"Lahko se samo vprašamo, kdo bi bil režiser vsega tega v ozadju."

Piše: Boštjan M. Turk*

Obisk Vere Jourove, podpredsednice Evropske komisije, komisarke za vrednote in preglednost, je potrdil, kar vemo že dolgo. Da je takšna EU nevzdržna, predvsem pa obsojena na mukotrpno odmiranje.

Za začetek se najprej vprašajmo, kdo je Vera Jourova.

Elektronska enciklopedija poleg njenih funkcij v domovini in Evropski komisiji navaja tudi sledeč podatek: "Oktobra 2006 je bila Jourova obtožena, da je od Ladislava Péte, župana Budišova na Južni Moravski, sprejela dva milijona kron podkupnine za pridobitev subvencij EU za obnovo gradu Budišov. Čeprav je bila v celoti oproščena, je več kot mesec dni preživela v preiskovalnem priporu." Tega ne bomo komentirali, ostajajo pa v zvezi s statusom zapornice nekatere stvari težko pojasnljive*1, še posebno njeno napredovanje v svetu evropskih financ nemudoma zatem. Financial Times je pred njeno izvolitvijo na mesto evropske komisarke njeno biografijo povzel pod pomenljivim naslovom: "Vera Jourova: hiter vzpon iz češkega zapora na mesto nadzornika plačnega prometa v bankah EU." Zraven so še dodali, da na Češkem kotira zelo dobro. Koliko je to dobro ali ne, je spet nova dilema, povezana z Vero Jourovo: dobro je kotirala zaradi podpore Andreja Babiša, kontroverznega magnata, ustanovitelja stranke ANO (Da) in predsednika češke vlade. Zaradi njegovih proruskih in proputinovskih stališč so ga volivci nedavno definitivno odslovili iz politike. V elektronski enciklopediji je v tej zvezi navedeno, da so pred izvolitvijo v Evropsko komisijo "nekateri poslanci izrazili zaskrbljenost zaradi povezanosti Jourove s spornim milijarderjem in politikom Andrejem Babišem in njegovim političnim gibanjem ANO".

Ali so imeli predstavniki evropskega ljudstva v mislih francoskega pisatelja Balzaca, ne vemo. Ta je namreč že v 19. stoletju ugotavljal, da za vsakim premoženjem stoji zločin.

Vera Jourova tako nenehno dviguje temperaturo, žal ne zaradi izjemnih idej, ki bi jih umeščala v političnih prostor. Strani evropskih medijev polni tudi v tem času: ravnokar se je znašla v supervplivnem bruseljskem časopisu (spletne narave) z imenom Politico. Posvečen ji je bil članek z naslovom: "Komisija pravi, da ne more najti besedil Von der Leyen-Pfizer - in da ji tega ni treba storiti." Šlo je za v nekem trenutku najbolj vročo zgodbo, o kateri smo pisali prejšnjo nedeljo (vir: Kako odgovoren je Golob). Marca 2021 se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen brez posebnih pooblastil namreč dogovorila za pogodbo v vrednosti 37 milijard evrov, njen predmet pa je bil dobava 1,8 milijona odmerkov cepiva. To je bila največja pogodba v celotni zgodovini EU. Nihče na stari celini nikoli ni sklenil ničesar večjega. Von der Leynova si je z direktorjem podjetja pred podpisom dokumenta izmenjevala SMS-sporočila, ki so - potem ko so postala predmet mnogih sumničenj - čudežno izginila. "Če je SMS kratek in jedrnat, ga lahko izbrišete," je bila naknadno mnenja Evropska komisija.

Njena podpredsednica Vera Jourova je v odgovoru, ki je bil predložen evropskemu varuhu človekovih pravic in je bil tudi objavljen, vehementno zagovarjala izbris SMS-jev oziroma v tem ni videla ničesar spornega. Trdila je, da "besedilna sporočila zaradi svoje kratkotrajne in efemerne narave na splošno ne vsebujejo pomembnih informacij v zvezi s politikami, dejavnostmi in odločitvami Evropske komisije, zato se takšni kratkotrajni in efemerni dokumenti ne hranijo in jih komisija tudi nima." Četudi se takšno govorjenje sliši dobesedno neverjetno, je resnično. Po takšni količini cepiv danes namreč ni nobene potrebe. Tudi če bodo izdelana in dostavljena, bodo v pol leta postala neuporabna, ker jim bo pretekel rok. Uničili jih bodo, z njimi pa bo splavalo po vodi 37 milijard davkoplačevalskega denarja. Gre za skrajno neodgovorno ravnanje.

Tiskovna predstavnica varuha človekovih pravic v EU Emily O'Reilly je takšen odgovor komisije označila kot "problematičen v več točkah". A to ni ustavilo Vere Jourove, nasprotno. Če pravilno razumemo pisanje New York Timesa, ki Evropsko komisijo toži za izročitev pogodbe o cepivih, se pripravlja manever, s katerim ne bo več mogoče razkrivati komunikacije najvišjih uradnikov. Da gre za figov list, katerega dejanski namen je nedvoumen: zahtevki po sporočilih (SMS-ji in drugo) se sploh ne bodo več obravnavali, je jasen njihov novinar (Alexander Fanta).

A zadaj je še hujša slutnja: z denarjem, ki ga je od cepiv prejel Pfizer (ali ki ga še bo, kajti v tem trenutku pogodba še ni bila razkrita), lahko kupi katerikoli medij na svetu, celo njihove konglomerate. Lahko oblikuje javno mnenje in ga po potrebi spreminja. Lahko - to pa je največja nevarnost - ukine celo demokracijo, to je svet, v katerem živimo.

V tem smislu je "slovenska prigoda" za biografijo Vere Jourove naravnost pomenljiva. Podpredsednica Evropske komisije je namreč - kot vsi vemo - obiskala ustavno sodišče in njenega predsednika Mateja Accetta. To se je zgodilo v času, ko slednje odloča o zadržanju spornega zakona o RTV. Formalno gre za grob poseg predstavnika najvišje izvršilne oblasti (Evropske komisije) v delo zakonodajnega telesa neke tretje države. Za neposreden pritisk na vejo oblasti, ki je od tiste, ki jo zastopa sama, absolutno ločena. To je tako popolnoma sprto z demokratičnimi standardi.

Nekdanji ustavni sodnik in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, prof. dr. Boštjan M. Zupančič, je v tej zvezi še izjavil: "Glede obiska Vere Jourove na ustavnem sodišču: Ko sem bil sam ustavni sodnik od 1993 do 1998, na ustavno sodišče nismo nikoli vabili političnih figur. Problem torej ni z Jourovo. Problem je z Accettom, ki jo je sprejel v avdienco. In Accetto seveda ve, kdo je ta ženska." (vir: twitter).

Torej je šlo za kolizijo, za sovpad dveh zelo vprašljivih interesov. Lahko se samo vprašamo, kdo bi bil režiser vsega tega v ozadju.

A spornost dejanja se tu ne konča. Po dosegljivih virih je Jourova v zadnjih štirih letih obiskala zgolj dve ustavni sodišči v EU (če odštejemo tisto v njeni lastni domovini - Brno). Eno je v Romuniji in eno v Sloveniji. Prav slovenskega je obiskala (že) dvakrat, kar je unikum za celotno Evropo: država pravno namreč ni problematična, pa še med najmanjše na stari celini sodi. Čemu se torej toliko ukvarjati z njo, če ne z namenom neke "specialne operacije" (izraz je od 24. 2. 2022 zelo v modi). Kaj bi recimo bilo, če bi v času odločanja o pomembnem zakonu obiskala nemško ali francosko ustavno sodišče. Evropski tisk bi se (vnovič) zgražal nad njenim dejanjem, najmanj to. Lahko pa bi sledila tudi zahteva po odpoklicu z mesta komisarke.

A Vera Jourova ne bi bila Vera Jourova, če se ne bi zapletala v lastne izjave. Za informativni program slovenske televizije (RTV) je izjavila, da se o zadržanju zakona (RTV) ni pogovarjala.

Vse v redu in prav, če se ji kasneje ne bi zareklo: "Podpredsednica Evropske komisije Jourova je srečanje s predsednico DZ (Urško Klakočar Zupančič; op.u.) označila za plodno. Pozdravila je pripravo spremembe zakonodaje za delo preiskovalnih komisij DZ. Dotaknila se je tudi aktualnih razmer na RTV. Kot je še navedla Jourova, je v okviru delovnega obiska v Sloveniji razumela pričakovanje, da ustavno sodišče o ustavnosti novele zakona o RTV odloči kmalu." (vir)

S predsednico DZ se je pogovarjala o RTV, prav tako s predsednico RS Natašo Pirc Musar, s predsednikom ustavnega sodišča pa ne? O čem pa se je potem z njim pogovarjala? Še posebno zato, ker je za medije povedala, da pričakuje skorajšnjo odločitev glede usodnega zakona ("da US o ustavnosti novele zakona o RTV odloči kmalu"). O čem pa sta se potem pogovarjala z Accettom? O kapnikih v Postojnski jami? O Kekcu, Pehti in Bedancu? O kupnini za Pahorjevo katrco?

To lahko verjamemo s takšno verjetnostjo, kot da so se SMS-ji predsednice EK Von der Leynove "izgubili" in da to sploh ni "problematično".

A vse to je odraz neke zelo globoke krize, ki nas vse bolj stiska za vrat. Gre za devalvacijo najpomembnejših institucij (položajev), ki bi jih morali zasedati najbolj kvalificirani ljudje, v vseh smislih, začenši z odgovornostjo za skupnost in obče dobro.

V knjigi Vojna za mir sem zapisal naslednje povedi. Skoraj jih ne morem obiti, ko razmišljam o obisku Vere Jourove na US RS, predvsem pa o razsežnostih zloslutnega dejanja:

"Evropa je zavrgla avtoriteto političnega razreda. Vse skupaj je prispevalo k temu, da imamo danes v Bruslju (in v drugih prestolnicah) vse preveč pogosto politike, ki so jih rekrutirali v tretji ligi. Dodatno to zaplete dejstvo, da v mesto megle iz matičnih držav mnogokrat pošiljajo tiste, ki se jih doma želijo odkrižati. Ali ki so odslužili svoje. Ni vselej tako, pogosto pa. Vse skupaj prispeva k nič kaj spodbudni ugotovitvi: včasih je bil na Zahodu politik - monarh, upoštevaje razlikujoče okoliščine, danes se za nečem podobnim lahko le ogledujemo. So izjeme, a te potrjujejo pravilo. Za kralja je tako značilno, da ne uveljavlja lastnega interesa, temveč obči interes. Gre mu za interes ljudi, države ali kraljestva. Elizabeta II., ki se je poslovila v prvi polovici septembra 2022, je bila še zadnji monarh stare šole. Lahko se spomnimo nešteto stvari, ki jih je naredila za Veliko Britanijo. Ne moremo pa se spomniti niti ene, ki bi jo naredila zase."

In Vera Jourova ter njene nenehne prigode? Kam te sodijo v kontekstu gornjih vrstic? Še posebno zato, ker jih je skoraj že toliko kot tistih, katere je v veselje bralcev spočenjal vitez žalostnega lica, Cervantesov Don Kihot. One so bile smešne. Te od podpredsednice Evropske komisije so pa žalostne. Bolje globoko tragične, ker zadevajo propadanje bistvenih institucij, tako v Sloveniji kot na ravni Evropske unije.

*1 Zanimivo branje (Višegrad Post, 15.9.202), s pomenljivim paragrafom o tem, kako se je Vera Jourova izvlekla iz zapora:

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor).

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.