prevod: Blaž Babič, širjenje prevoda je dovoljeno ob navedbi povezave do sem. Hvala za razumevanje.

25. februar 2020, 15:54

Raziskava Evropskega centra za pravo in pravičnost v Strasbourgu je razkrila številne konflikte interesov med sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice in nevladnimi organizacijami (NVO-ji), katere financira George Soros.

Evropski center za pravo in pravičnost je NVO, ki se pogosto pojavlja na sodišču, kjer izvaja kampanje glede socialnih, družinskih in verskih vprašanj. Ponosen sem, da sem naveden kot pridruženi raziskovalec na ECPP (European Center for Law and Justice, ECLJ), vendar sem v resnici napisal le en sam članek za spletno stran centra in od njega ne prejemam nikakršnih dohodkov. Pri pisanju poročila nisem imel nobene vloge.

Študija je odkrila, da je od stotih sodnikov, ki so v obdobju 2009-2019 sodili na Evropskem sodišču za človekove pravice, skoraj njih četrtina (22) imela močne povezave s Fundacijo za odprto družbo (Open Society Fundation, pri nas Zavod za odprto družbo) Georgea Sorosa, ali z NVO-ji, kot je Amnesty International in druge, ki so financirane s strani fundacije. Na primer Human Rights Watch je od leta 2010 s strani "Zavoda za odprto družbo" prejel 100 milijonov dolarjev.

Nekatere od NVO prejemajo tolikšen delež svojega proračuna od Sorosa, da so dejansko v celoti lastniške podružnice te fundacije.

Povezave med sodniki in NVO-ji so obsežne. Vključujejo odnose, kot je večletno delo na položajih članov odborov direktorjev ali upravnih odborov teh NVO-jev; kot so pedagoške zaposlitve na inštitutih, ki so financirani od teh NVO-jev; kot so plačani vodje programov Fundacije za odprto družbo ali povezanih NVO-jev; različna druga plačana dela zanje. Celoten seznam teh povezav lahko najdete na sedmi in osmi strani poročila.

Dober primer tega je Bolgar Jonko Grozev (op. prev. povezava na spletu), ki je leta 2018 kot vodja Pobude za pravičnost Odprte družbe, branil v primeru Pussy Riot proti Rusiji, kmalu zatem pa je bil izvoljen kot sodnik ESČP.

Študija ne zajema manj formalnih načinov sodelovanja z NVO-ji, kot je občasno delo zanje (glej 15. stran poročila). To pomeni, da so povezave še dosti številčnejše, kot le tiste, ki so posebej izpostavljene v poročilu.

Poročilo tudi pokriva druge uslužbence za človekove pravice, kot je komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope (2012-2018) (Nils Muiznieks), ki sicer ne sodi kot sodnik, ampak je bil vrsto let plačan aktivist Open society fundacije v Latviji, in je uporabljal svoj uraden položaj za kampanjo proti t.i. "anti-Soros" zakonodaji na Madžarskem.

Te NVO so izredno dejavne na ESČP. Helsinška fundacija za človekove pravice na Poljskem je vložila 16 pritožb in branila v 32-ih primerih, in to samo v letu 2017. Pogosto vloga NVO v arhivih Sodišča ni zabeležena, ampak jo je potrebno izbrskati iz poročil samih NVO. Na primer, v primeru lahko branijo odvetniki ene nevladne organizacije, ko gre za zagovor nekih drugih NVO kot tretjih oseb, čeprav so vse te druge organizacije pravzaprav financirane iz istega vira kot pritožnik, ponavadi s strani Sorosa.

Vendarle s tem, da so sodniki pred nastopom svojih sodniških funkcij delovali kot plačani aktivisti NVO, ne bi bilo nič narobe, če te iste organizacije ne bi bile same aktivne kot stranke, ki na ESČP vlagajo pritožbe, bodisi same nastopajo kot pritožniki, kot odvetniki za pritožnika, ali kot tretje stranke, ki podajajo domnevna strokovna mnenja (v resnici pa lobirajo z namenom), in če potem ti sodniki ne bi potem sodili v teh primerih.

Najhujše odkritje poročila je prav to, da so v 88-ih primerih sodili sodniki o pritožbah, ki so jih na Sodišče vložile NVO, pri katerih so oni sami prej delali, ne da bi pri tem prijavili konflikt interesov in ne da bi se pri teh primerih sami izločili (glej stran 15 poročila, ter prilogi 1 in 2). V enem takih primerov iz leta 2018 je bilo 10 od 14-ih NVO, ki so vložile pritožbo, financiranih s strani Open Society fundacije, medtem ko je imelo 6 od 17-ih sodnikov, ki so sodili v primeru, samih povezave z isto skupino, financirano od Sorosa.

To, da se sodniki niso sami izločili, je sramoten poklicni zdrs, ki dokazuje, da vrhovno evropsko telo za človekove pravice dejansko ni neodvisno, ampak je v resnici del "industrije človekovih pravic" - denarne piramide in tesnih omrežij strokovnih povezav, na vrhu katere sedi George Soros s svojimi milijardami. NVO-ji naj bi predstavljali "civilno družbo", neodvisno od države; v resnici so veliko večino njih ustvarili udeleženci brez demokratične legitimnosti, kot je prav Fundacija za odprto družbo.

Dejstvo, da je ta koruptivni sistem lahko cvetel, ima več vzrokov. Prvi je ta, da Soros in NVO-ji, ki jih on financira, dominirajo v industriji človekovih pravic na Balkanu in v baltiških državah. Njegovi milijoni preplavijo te majhne, uborne države (na primer, od leta 1992 je v Albaniji porabil 131 milijonov dolarjev), te pa v zameno imenujejo sodnike na ESČP, kjer se razsoja o vprašanjih človekovih pravic v 47-ih državah Sveta Evrope. Še več, poročilo razkriva, da celotna letna poraba Open Society Fundation v Evropi znaša 90 milijonov dolarjev, kar je pravzaprav več kot je letni proračun Evropskega sodišča za človekove pravice (70 milijonov dolarjev).

Drugič, novi postopki, uvedeni l. 2012 prav posebej urejajo udeležbo NVO-jev v postopku izbire sodnikov za ESČP. Ti NVO-ji lahko predlagajo kandidate in tudi vplivajo na njihov izbor. Kot prikazuje poročilo, se je to primerilo velikokrat. V primeru Albanije sta bila l. 2018 dva od treh kandidatov direktorja v Open Society Fundation; eden od njiju je bil izbran.

Končno, pri izbiri oseb, ki se jih imenuje za sodnike ESČP ni nobenih zahtev, da bi morale te osebe imeti kakršnekoli sodniške izkušnje. Od 100-ih sodnikov, ki so od l. 2009 sodili na ESČP, ji kar 51 ni nikoli prej sodilo ali razsojalo. Namesto tega so bili pogosto aktivisti za človekove pravice, ki so delali za Soroša ali eno od njegovih izpostav.

Govorimo o strukturalni šibkosti, ki vpliva tudi na mednarodna sodišča za vojne zločine. Kot sem prikazal v svoji knjigi "Travesty" (op. prev. "Sprevrženost"), to pomeni, da lahko sodno oblast izvajajo ljudje, ki dejansko niso izurjeni kot sodniki ali magistrati, ali celo ne kot pravniki, ampak so namesto tega politični aktivisti. V nekaterih razvpitih primerih so sodniki na teh sodiščih postali celo ljudje brez pravne izobrazbe.

Posledica tega je, da se sodniki v teh telesih dejansko ne vedejo kot bi se sodniki morali. Vloga sodnika je, da pove, kaj pravo je, ne pa da pove, kar on ali ona misli, da bi pravo moralo biti. Na žalost je prav slednje to, kar sodniki na ESČP, in na novih mednarodnih sodiščih, počno. Leta 1978 je ESČP razglasilo, da je Konvencija "živi instrument, ki ga je potrebno tolmačiti v luči vsakodnevnih razmer" in da zatorej sodniki imajo pravico iz Konvencije razbirati nove reči, namesto da bi se zavezali, da jo spoštujejo. Tovrsten sodniški aktivizem pomeni sprevrženje vladavine prava.

Sprevrženje zato, ker so prav področja, na katerih sodniki ESČP izvajajo svoj sodniški aktivizem, politično najbolj občutljiva vprašanja, katera bi morali ustrezno reševati izvoljeni politiki v parlamentih, ali z referendumi, ne pa elitna kasta nikomur odgovornih aktivistov. Ta področja obsegajo svobodo izražanja, azil, pravice LGBT, pogoje za pripor, pravice manjšin in tako naprej. Pri izvajanju lastne svobode za ustvarjanje prava, so sodniki ESČP skozi desetletja ustvarili novo vizijo človeka, ki je v nasprotju s prvotnim namenom Konvencije, zaščititi človeška bitja in njihove družine pred zlorabo oblasti države. Danes ESČP večino časa terja več državne oblasti za ta ali oni modni ("woke") cilj. (woke, op. prev. izraz za tiste, ki se v javnosti predstavljajo, kot da so "prebujeni", za razliko od onih, ki "ne razumejo napredka")

Georgea Sorosa napadajo že dalj časa zaradi njegove pretirane politične moči, ki mu jo je prineslo njegovo orjaško premoženje, še posebej v post-komunistični Vzhodni Evropi. To poročilo Evropskega centra za pravo in pravičnost je pravzaprav ena od prvih priložnosti za temeljito razkritje in zabeleženje koruptivnega učinka te moči, v odnosu do najvišjega organa, zadolženega za varstvo človekovih pravic v Evropi. Do danes ESČP ni zanikal nobenega dejstva, navedenega v poročilu, pri čemer ta dejstva izvirajo iz samega ESČP, kar nas privede do tega, da je njegova verodostojnost, kot neodvisnega sodnega organa, popolnoma uničena.

Izjave, pogledi in mnenja v tej kolumni so v celoti avtorjevi in ne predstavljajo mnenja uredništva RT.

-----------------------------------------------------

NASVET PREVAJALCA: ZA KOMENTARJE SE OBRNITE NA

prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki je tudi pridruženi član ECLJ/ECPP (predstavitev in intervju)

Čivk 1 in Čivk 2

ter avtor najnovejšega priročnika za celovito razumevanje problematike ESČP.

Za konec še prva resna razpoka, ki se je že pojavila na političnem področju:

UK ready to QUIT European Convention on Human Rights which has blocked deportation of dangerous foreign criminals, setting up row with the EU and within Tory ranks

Velika Britanija je pripravljena na IZSTOP iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je preprečila izgon nevarnih tujih kriminalcev, pripravljata se spora z EU in znotraj vrst konzervativcev

- - - - - - - - -

ŠE EN DODATEK, peticija ECLJ za odpravo konflikta interesov v ESČP (zaenkrat v angleščini in francoščini):

Putting an end to conflicts of interest at the ECHR

PETITION TO BE SIGNED

- - - - - - - - -

NADALJEVANJE: NVO-ji in sodniki na ESČP: potreba po razjasnitvi