"Kdaj in zakaj smo prišli v položaj, ko imamo na oblasti tipa, ki ga najožji sodelavci imenujejo gospod Nateg, okoli prsta pa ga z vulgarno umetno podaljšanim nohtom vrti starleta, ki je bila še do pred kratkim glavna zvezda kriptopiramidnih kriminalnih zgodb?"

Piše: Aljuš Pertinač*

Na začetku Festivala Svobode, ko smo na Goloba in kamarilo na oblasti še gledali s pomilovanjem oziroma sočutjem, smo Taubija in njegovo Svobodno bando večkrat poimenovali Golobja jata. Napol slabšalno, napol ljubkovalno. No, sedaj nas je pomilovanje, kaj šele sočutje že zdavnaj minilo. Danes vemo, da gre v resnici za Tinino helikoptersko floto.

Komaj je bil namreč teden dobro naokoli od tistega zloglasnega klica v etru radijskega voditelja na radijski postaji v lasti tajkuna Martina Odlazka na mobilni telefon Tine Gaber glede nujne helikopterske medicinske pomoči, saj veste, ko je bil njen Robi slučajno pri roki in ga je ročno dala na telefon, že smo doživeli epohalno napoved Robija Star-Solarja, fanta naše Tine, pripravnika za starleto, v prostem času pa amaterskega igralca predsednika vlade, da bo Slovenija dobila, pozor, floto za nujno helikoptersko pomoč. Ne helikopter ali dva, ki bi delno razbremenila preobremenjene in ne vedno na voljo helikopterje Slovenske vojske, ampak celo floto. Tinino floto. Ker v dveh letih Taubijevega kvazi mandata o nujni helikopterski pomoči nismo slišali praktično ničesar, še posebno pa ne iz ust fanta naše Tine. Ampak saj vemo, kar si Tina zaželi, to Robi ročno priskrbi. Magari helikopter ali dva ali pa kar celo floto. Itak ne gre iz njegovega žepa, ampak iz našega. In itak gre za Tinine frende oziroma bivše in morda tudi bodoče ljubimce.

Si predstavljate, za de facto predsednico vlade imamo starleto, ki ji starleta na mestu de iure predsednika vlade na dih izpolni vsako še tako deplasirano željo oziroma še tako drago kaprico. Ker pač lahko. Ker država, to sta ona. Dva. Najbolj ona, malo pa še on.

Vemo, marsikdo bo še zdaj zamahnil z roko. Da pretiravamo, da ni tako hudo. Da je nujna helikopterska pomoč resen problem. Da ni dobro, da jo furajo piloti helikopterjev Slovenske vojske, čeprav s tem nabirajo prepotrebne kilometre, helikopterji, ki bi sicer stali in rjaveli, pa so v funkciji. Ampak to, dragi moji, to je v resnici povsem zgrešeno, da ne rečemo infantilno gledanje. Ker Robija v resnici boli džoko za nujno helikoptersko pomoč. O tem do prejšnjega tedna v resnici ni nikoli razmišljal. Je pa rad, izjemno rad fant od naše Tine, pripravnik za starleto in deklica za vse Tinine jaršansko-fužinsko-štepanjske družbe kvazi estradnikov, zabavljačev in šovmenov, ki se praviloma pišejo na ić. Ampak to slednje jih ne definira, da ne bo pomote. O, ne. Definira jih nekaj povsem drugega. Namreč to, da o politiki nimajo blage veze. Ker jih politika ne zanima. V primerjavi z bejbami z umetnimi nohti in še bolj umetno inteligenco, dragimi avtomobili in fuzbalom praktično nič. Politike oni enostavno ne razumejo, ker je zanje prezapletena. In zato jo sovražijo. Ker jih stvari, ki so zanje prezapletene in ki jih ne razumejo, delajo preproste, običajne, jih postavljajo v manjvreden položaj. Tega pa nočejo. Ker živijo od tega, da so privlačni, sposobni, skratka frajerji in da jim navadna raja zavida. S tem se hranijo, dobesedno in v prenesenem pomenu.

Tovrstni ljudje seveda niso navajeni, da so v stikih, kaj šele redna družba ta hip najpomembnejšega politika v državi. Že res, da se predsednika republike voli na neposrednih volitvah in da ga po ustavi, če se mu kaj neljubega pripeti, zamenja predsednik državnega zbora. Ampak vsi vemo, da sta prava moč in oblast v rokah izvršilne veje oblasti. Torej ta hip v rokah Tine Gaber.

Ne, to ni prispodoba, še manj pretiravanje. Še enkrat, če lahko en radijski voditelj v etru pokliče Tino Gaber, potem ko je skupaj z njo in formalnim predsednikom vlade križaril po Sredozemlju, v tem času pa je kvazi premier, kot smo videli, igral vlogo nosača brisač, ker ima pač v studiu tipa, ki ga zanima biznis s helikopterji in ima pač njeno cifro, ona pa ročno praktično isti hip dostavi na telefon formalnega premierja, potem je to natanko to. Do včeraj o helikopterjih nismo slišali praktično ničesar, danes je to prva prioriteta vlade. Kaj se je zgodilo vmes, vemo. En klic na Tinin telefon in še prej njena zveza s tujcem, ki prodaja helikopterje.

Ljudje moji, mi nismo Srbija. Ker tam vlada Aleksandar Vučić, ne pa njegova sponzoruša. Ljudje moji, mi nismo niti banana republika, ker v banana republikah vladajo diktatorji in ne njihove konkubine. Mi smo dejansko še stopnico nižje od tega. To pa še toliko bolj, ker se formalno dičimo s tem, da smo člani EU, člani Nata in nestalni člani varnostnega sveta OZN. Ampak kaj nam vse to skupaj pomaga, če nam vladno politiko in prek tega posredno celo državo fura prva spremljevalka v državi, ki ideje za to, kam peljati našo ljubo Slovenijo, dobiva na čveku z raznimi Instagram Samantami, ko gre "na nohte". Če bi to bil jebeni resničnostni šov, bi nas skrbelo, ker je to realnost, je z nami praktično že konec.

Od tu naprej je bolj ali manj vseeno, kaj se sicer v državi dogaja. Vseeno je, ali se kregamo o tem - evtanazija da ali ne. Naš problem ni, da nimamo institucionaliziranega načina umiranja, ko se nam iz tega ali onega razloga ne da več živeti oziroma ko se nam to, realno ali ne, zdi enostavno pretežko. Naš problem je najprej, da nam nataliteta rapidno pada. Ne premajhno število (pre)zgodnjih smrti, ampak hudičevo premajhno število rojstev. Skupaj z zablodelo migrantsko politiko, zakonito in nezakonito, predvsem antijanša vlad, čeprav nam roko na srce tudi Janševe vlade na tem področju niso v veliko pomoč, nam grozi, da bomo že v desetletju ali dveh manjšina v lastni državi. Slovenščina dobesedno počasi izginja z ulic naših mest. Sedaj očitno postaja del uradne politike tudi poulično zabavljaštvo, ki mu slovenščina ni materni jezik. Dvig natalitete in omogočanje čim boljših pogojev za ustvarjanje družine ter preživljanje in vzgojo otrok bi morala biti prva in najpomembnejša točka vsake vlade. Ne pa institucionalizirano umiranje in neki jebeni helikopterji.

Še bolj vseeno je, ali bomo marihuano za rekreativno osebno uporabo lahko v prihodnje gojili sami ali ne. Koga to sploh briga? Po večini slovenskih mest, verjetno pa na podeželju ni prav nič drugače, že zdaj svobodno poha, kdor želi. Ali res verjamete, da vsi ti robo dobivajo iz tujine? Da je ne pridelujejo sami oziroma njim znane osebe? Lepo vas prosim. Kaj nam bo dodatna liberalizacija na tem področju prinesla? Dobičkonosno industrijo, pravijo nekateri. Se ve, ker na svetu je ogromno držav, ki živijo od industrije trave, kajne? To je tisto, kar Nizozemsko drži pokonci, liberalna politika opojnih drog. Lepo vas prosim. Vprašanje, ali dovolimo uporabo indijske konoplje v medicinske namene, je tu zgolj za vzorec, ker je to omogočeno že sedaj. V resnici gre spet za nateg v obliki, kar je Robi počel v mladosti, to bi Robert rad delal še danes. Saj ste slišali Taubija, v študentskih časih je pohal, in to se mu je zdelo fino. Da je bilo to takrat protizakonito, ga ni motilo. Kot ga sedaj ne moti, da rihta biznise elektro profiterjem levo, desno, spredaj in zadaj. Zakoni so itak zato, da se kršijo oziroma veljajo zgolj za tiste ostale. Če nam ne pašejo, jih pa preprosto spremenimo.

Še malo bolj vseeno pa je, ali bomo na vseh volitvah imeli tudi preferenčni glas ali ne. Kot da je naš glavni problem, kako v odličnem naboru kandidatov izbrati res najboljšega. Lepo vas prosim. Naš glavni problem v zvezi s tem je, da se za politiko rekrutirajo praktično zgolj še tisti, ki so nesposobni za karkoli drugega. Ki potrebujejo službo in se jim praviloma ne da preveč delati. Ki so bili neuspešni v prejšnjem poslu ali pa so jih tam dobili s prsti v marmeladi. Kaj nam pomaga preferenčni glas, če imamo opravka s tem, kar profesor Dejan Verčič lucidno poimenuje intelektualna lenoba. Vprašanje ni več, kakšen premislek je za abotnimi in nedoumljivo butastimi potezami vladajoče politike. Vprašanje je, zakaj za temi potezami enostavno ni sploh nobenega premisleka več? Kdaj in zakaj smo prišli v položaj, ko v politiki enostavno ni več treba misliti? Ko je premišljevanje o tem, kaj je za to državo dobro in prav, razumljeno kot politiziranje in moraliziranje. Ko nam vladajo hipne strasti in osebni kompleksi, značajske pomanjkljivosti in mizerno nizka čustvena inteligenca. Ko nam državo fura bejba, ki se je v diplomi zavzemala za kokain po ceni, ki bo dostopna za vse, v karieri pa spremljala praktično vsakega tipa, ki je imel dovolj denarja in dovolj slab okus, da jo je prenašal. Vemo, vse to je v imenu antijanšizma ne samo dovoljeno, ampak tudi upravičeno, pa vendar, je to res tisto, kar si v resnici želimo? Da imamo na oblasti tipa, ki ga najožji sodelavci imenujejo gospod Nateg, okoli prsta z vulgarno umetno podaljšanim nohtom pa ga vrti starleta, ki je bila še do pred kratkim glavna zvezda kriptopiramidnih kriminalnih zgodb? Je to naša zgodba o uspehu? Je to druga Švica? Če imamo na izbiro Tino, fanta od Tine in njuno zabavljaško estradno družbo, kaj nam potem pomaga neki klinčev preferenčni glas?

Še najbolj vseeno pri vsem skupaj pa je, ali je Slovenija priznala Palestino ali ne. Slovenci se moramo že enkrat sprijazniti s par stvarmi. Prva je, da v mednarodni politiki ne štejemo niti toliko, kot je črnega za nohtom, in da je naša mednarodna teža enaka kalorični vrednosti lišaja. Da ne bo nesporazuma, tovrstni shizofreni popadki niso rezervirani zgolj za antijanša vlade. Tudi večni lider opozicije in občasni premier je denimo zagovarjal idejo o vzpostavitvi prepovedi poletov po začetku vojne v Ukrajini, ki bi jo uveljavljal Nato in ki bi de facto vodila v 3. svetovno vojno. Ampak vendarle, Janez Janša predlaga nore stvari večinoma takrat, ko so neuresničljive. Antijanša vlade, in aktualna Tinina je pri tem državni prvak, pa vlečejo nore poteze v zunanji politiki in jih imajo za bistroumne in daljnovidne diplomatske presežke.

Druga stvar, glede katere si moramo Slovenci, kar zadeva našo zunanjo politiko, že enkrat naliti čistega vina, pa je, da zunanja politika ni dobrodelna, ampak realno zasledovanje strateških ciljev te države. Naš problem seveda je, da ta država strateških ciljev, po vstopu v EU in Nato, ki sta bila pač nekako na poti oziroma sproti na voljo, preprosto nima. Zato si jih preprosto sproti izmišljuje.

Nedavno priznanje Palestine je natanko ena od takšnih norih izmišljotin. Slovenija ima namreč, za tiste s Taubijem na čelu, ki o politiki nimajo pojma oziroma jo preprosto prezirajo, tradicionalno dobre, če ne celo odlične odnose z Izraelom. Ti izhajajo predvsem iz časov našega osamosvajanja, ko nam je Izrael z orožjem in diplomatsko precej pomagal. Ne glede na to je imela Slovenija tradicionalno dobre odnose tudi s palestinskimi oblastmi. Že leta nazaj so bili palestinski otroci, žrtve nenehnih spopadov v za obe sprti strani sveti deželi, pri nas na rehabilitaciji oziroma letovanju. Dobri odnosi z obema sprtima stranema so Slovenijo postavljali v izredno privilegiran položaj. Da bi lahko imela vpliv oziroma zastavila dobro besedo za najboljšo skupno rešitev za vse. To pa je prav gotovo mir. Seveda naši vladajoči o tem nimajo niti najmanjšega pojma. Oni pač jezdijo na valu populizma in kvazi javnomnenjskih rejtingov, razmišljajo pa zgolj do te nedelje, naprej pa ne.

Namesto da bi si prizadevali za mir in čimprejšnjo ustavitev spopadov, smo si zapravili vsako možnost, da bi lahko vsaj minimalno vplivali na izraelsko politiko do Palestine, hkrati pa Palestinci, skrivajoč se pred Hamasovimi teroristi po eni in pred izraelskimi bombami po drugi strani, našega priznanja njihove države, ki to ni, sploh niso opazili. Povsem jasno je, da Palestina ta hip ne izpolnjuje niti najmanjših pogojev za to, da bi bila samostojna in suverena država. In nobeno priznanje Norveške, Švice ali Irske, kaj šele neke Slovenije ne bo tega nikakor spremenilo. Še več, kako zelo nepomembni smo, pove tudi dejstvo, da v nasprotju s Španijo, denimo, Izrael do tega trenutka, ko to pišemo, sploh še ni odpoklical svojega veleposlanika iz Slovenije. Mimogrede, ste vedeli, da ta veleposlanik biva v Izraelu in pride k nam zgolj dvakrat na leto? Ja, tolikšna je realna mednarodna teža Slovenije, toliko je vreden naš mednarodni ugled.

Ampak rajajoči na Festivalu Svobode niti tega priznanja Palestine, ki ga imajo v svojih predvolilnih blodnjah za ne vem kako svetel in zveličavni cilj, niso znali speljati tako, kot to velevajo pravila. Ker pravila za njih preprosto ne veljajo. Predsednica državnega zbora je to že ničkolikokrat dokazala. Pazite, gre za bivšo sodnico. Po kakšnem oziroma katerem pravu je torej pravzaprav sodila, če sta ji poslovnik državnega zbora in zakonodaja zgolj opombi pod črto? Starosta slovenskega prava profesor Rajko Pirnat je njeno interpretacijo procedure označil za noro. Si predstavljate? Noro.

Smo potem res nori, če tole rajanje na Festivalu Svobode razumemo kot hvalnico norosti? Ne, nismo nori, definitivno pa tudi nismo med tistimi, ki imajo od tega rajanja materialno ali kakršnokoli drugo korist. Mi nismo Hamas niti izraelska vojska, mi smo preprosti civilisti, ki umirajo pod kroglami enih ali drugih. Z eno besedo, mi smo kolateralna škoda.

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.