"Implementacija jugonostalgije je eden od dejanskih dosežkov fanta naše Tine, bolje osvobojenih medijev, ki nas s tem zavratnim produktom pitajo do onemoglosti."

Piše: Boštjan M. Turk*

Družbeno tkivo republike razpada s hitrostjo, ki je alarmantna. Vse to zahvaljujoč vladi RS, njenemu predsedniku in poslancem, ki ji zagotavljajo večino. V četrtkovi Tarči, ki je bila spet namenjena uničevanju opozicije - kje v EU pa je televizija, ki se ukvarja z opozicijo namesto s pozicijo? - smo izvedeli nekaj pikrih podrobnosti. Razkrile so se v obliki vprašanja, ki ga je zastavil eden od sodelujočih: "Kaj imata skupnega Robert Golob in Rok Snežič? Odgovor je preprost: Tino Gaber. Imamo prvo damo, ki je kot vegeta, v vse se meša in pod njo se dogaja marsikaj."

Kako razumeti ta "vse se meša" in "pod njo se marsikaj dogaja", je stvar interpretacij, h katerim upamo, da pristopi kakšen psihoanalitik formata Roman Vodeb. Sami si pri tem mislimo vse - in nič, kot večina državljanov.

A to sploh še ni najhujše, s čimer nam je postregla vlada v iztekajočem se tednu. Osvobojena RTV, ki je sedaj - tudi po (obljubljeni) močni finančni injekciji - docela uglašena z Gregorčičevo 25, je 29. novembra bučno praznovala dan republike SFRJ. Bojda je šla ena od novinark celo v Jajce, da bi jugonostalgično navdušenje zajela ad fontes, pri viru. Razumljivo je, da je to upor zoper zdravo pamet. Častiti državo, nastalo v državljanski vojni, ki je med majem in junijem 1945 pobila četrt milijona nedolžnih ljudi, je prismojeno početje. Še toliko bolj, ker se kri ni pojavljala samo pri rojstvu FLRJ (SFRJ), temveč tudi pri njenem koncu. Ta se je zgodil v obliki ene od najbolj krvavih državljanskih vojn, ki je v republiki, katere del je Jajce, zahtevala spet četrt milijona mrtvih. Kaj je tu za proslavljati? Vse v zvezi s SFRJ je namreč povezano s krvjo, z zločini in s splošno bedo.

A ne moremo si zatiskati oči, da se večinski volivec še kako rad napaja v teh strupenih studencih. Kolikor noro se to sliši, pa je še preklemano resnično.

Gre za refleks, bolje "refluks", ki ga poznamo pod imenom "jugonostalgija".

Njeni talci smo, vsako leto bolj. A ta je v svojem jedru naivna, neinteligentna in v tej nemoči docela slepa. Zakaj ne pomeni nič več in nič manj kot zanikanja vsega, kar smo Slovenci ustvarili od leta 1991. In ustvarili smo ogromno. Če se omejimo na najpomembnejše, morda ne bo odveč podatek, da se je v samo treh desetletjih (1990–2020) življenjska doba prebivalstva opazno povečala. Ob tem se je dvignil bruto družbeni proizvod, tako da je Slovenija skoraj dosegla povprečje Evropske unije. Spomnimo: pred slovesom od SFRJ je slovenski BDP znašal manj kot tretjino avstrijskega. Bili smo reveži, drugorazredni državljani, strgane plahte.

Ta podatek konkretno potegne za sabo naslednjega. Človek je moral na primer za renault 19 še v osemdesetih letih 20. stoletja garati kar 107 mesecev. Danes za primerljiv model, megane, delaš le 17 mesecev. To pomeni skoraj desetletje razlike. Za leto in pol dela nisi v Jugoslaviji dobil ničesar, morda konjski komat z vozom.

Želite torej novo Jugoslavijo? Premislite!

Kajti če je zraven prišlo še živinče, je moralo ob takšnem nakupu biti že precej brez moči. Lestvica razpoložljivih modelov na jugoslovanskem avtomobilskem trgu se je namreč začela pri poljskem fiatu 650 (imenovanem "peglezen" ali "bolha"). Zanj si moral delati 19 mesecev, toliko kot danes za boljšega golfa z 1,9-litrskim motorjem. Jugoslavija? Ne, hvala.

Vendar si moramo ob tej primerjavi zastaviti še vprašanje, namreč je "bolha" sploh bila avto? Zaradi prešibkega motorja je nisi mogel peljati v malo večji klanec: konkretno, z njo nisi prišel prek mejnega prehoda Korensko sedlo, ker je ostala brez sape že pred prvo serpentino. To vem iz lastnih izkušenj. V primeru prometne nesreče pa ti je jamčila zanesljivo smrt. Tako je na primer - čisto po nepotrebnem, skupaj s svojo ženo Vesno - umrl eden najboljših kirurgov (v svetovnem merilu) Marko Godina. Na dolenjki, ki je bila spet jugoslovanska "pogruntavščina", se je vanju februarja 1986 čelno zaletel avtomobil z avstrijsko registracijo. Ne povzročitelju nesreče ne njegovemu sopotniku ni bilo nič. Toliko o varnostnih "prestižih" vozil v jugoslovanskem socializmu. "Druže Tito mi ti se kunemo?"

Pri ostalih artiklih je bilo podobno kot pri avtomobilih. Zanje si moral delati v povprečju prav tolikokrat več, večina tega, s čimer razpolagamo danes, pa ljudem tako in tako ni bila dostopna. Ob tem še en podatek. Četudi si se moral za stoenko pretegovati kar 38 mesecev, to sploh ne pomeni, da si jo dobil. Na avtomobile iz Kragujevca (kot na ostale, tu je še posebej izstopal "golf", kot so ga proizvajali v sarajevskem Tasu) si moral čakati tudi do nekaj let. Neredko se je zgodilo, da je stranka, ki je model vplačala, le-tega sploh ni prevzela, ker je prej - umrla.

Živeli smo torej 10-krat slabše. Tolažba je bila ta, da so bili takšni "ocvirki" lastnost prav vsakega socializma "s človeškim obrazom" oz. tistega političnega sistema, kjer so vladali delavci, pa najsi so bili "samoupravljavci" (SFRJ) najsi ne (ostale dežele, predvsem Varšavskega bloka). Razumljivo je, da niti v Jugoslaviji niti drugod delavec ni odločal o ničemer, kaj šele da bi vladal. So pa v njegovem imenu to rade volje počeli drugi.

Ameriški predsednik Ronald Reagan je bil med drugim znan po svojem humorju. Tako je rad pripovedoval šale iz Sovjetske zveze. Na primer: stranka vplača avtomobil tipa lada in vpraša prodajalca, kdaj ga lahko prevzame. Ta pogleda datum vplačila in odgovori, da na isti dan natančno čez deset let. Nato kupec vpraša, ali naj pride po avto dopoldan ali popoldan. Prodajalec mu začudeno odvrne, češ, kakšna razlika pa je tu. A novi lastnik zelo konkretno pojasni, da velika: dopoldne tega dne je namreč že naročen vodovodni inštalater.

V Jugoslaviji pač ni bilo dosti drugače, če Reaganovo šalo le vzamemo v smislu italijanskega pregovora "Se non è vero, è ben trovato.". Če že ni čisto res - a precej resnice v tem le je -, se pa dobro sliši.

Iz Jugoslavije je bilo torej ne samo potrebno, ampak nujno oditi.

Osamosvojitev je bila prvi, vstop v EU in nadaljnje približevanje jedru zveze (območje evra, schengen) pa drugi. V EU se je po sistemu sofinanciranja (bili smo prejemniki sredstev, prav do časa Golobove vlade, sedaj smo vplačniki v EU-proračun) država dobesedno prerodila. Družba za avtoceste upravlja z mrežo štiripasovnic, po katerih iz enega dela Slovenije pridemo do drugega v relativno kratkem času. Iz Kopra smo v Mariboru v dobrih dveh urah. V SFRJ smo za isti podvig potrebovali več kot pet ur, pa še početje je bilo dobesedno smrtno nevarno.

Ob tem velja omeniti še naslednje: sistem se je vselej hvalil, kako je "človek" njegovo največje bogastvo. A ga je resničnost vselej zanikala, na cestah še posebej izrecno. Danes to dan za dnem nabija Levica? Koliko solidarnostih stanovanj od 30.000 je že zgrajenih? A, nobeno. Saj ni res, pa je!

Gremo nazaj. Poglejmo torej kot primer že omenjeno dolenjko, ki je bila "hitra cesta" ali "cesta, rezervirana za motorna vozila". Podobnega tipa so bile tudi cesta Hoče–Arja vas ali gorenjska hitra cesta od Naklega do Žirovnice. Šlo je za tako imenovane ceste smrti, saj se je na njih množično umiralo, še posebno zato, ker so bile ves čas polne prometa. Del njih je namreč predstavljal glavno povezavo na osi sever-jug, se pravi na koridorju, ki je iz Evrope vodil do Balkana, naprej pa do Turčije. A že njihov načrt (design) je bil tak, da je predpostavljal katastrofo. Nesreče so se namreč morale dogajati, takšna je bila logika konstrukcije teh cest. Kaj s tem mislimo? Ceste (avtoceste s pomožnimi pasovi, pravih avtocest tedaj skoraj ni bilo) so bile dvopasovnice. Pri tem je bila širina voznega pasu 3,5 metra, širina odstavnega pa dva metra. To je pomenilo, da so si vozila drvela nasproti s hitrostjo sto kilometrov na uro. Veliko odsekov je bilo, kjer ni bilo dovoljeno prehitevanje. Pa so prehitevali. Mnogi. Prav to je povzročilo večino nesreč, ki so se praviloma končevale s smrtjo. Tako je bilo še nekaj časa v samostojni Sloveniji, vse do izgradnje celotnega avtocestnega križa, večinoma končanega do leta 2005.

A temu bi se lahko preprosto izognili. Kako? V istem času kot dolenjko (50 leta 20. stoletja), a tudi že prej so na primer v Franciji prav tako izpopolnjevali mrežo cest. Znotraj posameznih regij (te so včasih v velikosti male "Slovenije") so mesta povezovale tako imenovane nacionalne ceste. Te so bile podobne slovenskim polovičnim avtocestam, kar se tiče naklonov, širine cestišča ipd., kajti tako po enih kot po drugih se je vozilo s hitrostjo 100 km/h.

A v Franciji je bilo število smrtnih žrtev (in hudo poškodovanih ali dosmrtno invalidnih) bistveno manjše kot v Sloveniji (in Jugoslaviji). Razlog je bil univerzalen. Nacionalne ceste so imele tri pasove, pri čemer sta dva potekala v eni smeri, tretji pa v drugi, nasprotni. Po nekaj kilometrih sta se dva pasova zožila v enega, na drugi strani ceste pa se je do tedaj edini vozni pas razširil v dvojnega. Med vozili, ki so se premikala v nasprotni smeri, je bila vedno dvojna neprekinjena črta. Prehitevanje "v škarje" je bilo tako teoretično onemogočeno, s tam pa je bilo tudi radikalno zmanjšano število nesreč. Vozniki so prehiteli vozilo, ki je bilo počasnejše na odseku, kjer sta bila dva pasova, tam, kjer je bil le en, pa so potrpeli. V bistvu so bile to že avtoceste, saj sta bila vozna pasova v eno in v drugo smer dobesedno fizično ločena.
Izgradnja ene in druge ceste se glede na stroške ni bistveno razlikovala, kajti širina vozišča je bila ista, le vozni pasovi so bili v Franciji veliko bolj smotrno razporejeni.

Kako je že govoril socializem: vse za dobro malega človeka?

Tu bi bilo potrebno nič več kot to, da bi skupina projektantov predlagala takšen model in bi se pristopilo k njegovi izgradnji. Kaj pa vemo, morda pa je bil tudi takšen design nekakšen skriti "notranji sovražnik" režima? Ker je bil pač "zahodni produkt". Ti so bili sumljivi, če so bili za ljudstvo. Za partijo ni bilo problema. Člane Centralnega komiteja ZKJ so na primer razvažali v mercedesih razreda S. Zanje bi moral običajni državljan delati kar 1231 mesecev, to je 102 leti! Očitno je CK ZKJ, najvišjemu organu, katerega šef je bil maršal z belo kapo, šlo predvsem za malega človeka. Kot njihovim naslednikom, Levici in SD danes. Odveč je pripomniti, da so vrhovnemu božanstvu mercedes - kot večini tedanjih diktatorjev - izdelali ročno, po meri. In da je bila njegova cena temu primerna.

Če smo objektivni, sicer ne moremo trditi, da avtoceste oblastnikov v avtoritarnem socializmu niso zanimale. Nasprotno, o njih se je veliko govorilo, tudi uradno. Janez Zemljarič, junak domače politične policije, je bil tako tudi predsednik nekakšne samoupravne interesne skupnosti, ki je s promocijo referatov ter v zrak spuščenih besed delegatk in delegatov skrbela za gradnjo avtocest. Rezultati so bili primerni uporabljenim »metodam«. Novih štiripasovnic sicer ni bilo, a saj zanje tudi ni šlo. Po logiki sistema je bilo treba pridelati velike gore papirja ter v povprečju po 600 mrtvih na leto, kolikor je znašal krvni davek v Socialistični republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo. Da ne govorimo o ranjenih in tistih, ki so ostali dosmrtni invalidi. Danes je ta številka - v najboljših letih - dvomestna in še znižuje se.

Čeprav smo z državnim protokolom pokopali šefa nekdanje Udbe in smo sedaj brez njegovih čudodelnih moči, Slovenci (kljub temu) razpolagamo z vsemi izdelki široke potrošnje, o katerih smo pred letom 1991 lahko samo razmišljali. Jugoslavije (in Zemljaričev) namreč ni več. Vozni park se je spremenil: če so včasih prevladovala nekakovostna, predvsem pa negotova, riskantna in nezanesljiva vozila jugoslovanske proizvodnje, se sedaj slovenska vozila ne razlikujejo bistveno od tistih, ki jih uporabljajo naši sosedje, Avstrijci in Italijani.

In danes - jugonostalgija, vsem razlikam v korist samostojni Sloveniji navkljub! Čeprav bi človek integralnega razuma razmišljal o tem, da sodijo takšne naplavine na področje subkulture in za misel običajnega razgleda ne predstavljajo drugega kot žaloben kič, je stvarnost naravnost drugačna. Ob tem se ne moremo še in še načuditi. Kaj pa je ljudem, da jih meče tovrstna blaznost? Opazen del prebivalstva se namreč navdušuje nad preteklim, nedemokratičnim, predvsem pa ekonomsko neuspešnim sistemom. Prav v času redakcije pričujočih vrstic mediji silovito navijajo v smeri, kako "odlična" so bila vozila, proizvedena v Kragujevcu (crvena zastava) ali drugod.

Čeprav jih že zdavnaj ne izdelujejo več, se takšno reklamiranje zdi kot neposreden poskus prepričati koga, naj vendar kupi katerega od teh modelov. Sprašujejo celo: "Vas zanima, kako bi bili danes videti nekdaj izjemno priljubljeni avtomobili jugo, stoenka in fičo?" In pri tem ponujajo računalniško posodobljene modele, ki so, kot bi se vzeli od ne vemo kod. Neverjeten absurd, kajti ta vozila sploh niso bila priljubljena, nasprotno, bila so naravnost osovražena, zaradi nekakovostne izdelave in izjemno težke dosegljivosti.

Pa še več: ko si jih enkrat dobil, si jih moral najprej peljati k vulkanizerju, da ti je zamenjal gume: originalne so bile znamke Tigar in so bile slabše od danes najslabših možnih. Njihova uporaba je pomenila smrtno nevarno početje, vsaj v dežju. Tedaj so drsele, kot bi se namesto po asfaltu vozil po gladkem ledu. A dram s tem še ni bilo konec: ko si izdelek iz Crvene zastave odpeljal od vulkanizerja, si ga moral spet dostaviti k naslednjemu obrtniku. Ta je moral napraviti protikorozijsko zaščito podvozja, sicer je bil avto po treh zimah kot čipka. Naposled ga je v roke dobil še mehanik, ki ga je temeljito pregledal in odstranil tovarniške napake. Potem je bil avtomobil šele zrel za tehnični pregled.

Takšno robo hvaliti je dobesedno skregano s pametjo. A kaj ko marsikateri Slovenec roma po butalskih poteh in mu oglaševanje "dobrot" rajnke Titovine godi. Še več, jugonostalgiji se ljudje zavestno vdajajo, nevedoč, da to počno ob izklapljanju racionalnih orodij, ki človeka sicer orientirajo v zgodovinskem prostoru. Kot da se želijo vrniti v onesnažen prostor nekdanje Titovine, ne da bi dobro vedeli, kaj je to bilo, še manj, kdo je bil - ali ni bil Josip Broz, imenovan Tito.

Implementacija jugonostalgije pa je eden od dejanskih dosežkov fanta naše Tine, bolje osvobojenih medijev, ki nas s tem zavratnim produktom pitajo do onemoglosti. Vsaj v tem nismo bosi. Skupaj z ostalimi norostmi, ki postajajo že kakor Bog v stvarstvu - neizčrpne. Kako smo že rekli? Ne obupajte, še huje bo.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.