Spisal Grégor Puppinck, 5. marca 2020, prevedel Blaž Babič, 8. marca 2020

vir: NGOs and judges at the ECtHR: a need for clarification

Kakšni so odnosi med sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice (Sodišče, ESČP, ECtHR) in vodilnimi ne-vladnimi organizacijami, ter kaj bi moralo Sodišče glede le-teh ukreniti, še posebej v primerih, kjer se bi lahko pojavili dvomi v sodniško nepristranost? To je vsebina te objave, ki je še kako pomembna in jo je potrebno obravnavati, pred nedavnim pa je bila razkrita v poročilu ECPP (Evropskega centra za pravo in pravičnost), NVO-ji in sodniki na ESČP, 2009-2019 (“NGOs and the Judges of the ECHR, 2009 –2019”).

Odnosi med nekaterimi sodniki in NVO-ji niso omejeni le na formalne načine sodelovanja NVO-jev s Sodiščem, ampak gredo dosti globlje, saj na Sodišču v pomembni meri delujejo nekdanji zaposleni v NVO-jih ali sodelavci le-teh. Pri pregledu življenjepisov (curricula vitae) sodnikov (objavljen je na spletnih straneh Parlamentarne skupščine Sveta Evrope in Sodišča), ki so v zadnjih desetih letih sodili na Sodišču, je mogoče identificirati sedem NVO-jev, ki so aktivni tako na Sodišču in imajo med svojimi nekdanjimi sodelavci vsaj eno osebo, ki sodi kot stalni sodnik na ESČP. Od stotih stalnih sodnikov, ki so sodili v tem obdobju, jih je bilo 22 bodisi administratorjev, zaposlenih ali sodelavcev ene ali več od teh sedmih organizacij.

Fundacije za odprto družbo (The Open Society Foundations, OSF) izstopajo s številom sodnikov, ki so imeli to funkcijo ali vlogo znotraj nje (12) in z dejstvom, da ona financira preostalih šest organizacij, ki jih omenja poročilo (the A.I.R.E. Centre, Amnesty International, the Helsinki committees, Human Rights Watch, the International Commission of Jurists, and Interights). Na primer, med nekdanjimi sodelavci OSF je bilo šest sodnikov članov Odbora nacionalnih Open Society Foundations ali Open Society Justice Initiative iz New Yorka.

Tovrstna vpletenost pravnikov in NVO-jev je seveda popolnoma legitimna in koristna. Do takega položaja pride, inter alia, zaradi dejstva, da je v določenih državah pravnike, ki so izurjeni glede vprašanj človekovih pravic in imajo določeno neodvisnost od države, mogoče najti predvsem znotraj NVO-jev.

Morebitna vprašanja nepristranosti

Vprašanje se pojavi, ko je sodnik soočen s primerom, v katerega je vpletena "njegova" nekdanja NVO, kot pritožnik, predstavnik ali tretja stranka. Iz pregleda 185-ih primerov, v katerih je omenjenih sedem NVO-jev imelo vidno vlogo pred ESČP v zadnjih desetih letih, je 88-krat prišlo do tega, da so sodniki sodili v primerih, ki jih je vložila ali podpirala "njihova" NVO.

V teh primerih se pojavi vprašanje nepristranosti sodnikov, ki jo predpisuje 21. člen Konvencije in II. odstavek 28. člena Pravil Sodišča. Izhajajoč iz navedenih določb sodnik ne sme sodelovati pri preiskavi primera, v kolikor je lahko, inter alia, "iz kateregakoli drugega razloga, mogoče podvomiti v njegova ali njena neodvisnost oziroma nepristranost". Sodišče je pojasnilo, da je nepristranost sodišča, kot jo zajema pravica do pravičnega sojenja, definirana kot odsotnost vsakršnega predsodka ali pristranosti na strani sodnika (glej inter alia ECHR, Nicholas proti Cipru, št. 63246/10, 9. januar 2018, §49). Mogoče jo je oceniti subjektivno, pri čemer iščemo "oceno osebnega prepričanja ali interesa določenega sodnika v določenem primeru", ter objektivno, z ugotavljanjem ali je sodnik "ponudil dovoljšnja zagotovila za izključitev vsakršnega legitimnega tovrstnega dvoma" (Morice proti Franciji [GC], št. 29369/10, 23. april 2015, § 73).

Tako je Sodišče razsodilo v primeru Castillo Algar proti Španiji (št. 28194/95, 28. oktober 1998), v §45:

“ugotovljeno mora biti ali neodvisno od sodnikovega osebnega delovanja obstajajo preverljiva dejstva, zaradi katerih je mogoče dvomiti v njegovo nepristranost. V tem pogledu je lahko pomemben tudi videz. (...) Skladno s tem se mora vsak sodnik, pri katerem obstaja legitimen razlog za strah pred pomanjkanjem nepristranosti, sam izločiti. Pri odločanju ali v določenem primeru obstaja legitimen razlog za strah pred premajhno sodnikovo nepristranostjo, stališče samega obtoženega je pomembno, ni pa odločilno. Odločilno je ali je mogoče ta strah objektivno utemeljiti".

In kot je Sodišče pred kratkim ponovilo, "pravici ne-le da mora biti zadoščeno, tako mora biti tudi videti" (Sigríður Elín Sigfúsdóttir proti Islandiji, št. 41382/17, 25. februar 2020, § 49). Dejstvo, da sodnik sodi v Senatu in ne kot sodnik posameznik, še ne zadošča za odpravo dvoma v njegovo nepristranost, saj kot pravi Sodišče, zaradi tajnosti glasovanja ni mogoče ugotoviti njegovega pravega vpliva (glej Morice v. France, [GC], op. cit., § 89).

Da bi uporabili ta standard nepristranosti Sodišča na njegovih lastnih sodnikih, lahko vzamemo primer g. Yonka Grozeva, trenutnega bolgarskega sodnika. Pred tem je bil ustanovni član Helsinškega komiteja Bolgarije (1992-2003), kot tudi član odbora Open Society inštituta v Sofiji (2001-2004) in potem Open Society Justice Initiative (v New Yorku) od leta 2011 do njegove izvolitve na Sodišče. V teh vlogah je pred ESČP pripeljal številne primere, med njimi primer razvpitih “Pussy Riot” (Mariya Alekhina in druge proti Rusiji, št. 38004/12, 17. julij 2018), ki je bil še vedno odprt, ko je on sam aprila 2015 postal sodnik.

Jasno je, da ima tak odvetnik veliko izkušenj s področja sistema človekovih pravic. Problem pa nastane, ko opazujemo, ali je sodnik po svoji izvolitvi razsojal v primerih, ki jih je vložil v letih 2014 in 2015 Helsinški komite Bolgarije (glej D.L. proti Bolgariji, št. 7472/14, 19. may 2016, Aneva in drugi proti Bolgariji, št. 66997/13, 77760/14 in 50240/15, 6. april 2017). Tu ni več dvoma, da v takih okoliščinah obstaja vprašanje nepristranosti in da bi se moral tak sodnik izločiti. V drugem primeru, še vedno oprtem, je sodil, ko je Open Society Justice Initiative intervenirala kot tretja stranka v primeru (glej zasedanje pred Velikim Senatom v primeru Big Brother Watch in drugi proti Združenemu Kraljestvu, št. 58170/13).

Namen tu je zgolj ilustrativen, ne da bi izpostavljali le g. Grozeva, saj se je enako dogajalo pri 18-ih od 22-ih obravnavanih sodnikih. Tudi ne gre za vprašanje, ali je sodnik Grozev izražal dejansko pristranost do katere od strank, ampak ali je možno reči, da obstaja videz takšne pristranosti.

Lahko se tudi vprašamo, ali obstoji tveganje pristranosti tudi takrat, ko NVO ni pritožnik, ampak tretja stranka. Da bi odgovorili na to, moramo upoštevati dejstvo, da NVO-ji skoraj vedno posredujejo v podporo ene od strank, ponavadi pritožnika, in da njihove intervencije lahko pomembno vplivajo na končno odločitev. Strah pred pristranostjo sodnikov v primerih posredovanja za tretje stranke tako tudi obstaja. V tem pogledu je potrebno izpostaviti, da Statut Sodišča v določbah glede nezdružljivosti ne razlikuje med tema dvema vrstama dejanj in prepovedujejo kateremukoli nekdanjemu sodniku, da "zastopa stranko ali tretjo stranko v kakršnikoli vlogi v postopkih pred Sodiščem" pred iztekom roka dveh let po koncu svojega mandata (čl. 4).

Prav to se je zgodilo v britanskem precedensu Lorda Hoffmana, v slovitem primeru Pinochet. Po glasovanju Zgornjega Doma, novembra 1998, s katerim je g. Pinochet izgubil imuniteto pred pregonom - in v katerem je glasoval tudi Lord Hoffmann - se je izkazalo, da je bil Lord Hoffmann neplačani direktor Amnesty International Charity Ltd, pri čemer je Amnesty International intervenirala v primeru podpore izročitvi g. Pinocheta. Žena Lorda Hoffmana je bila v tej skupini celo zaposlena 20 let. Po tem razkritju je Zgornji Dom to odločitev razveljavil (R v Bow Street Metropolitan Stipendiary Magistrate, ex parte Pinochet Ugarte (No 2). Končno je bil primer razsojan pred drugimi sodniki, ki so odločili drugače, kot v prvem primeru. Lord Browne-Wilkinson je pojasnil, da “ko se enkrat izkaže, da je sodnik sam vpleten v primer, ali da ima očiten interes za njegov izzid, je izločen brez vsakršne preiskave glede tega, ali obstajata verjetnost ali sum pristranosti. Že samo dejstvo obstoja njegovega interesa zadošča za diskvalifikacijo, razen če je zadevo razkril v dovoljšni meri". Če ta načela prenesemo na obstoječo situacijo, je razsodil, da "v posebnih okoliščinah tega primera, vključno s tem, da se je vključil Amnesty International kot intervenient in nastopil pred pritožbenim odborom, je bil Lord Hoffmann, ki svojih povezav z Amnesty International ni razkril, izločen iz razsojanja.

Naslednji problematični položaj nastopi, kot nekdanji administratorji OSF sodijo v primerih, ki so jih vložile številne NVO, katere financira prvotna organizacija. Glede na OSF je odnos, ki se ga vzpostavi z upravičencem do njihovih sredstev ne-le finančni, ampak usmerjen tudi v vzpostavitev "zavezništva pri zasledovanju ključnih delov agende odprte družbe". Takšen odnos med sodnikom in stranko, četudi je posreden, lahko daje nasprotni stranki razlog za strah pred manjkom nepristranosti.

Le manjše število izločitev

Na podlagi navedenega se nam poraja vprašanje, kako to, da je v takih primerih tako malo izločitev. Prav res, v zadnjih 10-ih letih je prišlo v navedenih 313-ih navedenih primerih izločitev, le 12-krat za to, da so bili obravnavani sodniki v odnosu z NVO-ji, vpletenimi v primer. Razlogov za izločitev v sodbah nikoli ne omenjajo; torej ni mogoče vedeti (iz samih razsodb) kdo jo je zahteval in zakaj. Omenjeni so tudi samo trije primeri neuspešnih zahtev za izločitev, dve je oblikoval pritožnik in eno država. Ni mogoče vedeti, ne da bi šli raziskovat neposredno v spise, kakšen postopek je uporabilo Sodišče glede teh zahtev, in ali so bile odločitve v tem smislu tudi obrazložene.

En razlog za tako majhno število izločitev leži tudi v dejstvu, da formalnega izločitvenega postopka znotraj Evropskega Sodišča (ESČP) ni, za razliko od Sodišča Evropske unije (SEU) (38. člen 3. Protokola k Statutu SEU). Pravila ESČP določajo zgolj dolžnost sodnika za izločitev, na lastno pobudo, v primeru dvoma v njegovo neodvisnost ali nepristranost.

“Resolucija o sodniški etiki”, ki jo je sprejelo Evropsko sodišče, 23. junija 2008, delno pojasnjuje obveznosti sodnika. Navaja, da "V primeru dvoma o uporabi teh načel v konkretni situaciji, sodnik lahko prosi za nasvet Predsednika Sodišča." Evropski sodnik torej nima nobene obveznosti, da svojega predsednika obvesti. Dokument nadalje navaja, da "če je nujno", se predsednik "lahko posvetuje s Sekretariatom" in "poroča plenarnemu Sodišču o uporabi teh načel". To je izredno lahkotna procedura, ki vpletenim sodnikom prepušča končno odločitev o njihovi izločitvi in o obveščanju Predsednika. Kakorkoli, slednja je določena kot "izjemna", da ublaži izhodišče dela "v kolikor okoliščine to terjajo" (25. člen, § 4 of Statuta Sodišča). To pooblastilo je nujno, vendar ga je mogoče pravočasno izvajati le, če Predsednika sodniki obvestijo o obstoju okoliščin, ki bi lahko postavile pod vprašaj njihovo nepristranost.

Naslednji praktični razlog izvira iz dejstva, da stranki skoraj nikoli nista vnaprej obveščeni o sestavi Sodišča, ki bo sodilo v njihovem primeru, razen če gre za javno sojenje. Tako torej stranki na splošno ne moreta učinkovito zahtevati izločitve sodnika. Vendarle pa dejstvo, da stranki nista zahtevali izločitve sodnika, njega ne razveže obveznosti, da sam ukrepa ustrezno, v skladu s sodno prakso Sodišča (Škrlj v. Croatia, No 32953/13, 11 July 2019, § 45).

Zadnji razlog, bolj subjektivne narave, je mogoče iskati v dejstvu, da ESČP in te NVO v veliki meri delijo isti vrednostni sistem, zato morda omenjeni sodniki ne vidijo jasno navzkrižja interesov z organizacijami, ki imajo v glavnem enake interese.

Potreba po rešitvah

V prihodnje bi bilo mogoče uvesti nekaj ukrepov za ureditev nastale situacije, po zgledu ukrepov, ki so bili izpeljani v drugih evropskih in državnih organih. Predstavljamo jih v poročilu ECPP; prvi korak bi bil, da Sodišče za svoje delovanje sprejme enaka pravila, kot jih predpisuje državnim jurisdikcijam, inter alia za formaliziranje postopkov o izločitvi in zahtevi za izločitev.

Za sodnike bi to pomenilo uvedbo obveznosti, in ne le možnosti, za obveščanje Predsednika Sodišča v primeru morebitnega navzkrižja interesov. Sodišče bi moralo imeti dolžnost obrazložitve svoje odločitve o odklonitvi zahteve za izločitve, v skladu z merili iz svoje lastne sodne prakse (Harabin proti Slovaški, št. 58688/11, 20. november 2012, §136

Preostane nam, da spremljamo, kaj bo ESČP ukrenilo s svojimi najbolj problematičnimi preteklimi sodbami. V skladu z lastno sodno prakso, bi morali v takih primerih ponovno razsojati, s sledenjem zgledu ravnanja Zgornjega Doma v primeru Pinochet. Temu bi še posebej moralo biti tako, v kolikor stranka zahteva revizijo tovrstne sodbe, skladno s pravilom 80 Statuta Sodišča.

--------------------------------------

Poglejte si še prejšnji članek: Verodostojnost Evropskega sodišča za človekove pravice je uničena po razkritjih povezav med sodniki in Sorosem

--------------------------------------

NASVET PREVAJALCA: ZA KOMENTARJE SE OBRNITE NA

prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki je tudi pridruženi član ECLJ/ECPP (predstavitev in intervju)

Čivk 1 in Čivk 2

ter avtor najnovejšega priročnika za celovito razumevanje problematike ESČP.