Čedalje pogosteje berem kako je treba odpustiti, oprostiti drugim za dejanja, ki so jih storili nam. Češ tak je, drugače ni znala... Slabo mi je ob tem, prav na bruhanje mi gre. Kot tudi ob določenih spominih iz otroštva. Naj si oni oprostijo in odpustijo, ko si bodo priznali in sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Le sam sebi lahko posameznik odpusti, ker je dovolil, ker se je morda nekoč odločil, da bo to preživel. Ne gre za krivdo in maščevanje. Gre za to, da se preneha pometat pod preprogo. Gre za sprejetje odgovornosti za svoje odločitve in svoja dejanja.
Smisel preživetja po travmi ni v odpuščanju nekomu za dejanja, ki so nam povzročila to travmo. Smisel je v sprejemanju vseh svojih občutkov in čustev. Tudi jezo, sovraštvo, žalost, ljubezen, gnus. Čustva in občutki niso dobri ali slabi. Obstajajo. So in ni jih za zanikati. Smisel je v tem da se travme predelajo in se živi naprej. Ampak ne kot da se ni nič zgodilo, ker je on tak ali ona ne zna drugače. V veliko primerih nam nabijejo občutek odgovornosti ali nas zastrahujejo. In potem živimo v občutkih krivde in strahu, tudi zanikanja...ker so "oni" "taki". In ker so se sami odločili za to dejanje. Pa ni pomembno ali prisebni, zadrogirani ali alkoholizirani. Odgovornost je v vsakem primeru na strani storilca!