"Je Marka Rupnika res treba vreči levom?"

Piše: Boštjan M. Turk*

Situacija v Sloveniji se slabša. Ne da bi se akterji zavedali, se približujemo razmeram, ki so sprožile državljansko vojno med letoma 1941 in 1945.

Kaj se dogaja, da smo upravičeni formulirati takšno trditev?

Najprej: v državi vlada brezvladje. Ko sem bil deset dni v Parizu, sem se zavedal predvsem ene razlike med Slovenijo in Francijo: namreč, da je Francija pravna država, Slovenija pa ne. Pravzaprav je, le biti moraš na pravi strani. To hkrati pomeni, da ni. Kajti pravica je za vse ali pa ni za nikogar. Za ljudi, ki se ne prištevajo k tranzicijski kontinuiteti, pravna državna ne obstaja. Njih zakon ne ščiti: nasprotno, tu je zato, da se uporablja proti njim. Uporablja se zato, da se ljudi najprej izloča iz javnega življenja (če so v politiki, primer Franc Kangler), potem pa še iz družbe kot takšne. Če se jim grozi, jih ustrezne institucije ne bodo zaščitile. Če nekdo na levici prijavi neko grožnjo, pa se bo zganil celotni aparat, od policije do medijev. Spomnimo se samo Nike Kovač in njene obveze, ki je čudežno izginila naslednji dan. Prav v trenutku, ko se je pojavil osumljenec, ki pa je imel iste lastnosti kot kakšen indijski fakir ali figura iz Vojne zvezd: lahko se je poljubno teleportiral v prostoru. Čeprav je Kovačeva hud napad prijavila na Bavarskem dvoru, so policijske fotografije osumljenca "in flagranti" prikazale dobrih 1000 metrov stran, med Maximarketom in restavracijo Dabuda. Verjemi, če hočeš.

Če človek ni na "pravi strani", pa se lahko pripravi na vse.

Pisec pričujočih vrstic si nikoli ni mislil, da se mu bodo njegove lastne prigode, peripetije, nekoč ponujale kot najoprijemljivejši material, s katerim bo pojasnjeval stanje v domovini. A prav to se je začelo dogajati. Doživel sem grožnje preko twitterja, ki jih je eden od uporabnikov že prenesel policiji. Njemu sem zelo hvaležen, sem pa zadržan do tega, kako bo ukrepala. Med prazniki so me namreč naganjali ne samo s fakultete, temveč tudi iz države. Kot boste videli, v grožnjah preseneča silovitost, predvsem pa pripravljenost na "končno rešitev".

Zakaj, bo jasno iz nadaljevanja. Na moj tvit: "Prosim, če me poučite. Med moškim in žensko spolni odnos ni zloraba. Med duhovnikom in nuno pa je a priori zloraba. Tudi če je odnos konsenzualen. Če Rupniku očitajo samo spolni odnos, tu ne more biti zlorabe. Saj je bilo konsenzualno."

To je bilo napisano v času, ko še nisem vedel, da med avtorjem najbolj znanih mozaikov sodobnosti in redovnicami ni bilo ničesar. A kljub temu se je na moj čivk nalepil anonimni avtor Dejan F2: "Pred kratkim je neka prfoksa iz FDV-ja ali ekonomske fakultete dobila nogo zaradi žaljivih izjav. Dajmo se malo skupaj vzeti in zagreniti življenje na ljubljanski Univerzi temu modelu #m_bostjan. Materiala je, kolikor hočeš". Na ta tvit se je navezalo še bolj grozljivo besedilo. Rokomavh63 je namreč napisal: "Se sprašujem zanj in še za par njegovih kolegov, vsi vemo, katerih, kako jih gleda celica, kjer delajo. S takimi neživljenjskimi in primitivnimi poučujejo naše otroke. Kam greš Univerza v Sloveniji." Četudi glede na raven pisave - oba čivka sta transkribirana v berljivo slovenščino - avtorja ne moreta biti zaposlena na Univerzi, sta gotovo v stiku z ljudmi, ki pa tam so. To je grozljiva resnica: obstajale naj bi celice, ki naj bi nadzorovale ljudi, ki razmišljajo drugače od večinskega toka. Takšne je treba pospraviti ne samo iz Univerze, treba jih je odstraniti iz države in po potrebi še likvidirati, celostno. Neki JJxwy kot lastnik profila na twitterju je namreč to komentiral takole: "Brcnimo ga iz province, ovco blejavo."

To ni niti malo nedolžno. Če se spomnimo še grafita: "Kristjani, klali smo vas leta 1945 in klali vas bomo … (spet)" (vir), obenem pa pomislimo na vsa izrekanja prekletstev zoper ljudi, ki so se uprli logiki tranzicijske nomenklature, pa lahko napravimo povezavo do najstrašnejših mest iz sodobne zgodovine. Od njih nas ločuje civilizacija, konkretno pa Evropska unija in njeni varnostni mehanizmi. Sicer bi "beseda meso postala", bolje kri. Kot v času od leta 1941 do 1945 bi preprosto prišli po tebe in ti bi izginil. Potrkali bi na vrata in ta zvok bi bilo zadnje, kar bi slišali tvoji najbližji. Potem bi te vzela noč, kot se je to tisočkrat in tisočkrat in tisočkrat zgodilo v zadnjem stoletju. Da bi to lahko storili, pa bi ti ne smel biti več človek, se pravi bitje, ki bi bilo tvojim morilcem ontološko, bivanjsko enakovredno. "Ovca blejava" tu pomeni degradacijo nasprotnika na raven živali. To pa se da poljubno zaklati ali drugače uničiti, brez učinkov na vesti. Razredni sovražnik, v kakršni luči tranzicijska levica vidi vsakogar, ki ne tuli v njen rog, ni človek. Je žival. Z njo lahko počneš karkoli. A da to ni njihova iznajdba, pričajo naslednje zgodovinske prakse. "Toda nekateri se niso obotavljali, ko je bilo treba preskočiti ideološko oviro in preiti s socialnega na rasistično področje. Gorki, osebni prijatelj Jagode, načelnika (O)GPU (naslednice Čeke in predhodnice KGB, op. B. M. T.), je leta 1932 napisal: Razredno sovraštvo je treba gojiti z organskim odporom do sovražnika kot nižjega bitja. Šel je do konca svoje izjave, ko se je zavzel za ustanovitev inštituta za eksperimentalno medicino ZSSR. Menil je, da raziskav v tej smeri ne bo mogoče opravljati na psih, kuncih in morskih prašičkih. Poskusi na človeku so zatorej nepogrešljivi: za to bo potrebnih več sto človeških enot. To bo resnična usluga človeštvu, kar bo seveda pomembnejše in koristnejše kakor uničevanje več desetih milijonov zdravih ljudi za udobno življenje bednega razreda, duševno in moralno iztirjenega, udobno življenje pleniteljev in parazitov."[1]

A zaključek teh neverjetno morbidnih ugotovitev je še bolj presunljiv: "Ta biološka oz. zoološka usmeritev nam pomaga bolje razumeti, iz česa so izšli številni zločini komunizma, ki so bili uperjeni proti človečnosti, in zakaj je bila marksistično-leninistična ideologija lahko njihova nosilka in zagovornica. Od trenutka, ko je bilo sklenjeno (po Leninu kot strokovnjaku za evolucijo družbenih vrst, op. B. M. T.), da je meščanstvo presežna stopnja v človeški evoluciji, je bila utemeljena njegova likvidacija kot presežnega razreda in kmalu likvidacija posameznikov, ki ga sestavljajo in veljajo za njegove pripadnike."[2] Zato so komunisti tistim, ki so jih namenili za likvidacijo, najprej odvzeli status človeškega bitja. Zoološko in biološko so jih zreducirali na pojem glodavcev. Tako je "znameniti" tožilec Višinski na svojih procesih žrtve najprej dehumaniziral: "Naj poginejo stekli psi! Dol z živalsko gnusobo. Naj pokončajo te gnusne hibride lisic in prašičev, to smrdljivo mrhovino. Naj pokončajo te stekle pse kapitalizma."[3]

Samo ena ideologija je v 20. stoletju zagovarjala enako kodo ravnanja: nacizem. Mengele je izvajal evgenične poskuse na ljudeh, Jude (Rome, Slovane) so ubijali, ker naj ne bi bili ljudje, temveč živali: glodalci, podgane, kot jih je prikazovala propaganda.

Vidimo, da se v izteku leta 2022 v Sloveniji gibljemo v istih koordinatah, tako hud je bil civilizacijski zdrs, ki smo ga preživeli v tem demoničnem času. A najhuje šele prihaja. Temne sile so se šele začele ogrevati za ples smrti. Kdor ni z nami, je proti nam. Tega bomo uničili.

Kar najbolj preseneča, je to, da je takšen jezik začela uporabljati tudi institucija, ki bi ga nikoli ne smela, ker ji to prepoveduje njen ustanovitelj. V slovenski Cerkvi se je - skladno z duhom, ki ga uteleša levica - začel oblikovati totalitarni mehanizem izločanja drugače mislečih. Da se to dogaja na primeru najuspešnejšega izvoznega izdelka na področju umetnosti, ne samo Cerkve, temveč tudi države Slovenije v celoti, je evidentno. Gre za Marka Rupnika, s katerim RKC postopa po načelu Luke Mesca in Mihe Kordiša: uspešni izvozniki so Ahilova peta slovenskega gospodarstva, zato jih z bajoneti "naterajmo" v morje. "Vsa dežela je kot laškega vina pijana," je v Hlapcih zapisal Ivan Cankar. Marko Rupnik je apriorno obsojen, še več: v atmosferi tekmovanja, kdo bo vrgel vanj največ kamnov, so izginili vsi mehanizmi racionalnega postopanja. Henrik Sienkiewicz je v romanu Quo vadis takšno histerijo upodobil na primeru Neronovega požiga Rima. Zanj so bili obtoženi kristjani, ki so bili kasneje v amfiteatru izročeni divjim zverem, da jih raztrgajo. Množico je obšla enaka histerija kot danes vlada nad Markom Rupnikom. In nad vsemi, ki se ne uklanjajo postulatom levice. Pisatelj pravi: "Pred Tiberijevim domom se je gnetla gosta, glasna množica, pijana kakor prej, toda ne pojoča ne plešoča, ampak nekoliko razburjena. Od daleč so prihajali nekaki klici, ki jih Petronij ni mogel takoj razumeti, ki pa so se krepili, dokler se niso spremenili v en sam divji vrišč: ’Kristjane levom.' Od ust do ust je šla novica, da traja zasledovanje že od poldneva, da so zajeli že množico požigalcev, in kmalu so se po novih in starih ulicah, po zakotjih, ki so bila sama ruševina, okoli Palatina, po vseh gričih in vrtovih, po vsem Rimu, kakor je bil dolg in širok, razlegali vedno bolj besni kriki: 'Kristjane levom.'"[4] V tem odlomku je Petronij, Neronov dvorjan, ki bo naslednjo noč preminil, glas zdravega razuma. A je osamljen. Marko Rupnik si niti te milosti ne zasluži, da bi se mu sodilo, kot je Kristusu sodil Pilat. "Na tem človeku ne najdem krivde," je dejal in vstopil v zgodovino.

A dejansko je avtor pričujočih vrstic pridobil nekaj ključnih informacij o primeru Rupnik. Razumljivo, da ne od avtorja mozaikov, temveč od ljudi, ki so Vatikanu blizu. Tako lahko sporoči, da naj bi bilo vodstvo jezuitov tisto, ki naj bi patru Rupniku prepovedalo dajati izjave za javnost. Nadalje, da naj bi bila zgodba o spovedovanju redovnice, one, udeležene v aferi z umetnikom, ki naj bi jo spovedal, za lase privlečena. In naposled, da je Marko Rupnik v 90. letih pobegnil iz Ljubljane v Rim prav zato, ker naj bi redovnice nad njim vršile nasilje. Naposled: da se bo omenjeni oglasil preko odvetnikov, brž ko mu bo vodstvo reda dalo za to dovoljenje. In kar je še pomembnejše: da naj bi dotična oseba imela pisma redovnic, ki naj bi potrjevala tezo o izsiljevanju. Z njihove strani.

Koliko je vse to res, bo pokazal čas, predvsem pa je vse odvisno od poguma in moči velikega umetnika samega, da se sooči s svojim redom, z Vatikanom in evropskimi mediji. Zdi se nerešljiva naloga, a ustanovitelj krščanstva ji je bil kos. In za njim še nekateri, katerih vera je bila močnejša od sveta.

Za slovenske razmere pa lahko potegnemo paralelo z leti državljanske vojne. Tedaj je šlo za dve strani, udeleženi v konfliktu, ki pa sta bili s stališča razvoja zgodovine obe v zatonu. Meščanski red, ki se je zvezal z okupatorjem, je bil v fazi izginotja. Prav tako RKC, ki se je po letu 1945 znašla v katakombah. Komunisti so sicer zmagali, a ne na strani zgodovine. V Evropi so komunistične partije po letu 1945 doživljale upad svoje moči: nobeni od njih ni uspela komunistična revolucija. Bile so prisiljene v vlogo statista. V Sloveniji je bilo drugače, a zgolj samo zaradi tega, ker je bilo zadaj nasilje. Ko je to popustilo - po Titovi smrti -, se je pokazala vsa resnica, namreč, da Partija nima nobenih kvasic ne za sedanjost, kaj šele za prihodnost. Isto nasilje jo vzdržuje pri življenju tudi danes.

To nasilje se uteleša predvsem v skrajnih segmentih tranzicijske levice, od "afere" Rupnik pa tudi v RKC. A obe skupini sta obsojeni na propad. Recidiv partije, kot se artikulira v skrajni levici, ne bo preživel. Živel bo prav toliko časa, kot mu bo represivni aparat - slovenska nepravna država - to omogočal. Po drugi strani so Cerkve vsak dan bolj prazne. In še bolj bodo. Rupnikovo nedolžnost namreč znotraj verujočega korpusa RKC podpira bistveno več ljudi, kot bi si slednja lahko priznala. In tako zanjo nastaja eden od največjih problemov. Skupaj z gozdovi, ki so z vsem povezani v prav nadrealistični logiki.

In še nekaj so spregledali oboji, levica in RKC: zgodovino oblikujejo izjemni ljudje: Cerkev je vedno rasla iz mučencev. Nova državljanska vojna že poteka, uničiti pa utegne oba v njej udeležena subjekta. Zgodovina se ponavlja. Edino realno vprašanje tako ostaja: Marka Rupnika res izročiti levom? Prepričani smo, da je odgovor lahko zgolj decidirano negativen. In da gre tu za prihodnost, bolje preživetje RKC. Cerkve so z vsakim dnem bolj prazne. Z vsakimi volitvami levica dobi manj glasov.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

[1] Stéphane Courtois et alii, Le livre noir du communisme, (Črna knjiga komunizma). str. 930.

[2] Prav tam.

[3] Alain Brossat, Un Communisme insupportable: discours, figures, traces, L'Harmattan, Pariz, 1997, (Neznosni komunizem), str. 265.

[4] Henrik Sienkiewicz, Quo vadis, II., Družba Sv. Mohorja, Ljubljana, 1943, str. 98.