Franc Jeza se je rodil v Hajdini pri Ptuju l. 1916. Šolal se je na ptujski gimnaziji. Že kot dijak je pisal pesmi in prozo v dijaške in druge liste: MLADA SETEV, MLADI PREKMUREC, KLASJE.

Tik pred vojno se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Kot študent je pripadal akademskemu društvu ZARJA. Študija zaradi vojnih dogodkov ni mogel končati. Mnogo let kasneje je dokončal študije etnografije in etnologije na univerzi v Gradcu.

Takoj po po okupaciji Slovenije se je Franc Jeza kot krščanski socialist vključil v OF, med akcijo za osvoboditev zaprtih prijateljev pa so ga oblasti prijele, obsodile na dosmrtno ječo in odpeljale v zapore mesta Volterra v notranji Italiji. Ko se je po kapitulaciji vrnil v Ljubljano, je kmalu okusil aretacijo, ljubljanske zapore, nato pa še koncentracijski taborišči Dachau in Uberlingen ob Bodenskem jezeru, kjer je dočakal svobodo.

Po vrnitvi iz taborišč je bil kot raziskovalni novinar v Ljubljani nekaj časa zaposlen pri Slovenskem poročevalcu in dodobra spoznal značaj povojnega režima v Jugoslaviji, zaradi česar se je jeseni leta 1948 odločil za tajni odhod na Zahod.

Nekaj mesecev je preživel po begunskih taboriščih v Italiji, nato pa se je za stalno naselil v Trstu, kjer je delal do leta 1954 pri zavezniški časnikarski agenciji AIS, s prihodom Italije v Trst pa je za vedno izgubil stalno službo in se nato preživljal kot sodelavec na slovenskem radiu Trst A, katerega arhiv je poln njegovih dramskih del, mladinskih zgodb, novel, dramatiziranih povesti, prevodov, ocen in predavanj.

Ob navedenem je potrebno opozoriti še na dodatna ključna dejstva. Namreč predvsem kako so takrat delovali nasprotniki in cenzorji slovenstva tako znotraj SFRJ, kot tudi v našem zamejstvu prek UDBE in KOS-a. Kot dolgoletni prijatelj rajnega dr. Jožkota Šavlija (avtorja številnih knjig o slovenski etnogenezi) sem od njega dobil tudi podatek, kako je režim velesrbskega in skrajno protislovenskega kolesja preganjal njegovega prijatelja, izobraženca Franca Jezo.

Franc Jeza je sodeloval pri večini slovenskih zamejskih in zdomskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček, idr., z literarno prozo. Bil je tudi ustanovitelj in sourednik revije STVARNOST, kasneje preimenovane »STVARNOST in SVOBODA«. Gradiva, ki ga je zapustil v člankih in razpravah, je ogromno.

V njem je med drugim prikazal pošastno izkoriščanje Slovencev s strani centralističnega in velesrbskega Belgrada. V študiji z naslovom “Nova tlaka slovenskega naroda” (Trst, 1959). Omenjena knjižica je bila v Jugoslaviji strogo cenzurirana in prepovedana. Dejstvo je, da Jezi na podlagi argumentov v njej niso mogli ničesar očitati, saj je v študiji uporabljal izključno preverjene podatke iz dostopnih virov. Omenjena Jezova študija je bila prava senzacija, saj si dotlej pod kolesjem velesrbskega aparata ni upal nihče medijsko opozoriti na velesrbsko izkopavanje Slovencev, tudi “svobodno protikomunistično zdomstvo” na Zahodu ne.

Izjema v tem pogledu je bil švicarski raziskovalni časnikar Viktor Meier. (povezava 1, knjiga pdf Yugoslavia: History of its demise), Meier se je poleg svojih ekonomsko-političnih raziskav z zanimanjem poglobil tudi v starejše obdobje naše zgodovine in navajal, da ga ni tako poštenega in uglednega naroda v zgodovini, kot smo Slovenci, ki pa po vsem okupatorskem terorju doživljamo pod SFRJ še najhujšega ter da bi marsikateri drugi narod pod tako težkimi pogoji že klonil. Vsled svojih raziskav je Meier dobil prepoved vstopa v SFRJ s strani velesrbskega Belgrada.

Eno od dejstev, ki so ga omenjali tako Jeza, kot tudi Šavli in Meier, je tudi podatek, da je leta 1971 Nemčija pod okriljem kanclerja Brandta dodelila Sloveniji kot poravnavo za žrtve nacizma eno miljardo (1.000.000.000,00) takratnih nemških mark. Žrtve od tega niso takrat prejele niti pfeninga. Belgrajska mafijska klika je takrat požrla vse. Vse do zadnjega ficka je končalo v Srbiji. Po “odcepitvi” Slovenije leta 91 so številne slovenske žrtve(ki z zadevami ob prikrivanju zvezne UDBE) niso bile seznanjene, zopet zahtevale od Nemčije odškodnino, a odgovor s strani Nemčije je bil jasen, da jo je “izplačala” že v času Jugoslavije.

Franc Jeza je bil avtor številnih knjig, zajetnih študijskih del, v katerih je argumetirano opozarjal na problematiko genocidiziranega slovenstva:

• Sodobna slovenska problematika, Trst, 1952

• Nova tlaka slovenskega naroda: študija o gospodarskem položaju Slovencev v Jugoslaviji, Trst, samozaložba, 1959

• Zadeva je končana, Trst, 1964; igra, ki je prejela 1. nagrado na natečaju za izvirno radijsko igro, ki jo je razpisal Radio Trsta A.

• Moč ljubezni: povest iz časa naselitve Slovencev, Celovec, Družba sv Mohorja, 1967

• Skandinavski izvor Slovencev: etnografsko-jezikovna in zgodovinska študija, Trst, samozaložba, 1967

• O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine – drugačen pogled na slovensko zgodovino, Buenos Aires, Editorial Baraga, 1977

• Nevidna meja - Povest iz daljne prihodnosti in druge fantastične zgodbe, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1980. Za delo je prejel literarno nagrado Vstajenje iz sklada Dušana Černeta.

• Spomini iz taborišča, Trst, Goriška Mohorjeva družba 1985. Izšlo po avtorjevi smrti kot samostojno delo dveh podlistkov V dachavskih blokih in Tekma s smrtjo, ki sta izhajala v Novem listu, od leta 1958 do leta 1961.

• Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe - Občina Hajdina 2010. Ptuj 2010. Pripravila in uredila Vojka Havlas, ki je l.2006 diplomirala iz slovenistike v Ljubljani na temo »Fantastične zgodbe Franca Jeze«.

• In zgodil se bo čudež - Premišljevanja o slovenski samostojnosti in demokraciji. Uredil in uvodno besedo napisal Boris Pahor. Gradivo zbral in spremno besedo napisal Primož Šturman. Ljubljana: Slovenska Matica 2012.

Eno od njegovih senzacionalnih del je bila prav knjiga “Skandinavski izvor Slovencev” (Trst 1967). Da ne bi bil do slovenstva etnocidni odziv velesrbskega aparata takratne komunistične SFRJ preveč očiten, so nad Jezo prek Jugoslovanske Udbe poslali krščanskega zaupnika velesrbske Jugovine, proslulega Alojza Rebulo. Rebula se je iz Jeze norčeval in ga smešil. Popolna odsotnost argumentov s strani jugoslovanske klike je še bolj zvisela ob naslednji etnogenetski študiji o slovenski zgodovini izpod peresa Franca Jeze: “O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine” (Buenos Aires 1977). Slednja je zaupnikom jugoslovanskega-velesrbskega aparata popolnoma zaprla usta.

Vseeno je Francu Jezi ostal prilepljen na vrat prosluli udbovski plačanec, Alojz Rebula. Jezo je skušal na vse možne načine prepričati, da se preda kolesju protislovenskega režima in opusti svoje resnicoljubno, narodobuditeljsko delo. Rebula je tudi v svojih objavah nenehno napadal Jezo ter ideji o samostojni Sloveniji odkrito nasprotoval.

Še leta 1984, takoj po smrti Franca Jeze, se je prosluli Rebula posmehljivo znesel nad rajnim Jezo v katoliškem koroškem glasilu “Celovški zvon”. Ob tem je treba poudariti, da so Rebuli v zameno za njegovo blatenje F. Jeze, v Jugoslaviji plačevali honorar in mu tiskali knjige ter ga naredili pisatelja.

Tudi po Jezovi smrti je Rebula nadaljeval s svojim rovarjenjem proti slovenstvu. Celo prosluli jugokomunist, židovskega porekla, Bogo Grafenauer se je pustil vsaj dvakrat povabiti v katoliški slovenski klub v Trst ter v Katoliški dom v Gorico, v čast protislovenskim sotrudnikom iz katoliške linije, zlasti Alojzu Rebuli. Šlo je za razkritja slovenske etnogeneze po dr. Jožkotu Šavliju, patru Ivanu Tomažiču, ter Mateju Boru, v zadevi s slovenskim staroselstvom v knjigi “Veneti, naši davni predniki” (Ljubljana 1989).

Gonjo proti Venetom in našemu staroselskemu poreklu so Alojz Rebula, Bogo Grafenauer, Alenka Šivic-Dular, Janez Peršič, Božidar Slapšak, Milko Matičetov in podobni Belgrajski zaupniki, pogosto zabelili tudi z norčevanjem. Gradivo iz te javne gonje so skrbno zbrali v posebni številki arheološkega glasila “Arheo” (10/1990) in ji dali posmehljiv naslov “Venetovanje”, s satirično zamišljeno podobo na naslovni strani. Šlo je za pamflet, čigar izdajo sta založila nič manj kot Republiški komite za kulturo in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Uredništvo: Bogo Grafenauer, Alenka Šivic Dular, Božidar Slapšak ter glavni urednik Milko Matičetov. Na najnižjo raven pa se je v glasilu spustil Alojz Rebula, ki se je iz slovenstva in venetologije norčeval na skrajno nizkoten in žaljiv način, nevreden resne kritike.

Rebulovo agenturno ozadje se je znova pokazalo tudi v primeru omalovaževanja vloge in spomina na primorskega rojaka, TIGR-ovca in duhovnika Filipa Terčelja, v knjigi “Nokturno za Primorsko” (Mohorjeva, Celje 2004). V Rebulovi knjigi je Terčelj, četudi pod drugim imenom (Florijan Burnik), predstavljen tako plehko in ohlapno, da je tisti, ki se je vsaj nekoliko poglobil v osebnost in življenje tega enkratnega duhovnika in domoljuba, lahko samo razočaran. Povest ali mogoče roman “Nokturno za Primorsko” je glede na dejansko ozadje navaden pamflet.

Toda pisatelj Rebula je leta 2005 zanj prejel nič manj kot Kresnikovo nagrado, ki jo v Sloveniji od leta 1991 naprej podeljuje vsako leto časnik Delo in sicer na Rožniku nad Ljubljano. Podeljuje za domnevno najboljši roman v preteklem letu. V tem primeru se ni mogoče izogniti vtisu, da je imel bodisi “roman” kot nagrada Alojzu Rebuli predvsem ideološki namen, to je prikazati Filipa Terčelja, čigar spomin bi prej ali slej prišel na dan, kot nekakšno duhovniško šemo. Iz tega razloga je levičarski dnevnik Delo, ki je povsem v srbskih rokah, podelil katoliškemu Alojzu Rebuli omenjeno Kresnikovo nagrado. Tudi to se še vedno dogaja v “samostojni” Sloveniji.

napisal Rok Melink