"Zborovanja na Trgu republike bi morala postati stalnica. Na njih se morajo zvrstiti vsi sloji, ki jim Golobova vlada streže po življenju. Kmetje, obrtniki, podjetniki, študentje in drugi. V tem smislu lahko 1. februar 2023 vpišemo med nacionalne praznike."

Piše: Boštjan M. Turk*

V sredo, 1. februarja, je bilo zanimivo prisostvovati vseslovenskemu shodu upokojencev na Trgu Republike. To bi utegnil biti eden od najpomembnejših dogodkov po volitvah aprila 2022. Na njem se je zbralo vsaj deset tisoč ljudi, raje kakšen tisoč, dva več kot manj. Bili so to ljudje, ki so prišli iz vseh koncev Slovenije. Najsi se je človek še tako naprezal, ni mogel videti nobene sledi politične ali strankarske organiziranosti, ki bi na tistem mestu zbrala takšno množico. Preprosto se je vse dogajalo spontano.

V tem je bil protest dobesedno zanikanje kolesarskih odisejad, ki so se vsak petek vršile na istem mestu. Tudi ljudi je bilo vsaj stokrat več. Če so bile "demonstracije" Jaše Jenulla natančno režirane in usklajene z večinskimi mediji, tega za sredino dogajanje ne moremo reči. Da pa je to presenetilo tako medije kot tudi mnoge, ki stoje za njimi, ni skrivnost. Ni pa presenetilo nekoga, ki je v ozadju vsega. Kaj hočemo reči s tem, povedo naslednje vrstice.

Dan pred protestom sem podpisani avtor članka imel nekaj srečanj v kavarni Maximarketa. To je lokal, ki je nasproti parlamenta in v neposredni bližini Trga republike. Srečanja z nekaterimi ljudmi sem si organiziral tako, da so se začela ob 11. uri in se zavlekla skoraj do 14. ure istega dne. Sedel sem ob mizi, ki je gledala na prizorišče dogajanja dan kasneje. V skritem kotu iste kavarne, to je v delu, ki je postavljen tako, da ga večina gostov ne vidi, je ves čas sestankoval Milan Kučan. Kdo so bili njegovi gostje, je bilo zaradi diskretnosti pozicije njihove mize težko reči. So se pa menjali. Do njega je prihajal in odhajal Marjan Šiftar, sekretar za zvezo, kot se mi je to zdelo, še posebno zato, ker je bil Šiftarjev obraz resen, zaskrbljen in zbran, kar ne pritiče nekomu, ki je v lokalu. Ti so namreč namenjeni razvedrilu, če ne zabavi. Mojim sogovornikom in meni se je zdelo nenavadno, kaj pa Milan Kučan na skritem mestu lokala počne toliko časa. Človek se čez dan v nekem lokalu pač ne zadržuje toliko.

Ne vemo in ne bomo vedeli, ali je bilo sestankovanje nekdanjega predsednika CK Zveze komunistov Slovenije povezano s prihajajočih shodom ali ne. Glede na to, da gre za najvplivnejšo osebo v državi, ki že od začetkov svoje kariere ničesar ne prepušča naključju, je takšna možnost več kot verjetna. Še toliko bolj, ker sem ob koncu redakcije pričujočih vrstic prejel novico, da se je sestankovanje dan kasneje, to je 1. februarja, spet ponovilo, v enako intenzivni meri.

Število ljudi, ki so se zbrali na protestu upokojencev, je (zato) več kot logično. Protestirajo proti globoki državi. Hkrati pa gre za odgovor na dve lastnosti Golobove oblasti, ki postajata vsak dan bolj moteči. Na eni strani imamo kronično neučinkovitost in pristranskost, na drugi pa prav tako izrazito artikulirano arogantnost. Golobova "era" je namreč najnižja točka samostojne Slovenije v vseh pogledih. V bistvu smo se znašli v obdobju, ko nimamo efektivne vladne garniture. Ta namreč od svojega nastopa dalje ni sprejela niti enega zakona, s katerim bi optimizirala delovanje bodisi privatnega bodisi javnega sektorja. Poskušala je s selektivno povišico plač najvišjih funkcionarjev v pravosodju, kar je bil bistroumni (ali nebistroumni) nesmisel. Prav slednji so namreč najodgovornejši, da sodni sistem ne deluje oziroma deluje pristransko. Število ljudi, ki mu ne zaupajo, je med dvema tretjinama in tremi četrtinami. V Sloveniji ne moreš biti deležen poštenega sojenja oziroma je nekaj takšnega izjemno redko.

Lovke globoke države sežejo tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tam "slovenske sojenice" pripravljajo gradiva za sodnike. Gradiva so - po naših informacijah - vse prej kot objektivno zastavljena. V evropskem parlamentu bi bilo treba sprožiti vprašanje, kako je kaj takega možno. Kajti to je znak za vsakršen alarm.

Prestrašeni ob nastopu množice 1. februarja so vladni uradniki tako umaknili ta predlog, pristojna ministrica pa je pohitela z izjavo, da delajo korak nazaj, če hočejo narediti tri naprej. In opogumila državljane s tem, da je smer prava. Okrog tega, kam pelje ta "smer", pa se je oblikoval v državi več ali manj jasen konsenz: v brezno, naravnost in brez ovinka. Tudi če smo še takšni optimisti in zadnjo ugotovitev izvzamemo, lahko sklenemo zgolj naslednje: ni se mogoče spomniti ničesar, kar bi bila ta vlada sposobna narediti v smislu, da bi država bolje delovala ali da bi sploh delovala.

Druga komponenta "delovanja" Golobove oblasti je aroganca. V Sloveniji se je hrana v enem letu podražila skoraj za 20 odstotkov in še se draži. A Robert Golob je prvi, ki uči spremenjen način prehrane. Vsi naj bi pri mizi ravnali ekološko, ne glede na stroške. Tako kot gospod predsednik vlade, ki so veščino ravnanja z okoljem vnesli na lasten jedilnik. Pri slednjem cena sestavin ni noben problem: uvoženi oreščki z Madagaskarja, posušena špinača iz mongolske stepe, radič iz najbolj negovanih vrtov Sicilije, stročnice z Daljnega vzhoda in tako dalje, le da je zadoščeno veganskim potrebam prvega moža z Gregorčičeve. Cene takšnih živil so astronomske, kot so astronomski tudi stroški, ki jih za svoje bivanje porabljajo novokomponirane elite, ki jim nenadoma izjemno diši "zelena" kuhinja, to je ekološki način življenja. Deset let nazaj niso o tem vedeli ničesar. A sedaj si to očitno lahko dovolijo. Golobov problem je, da si to privošči na račun dela v državnem energetskem sektorju, v katerem je bil dejaven vso kariero. A ta pripada vsem. Ob vseh možnih samohvalah, katerih namen je poveličevanje lastne sposobnosti, moremo tako ugotoviti, da Golob zunaj državnih financ pač ni obrnil niti fičnika. V podobi pomenijo njegove diete izsesavanje narodne substance: in državljanov (upokojencev), ki si spričo njegovih idej vedno težje napolnijo trebuh.

Skladno z dietami in ostalim "bla, bla, bla" poteka tudi protokol na drugih ravneh Golobove oblasti. Od nje zasvojena si predsednica državnega zbora dovoli leteti na novoletni koncert s falconom na Dunaj. In potem si še privošči imeti državljane za posebno vrsto "Tripče Kotoranina" ali "Dumme Augusta" (literarne podobe za tepčke), da jim razlaga, kako je potovati z zasebnim letalom ceneje kot z avtomobilom. Ni daleč čas, ko nam bo razložila še, da je njen način "rajže" cenejši celo od avtoštopa. Beseda vse prenese, najrajši samo sebe.

A tudi to bi še nekako šlo, če ne bi Golobova vlada - ki jo je na poti do oblasti odločilno podprl Milan Kučan - v Sloveniji ustvarila ozračje terorja in strahu. Od 24. aprila lani namreč živimo v obnebju groženj, kaj nam bodo obdavčili, vzeli, prepovedali, zaplenili, nacionalizirali. K temu bistveno prispeva stranka Levica, ki v podoživljanju krvavega leta 1945 vidi svojo življenjsko priložnost. Kolikor more, uveljavlja načelo likvidacij, predvsem znotraj tistega ministrstva, ki bi moralo biti proti čemu takšnemu a priori imuno, kulturnega. Zamenjali so Dimitrija Rupla, ob njem še toliko in toliko ljudi; ukinili so Muzej slovenske osamosvojitve, z odpovedjo strašili vodstvo Muzeja za novejšo zgodovino; njegov direktor (Jože Dežman) odhaja v pokoj. Vzeli bi Prešernovo nagrado Marku Rupniku; poneverili pesniško identiteto Karla Destovnika-Kajuha (o tem več v katerem od prihodnjih prispevkov). In še drugo.

Zato je čas, da se Slovenija zbudi. Zborovanja na Trgu republike bi morala postati stalnica. Na njih se morajo zvrstiti vsi sloji, ki jim sedanja vlada streže po življenju. Kmetje, obrtniki, podjetniki, študentje in drugi. V tem smislu lahko 1. februar 2023 vpišemo med nacionalne praznike. S stališča zgodovinskega dogajanja je sprožil energijo, ki se lahko primerja s tisto, ki je navdihovala zborovalce na Roški, ob prelomu slovenskega časa. Milanu Kučanu navkljub, tedaj in danes.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.