Pavel Rupar je bil eden od tistih, ki me je diskretno opozoril na nenavadno Pinterjevo smrt. Češ, naj se pozanimam, morda so ubili človeka, ki je bil kronska priča proti njemu. Nekaj mesecev po skrivnostni smrti lobista Jurija Pinterja me je poklical tudi sindikalist Rastko Plohl in dejal, da sploh ne vem, s kom ali čim sem imel opravka, ko sem pisal o Magni Steyr. In mi čestital za pogum.

"Jurij Pinter. Iz Rošpoha. Žalujoči vsi njegovi najdražji! Poslovili smo se v ožjem družinskem krogu na pokopališču v Hočah."

To je bila osmrtnica v mariborskem časopisu Večer, objavljena v četrtek, 26. julija 2018. Večini običajnih bralcev Večera se seveda ni moglo niti slučajno sanjati, kaj šele vedeti, kdo je umrli Jurij Pintar. Da je šlo za enega od najvplivnejših slovenskih lobistov, zagotovo pa najvplivnejšega lobista na Štajerskem in da je šlo za eno od najskrivnostnejših smrti v samostojni Sloveniji, zelo verjetno povezano z vrhovi slovenske politike, tujimi korporacijami in političnim podzemljem, sledi skrivnostne Pinterjeve smrti pa očitno vodijo tudi do Magne Steyr, avstrijsko-kanadske multinacionalke, ki v Hočah gradi tovarno Magna Nukleus. Danes smo aprila 2019*, Jurij Pinter pa je o Magni Steyr in njenem prihodu v Slovenijo govoril že pred enajstimi leti.

Kako in zakaj je umrl 68-letni Jurij Pinter, ostaja zavito v globoko skrivnost. Po mnenju nekaterih, recimo - pred leti - znanega sindikalista Rastka Plohla, Ptujčana in dolgoletnega predsednika Neodvisnih sindikatov Slovenije, je bilo v teh 28 letih, po koncu vojne za Slovenijo in 28 letih slovenske tranzicije, v Sloveniji umorjenih ali likvidiranih približno 250 ljudi. Umorjenih ali likvidiranih v boju za oblast, državno premoženje ali denar. Razen redkih izjem, med njimi recimo ustreljenega legendarnega Ivana Krambergerja, so bili umori ali likvidacije prikriti v obliki avtomobilskih in industrijskih nesreč, odpovedi srca, samomorov in drugi oblik "običajnih" smrti.

Ena od takšnih naključnih nesreč se je zgodila v nedeljo, 27. oktobra 1996, na avtocesti med Instanbulom in Ankaro, pri mestu Kizilcahamam, kjer sta se ubila Maksimiljan Vollmeier in Anton Venišnik. Prvi je bil notorični mariborski kriminalec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je zaslovel tudi kot strah in trepet Štajerske, drugi pa pripadnik OVS, vojaške obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo.

Za Vollmeierja se je kasneje govorilo, da ga je politično podzemlje ali globoka država uporabljalo za umazane posle. Ve se, da je dobil nalogo, da likvidira Alojza Križmana, prvega mariborskega župana, izvoljenega na demokratičnih volitvah, in to tako, da ga napije in povozi z avtomobilom, vendar Vollmeier tega ni hotel narediti, češ, saj mu Križman ni nič hudega storil, in to naj bi Križmanu tudi povedal. Vollmeier je bil znan tudi po tem, da je Dragu Cotarju, predsedniku uprave Zavarovalnice Maribor, nekoč grozil sredi njegove pisarne v 10. nadstropju Cankarjeve 3, da ga bo vrgel skozi okno, da se je pred njim skrival znani mariborski sodnik in kasneje profesor kazenskega prava na mariborski Pravni fakulteti Zlatan Demšar, čeprav je sam dober karateist, in da si mu mariborski policisti niso upali sami vročati sodnih pošiljk, ampak so za vročanja angažirali specialce iz Ljubljane, kar mi je osebno potrdil tudi Drago Kos, ko je bil še visoki uradnik kriminalistične policije.

Dva dni prej, v torek, 25. julija dopoldne, so mariborski policisti sprva sporočili, da smrt Jurija Pinterja vodijo kot sumljivo in preverjajo okoliščine, ki bodo potrdile ali ovrgle razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, nekaj ur kasneje pa je policija zgodbo po filmsko postavila na glavo. Miran Šadl, tiskovni predstavnik mariborske policije, je povedal, da so po preverjanju okoliščin smrti in z rezultati sodne obdukcije ovrgli razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, saj je moški umrl naravne smrti. Poročilo so policisti predali državnemu tožilstvu. So pa policisti takrat domačo hišo Jurija Pinterja, katere lastnica je bila sicer njegova nekdanja žena Marijana Pinter, močno zastražili. Ob cesti, ki vodi mimo hiše z vinogradom v Rošpohu, je še vedno stal tudi Pinterjev črni mercedes karavan z avstrijskimi registrskimi tablicami.

Toda sorodniki in tisti, ki so Jurija Pinterja dobro poznali, so prepričani, da so Pinterja ubili in da so ga umorili najeti profesionalni morilci. Truplo umrlega poslovneža je našla njegova sestra, ki se je tisto nedeljo odpeljala v Rošpoh, zaselek v občini Hoče - Slivnica, ker jo je čudilo, da se ji brat ni oglasil na telefon, čeprav sta bila dogovorjena, da se slišita in vidita. Jurij Pinter je bil sicer po rodu iz Bohove, še enega zaselka v Hočah. Ko je Pinterjeva sestra vstopila v njegovo hišo, je šokirana videla ležati bratovo truplo na tleh, na njem pa je bilo že polno ličink. Na glavi je videla razpadajoče rane, ki pa so jih policisti kasneje pripisovali nerodnemu padcu.

"Umorjen je bil z dvema streloma v tilnik," je Alešu Andloviču, mariborskemu dopisniku Slovenskih novic, dejal anonimni vir. Eden od Pinterjevih znancev pa je Andloviču dejal, da je Pinter živel tako, kot je umrl.

Slovenske novice so bile sicer edini časopis, ki je poročal o Pinterjevi smrti, toda Andlovič, ki ga je pred leti na Slovenskih novicah zaposlil Marjan Bauer, kljub tem navedbam ni raziskoval in vrtal naprej. Razlog za skrajno nenavaden novinarjev umik od tako velike zgodbe je lahko dejstvo, da je Andlovič tudi član uredniškega odbora revije Utrinki, uradnega lokalnega glasila občine Hoče - Slivnica, ki je pod taktirko župana Marka Soršaka in njegove ekipe, kjer je glavni zakulisni operativec in odločevalec Drago Žura, dolgoletni direktor Študentske organizacije Univerze v Mariboru in bivši državni svetnik, ključni lokalni politični faktor pri projektu Magne Nukleus.

Andlovič je kljub jasno izraženim pomislekom sorodnikov in znancev Jurija Pinterja svoj članek v Slovenskih novicah podnaslovil tako, kot je bilo treba: Kontroverzni poslovnež Jurij Pinter ni bil dvakrat ustreljen v glavo, kot so se sprva razširile govorice, ampak je v svoji hiši najverjetneje nesrečno padel.

Ta neverjetni medijski molk, tako značilen za slovensko tranzicijsko novinarstvo, je bil ob smrti Jurija Pinterja pomenljiv tudi zato, ker so posamezni mediji pred časom na veliko in podrobno poročali o tem, kako je bil Pinter vpleten v podkupovanje Pavleta Ruparja, nekdanjega vidnega politika SDS, bivšega poslanca in župana Tržiča.

Točno teden pred objavljeno Večerovo osmrtnico je bil Pinter na kosilu v mariborskem hotelu City, zvečer pa se je odpeljal domov v Rošpoh. Bil je polno zaposlen na projektu gradnje naselja v Slivnici, ki naj bi postal dom zaposlenih v Magni Nukleus. Decembra 2017 se je sestal z novim avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzem, kar je bil kronski dokaz o njegovih odličnih povezavah v Avstriji, odlične kontakte je imel tudi v Švici in Rusiji, kjer naj bi sodeloval z enim od odvetnikov in pravnih svetovalcev ruskega predsednika Vladimirja Putina. Jurija Pinterja najdemo pri gradnji golf igrišča na polotoku Oštrica pri Šibeniku leta 2011, kjer je Pinter kot direktor svojega podjetja Imecom zastopal avstrijsko-kanadskega milijarderja Franka Stronacha, ustanovitelja Magne Steyr, šlo pa je investicijo, težko 450 milijonov evrov.

Jurij Pinter, ko je bil na višku svojega vpliva. (vir: Twitter in LinkedIn)

Prihod Magne v Slovenijo je Pinter kot pogodbeni partner Magne International napovedal že leta 2007, med prvo vlado Janeza Janše, pri čemer je omenjal tri oziroma štiri možne lokacije Magnine tovarne, Pesnico, Kidričevo, Slovensko Bistrico in Mursko Soboto. Pinter je takrat ocenjeval, da bo Magnina naložba stala od 1,2 do 1,3 milijarde evrov, bi pa je skrivnosten glede tega, kaj bo Magna proizvajala v slovenski tovarni. V Magni že vedo, kaj bi proizvajali, vendar je to še poslovna skrivnost. Saj veste, konkurenca na globalnem trgu je velika, je Pinter pametoval pred dvanajstimi leti. Takrat naj bi šlo sicer za visokotehnološko tovarno modularnih izdelkov Magne.

Največje tranzicijske skrivnosti Jurija Pinterja pa zadevajo nekdanjo paradno slovensko podjetje Metalna in velike državne posle, povezane z energetiko in gradnjo avtocest. Pinter naj bi takrat obvladoval tedanjega podpredsednika slovenske vlade Marjana Podobnika iz Slovenske ljudske stranke, in Metoda Dragonjo, ki je bil direktor Leka, kasneje pa aktiven politik. Metod Dragonja je danes državni sekretar na ministrstvu za finance in eden najpomembnejših političnih operativcev tranzicijske levice pri upravljanju preostalega državnega premoženja, skupaj z bratom, bankirjem Cirilom Dragonjo iz propadle Factor banke, znane kot hišne banke LDS, pa sta odigrala tudi eno od pomembnejših vlog slovenske tranzicije. V ožjem krogu Jurija Pinterja je bil v tistem času tudi prav tako širši javnosti manj znani Silvo Šmarcan, solastnik podjetja ADK, ki nastalo iz privatizacije Metalne, leta pa je bil 2011 uvrščen na Managerjevo lestvico 100 najbogatejših Slovencev. Jurij Pinter, ki naj bi bil posrednik morebitnega kapitalskega vstopa ruskega državnega podjetja Lukoil v Petrol, naj bi se v zadnjem času tudi precej zadolževal. Tako naj bi si celo od Putinovega sodelavca sposodil dva milijona evrov.

V medijih se je sicer dramatično pojavil šele leta 2012, ko je na kranjskem okrožnem sodišču pričal o tem, kako je podkupil Pavleta Ruparja. To naj bi se zgodilo 26. februarja 2004 v gostilni v avstrijski Lipnici. Pinter naj bi ček za 40.000 evrov unovčil v tamkajšnji banki in ga kasneje v gostilni izročil Ruparju, še prej pa je poklical svojo ženo, da je bila priča izročitve denarja, je pa sedela dve mizi stran, toda hkrati je priznal, da niso ničesar podpisali. Šlo naj bi za podkupnino tržiškemu županu Ruparju, da bi avstrijsko podjetje Aquaplus urejalo kanalizacijo v Tržiču, posrednik pri tem tržiškem poslu pa naj bi bilo podjetje Imecom v lasti Jurije Pinterja. Ta naj bi za posredovanje dobival provizijo in poplačila mesečnih stroškov.

Pavel Rupar, ki je bil zaradi tega obsojen na eno leto zapora, Pinterjevo pričanje ga je namreč usodno obremenilo, je bil eden od tistih, ki me je diskretno opozoril na nenavadno Pinterjevo smrt. Češ, naj se pozanimam, morda so ubili človeka, ki je bil kronska priča proti njemu, Ruparju, ki je po novembrskih lokalnih volitvah leta 2018 prestopil v Slovensko ljudsko stranko. Nekaj mesecev po skrivnostni smrti lobista Jurija Pinterja mi je telefoniral tudi Rastko Plohl in dejal, da sploh ne vem, s kom ali čim sem imel opravka, ko sem pisal o Magni Steyr. In mi čestital za pogum.

Njegovi zadnji trije tviti ...

Poslovna in politična zgodba z Magno v Hočah, ki jo je začel Pinter leta 2007, je spet kulminirala spomladi 2017, skoraj eno leto in pol pred njegovo skrivnostno smrtjo.

Pavel Rupar je bil eden od tistih, ki me je diskretno opozoril na nenavadno Pinterjevo smrt. Češ, naj se pozanimam, morda so ubili človeka, ki je bil kronska priča proti njemu. Nekaj mesecev po skrivnostni smrti lobista Jurija Pinterja mi je telefoniral tudi Rastko Plohl in dejal, da sploh ne vem, s kom ali čim sem imel opravka, ko sem pisal o Magni Steyr. In mi čestital za pogum.

* Opomba avtorja: Ta članek je bil napisan aprila 2019, vendar - do danes! - nikoli javno objavljen. Magna v Hočah pa je danes tudi že preteklost.