Zapis na FB mi je obudil spomin na mamo Mimi in njeno demenco. Meni je bilo najlažje tako, da sem vzela njeno demenco kot del nje. Kot to, da ona zdaj to je in to nima nobene povezave z mano. Z mano na tak način, da je ona zaradi tega slabo in da ji moram pomagati, se sekirati zaradi tega, ker nisem bila vedno Alenka. Bila sem njena setra na polju in skrbelo jo je za brata. Bila sem znanka, ko sva se srečali v toplicah. Sama sem se vživela v nejno zgodbo ni jo spraševala, kot da sva zdaj tam. Meni je bilo v tistem trenutku pomembno le, da je ona fajn. Nisem videla uboge ženičke, ki je izgubljena v svojem svetu in je izgubila stik z realnostjo. Tisto je takrat bila njena realnost. Le jaz sem se premaknila k njej, v njen čas. Težko pozabim navdušenje, ko sem prišla k njej na obisk in mi vsa srečna reče: Glej, kje se midve srečava. Ugotovila sem, da sva v Toplicah. In pa takrat, ko je prišla iz kina. Film je bil zvečer, potem so večerjali in tam prespali. Postelja je bila trda, naslednji dan pa je prišla domov. In še enkrat, ko jo je vse bolelo, ker je cel dopoldan okopavala na njivi. Tudi v vojni je bila, ko se je skrivala pred Nemci celo noč zakopana v seno.

V tistih trenutkih sem uživala z njo v njeni zgodbi. Vedno me je proti koncu obiska, ko sem se poslovila, vprašala po moji sestri, njenih sinovih in moji hčerki. Včasih je vprašala tudi po svojem sinu. Vedno pa jih je poimenovala po imenu. Tako sem vedela, da ona VE. Ve kdo je in kje se nahaja. Čeprav ne vsak trenutek.

In tako si je želela iti domov. Ne vem, če je še komu drugemu zaupala to željo. Želela je še enkrat domov, od koder so jo odpeljali po padcu in zlomu kolka. Vedela je, da ne more skrbeti sama zase. Vedela je, da ne more po stopnicah do doma. Želja pa je ostala. Celo čudno se ji je zdelo, da je toliko časa v bolnici. Nihče ji ni povedal, da se čaka na prazno posteljo v Domu starejših občanov in je zato tako dolgo v bolnici. Ona pa je mislila, da je z njo kaj narobe, ker so ljudje prihajali in odhajali. Njej je bilo jasno, da ne more biti sama doma, ni pa vedela zakaj je tako dolgo v bolnici.

Pomembno je, da smo do ostarelih svojcev pošteni, čeprav se nam zdi, da ne bodo razumeli. Oni so modri, ne glede na to kakšen težak karakter imajo. Kot ga je imela naša Mimi. A v sebi je vedela kaj jo čaka in kje bo preživela preostanek življenja. Potovala je v času naprej in nazaj, a meni ni bilo težko na teh potovanjih v različnih vlogah v njenem življenju. Ker v tistih trenutkih na obisku pri njej nisem bila pomembna jaz, ampak le ona.

Verjamem da je svojcem težko gledati in poslušati svoje bližnje, ki so dementni. Zato je potrebno najti svojo pot v tej zgodbi. Iz zgodb je potrebno priti cel zase in za druge.