Ljudje potrebujemo ljudi. Za vzor. Za iskren pogovor. Za zaupanje. Za razkrivanje resnice. Da nam nekdo pove, da imajo otroci ko se rodijo, v sebi spomine, znanje, modrost, zavedanje o vesolju in vedo stvari, ki smo jih odrasli že pozabili. Da nekdo pove, da v vsakem človeku obstaja nekaj več, njegovo bistvo, luč, življenje, srce, duša, kot kdo želi to poimenovati. To je potrebno razložiti na  enostaven način brez mešanja besed o duhovnosti in new age-u. Ljudje so lačni tudi resnice o Sloveniji, o Slovenski ljudski glasbi o Slovenskem jeziku. Tega se ne zavedajo, dokler ne začutijo. Tega pa ne zmorejo, če so vpeti v svoj vsakdan.

Slišala sem tudi polno izgovorov brez prave vsebine le z besedami, to je težko, tega jaz ne bi zmogel. In vse, kar je treba temu človeku povedati, oz vprašati je, zakaj tako misli in da je res težko , ampak se da in je vredno.

To mi je uspelo razložiti osebi, ki je minuto preden sem odprla usta povedala, da verjame le v to, kar vidi. Še sama sem bila presenečena, kako enostavno se lahko vse to pove. In tudi oseba, ki sem ji pripovedovala je bila navdušena nad vsebino povedanega. Po moje je bolj kot moje besede, začutila resnico in mene samo. To, da  kar govorim, tudi živim.

Prijateljica me je povabila na druženje ob odhodu iz službe. Iz službe, ki ji je nudila finančno varnost. Njej in njenima otrokoma. Ob njej sem bila dve uri in pol, kolikor je druženje trajalo. Prihajali so v skupinah in posamezno. Rdeča nit tega slovesa je bila, da je ona sama na svoj način pripravila to druženje. S svojim čajem, z jedmi, ki jih sama kuha in je. Z glasbo, ki jo sama posluša. S skodelicami in krožniki, ki jih je izdelala iz gline. Z nami je podelila nekaj svojih pesmi. In na ogled postavila nekaj Slovenskih revij in knjig, ki so ji pri srcu ali so ji na kakršen koli način pomagale na njeni poti do tukaj, ko gre lahko naprej.  Naprej z zaupanjem vase. V novo življenje, še bolj k sebi.

Zakaj sploh vse to opisujem? Ker sem opazovala ljudi, ki so se prišli poslovit. Ker sem videla kako močno ljudje hrepenimo po tem, da bi naredili spremembo. Po tem, da bi si upali pokazati kako smo posebni, drugačni, unikatni. Kako ljudje občudujemo tiste, ki si upamo. Kako so ganjeni, ko ima nekdo, ki jim je blizu pogum, da naredi spremembo, o kateri marsikdo sanja sam. Kako se je veliko od njih zamislilo. Koliko solznih oči je bilo ob slovesu, ki je bilo le slovo od službe, ne pa slovo od ljudi. Koliko hlestanja po zgodbi. Po inspiraciji. Po tem kako. Po tem zakaj. Po tem kam. Tako močno, da so fotografirali naslove knjig, ki so bile razstavljenje. Tako močno, da so nekateri podelili svoje zgodbe, predvsem pa so bili pripravljeni poslušati druge. Po tem, kako je nekdo, ki me ne pozna, poslušal nekaj mojih besed in rekel vauuuu, kako je bilo to povedano. Super da je to možno. Pa sploh nisem povedala nič o sebi, le nekaj dejstev in resnic o tem kako ima vsak svojo dušo, da je možno priti v stik z njo in da se ti potem pokažejo talenti, darovi, se ti spremeni življenje. Pridejo na površja tudi travme, čustva, delo, je težko, a vredno. Pogovarjala sem se z ljudmi, ki me osebno ne poznajo. V tistem trenutku je bil pomemben le tisti moment. Kot bi bili v tistih dveh urah v drugem svetu. Hvaležna sem za to izkušnjo.

alenkakeber.com