"Zato je moj odgovor na vprašanje, kdo in kako se danes res bori za delavce, naslednji: za slovenske delavce se borijo tisti, ki se ukvarjajo z dvigom dodane vrednosti našega gospodarstva in države. Tisti, ki s svojim vizionarstvom in prizadevnostjo razvijajo svoja podjetja, pri tem pa razumejo, da je njihov uspeh odvisen od motivacije in prizadevnosti njihovih zaposlenih. In tisti, ki z ukinjanjem nesmiselnih birokratskih omejitev ustvarjajo razvojno poslovno okolje in s tem dvigajo dodano vrednost naših državnih aparatov."

Piše: Sebastjan Jeretič

Letošnji prvomajski prazniki niso ponudili kakega posebnega idejnega prebliska o stanju delavstva danes. Tudi sicer ostaja diskurz o tej temi večinoma ujetnik konceptualizacije boja med kapitalom in ljudmi. Ampak kaj ta konceptualizacija sploh pomeni in kdo se danes dejansko bori za delavce?

Marksistično razumevanja kapitalizma kot boja med kapitalom in ljudmi ostaja najmočnejše miselno orodje za tiste, ki se danes ponujajo za dediče delavskega gibanja. Toda kaj to sploh pomeni? Kdo sploh je ta kapital, proti kateremu se borijo ljudje? Na ekonomsko-socialnem polju naše medsebojnosti seveda obstaja boj, vendar gre za boj med ljudmi in ljudmi.

Imamo takšne in drugačne lastnike ter vodstva podjetij in organizacij na eni strani in takšne in drugačne delavce na drugi. Marksistični koncept kapitala, ki izkorišča ljudi, je danes popoln anahronizem. Seveda obstajajo pokvarjeni lastniki in managerji, ki zlorabljajo delavce. Pa vendar to ni politika, ampak kriminal. In zato nič ne pomaga demagogija, temveč pristen sindikalni boj v sodelovanju z organi pregona. V slovenski politiki ni neoliberalizma, temveč spada ta pojav na polje kriminala.

Zato sodijo med dejanske borce za delavske pravice danes predvsem tisti sindikalisti, ki so na terenu in pomagajo delavcem v primerih, ko so jim kršene pravice, ki jih ščiti naša zakonodaja. Niso pa dejanski borci tisti, ki so sicer polni besed boja za delavsko gibanje, vendar njihove ideje in politika temeljijo predvsem na omejevanju gospodarskega razvoja. Tisti politiki, ki verjamejo, da obstaja kapital kot subjekt, ki ga je treba zatreti v imenu delavstva. Tisti politiki, ki sovražijo vse zasebno in se jim zdi dobiček nekaj najbolj groznega, kar je treba z vsemi silami preprečiti.

Politika, ki dobesedno verjame konceptualizaciji boja med kapitalom in ljudmi, namreč zagovarja rešitve, ki onemogočajo gospodarski razvoj. Tudi tistim podjetjem, kjer so lastniki in vodstvo dobri ljudje. Tudi tistim podjetjem, kjer se zavedajo, da je v današnji ekonomiji najbolj pomemben prav odnos z zaposlenimi in njihova motivacija za ustvarjanje dodane vrednosti. Zaradi tistih nekaj kriminalcev, ki kršijo pravice zaposlenih, taki demagoški politiki dušijo celotno gospodarstvo in celoten javni sektor. Saj naivno mislijo, da se življenjske težave rešujejo (samo) z zakoni.

Poleg tega je levica, ki si prisvaja dediščino delavskega boja, dejansko izgubila stik z delavci. Že desetletja je tako v levi misli kot tudi praksi prevladala predvsem identitetna politika. Ta levica se ukvarja z vprašanji, ki so seveda za posamezne ciljne skupine življenjskega pomena, za delavce pa so to povsem marginalne teme. Kljub temu seveda ohranja delavstvo v svojem diskurzu in se iz volitev v volitve čudi, ko analize pokažejo, da delavci volijo povsem drugo politično ponudbo. Ker ne zmorejo samokritike, seveda "krivdo" za tak volilni rezultat valijo na populiste, ki s cenenimi triki zavajajo delavce. In enostavno ne razumejo, da nimajo več podpore delavcev zato, ker z njimi nimajo dejanskega stika. Pa ne samo zato, ker se (povsem upravičeno) ukvarjajo (tudi) s problemi identitetne politike. Temveč tudi zato, ker pri vladanju levice prevlada birokratski pristop, ki nima stika z življenjsko logiko. Ker enostavno niso operativni in ne dosegajo dejanskih rezultatov, temveč s svojim delovanjem dušijo razvoj.

Kdo in kako se torej danes res bori za delavstvo? Tisti, ki delajo za modernizacijo našega gospodarstva in države. Tisti, ki delajo za dvig dodane vrednosti. Prav dvig dodane vrednosti je centralna točka današnjega delavskega boja. Administrativno dvigovanje minimalne plače ima lahko svoje argumente in res je nesprejemljivo, da obstajajo zaposleni, ki jim plača ne zagotavlja dostojnega življenja. Pa vendar lahko administrativno določimo, kar hočemo, a če temu ne sledi dejanski razvoj v tovarnah in pisarnah, sledi lahko samo zapiranje delovnih mest.

Po eni strani je sicer prava usmeritev, da se v Sloveniji zapirajo tista delovna mesta, ki niso sposobna ustvariti dovolj dodane vrednosti, da si lahko privoščijo dostojno plačo za tak standard življenja, kot ga v Sloveniji želimo. Prav je, da je del našega poslovnega okolja dovolj visoka minimalna plača. Težava pa je, kako voziti skozi tranzicijo tega ukinjanja enih in odpiranja drugih delovnih mest.

Ali so glede vprašanja letošnjega visokega dviga minimalne plače pravi borci za delavske pravice sindikati? Ne povsem. Ko je bil pred leti v času polne razvojne konjunkture sprejet zakon, ki je za letošnje leto predvidel visok skok minimalne plače, seveda odločevalci niso mogli predvideti epidemije in njenih ekonomskih posledic. Toda sindikati so konec prejšnjega leta lahko dobro ocenili stanje in predvideli težave, ki bodo sledile.

Pa vendar so vztrajali in niso bili pripravljeni na kompromis, ki ga je ponudila vlada: dvig minimalne plače se odloži za tri mesece, nato država financira razliko šest mesecev in na koncu gospodarstvo prevzame celotno breme v zadnjih treh mesecih. Namesto tega so vztrajali pri takojšnjem dvigu. In nekaj posledic je že vidnih. Seveda za zapiranje nekaterih podjetij na demografsko ogroženih območjih ne moremo kriviti samo tega dviga, temveč predvsem zgrešeno politiko podjetij, ki so zamudila modernizacijo. Pa vendar je sindikalno vztrajanje vsekakor pospešilo zapiranje nekaterih delovnih mest, medtem ko je odpiranje novih z višjo dodano vrednostjo zaradi epidemije upočasnjeno.

In prav to je zgrešena politika levice, ker očitno noče razumeti, da take tranzicije našega gospodarstva ne morejo enostavno izglasovati v parlamentu, ampak se lahko doseže samo na terenu v sodelovanju med vodstvom in zaposlenimi. Na koncu bo sicer vse v redu, saj je slovensko gospodarstvo na odlični poti modernizacije z zelenim in digitalnim prehodom za višjo dodano vrednost. In v roku leta dni bomo vsa izgubljena delovna mesta nadomestili z novimi investicijami. Vendar bo ta prehod precej bolj grob, kot bi lahko bil, če bi sindikati razumeli moment in malo bolj zaupali vladnim načrtom za gospodarsko okrevanje.

Zato je moj odgovor na vprašanje, kdo in kako se danes res bori za delavce, naslednji: za slovenske delavce se borijo tisti, ki se ukvarjajo z dvigom dodane vrednosti našega gospodarstva in države. Tisti, ki s svojim vizionarstvom in prizadevnostjo razvijajo svoja podjetja, pri tem pa razumejo, da je njihov uspeh odvisen od motivacije in prizadevnosti njihovih zaposlenih. In tisti, ki z ukinjanjem nesmiselnih birokratskih omejitev ustvarjajo razvojno poslovno okolje in s tem dvigajo dodano vrednost naših državnih aparatov.

(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.