13. maja je bila na Mali gori pri Ribnici državna proslava ob 80. obletnici dejansko prvega upora proti zasedbi Slovenije s strani Nemčije in njenih zaveznic oziroma Italije.
Ker očitno prihaja do temeljite cenzure glede omembe TIGRa v slovenskem prostoru tako na ravni zgodovinske stroke, na ravni medijskega poročanja in na ravni širše družbene razprave, v kateri bi se morali soočiti z dejstvi glede vloge organizacije TIGR, v Arreviji objavljamo vse tri govore, ki so jih imeli: Vitomir Gros, Vili Kovačič in Borut Rutar.
Jasno je, da komunistični nasledniki ne želijo priznati, da so bili v času tega boja TIGRovcev na Mali gori pri Ribnici še zavezniki nacional-socialistične Nemčije. Prav tako je jasno, da v skladu s tradicijo njihove diktature ne želijo imeti nobene konkurence pri organizaciji narodno osvobodilnega boja, ki so ga seveda imeli predvsem za paravan, za katerim so dejansko izvajali revolucijo. In jasno je navsezadnje, da je ta njihov »narodno-osvobodilni« boj dejansko bil predvsem boj za oblast in še ta velikokrat izbojevan le v tistem delu, kjer jim je preko terorja, pobojev in inštaliranja svojih kadrov v vse inštitucije uspelo ozgodoviniti tiste laži ali polresnice, ki so njim prinašale privilegije in moč. In jim jih še.
Opozoril bi tudi na to, da smo v Arreviji objavljali razprave o odnosu do fašizma, da smo v teh razpravah pokazali tudi širšo sliko, skozi katero šele iz današnje perspektive lahko prosevajo resnice o boju med levimi in desnimi, v katerih oboji kar tekmujejo med sabo, kdo bo večji in bolj temeljit »antifašist«, kakor bi se ne zavedali tega, da se je v času sovjetsko podprtih serijskih pučev po Evropi ob koncu 1. sv. vojne dogajalo nekaj podobnega današnjemu dogajanju; ustvarjali so se namreč pogoji za raznarodovanje in univerzalizacijo lažnega humanizma na temelju komunističnih idej, v katerem izgubljajo svojo lastno suverenost predvsem avtohtoni narodi. (In v tem delu je bil fašizem šele reakcija na prav to komunistično raznarodovanje in iskanje možnosti razkroja nacionalnih držav).
Toda v duhu evropske tradicije, ki želi izpostavljati resnico pred vsa druga možna propagandna sredstva, smo v Arreviji prepričani v svobodno besedo, na podlagi katere lahko sploh prihaja do novih uvidov in do bolj relevantnih interpretacij zgodovine, ki so bližje resnici.
Kajti le s tem se ustvarijo pogoji, ob katerih se lahko srečamo z realnostjo in se v odnosu z njo lahko pripravimo na vse, kar bi sicer ogrožalo naše sobivanje, naša življenja in preživetje slovenskega naroda.
V tem kontekstu se nam zdi nujno, da ob splošnem molku o tem dogodku objavimo vse tri govore iz proslave na Mali gori in upamo, da se bo v tej luči sploh lahko še odprla tudi širša razprava o vlogi TIGRa, vlogi slovenskih domoljubov in slovenskih borcev za jezik, kulturo in samobitnost.
Fotografija maše pred proslavo.
foto: arhiv Vili Kovačič
Nov državni praznik trn v peti Tigra Primorske
Vili Kovačič
Ob vrhuncu letošnjih aprilskih in majskih praznovanj ne moremo mimo 9 maja v Ljubljani in pred tem državne proslave 27 aprila, ki je bila na pravem mestu vendar na napačen datum. Kajti pravi dan upora je 13 maj, to je dan ki smo ga skupaj s stranko SNS predlagali za državni praznik. Pri tem so se kot največji nasprotniki praznika poleg vodstva ZBNOV žal izkazali prav primorski Tigrovci, ki so v okviru proslave 9 maja celo zagrozili da bodo zakonski predlog sodno izpodbijali. Za preprečitev praznika pa si izmišljajo vse mogoče hipoteze. Izdajstvo na Mali gori povezujejo s kolaboracijo, kar pomeni, da je bil Danilo Zelen – vojaški poveljnik Tigra, žrtev domobranstva o katerem tedaj ni bilo nikjer ne duha ne sluha. Očitno gre za popolno zmedenost in morda celo za gensko prizadetost v dojemanju časa! V resnici pa gre za obupno in obupano agresivnost, ki jo poraja strah pred tigrovim pomenom za zgodovino upora na slovenskem. O partijskem izdajstvu tigrovske trojke, ki ga ni več mogoče zanikati, pa molčijo.
V ta kontekst sodi tudi to, da je sedanja opozicija + ZB NOB + TIGR Primorske + politično ustrahovani in (pod)kupljeni DESUS, v Državnem zboru za 1 glas preprečila sprejem zakona o novem državnem prazniku 13 maj.
Glede državne proslave na Mali gori pa režimski Tigrovci proslavi zamerijo prav to, kar je bilo za TIGR značilno - pluralnost. Da je bila proslava pluralna, kot je bil nekoč TIGR. Imela pa je eno samo napako, datum resnično ni bil pravi ! Pravi datum za proslavljanje začetka upora je v vseh pogledih prav današnji dan, to je 13 maj. Zato ni nič narobe da na Malo goro s strani države niso bili vabljeni vodilni predstavniki, katerih sedanji in pretekli predstavniki, so TIGR zaničevali in uničevali, dokler ga niso sami prevzeli.
Društvo Tigr Primorske ima očitno drugo nalogo, nalogo TIGR skrivati, ne pa ga promovirati. Velika novost pa je seveda škandal v Ljubljani, ko analfabet Janković, vsej slovenski javnosti navkljub uprizarja jugo nostalgični pohod po mestu in Slovencem predava o slovenski zgodovini. Zato je še toliko bolj pomembno, da na novem prazniku vztrajamo, dokler prej ali slej ne bo državni praznik sprejet.
Društvo Slovenski TIGR 13 maj ima argumente in dovolj gradiva, da bomo razblinili meglo oziroma zapolnili zgodovinsko praznino pod imenom TIGR, ki tako buri duhove, da je celo v diplomskih nalogah zgodovinarjev beseda TIGR na Univerzi prepovedana. Zato z veseljem pričakujemo sodni epilog s katerim nam grozijo in ga napovedujejo. To bo proces za pravico in resnico. Tigr si zasluži resnico, pa tudi pravico. Naše zgodovinopisje pa se bo prisiljeno soočiti z dokončnim razkritjem, da je bil TIGR prvi in je bil daleč pred današnjimi ljubitelji preteklih in novih totalitarizmov, ki so se med seboj spajdašili za delitev Evrope.
Verz na spominski plošči vojaškemu poveljniku Tigra Danilu Zelenu pove vse: Ti šel si med prvimi v boj, ko narod ni videl izhoda in mnogim bila je še tuja beseda svoboda ! Tu ni kaj dosti govoriti, saj pesem pove vse.
Prej ali slej bo proglašen nov praznik 13 maj, tedaj bomo lahko zares veseli. S tem bo poravnan 30 letni zgodovinski dolg. Res bedno pa je, da se danes TIGR-Primorske sramuje svojega lastnega imena in nastopa proti prazniku. Glede ZB NOB pa itak vemo, da jih TIGR moti, ker se z njim razbija mit, da so bili komunisti v odporu prvi, čeprav so prav oni skupaj z nacisti družno praznovali 1 maj medtem ko so Tigrovci na Mali gori zbirali orožje in denar za upor in je vojaški poveljnik Tigra Danilo Zelen v smrtnem boju s fašisti izgubil življenje, Ferdo Kravanja je bil težko ranjen, Majnik pa je uspel pobegniti. A tudi druga, oba preživela Tigrovca sta bila kasneje likvidirana.
Kaj vse bi dali komunisti ko bi imeli en tak praznik, vsa Slovenija bi jih oboževala in slavila kot prvoborce Evrope.
Zato slovenski javnosti in sporočamo: gospe in gospodje borke in borci ponosni nasledniki komunistov - današnji slovenski foteljaši in foteljašice - navidezni antifašisti – umirite se in pripravite se na soočenje z resnico. 13 maj bo slej ali prej postal naš skupni in največji praznik odpora in upora, kajti TIGR ima eno neizmerno prednost pred vami, to pa , je kot voda ki vedno najde pot.
Kajti svet se vendarle vrti. Epur si muove ! Zato je bolje, da resnico priznate in je ne skrivate. Mi bomo delali zanjo, kljub vašim in naporom ZZBNOV za nasprotno. Vabilo na državno proslavo si morate zaslužiti, ne pa ga izsiliti. Prav je, da vas ni bilo zraven !
Mala gora je v miniaturi Katynski gozd vodstva slovenskih komunistov. Mala gora mora dobiti praznik in prostor na katerem stojimo, mora postati spodobno in dostojanstveno svetišče upora, za razliko od izmišljenih praznikov.
Sodni epilog, ki ste ga napovedali na Prešernovem trgu 9. maja, na dan zmage, pozdravljamo. Na sodišču boste prisiljeni poslušati resnico pred katero si tako vneto mašite oči in ušesa.
Spoštovani, zaključujem s kratico SFSN. Smrt Fašizmu, Svoboda Narodu. Ta kratica je bila namreč tigrovski – ne komunistični pozdrav. Nehajte končno ugrabljati svobodoljubne simbole drugih, za svoje sprevržene totalitarne namene ! Tudi pesem Bazovica je ugrabljena. Sicer pa skoraj ni stvari, da je Tigrovi komunistični nasprotniki ne bi ugrabili.
In še pogled na Ljubljano: Ljubljana je bulana, na srečo pa Ljubljana še zdaleč ni Slovenija, je le njen manjši - nerazumni del, za katerega se 2. svetovna vojna še ni končala. Za analfabeta Jankovića pa se očitno šele začenja.
Vili Kovačič, državljan K.
predsednik društva Slovenski Tigr 13. maj
PRAVI »DAN UPORA PROTI OKUPATORJU«
Vitomir Gros
Pred dvema letoma sem se tu na Mali gori javno spraševal: 27. APRIL — KAKŠEN DAN je to? Je to dan upora proti okupatorju? Ne, to je dan sodelovanja z okupatorjem! Je dan slavljenja Hitlerjevega prihoda 26.4.1941 v Maribor. Je dan slavljenja predhodne Hitlerjeve izjave »Naredite mi to deželo zopet nemško!«. Je dan slavljenja ustanovitve PIF (Proti imperialistične fronte) 26.4.1941, ne lažno 27.4.1941. Je dan slavljenja zaveze PIF odporu proti zmagovalcem Druge svetovne vojne, po komunistični domnevi »imperialistom« Angležem, Američanom, Francozom in njihovim zaveznikom, torej tudi proti svoji tedanji domovini Jugoslaviji. Je dan slavljenja Hitlerjevega rojstnega dne (20.4.1889) z rojstnodnevnim darilom: ustanovitvijo njemu zavezniške PIF. Je dan slavljenja nacifašistične okupacije domovine. In končno je tudi dan slavljenja dvoletnega vojnega naci-fašistično-komunističnega zavezništva jugoslovanskih in slovenskih komunistov, poleg vseh drugih, z nacisti in fašisti vseh vrst, torej dan slavljenja zavezništva zločincev Hitlerja in Stalina, a tudi Tita.
27. april je torej sramotni praznik sodelovanja z okupatorjem, dan kolaboracije komunizma, tudi slovenskega, z nacizmom (nacinalsocializmom). 76 let po koncu 2. svetovne vojne ta sramotni pakt, oziroma kolaboracijo, praznujemo kot edini na celem svetu le še mi, Slovenci!
Ta uvod je bil potreben, da bi lažje razumeli, kakšno neumnost je sprejela takrat pred 30 leti ob določanju državnih praznikov slovenska Skupščina. Tedaj se je del Demosove večine nekritično podredil ostankom slovenskega komunizma. V zameno za določitev državnega praznika za Binkošte, ki so itak vedno na nedeljo, je ta del Demosa ob glasovanju pristal, da je kot slovenski državni praznik ostal tudi zlagani, v času komunizma na čuden način določen praznik na dan 27.4., kot dan upora proti okupatorju.
Zaradi tedanje temeljite razprave v Skupščini, tudi moje, so vsi tedanji poslanci vedeli za vse prej omenjene trditve o sramotnosti in zavrženosti slavljenja tega dneva. Prav tako so vsi vedeli za predlog, da bi proglasili za slovenski državni praznik 13. maj kot Dan upora proti okupatorju, saj so vsi obrazložen predlog prejeli. Tedaj so bila zgornja dejstva proti slavljenju 27. aprila jasno navedena. Prav tako je bil jasno razložen domoljubni boj organizacije TIGR in njen prvi oboroženi spopad s fašističnimi okupatorji na ta dan na Mali gori pri Ribnici, ki je bil sploh prvi oboroženi spopad z okupatorji na Slovenskem po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije. V tem boju je padel TIGR-ov vojaški poveljnik Danilo Zelen, ranjen in zajet je bil Ferdo Kravanja, ušel pa je okupatorjem že vklenjeni Anton Majnik. Takratnim poslancem je bilo razloženo tudi načrtno zamolčevanje, poniževanje in povzročanje krivic pripadnikom TIGR-a s strani povojnih slovenskih komunističnih oblasti. Razloženo je bilo tudi, da so povojni komunistični oblastniki ves povojni čas razglašali TIGR za teroristično organizacijo, tako kot komunistom dvoletni vojni zavezniki fašisti. In končno je bilo tedanjim poslancem razloženo, da so slovenski komunistični oblastniki in partijski veljaki TIGR-ovce načrtno uničevali na vse možne načine, zlasti resnico o njihovem delovanju, njihove uspehe in zasluge pa so si nepošteno, lažnivo, zvijačno in potuhnjeno prilaščali.
Nekateri poslanci tedanje slovenske skupščine 1991 smo zato pred 30 leti, leta 1991 poskušali prekiniti to slovensko sramoto, slavljenje paktiranja, to je kolaboracije, slovenskih komunistov z nacional-socialisti (nacisti) in posledično s fašisti. Ni nam uspelo, duh pakta Ribbentrop - Molotov je bil še vedno vsajen v slovenskih glavah, ne le partijskih!
Zaradi vsega naštetega je bilo večinsko odklonilno stališče tedanjih poslancev, deloma tudi Demosovih, za določitev državnega praznika »Dan upora proti okupatorju« na dan 13.5. preračunljivo nepošteno.
Upal sem, da bomo letos, po sprejemu praznika upora proti okupatorju na dan 13.5., vojnim zaveznikom mogli sporočiti veselo novico, da ne praznujemo več od komunistov vsiljenega nam dneva 27. aprila kot praznika zavezništva naših komunistov s Hitler — Stalinovo vojno navezo s silami osi, kajti le to in kolaboracijo komunistov z nacisti pomeni ta razvpiti praznik. Upal sem torej, da nas bodo zmagoviti zavezniki potem mogli in smeli povabiti na vsakoletne slovesnosti praznovanja konca druge svetovne vojne in zmage v njej kot aktivne udeležence, na primer na slovesnost v Normandijo.
A sem se prevaral. Duh kolaboracije komunistov z nacisti je še vedno premočan. Tudi sejanje strahu med nasprotnike te kolaboracije in sejanje laži in obrekovanj proti T1GR-u sta še vedno preveč prisotna med zgodovinsko zavedenimi Slovenci. Pristojni odbor Državnega zbora 4. maja letos ni zmogel dovolj hrabrosti in poštenosti, da bi presekal ta lažnivi pitijski vozel, podredil se je naslednikom komunistične kolaboracije z našimi smrtnimi sovražniki nacisti in ni sprejel predloga
Slovenske nacionalne stranke s podporo Vlade RS, da bi uveljavil 13. maj kot slovenski praznik upora proti okupatorju.
Zato bo moral slovenski narod čim prej ugotoviti pravo resnico o dvoletni medvojni kolaboraciji komunistov z nacionalsocialisti in fašisti, torej o kolaboraciji, ki je nastala veliko prej kot tista, kasnejša zaradi komunističnega nasilja nad slovenskimi ljudmi izsiljena in za ohranitev slovenskega življa nujna.
Tudi bo moral slovenski narod popraviti odnos do TIGR-a, prve protifašistične organizacije v Evropi. Prenehati bo moral klevetati TIGR, češ da so bili njegovi pripadniki teroristi, kot so jih označevali italijanski fašisti v svojih policijskih poročilih in fašističnem tisku ter kot so za njimi do današnjih dni papagajsko ponavljali njihovi vojni zavezniki slovenski komunisti, še zlasti njihovi povojni partijski, boljševiško usmerjeni oblastniki in od njih zavedeni nevedneži. Italijanski fašisti namreč po vseh storjenih predvojnih in medvojnih zločinih niso imeli prav nobene pravice kogarkoli označevati za terorista, še zlasti ne domoljubov organizacije TIGR, katere glavni cilj je bil upreti se fašističnemu terorizmu in raznarodovanju Slovencev.
Molk o TIGR-u bo treba prekiniti in popraviti zlagano zgodovino. Tigrovcem se bo morala slovenska oblast opravičiti za vse tegobe, ki so jim jih storile njene predhodnice.
Predvsem pa moramo biti Slovenci ponosni na TIGR in na njegova dejanja v borbi proti fašistom. Evropi in svetu moramo resnico o TIGR-u razložiti in razširiti, kot je to takoj po vojni storil angleški zgodovinar Taylor. Pobudnikom pravega slovenskega praznika upora proti okupatorju želim vztrajnosti pri teh prizadevanjih in upam, da bodo končno uspeli in Slovence rešili zgodovinske cokle, kolaboracije slovenskih komunistov z nacisti v medvojni naci — fašistično — komunistični navezi.
Na Mali gori pri Ribnici, 13.5.2021
Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani udeleženci današnje spominske slovesnosti!
Borut Rutar
Domoljubje, in razmere v slovenskem zgodovinopisju sta temi, za kateri me je organizator prosil, naj o njih spregovorim danes na Mali Gori pri Ribnici, ob 80. obletnici prvega spopada slovenskih protifašistov TIGR-a, z italijanskim fašističnim okupatorjem.
Sem zgodovinar, pesnik in literat, avtor osmih knjig in brošur o TIGR-u, zato vem, da nam je o domoljubju z izbranimi besedami najlepše spregovori naš veliki pesnik smaragdne Soče, Simon Gregorčič, ki je že sredi 19. stoletja vzneseno zapel Sloveniji:
» Eno devo le bom ljubil,
Eni vedno zvest ostal,
Druge nikdar ne bom snubil,
Nikdar drugi srca dal….
…. Njo le bom ves čas življenja
Ljubil iz srca globin,
Ljuba moja je – Slovenja,
Jaz pa Slave zvest sem sin!«
Danes, 140 let po nastanku pesmi, po razpadu dveh monarhij in ene države, lahko ob uresničitvi Gregorčičevih sanj, samostojni Sloveniji, navedemo nekaj nesramežljivih misli o domoljubju. Svoje sožitje med nami, si krojimo sami, v naši lepi Ljubljani, pod svobodnim soncem naše lastne, samostojne, 30 letne mladenke, države Slovenije. O mnogih odtenkih našega domoljubja bi lahko razpravljali iz več zornih kotov, saj se naše domoljubje sprošča na več načinov. Na tistem javnem, vidnem, se izraža na kulturnih, koncertnih, festivalskih, narodno zabavnih in slavnostnih prireditvah….
Globlji tokovi našega domoljubja se pretakajo v čarobnem zalivu naše ljudske volje, v državnem zboru, slovenskem parlamentu, v Ljubljani.
In ozrimo se v globočino tokov našega domoljubja, v dogajanje v slovenskem parlamentu! Ni treba seči daleč nazaj. Pred dobrim tednom dni, v torek 4. maja, parlament ni potrdil predloga zakona, da bi 13. maj razglasili za državni praznik, Dan spomina na protifašistično organizacijo TIGR!
»Manjkal je en glas!« so me obvestili iz naše lepe, bele Ljubljane.
Presenečen sem se zdrznil. Nacionalno, etično in moralno, je v samostojni demokratični Sloveniji, temelječi na načelih Združene Evrope, ta zavrnitev protifašističnega gibanja, neetično dejanje. Po desetletjih povojnega zamolčevanja TIGR-a, sem se vprašal, ali slovenski poslanci sploh vedo, kaj TIGR je?
Namreč, da osvobodilno gibanje TIGR, pomeni, da bodo Trst, Istra, Gorica in Reka – z oboroženim bojem osvobojeni in Slovenski. Dotlej, do leta 1941, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta v Ljubljani, je TIGR že 14. let (!), vse od leta 1927, Primorce sistematično pripravljal na splošno oboroženo vstajo na Primorskem, da ob izbruhu vojne aprila 1941 deželo osvobodijo skupaj z divizijami tedanje armade kraljevine Jugoslavije.
In ker je armada kraljevine kapitulirala pred naletom sil osi, so se člani TIGR-a kot prvi na Primorskem, podali v partizane za osvoboditev Slovenije. Po navodilih komunističnih kurirjev, ki so v tisti prvi etapi upora razglašali, da gre za vsenarodni upor, (o teh etapah lahko beremo v izdanih spominih Ivana Mačka Matije), so člani TIGR-a, svetovno nazorsko liberalci in kristjani), prvi ustanavljali prve odbore OF po domala vseh primorskih krajih in vaseh, od Istre, Krasa, Notranjske, Vipavske, do Tolminske, Idrijske vse do Trente. To izpričujejo dokumenti državnih arhivov in pričevanje in izjave prvih aktivistov. Ti dokumenti so že objavljeni v več zgodovinskih knjigah o TIGR-u, a kot da vsebina teh knjig ne dospe širokega javnega medijskega prostora, da bi se ta resnica o prvih slovenskih demokratičnih protifašistih, vcepila v slovensko narodno zavest.
In TIGR ni le ustanavljal prve odbore OF na Primorskem. Formirali so tudi prve oborožene partizanske enote na vipavskem, notranjskem, na Krasu in na tolminskem, in jih pogosto tudi oboroževali s skritim orožjem TIGR-a, nekoč predvideno narodni vstaji TIGR-a. V koaliciji vseh Slovencev v borbi za svobodo, je tedanji najvišjega partijski funkcionar na Primorskem, Aleš Bebler, v poročilih, ki jih je poleti 1943 pošiljal na Centralni komite svoje stranke v Bazi 20 v Kočevskem rogu, kar 75 do 90 % vseh partizanov, svetovno nazorsko in politično pripadalo TIGR-u. Bebler je to objavil tudi v svoji knjigi Čez drn in strn. In njegove podatke je iz arhiva nekdanjega CK ZKS črpala in izdala dr. Tatjana Rejec Srebot v knjigi, Partija in tigrovci.
Tam se lahko obširneje seznanimo s to vsebino. Govoriti o NOB, torej pomeni sklicevati na - Narodno, poudarjam Narodno, partizansko vojsko, ki se je borila za – Narodne, osvobodilne cilje. In na Primorskem so NOB sestavljali celo do 90 odstotkov člani demokratičnega TIGR-a.
Zato lahko ugotovimo, da je politična sestava partizanskih enot iz leta 1943, kasneje leta 1944, veljala tudi za 30. in 31. divizijo, in 9. korpus, ki se je kot zadnji bojeval na Primorskem maja 1945! Sanje članov TIGR-a z osvoboditvijo Primorske, Trsta, Istre, Gorice in Reke, so se uresničile v nacionalnem smislu. V političnem, z nastopom komunistične diktature, pa ne! Namreč v zadnjem letu vojne, (t.i. »zadnjii, tretji etapi upora, kot jo je v spominih pojasnil Ivan Maček Matija), je komunistično vodstvo partizanskega gibanja uvedla ostro revolucionarno disciplino znotraj partizanskih vojaških enot, z nevarnostjo smrtne obsodbe za vse politične oporečnike komunistom.
Dejstvo je, da je na tisoče članov TIGR-a, padlih v partizanih, danes pokopano pod znakom rdeče zvezde in ne pod simboličnim emblemom TIGR-a. Kar je potvarjanje zgodovine in dediščina absolutizma edine stranke iz povojnih let, ko so te spomenike postavljali. Člani TIGR-a v partizanih se niso borili za revolucionarne cilje. NOB nikoli ni bila Rdeča armada. Da je šlo za narodno partizansko vojsko, dokazujejo imena enot po narodnih pesnikih, Gregorčičeva brigada, Kosovelova brigada, Prešernova brigada, Cankarjev bataljon…. Ali kvečjemu po padlih partizanih: Tomšičeva brigada, Šercerjev bataljon. Partizanske enote v Sloveniji niso nikoli nosile imen po ideologih revolucije in komunizma, po Marxu, Leninu, Engelsu, Titu, Kardelju, Kidriču…. Poznavalci razmer v Bazi 20 dobro vedo, da je slovenska partijska vrhuška doživela bridek poraz, potem, ko je po poskusu preimenovanja partizanskih enot po svetovnih ideologih revolucije, doživela osip priliva Slovencev v partizanske enote. Ostalo je pri poimenovanju po slovenskih pesnikih in pisateljih!
Slovenci so se torej borili predvsem za nacionalno in politično osvoboditev izpod fašistične Italije, za strpnost in medsebojno toleranco med Slovenci, s spoštovanjem splošnih človekovih pravic in svoboščin.
Po koncu vojne je bil demokratični TIGR politično izigran s strani novega režima. Če ugotavljamo po načelih Marxa, Engelsa, Lenina, Mao tse Tonga in Kardelja, bi lahko rekli, da je bil krivično, »eksploatatorsko« izkoriščen.
Režim komunistov so ustvarili predvsem po koncu vojne s totalitarnim represivnim aparatom, VOSO, OZNO; UDBO; KNOJEM…. TIGR-ov največji, kapitalen doprinos ob samem začetku vojne - oživljanja OF in partizanskih enot, je bil kasneje povsem spregledan in pozabljen od komunističnega režima. S fanatičnim navijaštvom partijskih funkcionarjev pri oblikovanju novih dogem socialistične ideologije, pa tudi v paranoji njihovega medsebojnega obračunavanja, in osebnega reševanja z dokazovanjem pravovernosti ideologiji, se je vijak represije privijal, tako da so člane TIGR-a, kmalu po vojni, podredili metodam represije komunistične politične policije udbe, z izgubo služb, prezgodnjimi upokojitvami z minimalnimi pokojninami, razvezami zakonskih zvez, degradacijami in denunciacijami, utišanjem svobode misli, govora in tiska.
To dejanje je etično povsem nesprejemljivo za komunizem, kot vizijo sistema, za odrešitev človeštva. Slepota komunističnega fanatizma je bila po vojni tolikšna, da je obglavila tiste, ki so jo znotraj demokratičnega slovenskega naroda, prvi v borbi proti nacizmu in fašizmu, podprli!
Več desetletij je moralo preteči, da se je nazadnje izkristaliziralo, kaj spopad na Mali gori pomeni v kontekstu nacionalne zgodovine. Danes je iz mozaika množice dolgo skritih in zamolčanih podatkov mogoče sestaviti ugotovitev, da je po izdaji komunista Filipa Tekavca, ki je sprožil napad italijanskih okupatorjev na vodilne člane TIGR-a tu na Mali gori, pomenil likvidacijo vodstva demokratičnega, slovenskega, oboroženega osvobodilnega gibanja TIGR. Spopad je pomenil likvidacijo operativnega vodstva TIGR-a, vez med Ljubljano, in celicami upora na Primorskem.
Za ponazoritev, kaj so pomenile v tistem trenutku 13. maja 1941 smrt Danila Zelena, vojaškega vodje TIGR-a in aretaciji Ferda Kravanje in Antona Majnika, lahko za primerjavo navedemo hipotezo, da bi decembra 1943 enote nemškega okupatorja vdrle v Bazo 20 v Kočevskem rogu in usmrtile Edvarda Kardelja, Borisa in Zdenko Kidrič, Ivana Mačka Matijo, Edvarda Kocbeka in druge vodilne člane partizanskega gibanja, pa aretirale in zaprle. Potek partizanskega gibanja, in politično stanje v Sloveniji po vojni, bi bilo prav lahko drugačno, in se je po zgodovinskih virih že tedaj nagibalo v prid samostojne Slovenije in splošne demokracije.
In ko se po vsem navedem ozremo v današnje politične tokove slovenskega parlamenta, v to, kar se je ta mesec zgodilo 4. maja v slovenskem državnem zboru, lahko zatrdimo:
»En glas je manjkal« Njim! Tisočem žrtvam 23- letnega fašističnega zatiranja, preganjanja in izseljevanja Slovencev na Primorskem, vse od leta 1918 do začetka vojne aprila 1941!
»En glas je manjkal«… aktivistom TIGR-a v OF, tisočem padlim partizanom - članom TIGR-a, padlih med vojno v partizanskih enotah, do maja leta 1945.
In predvsem: nam, drage Slovenke in Slovenci v samostojni Sloveniji, v združeni Evropi, nam je zmanjkal EN glas v parlamentu, za našo današnjo svobodo, da se ne ponovita dolgoletna diktatura in absolutizem! Kajti zelo nevarne postanejo razmere v medsebojnem sožitju ljudi, ko po ukinitvi svobode govora in misli, politična sleparija postane del vsakdana, in se sleparija utrdi v revolucionarni režim, ki v plazu nekontrolirane moralne in etične devalvacije nazadnje pokoplje samo sebe, izbruhne v Vukovar, Srebrenico, Mostar in Sarajevo. Ta kolaps humanizma sem osebno doživel v dve in pol letnem služenjem v centru za begunce iz Bosne.
Prizadevanja za slovenski praznik 13.maj, v Dan spomina na TIGR, pomeni prizadevanje za sprotno, kontinuirano etično in moralno samoočiščevanje nas vseh znotraj Slovenskega naroda. Da se po načelih svobodne Evrope otresemo primeža revolucionarne diktature, ki v sencah nekaterih segmentov traja še danes. Tako lahko tudi iz osebne izkušnje navedem, se je denimo še leta 2015, torej pred šestimi leti, univerza, na kateri sem doštudiral svoj drugi univerzitetni študij, tokrat iz zgodovine, dobila navodilo, da v imenu mojega diplomskega dela, ne sme biti besedice TIGR, niti ga vsebina diplomskega dela ne sme obravnavati.
Lepo prosim! Dragi Slovenci! Navedite mi še kakšno današnjo državo v Evropi, katere univerza, ali natančneje državna oblast izobraževanja, bi študentu prepovedala obravnavo njenega osvobodilnega, protifašističnega gibanja. To bi naredil le Hitler v nacistični Nemčiji in Mussolini v fašistični Italiji pred 80 leti! In v vzhodni Evropi in na Balkanu, pod vplivom Stalinovega političnega zadaha.
Gre za nove etične razmere med nami Slovenci, v Evropi, za katero se vsi njeni narodi od, Atlantika do Baltika in Črnega morja prizadevajo, da bi bila drugačna od njene temne preteklosti. Mi smo po osamosvojitvi spoznali, da znamo živeti kot svobodna bitja, spontano delujemo po pravnem redu družbe, na vseh področjih življenja, vse do varstva okolja in ohranitve narave. Da kot zrele, ozaveščene, samostojne osebnosti, upoštevajoč pravne normative in mednarodne standarde, ne rabimo nad seboj nobene diktature, ki bi nas nadzirala. Z legitimnostjo do pravnega reda, s svojim poštenim vedenjem in odnosom do skupnosti, smo zmožni uravnavati naše sožitje. Ne rabimo enostrankarskega, samooklicanega, agresivnega odrešitelja, ki bi z represijo bdel nad nami, živel na naš račun, hkrati pa sam neetično kršil pravne norme, kadarkoli bi se mu to zahotelo.
Slovenke in Slovenci svobodnega duha! Zaživimo v ljubezni do lastnega naroda, po sodobnih evropskih načelih našega medsebojnega sobivanja in sožitja, medsebojne strpnosti in tolerance. V slovenskem parlamentu pa naj nam bo pri odločanjih o vprašanjih nacionalnega pomena SKUPNI IMENOVALEC duh Gregorčičeve pesmi:
…. Njo le bom ves čas življenja
Ljubil iz srca globin,
Ljuba moja je – Slovenja,
Jaz pa Slave zvest sem sin!«
Živela Slovenija!
