oddajah ali pri oddaji »Kultura« ali pri kakšni od pogovornih oddaj ipd. skuša narediti vtis, da so določene novice ali informacije pomembne bolj, če imajo internacionalno potrjeno zaledje, čeprav so za naše razmere lahko povsem nerelevantne. Prav tako se daje tudi občutek, da so določene informacije o zadevah pri nas prišle iz tujine, četudi so bile v izhodišču sprožene s strani kakšnega slovenskega novinarja, kar se včasih zamolči (primer Zgaga…) Mnoge informacije, ki imajo ta »internacionalni« karakter, se obravnavajo kot že vnaprej bolj relevantne in za razliko od zgolj slovenskih veliko bolj »svetovljansko« usmerjene. Namerno oblikovanje mnenja o Sloveniji kot »zakotju«, »zaplankani« in »nepomembni«, »domačijski« provinci ima pomembno vlogo v oblikovanju naravnanosti do določenih novic.
Pri novicah imajo »veliko prioriteto« in so pospremljene z zainteresiranimi novinarkami, (ki poudarjeno kimajo in gestikulirajo v smislu »zelo nas zanima«) tiste novice, kjer so poudarjene naslednje reči: skrb za migrante, skrb za marginalne skupine, iskanje resnice glede domnevno koruptivnih posameznikov desnih strank (o levih se ne poroča ali se poroča skopo, brez čustvene prizadetosti), kjer je domnevno prišlo do »rasizma«, »homofobije«, »fašizma« in drugih dejanj, ki jih lahko označijo z besedami, ki jim lahko rečemo »sprožilke pretiranih čustvenih reakcij« (code words).
V vsaj 50% poročanja o Orbanu ali Madžarski prihaja npr. do tega, da se o čisto legalnem in demokratičnem predsedniku govori kot o »skrajno desnem«, da so njegove metode »vprašljive« ali »nedemokratične« in podobno, četudi so vse te spremembe sprejete v njihovem parlamentu in so usklajene z EU. Kadar se določene politične odločitve desnih politikov ne morejo uradno stigmatizirati kot »fašizem«, »diktatura« ipd, se v studio povabijo gostje ali pa se taka stigmatizacija dogaja skozi druge oddaje. Zelo pomembno je, da se vsebinsko podobne zadeve (stigmatizacija, močna vsebinska pristranost, uporaba »code words«, izraba delnih informacij ipd) »selijo« od oddaje do oddaje in s tem zajamejo večji krog ljudi, saj je pri takem pranju možganov nujna gradnja na sistematičnem zajemu večine- torej gre za statistično pomembno vlogo enosmernih informacij).
7. Nagnjenost v komunizem (popularizacija skrajnih marksističnih pogledov).
Verjetno samo še na Kitajski ali Severno Korejski televiziji lahko najdemo toliko namigov o tem, kako je revolucija nekaj zelo pozitivnega ali kako se pobalinsko govori o revoluciji kot nečem, kar je dejansko pripomoglo k temu, da smo Slovenci nekaj pridobili. Vse to je v popolnem nasprotju z jasnimi najdbami in zgodovinskimi dejstvi. Revolucija, o kateri se komajda govori res vsebinsko in strokovno relevantno z mednarodno priznanimi strokovnjaki (tu seveda Pirjevec in Repe s svojimi enostranskimi in neznanstvenimi deli odpadeta), je Slovencem prinesla predvsem raznarodovanje, obliko genocida nad velikim delom naroda, strahotne posledice v socialnih, psiholoških, ekonomskih in drugih oblikah. Prav tako se znotraj kulturnih in zabavnih programov mnogokrat (v skladu s »seljenjem« sistematično programiranih informacij) pojavljajo teze o nujnosti revolucije, o komunizmu kot nekem idealnem sistemu, o tem, kako nam je bilo v socializmu dobro ali boljše kot danes, o strahotnih razlikah v bogastvu ljudi (medtem ko obstajajo študije o tem, koliko višji BDP imamo in kako smo v samem vrhu glede Gini koeficient (tukaj še ena primerjava, ki nas postavlja med top 10 ekonomske enakosti: https://www.activesustainability.com/sustainable-development/top-countries-economic-equality/ )
8. Nagnjenost in podpora vsem subverzivnim delovanjem proti vsem desnim in nacionalno zavednim strankam (to si vidi v skoraj vsakem poročanju o strankah desne strani in navijanje za delovanje vsega, kar slabi desne stranke v Sloveniji).
Če opazujete novinarje/ke, kako se obnašajo do levih in desnih politikov, bose hitro lahko prišli do zaključka, da se večinoma leve politike ne sprašuje preveč trdo, ne skače se jim v besedo, ne začudijo se nad njihovimi še tako čudnimi odgovori… Za razliko od desnih politikov; tem se skoraj nikoli ne pusti povedati do konca, prekinja se jih sredi stavka, iščejo se najmanjši znaki, ki bi »utegnili« biti navezave na nelegalnosti ali vsaj moralno sporne zadeve. Prav tako se v komentarjih in z načinom poročanja (npr. uporaba »skrajno desno« za stranke, ki so bile izvoljene v parlament in imajo povsem legalen status v demokratičnih državah) skuša ustvarjati vtis, da so določeni ljudje ali določene stranke v resnici prepovedane, a so po nekakšnih čudežih prišle v parlament in seveda tam delujejo kot tujek ali kot paravojaške enote, ki so namenjene temu, da se bo kmalu izvedel preko njih državni udar in državljanska vojna.
9. Posebna sovražna nastrojenost do vseh desnih političnih akterjev v vseh intervjujih, soočenjih, poročanjih (prekinjanje sredi stavka, drugače oblikovan nagovor, že v vprašanju nakazani skrajni očitki, osebne diskreditacije ipd).
Že v prejšnji točki sem obravnaval način komunikacije z desnimi in levimi politiki, izpostavil bi pa še enkrat to, kako so obravnavani akterji, ki sploh niso v državnem zboru ali pa kako so obravnavane stranke, ki imajo jasen nacionalno usmerjen program. Namreč že v poročanju o tujih strankah s takimi programi ni nikoli izpuščena beseda »skrajno« ali pa vsaj »radikalno«. Škodoželjnost novinarjev/ark pri poročanju o tem, da so bodisi zasedli manj mest ali manj pomembne deleže, se skorajda vedno pozna v načinu poročanja. Prav tako se to pozna v načinu, kako oblikujejo informacije (npr. ta in ta skrajno desna stranka pa je zasedla LE dva sedeža v nacionalnem parlamentu… ali pa: ker je ta in ta »radikalno desna« stranka dobila predsednika komisije, je prišlo do nacionalnega škandala, saj je celo predsednik protestiral… ipd).
Skratka, dokler gre za stranke, ki so LEGALNE, je povsem odveč govoriti o »skrajnostih« ali o »radikalnih« oblikah politike. Skrajne so skupine islamistov, ki so izvedle kakšen napad npr., o teh pa skoraj vedno poročajo tako, da se sploh ne dotaknejo besede »islam« ali »skrajno«. Ob divjih protestih v Parizu so celo poročali o »jezni mladini«, čeprav je cel svet vedel, da so organizatorji in tudi protestniki bili migranti in so jih vodile skrajne islamske skupine.
10. Drobne diverzije pri postavitvi kamere, kontekstov, načinov kadriranja, izbora zaporedij oddaj in kadrov, zamenjave imen pod govorniki ali celo anonimizacija govorov iz DZ ter DS, ko imena izginejo po nekaj sekundah…
Veliko je tako imenovanih »drobnih diverzij«, s katerimi želijo izničiti določeno sporočilo. To se lahko naredi na res veliko načinov- od tega, da je nekdo v kadru manjši, ga snemajo bolj od daleč kot nekoga drugega, da je v kader zajet še nekdo drug, da se v kadru dogaja še nekaj poleg tega sporočanja, da je ozadje neurejeno ali se v ozadju dogaja druga zgodba ipd.. Prav tako se kamera v nekem pogovoru lahko sprehaja npr. po pleši nekoga, ki govori, lahko je v prvi plan postavljeno njegovo uho ali pa njegov nos, lahko se kamera izključi in med govorom nekoga kaže čudne geste nekoga tretjega ipd. Skratka, obstaja cela vrsta možnosti, kako le z izborom kota snemanja ali spreminjanja kamer v studiju povsem deplasiramo določenega govornika, četudi ta govori čudovito in relevantno postavlja svoje teme.
11. Ideologizacija otroških oddaj (vnašanje LGBT agende, rasne raznolikosti brez pravega vzroka, vpeljava drobnih političnih nagibov…)
Jutranji otroški program je nekaj bolj zanimivega, če ga uspemo analizirati, saj s sabo prinaša celo »mavrico« različnih tematskih sklopov, v katerih vidimo čisto vse indoktrinacijske prijeme globalne elite z njihovim vsiljevanjem različnih agend v prijemih čimmanjšega občutenja istovetnosti na podlagi naroda, spola, vere ali podobno. Pri tem ne umanjkajo »mavrice«, rasne razlike v pobarvanosti različnih akterjev, da bi se ustvarjal vtis normalnosti medrasne družbe v Sloveniji, kjer tega praktično ni, spolne enakosti oziroma celo spolne nevtralnosti, popolna odsotnost narodnega značaja, različni konflikti so pripeljani na minimum ali pa so potencirani v povsem nerealističnih situacijah ipd… Za risanke, otroške oddaje in podoben otroški program verjamem, da gre za posebej premišljene strukture, pri katerih se bojim, da bi morali napisati celo študijo, saj gre za najbolj občutljivi del populacije, pri katerem se tudi najbolj ponotranjijo razmerja med čustveno in razumsko reakcijo, kar je tudi osnova nevroprogramiranja.
12. Reklamni bloki in njihova sublimna sporočila (popularizacija vseh možnih postmodernističnih ideoloških tem- od multikulturalizma, LGBT ideoloških vsiljevanj "normalnosti" vseh možnih spolnih praks, vse do brez-narodne normalne postmoderne družbe).
Res je, da je reklam, ki bi bile narejene v Sloveniji in za slovenske naročnike, verjeno precej manj kot tujih. Je pa že samo dejstvo, da ima RTV Slo na voljo 100 milijonov letno za svoj program in pri tem vseeno med programom prodajajo »naš« medijski prostor zase, povsem neusklajeno z logiko javnega medijskega servisa. Kot bi npr. na državno financiranem UKC imeli na vsakih nekaj sob za bolnike in zdravniške ordinacije eno trgovinico, ki bi jo dajali v najem za prodajo kakšnih cunj…
Poleg vsega tega pa reklame, ki se vrtijo med programom naše nacionalke, sporočajo dodatna ideološka sporočila. In vsakdo, ki se vsaj malo ukvarja z razumevanjem ideološke indoktrinacije z multikulti, LGBT ideologijami, raznarodovalno politiko in liberalističnim razkrajanjem izročila prednikov v določenem kulturnem prostoru, razume, da gre za precej brutalno obliko bombardiranja z nevrolingvističnim in nevroikonskim programiranjem širše populacije.
13. Uvajanje trdega »L«, južnjaškega slenga in popačene "slovenštine" v zabavne oddaje, pri čemer ni zaznati, da bi se bistveno dvignil kakšen drug popačen način govora (npr. "angleška" slovenščina..)
Vedno večkrat in v vedno bolj jasno določenem kontekstu se pojavljajo igralci, pevci, vabljeni gostje, ki se v studiju pogovarjajo ali pojejo ali rapajo v pokvečeni »slovenštini« na način, da uporabljajo trdi L, mehki ć, stavčna struktura je srbska ali hrvaška, čeprav so besede slovenske, njihovi naglasi so podobni slovenščini, kakršno slišimo med priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se ne uspejo naučiti slovenskega jezika. Ta vidik preko uvajanja kontekstov, v katerih ti nastopajoči dajejo videz velikih zvezd, res »kul« frajerjev in jih pri tem voditeljice obožujejo ali voditelji obravnavajo z večjim spoštovanjem ter kažejo za to izredno zanimanje, postaja kulturni vzorec. Tak kulturni vzorec se seveda ne širi samo zaradi našega nacionalnega javnega servisa, temveč tudi po šolskih prostorih, kjer večino ali vsaj velik del populacije že tvorijo migranti druge ali tretje generacije, ki se nekako »ne uspejo naučiti slovenščine« navkljub temu, da so rojeni v Sloveniji, tukaj hodijo v vrtec in šole in tukaj živijo res velik del svojega mladostnega življenja. Skratka to, da se tak način komunikacije uvaja kot nek poseben trend, je po mojem skromnem mnenju še ena od drobnih subverzij narodne kulture v Sloveniji.
14. Zanimanje za določene kraje 1. del
Opažam, da se skoraj vsakodnevno v različnih oddajah (drsenje pomenskih subverzij) pojavljajo kakšna obvestila, lahko so samo kakšne zanimivosti ali pa resna poročila o tem, kaj se je dogajalo npr. v Srbiji, malo manj na Hrvaškem in v Bosni, veliko bolj redko pa na Kosovem ali Makedoniji. Pri tem se, za razliko od teh sporočil, res zelo redko najde kakšno sporočilo, kjer bi npr. poročali o kakšnih zanimivostih iz Slovaške, Češke, Madžarske ali Avstrije, Italije, morda še iz katere evropske države, ki nam je bodisi blizu zaradi nekdanje skupne Avstroogrske monarhije ali pa zaradi tega, ker smo danes vključeni v EU in bi bilo čisto normalno, da bi izvedeli še kaj o Nizozemski, Španiji, Portugalski ipd…
Skratka, po drugi strani so na primer kulturni dogodki, ki se dogajajo že v Mariboru ali bognedaj kje bolj oddaljeno in v manjših krajih, povsem odrinjeni od novic ali od bolj izčrpnega poročanja glede tega, kaj se je tam dogajalo.
Skratka, na prvi pogled je videti uravnovešeno, a če bi šli gledat bolj podrobno, bi imeli hitro občutek, da živimo še vedno v SFRJ in je normalno, da nam poročajo o tem, da je danes iztiril vlak nekje v Srbiji ali da je kakšna reka v Bosni prestopila bregove in imajo prekinjen promet…
15. Zanimanje za določene »kraje« 2.del
Kraje pomenijo seveda še en vidik, ki ga pokrivajo skrajno selektivno. Mislim seveda na to, da se določeni sumi finančnih malverzacij, ukradenih ali vsaj utajenih evrov takoj postavijo v prvi plan in se o njih lahko govori vsakodnevno in so temu posvečene »Tarče«, »Odmevi«, tedenski pregledi ipd, določeni sumi pa ostajajo povsem nedotaknjeni in se o njih ne poroča niti toliko, da bi lahko en povprečen državljan Slovenije sploh za tak sum izvedel od javne televizije, ki jo mora plačevati vsak mesec.
Pri tem naj povem, da je kompletna odsotnost raziskovalnih novinarjev po Sloveniji (imamo v bistvu le enega- to je Bojan Požar) že alarmantna. To namreč pomeni, da se v 30 letih samostojne Slovenije ni uspel formirati noben center moči, ki bi lahko imel svoje informatorje na način, da bi druge centre moči preko svojih raziskovalnih novinarjev vsaj delno izbezal iz njihovih lukenj, medtem ko si mažejo prste z marmelado.
Požar je morda edini, ki ni neposredno povezan z globoko državo, pri kateri pa raziskovalnih novinarjev sploh ne potrebujejo, saj imajo za ta namen dovolj agentov, ki novinarje kar pokličejo, ko gre policija z nalogom za preiskavo na dom kakšnega od politikov ali gospodarstvenikov, ki ne uboga neizvoljene šefe…
16. Delo, Dnevnik, Mladina- od RTV Slo dobijo OGROMNO denarja
Obstaja nekaj ljudi, ki vedo za ERAR- to je program na internetu, kjer dobite podatke o tem, koliko denarja dobi katera od inštitucij iz državnih proračunskih postavk. Če pogledate, koliko denarja nameni za Mladino, Delo in Dnevnik naša javna televizija, ki jo vsi plačujemo, lahko vidite, da se ogromen del njihovega financiranja lahko tam skoraj konča. Poskusite npr. narediti nek medij in se skušajte z njim prebiti do meje, ko ta postane rentabilen. Sam sem prisostvoval mnogim takim poskusom, zadnji med njimi je spletna ARrevija, ki deluje kot platforma povsem brez denarja (nekateri smo založili nekaj malega za zakup domene) in jasno vam bo takoj, kaj pomeni za neko tako skupino ljudi, če bi lahko od tega živeli ali vsaj dobili tak denar kot npr. ti trije mediji od ene same državne televizije, ki jo v bistvu plačujemo vsi skupaj. Tukaj je link na Mladino, tukaj na Delo in tukaj na Dnevnik.
Bi bilo kar v redu, vam rečem, če bi npr. take denarje dala RTV Slo npr. za ARrevijo…
Ampak problem tega še zdaleč ni rešen. Namreč obstaja kup drugih »obvozov«, preko katerih lahko dobite denar tako, da jih ERAR ne zazna. Ljudje ne morejo videti, na primer, če neka inštitucija (recimo RTV Slovenija) nakaže denar neki hrvaški firmi za svetovanje. Recimo, da gre za svetovanje glede trženja in urejanja tržnega prostora. RTV Slovenija nakaže nekemu podjetju npr. 200.000 eur in to podjetje dejansko izvede neke oblike izobraževanja, naredi neka poročila o delu, toda dejansko njihova vrednost ne presega 50.000 eurov. Nekdo, ki je posel »zrihtal«, gre do tega podjetja in pobere ostanek denarja, ki ostane kot razlika med realnimi stroški, plačilom davka in med tem, kar so dejansko naredili. Danes je kakšnih 100 tisoč res mala količina bankovcev in mislim, da jih na meji težko odkrijejo; ne potrebuješ velikega kovčka… niti ko gre za milijone.
17. Problem financiranja določenih ljudi
Ko smo pri Erarju, je zanimivo, da določene ljudi in njihovo financiranje popolnoma prikrijejo. Če greste gledat podatke o tem, kako je plačan npr. Marcel Štefančič, boste videli, da je plačan samo za letošnje leto. Prej ga ni nikjer. Oddajo vodi že kar nekaj let, sicer…
Zaposlen pa je na Mladini, kakor piše o tem https://7dni.pozareport.si/post/537227/kako-so-rtv-jevci-na-stroske-davkoplacevalcev-med-epidemijo-resili-proracunske-honorarje-sp-jevca-marcela-stefancica
RTV Slovenija ima nekaj čez 2200 zaposlenih in uradno 50 zunanjih sodelavcev. Za hec je treba pogledat, kako je z zaposlenimi na Italijanski televiziji… 11635 na okroglih 50 milijonov prebivalcev. Če bi imeli sorazmerno zaposlene v Sloveniji, bi jih moralo biti 465.. V Grčiji, ki ima okrog 9 milijonov prebivalcev, jih je zaposlenih 1600.
18. Neprimerno dražji servis od vseh primerljivih v Evropi.
To, kako veliko dražja in bolj zapravljiva je naša televizija od drugih primerljivih po Evropi, so pisali že cele članke in mislim, da bom tukaj to navedel le v toliko, da prikličemo to v zavest. Namreč ne gre le za znesek (čeravno je naš letni znesek skoraj primerljiv z angleškim 173 eur/leto), gre tudi za kvaliteto. Težko rečem, da bi lahko naše televizijske oddaje primerjali z BBCjevimi.
Italijanskih 90 eur na leto, Poljskih 63, slovaških 55eur, grških 36 eur so zneski, ki so bistveno drugačni od naših, kvaliteta pa, priznam, težko sodim… Morda dobimo kakšno informacijo o tem v komentarje tega članka…
19. Črna lista - seznam ljudi, ki imajo prepovedan dostop do RTVja. En primer je izpostavil Lado Ambrozic, ki je »pojamral« Bojanu Požarju, da ga ne more povabiti v svojo pogovorno oddajo, ker je na črni listi. Na RTV Slo ne boste videli npr. Toneta Krkoviča, težko bodo tja povabili Rada Pezdirja, Inga Paša...
O tem, kako je Lado Ambrožič priznal, da obstaja črni seznam ljudi, ki se jih naj ne vabi na RTV Slovenija je več TUKAJ. Vidimo lahko kot običajni gledalci, da so gostje v oddaje vabljeni na skoraj podoben način kot so bili v SFRJ na najvišjih položajih države vedno isti ljudje, le da so ti malo »rotirali« in krožili od ene do druge funkcije.
No, ko gre za politične komentatorje, jih lahko skoraj na prste ene roke naštejemo in vidimo, da leta in leta vabijo prav iste ljudi. Ravno tako rotirajo različni komentatorji ekonomskih situacij, pri čemer moram reči, da so nekateri že davno v penzijah ali pa so za njimi tako grozni škandali, da je prav neverjetno, da se nihče ne oglasi ob takih eklatantnih zdrsih (če so sploh zdrsi). Pomislite npr. na nekdanjega ministra Tajnikarja, ki se je v čirilici!!! podpisal na pogodbe o izvozu vozil v Rusijo preko neke srbske firme (mislim, po spominu, da je šlo za Genex, a se opravičujem, če se motim). To je takrat razkrila Mladina in dala fotko pogodbe z njegovim čiriličnim podpisom v objavo, pri tem pa so razkrili tudi to, da so bile provizije za ta posel tudi do 120%.
Skratka, ob njem in ob takih kot je npr. nekdanji minister Mencinger, ki je bil »dežurni« komentator kar nekaj časa, človek dobi občutek, da se od leta 1959 ni spremenilo še čisto nič na RTV Slovenija…
20. Zelo siromašen kadrovski nabor. Še RTV napovedovalke so verjetno nekatere iz casov bivše SFRJ, da ne govorimo o naboru urednic in vodij... Pomembna je ideološka primernost in ne strokovnost.
Tudi čisto na splošno bi človek pričakoval, da se v tako obilno plačanem javnem servisu, ki se znajde in svoj medijski prostor dodatna odproda skozi reklame, najdejo v tem programu res vrhunski kadri. Da se npr. ne bi moglo niti v sanjah zgoditi, da bi se npr. neka komentatorka ali voditeljica pijana opotekala in se bi ji od promilov jezik kotalil po svoje… Prav tako ne bi pričakoval, da bi morali en precejšen del programa dati v delo zunanjim izvajalcem, saj ga zaposleni očitno ne obvladajo ali pa se jim morda ne da… Pri nekaterih kadrih imamo občutek, da so dejansko tam od čistih začetkov televizije in se še danes niso upokojili, vodijo oddaje mirno naprej in se jim fučka za kvaliteto in tudi za to, kakšen je apetit gledalcev.. da ne govorim o kakšnih bolj trajnih psiholoških poškodbah, ki jih lahko dobimo ob takem programu.
21. Lista "svetih krav"- seznam ljudi o katerih se ne sme poročati praktično NIČ, kar bi se moralo (npr. Janković, sodniki npr. Masleša...)
Že prej sem omenil »črno listo«, zaradi katere nekateri ljudje preprosto ne morejo priti na vrsto za nič, kar bi imeli povedati. Če nekateri že nekako pridejo, ker po funkciji morajo, jih včasih malo odrežejo, včasih jih snemajo tako, da je videti vse skupaj kot burleska, včasih pa jih preprosto premaknejo v kakšen drug, zelo pozen termin, da jih lahko vidijo samo kakšni hudo nespečni upokojenci ali pa še polpijani mladostniki, ki so se pravkar vrnili iz diskoteke….
Toda obstaja tudi kup ljudi, o katerih se poroča le tisto (in seveda v rokavicah), kar je absolutno nujno, sicer pa se jih pusti popolnoma nedotaknjene ne oziraje se na to, kar so povzročili v javnem prostoru s svojimi ekscesnimi dejanji.
Premislimo le primer Jankovića. Župana mislim. Pomislite na to, kaj bi se dogajalo z nekom, ki bi vodil eno največjih državnih firm v Nemčiji in bi njegov sin dokazano bil privilegiran pri maturi, ker bi očka zrihtal? Ali resno mislite, da bi kadarkoli tak človek še lahko nekje v javnem prostoru dobil kakršno koli priložnost za kakršno koli funkcijo? Vprašanje je retorično, seveda.
Ampak pri nas se ta isti človek pojavi v vseh možnih najvišjih javnih funkcijah, četudi ga vmes ulovijo v mafijskih konverzacijah po telefonu, izsiljevanju ženske (zloraba uradnega položaja za katerikoli položaj v postelji), in ga preiskujejo, ker domnevno izsiljuje s pritiski na vseh možnih koncih in krajih kot župan in vplivnež, da o zadnjih projektih, s katerimi je hotel reči Ljubljančanom »jedite svoja govna«, ne govorim…
O tem, da je bil novembra 2018 štrajk javne uprave v Mestni občini Ljubljana, da je odstopil direktor mestne uprave, da je bila podana ovadba (LINK NA OVADBO), ker gre za sum "uvoza volilcev" tik pred volitvami na lokalni ravni, seveda RTV Slo molči kot grob oziroma poroča tako, da nobenemu normalnemu volilcu ni bilo niti jasno, zakaj bi sploh naj bil ta štrajk, zakaj naj bi odstopil dirketor javne uprave in kakšno vezo ima to z volitvami...
22. Civilna družba in problemi mega projektov: pri avtocestnem projektu še danes poteka hud boj glede tras, ki bi naj bile načrtovane preko najboljših kmetijskih zemljišč po Savinjski dolini, del trase naj bi šel čez strahotno problematičen teren nekdanjih rudnikov pri Velenju, kjer se teren vdira! Obstaja močna civilna iniciativa (o tem je bilo nekaj napisanega v Arreviji), a na RTV Slo tega ne boste videli.
Prav tako o problematiki Evropske direktive glede habitatov ob reki Glinščici ne boste slišali od RTV Slovenija nič, čeprav tam teče trasa 2. tira, ki je že iz finančnega vidika en od večjih projektov zadnjih let v Sloveniji.
Mimogrede, tudi zakon o civilnih iniciativah glede prostorske problematike, ki je zdaj v postopku, niso na RTV Slovenija niti povohali, čeprav bi bila po mnenju mnogih strokovnjakov iz področja arhitekture in urbanizma potrebna in nujna javna debata!
23. Zgodovinske teme in problem arhiva ter izbora oddaj
Zgodovinske teme na RTV Slovenija so skoraj vedno tako organizirane, da se tam znajdejo vedno isti akterji in sicer v razmerju 60% za zgodovinarje, ki zastopajo stališča, kakršna najdemo v osnovnošolskih učbenikih iz leta 1968 za 6 r. osnovne šole in okrog 40% za zgodovinarje, ki zastopajo učbenike iz faksov iz leta 1993, ko so začeli odkrivati problematične vidike učbenikov iz 1968.
Tudi zgodovinski dokumentarci so vedno le tisti, ki zastopajo eno samo branje zgodovine, kakršno se je vzpostavilo nekako takoj po Nueremberških procesih, čeprav je danes že kar nekaj zgodovinarjev, ki imajo vsaj drugačna mnenja, če ne celo diametralno nasprotna temu, kar je mitologija "zaveznikov" skušala postaviti kot edini temelj pri ozgodovinjanju Resnice 20. stoletja. Spet določenih tem skoraj ne odpirajo (pomislite na to, kolikokrat ste poslušali karkoli relevantnega o tem, kaj in kdo so bili pripadniki TIGRa? Ali pa: kdo ve, da je bil v Slovenskem narodnem domu v Trstu hkrati tudi Hotel Balkan, kamor so se mnogokrat skrili kakšni ljudje, ki so delali po takratnem Trstu zelo vprašljive stvari...? No, o tem govorim.
Dostop do arhiva javne RTV je bil nekaj časa dokaj preprost. Moramo namreč vedeti, da je veliko ljudi, ki uporablja ta arhiv, starejših, neveščih raznih računalniških spretnosti in imajo lahko velike težave pri vstopanju v oddaje, ki bi si jih radi ogledali naknadno.
Pri tem jim RTV Slovenija izdatno nagaja, saj so dostopnost arhiva precej zakomplicirali, nekatere oddaje pa so celo take, da jih tudi na arhivu ne boš več našel...
Že sama registracija v arhiv je za marsikoga tudi nek postopek, ki se ga bojijo, saj bi naj v obrazec vpisoval tudi svoje osebne podatke in ljudje, prestrašeni od časov komunizma, imajo težave pri takem vpisu...
23. Koliko nas je sploh Slovencev?
RTV Slovenija kot javna medijska hiša bi morala nujno novinarsko preizpraševati in delno torej "gledati pod prste" inštitucijam, ki so zadolžene za nacionalno pomembne reči.
Ustavno sodišče, zakonitost sojenj, pregled nad razmerji med Upravnim in Ustavnim sodiščem, spremljanje tega, kaj se dogaja z neustavnostmi določenih zakonov ipd.
Med drugim tudi to, da nas Slovence sploh ne štejejo več že veliko časa. Da se štetje sploh ne izvaja v naravi, temveč le preko prijav in vnosa v računalniške sisteme na upravnih enotah...
Skratka, nihče ne ve več, če smo Slovenci še sploh toliko številni, da tvorimo konstitutivni del naroda, ki daje tej državi ime Slovenija...
Ste kdaj slišali kakšno besedo o tem na RTV Slovenija?
Skratka, nisem za popolno rušenje RTV do temeljev, ker mi je malo žal že zgrajene (sicer res neizrazite, da ne rečem grde) arhitekture. Sem pa za izredno rigorozno čiščenje tega Avgijevega hleva in popolnoma na novo postavljeno debato o tem, kakšno javno medijsko hišo si Slovenci želimo in kako jo bomo plačevali. Vsekakor pa vse zgornje točke pri debati vsaj upoštevajmo, prosim.
