spletna babica

V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, »borderline«) o kakršni govorijo psihiatri. Psihoanaliza seveda gleda na to, kot tudi na vse ostale osebnostne/psihične motnje, drugače kot klasična psihiatrija. Ko je bila psihoanaliza še v povojih, se je diagnoza za (evidentno, očitno) osebnostno motnjo glasila »karakterna/značajska nevroza«, kar je (z)moten t. r. cel karakter/značaj, cela osebnost. Na to je opozoril že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja mladi freudovec Wilhelm Reich. Za MOM, o kateri bo govora v tem poglavju (in se je kot diagnoza prijela v psihiatriji), bi lahko rekli, da gre zgolj za enega od derivatov širših osebnostnih motenj. Atribut »mejna« (OM) v bistvu pomeni, da »motenec« občasno nekako prestopi mejo (»mile«, Reich bi rekel »simptomatske«) nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, malce »noro«, torej s psihotično logiko – kot da bi imel dezorientirane (ključne) obrambne mehanizme, ki mu izkrivljajo občutenje oz. videnje neke

V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, »borderline«) o kakršni govorijo psihiatri. Psihoanaliza seveda gleda na to, kot tudi na vse ostale osebnostne/psihične motnje, drugače kot klasična psihiatrija. Ko je bila psihoanaliza še v povojih, se je diagnoza za (evidentno, očitno) osebnostno motnjo glasila »karakterna/značajska nevroza«, kar je (z)moten t. r. cel karakter/značaj, cela osebnost. Na to je opozoril že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja mladi freudovec Wilhelm Reich. Za MOM, o kateri bo govora v tem poglavju (in se je kot diagnoza prijela v psihiatriji), bi lahko rekli, da gre zgolj za enega od derivatov širših osebnostnih motenj. Atribut »mejna« (OM) v bistvu pomeni, da »motenec« občasno nekako prestopi mejo (»mile«, Reich bi rekel »simptomatske«) nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, malce »noro«, torej s psihotično logiko – kot da bi imel dezorientirane (ključne) obrambne mehanizme, ki mu izkrivljajo občutenje oz. videnje neke

Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.

Kafka se je ponudil, da pomaga poiskati punčko in dogovorila sta se, da se sestaneta naslednji dan na istem mestu. Ker ni mogel najti lutke, ji je sestavil pismo v imenu izgubljene lutke in ji ga prebral, ko so se srečali: "Prosim, ne žaluj za menoj, odpravila sem se na potovanje, da vidim svet. V pismih ti bom opisala svoje dogodivščine." To je bil začetek številnih pisem. Ob vsakem srečanju ji je Kafka prebral te pazljivo izmišljenje zgodbe o dogodivščinah njene punčke. Malčica je bla potolažena. Ko so se srečanja končala, ji je Kafka podaril novo lutko, ki pa je bila očitno drugačna od prvotne lutke. Priloženo pismo je pojasnilo: "Moja potovanja so me spremenila." Mnogo let pozneje je tedaj že odrasla deklica našla pismo, shranjeno v neopaženem žepku pri oboževani nadomestni lutki. Na kratko je pisalo: "Vsako stvar

V vsaki normalni demokraciji bi včeraj vladni zakon padel. Ne pa v Sloveniji, ki je pod vladavino Mira Cerarja postala neustavna oligarhija. Dosegli bomo, da zakon ne bo pravnomočen vsaj še 2 meseca in nova vlada bo morala upoštevati alternative.

Vendar smo - kljub silnemu medijskemu pritisku in linču, državljani, ki jim ni vseeno – včeraj ZMAGALI. Cerarjevo (j)etiko in v zakon zavito korupcijo je večina volivcev, čeprav pičla, zavrnila. Ustavni pri-pravnik je pogrnil na vsej črti. Ne glede na zavrnitveni kvorum. Ta zmaga, čeprav tesna, bo šla v zgodovino zato, ker se bom nanjo pritožil.

Tudi za to, da končno razčistimo še nekaj bolj pomembnega od zakona o 2 tiru. Da razčistimo kaj so in kaj niso demokratični predpogoji ljudskega odločanja. Kaj so enaki pogoji in kaj so neenaki pogoji obeh strani v referendumski kampanji. V normalni demokraciji bi bila včerajšnja zmaga dovolj, da se Cerarja dokončno ustavi. Ampak ne, on in njegovi že sanjajo kako bodo rili in gradili naprej. In ropal