Večkrat se spomnim prijeteljice, ki je žal ne morem več gledati v oči, medtem ko se pogovarjava. Marsikomu ni bilo jasno kako sva se tako razumeli in poleg službene vezi stkali tudi zasebno vez. Ravno zato, ker je bila ta vez tako osebna, je bila tudi posebna. Tam, kjer je bila ena šibka, je bila druga močnejša. Čudovito sva se dopolnjevali. To ni bilo prijateljstvo, kjer vse vprašaš in vse poveš. Najina vez je bila drugačna. Poveš kar želiš povedati in dobiš mnenje, ko po njem vprašaš. Greš tako globoko, kot želiš in zmoreš. In ona ni več zmogla. Omagala je v boju z boleznijo. Jaz pa grem naprej. Vem da zaupa vame, vem da verjame vame. Vedno je. Znala je reči: "Alenka to more. Na svoj način in ob svojem času. A zmore in bo." In res sem zmogla vse do sedaj in grem samo še naprej.
Imam tudi prijateljico, ki jo lahko gledam v oči, medtem, ko se pogovarjava. Prijateljico iz otroških let. Ta vez je drugačna. To je prijateljstvo, kjer ni skrivnosti. To je zveza dveh oseb, ki si zaupata vse. To je vez, ko lahko dvigneš telefon in pokličeš ob treh zjutraj - da se nasmeješ ali zjokaš. V tem prijateljstvu ni časa in ni prostora. V tem prijateljstvu je popolno sprejemanje drugačnosti in spremljanje spreminjanja ene in druge. Je prava ženska podpora v resnih stvareh in v neumnostih. Je popolno zaupanje. Lahko se vsak dan pogovarjava tri ure ali pa se dve leti ne vidiva in ne slišiva. Ko se naslednjič srečava je tako, kot da je bilo zadnjič včeraj.
Kot pravi spodnja pesem - vsaka poje svojo pesem življenja, a refren je skupen. Skupna je ena nit.
Še bi lahko pisala o prijateljstvu. Tudi o prijateljstvu z moškim. Ali o spet drugačni vrsti prijateljstva z žensko. In ko napišem besedo prijateljstvo ne mislim na bežno poznanstvo. Mislim na zaupanje, na podporo, na sprejemanje in dajanje. To je v življenju pomembno.
Jan 01, 2016