V prejšnjih delih eseja o Jugoslaviji je bilo govora o sistematičnih kršitvah osnovnih človekovih pravic pod komunističnim režimom v Jugoslaviji. In prav je, da ideologe in največje zločince v naši zgodovini prikažemo v besedi in sliki. Da ostanejo za večnost zaznamovani in da se nikoli ne pozabi milijonov ljudi, ki so zaradi njihove sle po oblasti in želje po prelivanju krvi umrli, trpeli in imeli uničena življenja.

Dejstvo je, da so bili komunistični voditelji veliki manipulatorji, in da so s svojimi lažmi in dejanji grobo posegli v zgodovino in kulturo Slovenskega naroda.

Tipični primer manipulacije s pojmom »proti-fašizem« (oziroma »antifašizem«) je označitev peterokrake zvezde, ki je bila partizansko znamenje«, za »antifašistični« simbol, čeprav tega simbola niso uporabljali zahodni zavezniki, ki niso bili nič manjši protifašisti od sovjetskih in drugih komunistov, ki so edini uporabljali rdečo zvezdo.  Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945-1990 je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti.

V ta namen je bil sproduciran mit o »NOB«, za katerega promocijo je bilo porabljeno ogromno davkoplačevalskega denarja. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih, na prireditvah in v vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da vcepi v glave ljudi prepričanje, da je Zveza komunistov upravičena do oblasti in da svobodne volitve niso potrebne.
Izza današnjega ponavljanja te pravljice in gojenja mita o »NOB« pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima, njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast ter zločinov, ki so bili pri tem storjeni, ker je to v interesu postkomunistične levice, katere politična moč v veliki meri temelji na javnem mnenju, ki verjame v »NOB« ter na podedovanem medijskem in finančnem monopolu nekdanje Partije, katere pravne naslednice so stranke te politične opcije. Zato je še bolj pomembno, da ljudem odpremo oči in imenujemo zločince.

Začnimo kar z vrhovnim zločincem in ideologom komunizma v Jugoslaviji Josipom Brozom TITOM Predvsem je nedopustno, da v 21. stoletju živijo ljudje, ki častijo enega največjih klavcev v zgodovini človeštva, in povezujejo našo sedanjost s tem zločincem.

Nedopustno je, da se na hribih po Sloveniji bohotijo napisi, ki jih seveda skrbno negujejo »zagovorniki vrednot NOB«, stari UDBOVSKI sodelavci in skrajni levičarji, kar je skrajno žaljivo za vse žrtve, ki so jih po nalogu tega ideologa povzročili komunistični klavci po celotnem področju bivše Jugoslavije.

Skrajno nedopustno in žaljivo za slovenski narod je, da se po nekaterih mestih po Sloveniji še vedno v posmeh vsem žrtvam komunizma bohotijo kipi in skulpture, ki predstavljajo tega klavca balkanskih in evropskih narodov.

Priznan psihoanalitik iz ZDA je o Titu napisal zanimivo tezo: »Tito je bil serijski morilec  sodobnega časa, je super zvezdnik častilcev komunizma in čista  poosebljenost dveh največjih zahodnih fascinacij: krvi in smrti.« Takšni ljudje so fascinantni ne glede na to, kako odvratna se nam lahko zdijo njihova dejanja. Tito je bil  Serijski morilec. Normalen psihopat patološke matere z veliko obsedenostjo po denarju, slavi in krvi.

Josip Broz -TITO je v resnici bil okoreli stalinist, katerega MIT se je začel leta 1943 v mestu Jajce v Bosni in Hercegovini, ko je manjšina delegatov na zasedanju AVNOJA imenovala Tita za dosmrtnega voditelja države Jugoslavije. Od tega dne dalje so vse partizanske enote na področju celotne Jugoslavije dobile navodilo, da se ne prepeva več pesmi mrtvim herojem partizanom, temveč samo in izključno Titu.

Šele po njegovi smrti in z osamosvojitvijo Slovenije in ostalih držav na področju Jugoslavije smo začeli dobivati resnične informacije o tem človeku, ki se ga je 45 let slavilo bolj kot Boga.

Tako smo izvedeli, da je v predvojnih letih v Rusiji ovajal svoje sodelavce in tovariše, ki so kasneje izginili v stalinističnih čistkah, po ocenah strokovnjakov in zgodovinarjev, je zaradi njegovih ovadb bilo ubitih od 90 do 100 komunistov. Sodeloval je v revolucionarnem boju v Španski državljanski vojni, kjer so komunisti počeli strašne zločine, čeprav je zanikal udeležbo, se je kasneje izkazalo, da je aktivno sodeloval v bojih in počel zločine nad človeštvom.

In sicer je deloval v komunističnih terorističnih celicah v okolici Barcelone. Ni bil poveljnik ali komandant kake čete. Bil je posebni sodelavec po navodilih katerega so se izvajali izven sodni poboji. Njegov vloga v povojnih izvensodnih pobojih na področju Jugoslavije se prikriva. Dejstvo pa je, da je on ukazal te poboje, da jih je v večini slovenskih krajev, ki jih je »naključno obiskoval« prav v mesecu maju in juniju, ko se je večina teh pobojev zgodila, tudi osebno nadzoroval. (1)

Edvard Kardelj- KRIŠTOF, učitelj in pisatelj, narodni heroj. Glavni ideolog samoupravnega socializma v Jugoslaviji, s katerim je popolnoma uničil gospodarstvo Jugoslavije in glavni krivec za izgubo Istrskega polotoka, ki ga je samovoljno predal republiki Hrvaški. Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli.

Edvard Kardelj je avgusta 1941 (Delo, št. 2) v članku Za osvobodilno fronto slovenskega naroda zapisal: »... neizmerna ljubezen slovenskega ljudstva do bratske družine sovjetskih narodov, do Rdeče armade in do velikega Stalina, čigar genialna misel je vodila milijone sovjetskega ljudstva od uspeha do uspeha, od zmage do zmage.« In dva stavka naprej: »Slovensko ljudstvo se danes s studom in grenkobo spominja gnusnih klevet in laži proti Sovjetski zvezi, ki jih je še pred nekaj meseci širilo časopisje naše reakcionarne gospode ...«

Komunisti so si torej že na samem začetku prilastili termin »slovensko ljudstvo« in se podpisovali z njim.

Konec avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Delu objavil članek Za osvobodilno fronto slovenskega naroda, v katerem lahko beremo, da Komunistična partija »kot najmočnejša politična sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem.« Kardelj je torej razglasil KPS za »najmočnejšo silo slovenskega naroda«.

15. avgusta 1941  je Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem - Vitezom v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Eden glavnih ideologov povojnih pobojev na področju Slovenije.  (2)

Boris KIDRIČ, politik, partizan, narodni heroj, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Senca Edvarda Kardelja.

Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah in čiščenju političnih nasprotnikov v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še kje.

Spomnimo se samo Kardeljeve depeše o »prepočasnem čiščenju«. Postal je zvezni minister za industrijo in eden izmed »najzaslužnejših« ljudi za industrializacijo Jugoslavije, tako imenovano prvo petletko. (3)

Zdenka ARMIĆ KIDRIČ, sovjetska obveščevalka, neslovenska voditeljica teroristične organizacije VOS, ki je med vojno pobijala zavedne Slovence in aktivno sodelovala povojnih pobojih v Kočevskem Rogu. Njena sla po krvi je bila tolikšna, da so komunisti od njenega moža BORISA KIDRIČA zahtevali, da jo umakne. (4)

Miha Marinko-POLDE, organizator NOB na Štajerskem in Dolenjskem ter prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POS. Častni občan mesta Ljubljana in Kamnik. (5)

Franc Leskovšek- LUKA, od 1942 član Izvršnega odbora OF in Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije; udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in bil izvoljen v Predsedstvo SNOO/SNOS, pa tudi AVNOJ-a. (6)

Aleš Bebler -PRIMOŽ TRATNIK ali ANTON HARTMAN,  slovenski španski borec, partizan Ob začetku vojne 6. april 1941 so člani Komunistične partije ustanovili v Ljubljani operativno komisijo, v kateri je bil Bebler vojaški izvedenec. Glavna naloga komisije je bila priprava tehnike za sabotažne akcije na raznih prometnih cestah in železnicah. Skupaj s svojimi sodelavci je  načrtoval razne partizanske operacije v okviru OF. Ko je bilo junija 1941 ustanovljeno Vrhovno poveljstvo partizanskih čet, je bil imenovan za načelnika štaba oz. namestnika poveljnika. V Ljubljanski pokrajini je kot namestnik poveljnika formiral III. grupo odredov. (7)

Boris Kraigher- JANEZ, slovenski komunist, partizan, politični komisar, prvoborec. Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS.

Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer je bil izvoljen v plenum OF ter v slovensko delegacijo Avnoj-a. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. (8)

Vida Tomšič, slovenska predvojna komunistka, prvoborka, partizanka, februarja 1944 izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet. Nekaj časa je urejala časopis Ljudska pravica in opravljala organizacijske naloge v Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Po prehodu v Jugoslavijo so jo odpravili v Slovenijo, kjer je bila izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) in opravljala različne medvojne politične dejavnosti, zlasti med ženskami (AFŽ). 5. maja 1945 je bila v Narodni vladi Slovenije (Ajdovska vlada) imenovana za ministrico za socialno politiko (9)

Ivan Maček- MATIJA, slovenski partizan, general, politični komisar, prvoborec. 1942 je bil imenovan za političnega komisarja Glavnega štaba NOV in POS. Sredi maja leta 1942 je s štabom odšel na osvobojeno ozemlje. Oktobra 1942 je bil imenovan za komandanta Glavnega štaba NOV in POS (ter Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije) in vodil protiofenzivo proti beli gardi. Konec leta 1942 je sodeloval tudi v bojih na Hrvaškem v četrti sovražni ofenzivi. Julija leta 1943 je dolžnosti komandanta glavnega štaba predal Francu Rozmanu. Od takrat naprej je nastopal kot član Politbiroja CK KPS in se je ukvarjal izključno s političnim delom. Na kočevskem zboru oktobra leta 1943 je bil izbran za člana Slovenskega narodno osvobodilnega odbora (od 1944 SNOS) in AVNOJ, septembra 1944 še v IOOF. Spomladi 1944 je odšel v Vrhovni štab NOV in POJ in doživel nemški desant na Drvar. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel dolžnosti načelnika OZNE za Slovenijo, kar je ostal do začetka leta 1946, ko je za nekaj mesecev (marec-junij) prevzel notranje ministrstvo. Eden glavnih organizatorjev povojnih pobojev na terenu. (10)

Franc Rozman- STANE, slovenski španski borec, partizan, general in narodni heroj  je postal vojaški inštruktor pri Glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Moral je postaviti na noge Štajerski partizanski bataljon (Druga grupa odredov, IV. operativna cona). Združili bi ga iz partizanskih čet (Revirske in Savinjske čete), ki so delovale na Štajerskem že jeseni 1941. 20. septembra je prišel v tabor Radomeljske in Mokriške čete v gozdu pri Sostrem pri Ljubljani. V začetku oktobra je prišel v tabor Savinjske in Revirske čete na Dobrovljah nad Braslovčami. S četama je šel preko Savinje na Grmado nad Šoštanjem, kamor je prišla tudi Pohorska četa. Tu je formiral I. Štajerski bataljon. Med 7. in 8. oktobrom je vodil I. Štajerski bataljon pri napadu na Šoštanj in kasneje 25. oktobra v bitki na Čreti. Nemci so se ga neprestano želeli znebiti in so mu postavili več zased. 28. oktobra je vodil I. Štajerski bataljon iz Griž pri Celju na Kozjansko na »brežiški pohod«, ki naj bi preprečil Nemcem izseljevanje Slovencev v Posavju. Zaradi snega in nemškega pritiska se je bataljon 7. novembra zjutraj vrnil v Griže. Tu je bataljon razdelil na več skupin za prezimovanje, sam pa odšel v Ljubljano, kjer je Glavno poveljsko slovenskih partizanskih čet odobrilo njegovo delo in ga poslalo na Dolenjsko, da tam organizira II. Štajerski bataljon, ki naj bi okrepil partizansko vojsko na Štajerskem.

Spomladi 1942 je Franc Rozman postal poveljnik slovenske 1. štajerske partizanske brigade, ustanovljene 5. aprila 1942 na Kremenjaku na Dolenjskem[4], in je štela več kot 300 borcev. Po svoji organizacijski sestavi, sposobnosti borcev in bojni moči je bila tedaj najmočnejša slovenska partizanska enota. Pozneje je bila brigade reorganizirana v Drugo grupo odredov, kateri je poveljeval Rozman. Pozneje je bil še poveljnik 4. operativne cone. (11)

Mitja Ribičič, partizan, komunist je oktobra 1941 postal član KPS, delal je v Centralni tehniki KPS, 1942 pa je vodil ljubljanske ilegalne tiskarne. Vsa njegova družina je bila hudo preganjana in po zaporih, mama in sestra sta bili mučeni in nato v zloglasnem ženskem zaporu pri Benetkah. Junija 1942 je šel k partizanom na Štajerskem, kjer je prav tako organiziral ilegalne tiskarne. Konec leta 1942 je bil sekretar Moravško-litijskega okrožja, nato do junija 1943 politkomisar Kamniško-savinjskega odreda, od juija? 1943 komisar Šlandrove brigade, od septembra 1943 komisar IV. operativne cone, od marca do maja 1944 na partijskem tečaju CK KPS, nato pa komisar Koroške grupe odredov. Od novembra 1944 do aprila 1945 se je šolal na višji vojaški (politični?) šoli (akademiji Dzeržinskega?) v Moskvi. Po osvoboditvi je delal v OZNA in UDV za Slovenijo kot pomočnik načelnika OZNE in od 1947 kot pomočnik notranjega ministra (sodeloval je pri pripravi insceniranih političnih procesov po stalinističnem vzoru) in ideolog komunističnih koncentracijskih taborišč v Sloveniji in Jugoslaviji. (12)

Stane Semič-DAKI, slovenski partizanski častnik, španski borec, glavni požigalec vasi v Suhi Krajini. Zaradi teh dejanj je postal prvi narodni heroj v Sloveniji.

Vsi ti ljudje in njihovi nasledniki, SERGEJ KRAIGHER, ALBERT JAKOPIČ, FRANCE POPIT, STANE DOLANC, ANDREJ MARINC, FRANC ŠETINC, JOŽE SMOLE  in MILAN KUČAN, so sodelovali pri zločinskem podvigu imenovanem NARODNOOSVOBODILNI BOJ bodisi neposredno ali posredno, pri prikrivanju masovnih pobojev in prikrivanju morišč pobitih političnih nasprotnikov. Zgoraj našteti so s svojimi pomagači aktivno sodelovali pri zločinih nad človeštvom, medtem ko so ostali, čeprav so vedeli za obseg teh zločinov le te prikrivali in s tem storili krivico in zločin nad slovenskim narodom.

V času, ko jasno vidimo, kako se duh totalitarizma znova oživlja in z novo močjo vrača v našo prelepo domovino, se naši oblastniki, (in mogoče celo kdo iz naših vrst) bojijo označiti komunizem za zločinski sistem in še bolje- za KRIMINALNO IDEOLOGIJO, ki jo je potrebno prepovedati z zakonom.

Najmanj, kar bi bilo potrebno nujno storiti, je vsaj simbolno sprovesti sodni proces proti komunizmu in ga kot sistem obsoditi ter se od njegovih metod in njegovih grozljivih posledic ograditi. Največje zločine komunizma proti človeštvu pa bi bilo nujno potrebno tudi obravnavati v osnovnih šolah in srednjih šolah pri zgodovini, kar se trenutno dogaja le res v minimalni meri (ali pa se celo ne dogaja, kjer se učitelji odločajo izpustiti določene vsebine).

Nujno potrebno se je zavedati, da je Jugoslavija bila nedemokratična zveza okupiranih držav, ki jo je vodila nelegitimna skupina kriminalcev, ki so uvedli diktatorski režim na podlagi gole sile in ustrahovanja ljudstva, in ki so prišli na oblast na nelegitimen način, z nemoralnimi sredstvi in množičnim pobijanjem (večinoma po vojni neoboroženih) nasprotnikov, ki so bili vrnjeni iz Avstrije kot vojaški ujetniki. Gre torej še za dodatno kršenje Ženevske konvencije o pravicah vojnih ujetnikov.

Zato so v boju s komunistično pošastjo dovoljena vsa legitimna sredstva. Potrebno je na vsakem koraku z vsemi legitimnimi sredstvi razkrinkavati in napadati vse, kar je komunistično, "samoupravno", jugoslovansko, vse kar je povezano s komunistično idejo, ki ji je vrojen leninizem oziroma stalinizem in potrebno je enkrat za vselej dokazati tem "kaviar komunistom", da so vsa njihova dejanja v nasprotju z interesi slovenskega naroda.

Treba je z vsemi legitimnimi sredstvi napadati JLA, in vse tiste, ki ji dajejo pravico braniti jugoslovansko idejo, ker JLA nikoli ni bila slovenska vojska (niti vojska dejanskega ljudstva jugoslovanskih narodov), ker je bila okupatorska in protiljudska. Upirati se je potrebno vsaki idejo o "bratstvu in enotnosti", upirati se je potrebno ideji o oživljanju tega jugoslovanskega nestvora, tega pokopališča slovenskega naroda. 

(1) http://www.politikis.si/2009/11/intervju-pero-simic-avtor-knjige-tito-skrivnost-stoletja/

(2) Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, samozaložba, 1996

(3) https://www.casnik.si/umrl-je-tovaris-boris-kidric-60-let-kasneje/

(4) http://www.zupnija-selnica.si/sl/dogodki/551/konec-vojne-ideolosko-zlorabljajo/

(5) https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_Marinko

(6) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Leskošek

(7) https://sl.wikipedia.org/wiki/Aleš_Bebler

(8) https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Kraigher

(9) https://sl.wikipedia.org/wiki/Vida_Tomšič

(10) https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Maček

(11) https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman_-_Stane

(12) https://sl.wikipedia.org/wiki/Mitja_Ribičič