Par Robertina je zanikanje vladarja, ki mu gre za interes ljudi. Besede preobračata, ustvarjata poplave neresnic in pri tem ne kažeta niti sence sramu. Vero, bolne otroke in celo svete kraje brez zadržkov uporabljata za politični piar – od patra Bahčiča in Brezij vse postaja dekor za samopodobo oblasti.

Piše: Boštjan M. Turk*

Moja knjiga Vojna za mir je pravkar izšla v Londonu in je na voljo na Amazonu (vir). Četudi napisana tri leta nazaj, ponuja aktualno razmišljanje o ideoloških temeljih bruseljske Evrope in o napačnih iluzijah zahodnega sveta. Še kako pa je uporabna za razlago zlorab oblasti, kakršno si pri nas privošči vladajoči par Robertina. Ta je namreč zanikanje vladarja, ki mu gre za interes ljudi. Njegov edini interes je on sam. Besede preobrača, ustvarja poplave neresnic in pri tem ne kaže niti sence sramu. Vero, bolne otroke in celo svete kraje brez zadržkov uporablja za politični piar - od patra Roberta Bahčiča in Brezij vse postaja dekor za samopodobo oblasti. Ta cinična instrumentalizacija svetega razkriva, kako globoko je sedanja oblast izgubila svoj notranji moralni kompas.

Prejšnja vlada, usmerjena proti Višegradu, je bila uspešnejša: kupna moč prebivalstva je bila najvišja med vsemi državami vzhodne Evrope, gospodarska rast in zaposlenost pa najboljši po skoraj petnajstih letih. A zamenjava oblasti je prinesla tip vladarja, ki po besedah francoskega misleca Rolanda Gorija "ni ničemur zavezan, najmanj svojemu bistvu". Golob je resnična reinkarnacija te diagnoze: besede in dejanja ga ne obvezujejo. Kot Emmanuel Macron lahko v istem dihu nekaj afirmira in nato zanika. Samo nekaj mesecev po volitvah je njegova koalicija zavrnila zakon, ki bi mlade do 26. leta oprostil dohodnine - čeprav je pred volitvami samozavestno obljubljal, da bodo "prvih deset let zaposlitve davki in dohodnina za mlade nič". Celo s prsti, oblikovanimi v znak ničle, je to poudarjal.

Vzorec politične praznine, ki izključuje skupni interes, je simptom širše evropske krize oblasti. In to je vsebina Vojne za mir. V njej je izpostavljena teza, da sodobni svet ostaja ujet v intelektualnem okviru, podedovanem iz 19. in 20. stoletja. Tedaj sta namreč marksizem in freudizem postala prevladujoči vzorec za razumevanje človeka. Čeprav sta ti doktrini različni, se zlivata v isto redukcijo: v podobo človeka, ki so mu odvzete duhovna esenca, notranja svoboda in transcendenca. Marx človeka razume kot produkt družbenih razmerij in ekonomskih sil, Freud pa ga opredeljuje kot bitje, podvrženo instinktom in nezavednim gonom. Iz te dvojne popačitve se je oblikovala ideološka struktura sodobne Evrope. Kaj je danes Bruselj, če ne upravni, tehnokratski in kulturno nihilistični aparat? In posledično: kaj je Evropa, če ne celina, kjer je človek oropan svoje metafizične razsežnosti?

Izguba stika s presežnim se odraža v krizi politične avtoritete, ki jo ponazarja koncept "dveh teles kralja", kakor ga je v istoimenski knjigi razvil Ernst H. Kantorowicz. Navdihnjen z naukom o dveh naravah Kristusa - božanski in človeški - je tudi vladarju pripisal dvojno naravo: fizično, minljivo telo in mistično, nesmrtno telo. Prav to drugo uteleša kontinuiteto države ter skupni, presežni interes skupnosti.

Če upoštevamo najpomembnejši dogodek v tem smislu, moramo ugotoviti, da je obglavljenje Ludvika XVI. kot prvega evropskega monarha, ki je doživel to usodo, leta 1793 pretrgalo organsko povezavo med obema telesoma in odprlo pot v moderni čas, kjer zasebni interesi prevladajo nad občimi. S smrtjo Elizabete II. leta 2022 pa je Zahod izgubil še eno zadnjih osebnosti, ki so utelešale to vizijo: vladarico, katere vladavina je simbolizirala enotnost in obrambo nacionalnih interesov, presegajoč politične kontingence z zgodovinsko legitimnostjo. Se spomnite kakšne stvari, ki bi jo naredila zase, za svoj interes? Ne. A pojdite eno generacijo, dve naprej. Kralj Charles je svet zaposlil s svojimi erotičnimi zgodbami, od Diane do Camile. Kaj je storil za monarhijo? Princ Harry in Meghan Markle se pa tako in tako ukvarjata zgolj sama s sabo. Po tej logiki današnji voditelji, pogosto dojeti kot posredniki bruseljskih agend, multinacionalk ali vplivov, kot je George Soros, dajejo prednost nadnacionalnim interesom in zanemarjajo ljudi, ki bi jim morali služiti. In pri tem dobro služijo sami.

V tem kontekstu se kot arheološki in filozofski antipod pojavi kraj Göbekli Tepe. Gre za arheološko najdišče v jugovzhodni Anatoliji, staro več kot 11.000 let. Velja za najstarejše znano svetišče na svetu. Njegovi mogočni kamniti stebri v obliki črke T, okrašeni z reliefi živali, kažejo, da so se ljudje že v zgodnjem neolitiku združevali zaradi verskih obredov in čaščenja božanskega, ne zaradi praktičnih potreb preživetja. Njegov pomen je izjemen, saj spreminja razumevanje začetkov civilizacije - ne kmetijstvo, temveč vera in simbolni svet sta bila tista, ki sta ljudi prvič povezala v organizirano družbo. Kraj tako ni bil niti zavetišče, niti skladišče, niti prostor za preživetje, temveč obredni center, kjer so ljudje stopali v stik z božanskim. Iz te izkušnje svetega so nato izšle sedentarizacija in kmetijstvo. Iz tega sklepamo, da bistvo človeka ni materialno, temveč duhovno.

To odkritje tako neposredno izpodbija marksistično tezo, da "ekonomski odnosi določajo posameznikovo zavest oz. duhovnost". Arheološka dejstva kažejo nasprotno: zavest - torej simbolna in duhovna percepcija sveta - je tista, ki ustvarja ekonomijo in družbene strukture. Kultura je pred produkcijo, vera poraja skupnost.

To arheološko spoznanje osvetljuje sodobno krizo avtoritete, kjer odsotnost mističnega telesa, ki ga je nekoč utelešal vladar, pušča prostor tehnokratski vladavini, ki nima duhovne substance in ne more odgovoriti na globoke želje ljudstev. Klaus Schmidt, vodja izkopavanj, je to preobrazbo povzel z znamenito izjavo: "Človek je zgradil tempelj, preden si je postavil hišo." Z drugimi besedami, človeška družba se je najprej oblikovala okoli svetega, preden se je organizirala okoli nujnega (ekonomskega sektorja, mutatis mutandis). Napaka marksističnega materializma je v tem, da skuša duhovnost razložiti z materijo, pozabljajoč, da je duh tisti, ki svet naredi razumljiv. V Göbekli Tepe se marksistični odnos med bazo in nadstavbo popolnoma preobrne: baza ni ekonomska, temveč simbolna; nadstavba ni izpeljana iz vere, temveč je vera sama, konstitutivni princip človeške eksistence. In kje smo danes, izgubljeni v potrošništvu in prepojeni z vsemi mogočimi strupi: s temi in onimi pomirjevali, uspavali, antidepresivi; alkoholom, kokainom, marihuano ali še čem hujšim. Z marksizmom, ki je, cepljen na potrošništvo, postal uradna doktrina EU. Prejšnji predsednik komisije Jean-Claude Juncker je tako - sicer na nekoliko majavih nogah - Marxu celo odprl spomenik.

V sodobnem kontekstu ta arheološka lekcija zato razkriva zablodo Evrope. Evropska unija s svojo tehnokratsko, birokratsko in racionalistično vladavino ponavlja isto temeljno napako: zamenjavo duhovnega reda z administrativnim. Bruselj danes uteleša oblast brez transcendence, proceduralno avtoriteto brez substance. Pod zastavami "napredka" in "vključenosti" izginjajo zgodovinska kontinuiteta, nacionalne identitete in verske tradicije. In se javlja depresija. Ta izguba transcendence spominja na regicid Ludvika XVI., ki je po mnenju velikega Alberta Camusa zaznamoval prelom z metafizično avtoriteto kralja, čigar mistično telo je zagotavljalo družbeni in duhovni red. Z odstranitvijo vladarja se je odprla pot modernosti, kjer zasebni interesi, danes predstavljeni z agendami Bruslja ali multinacionalk, prevladujejo nad skupnim interesom.

Izkoreninjenje se odraža celo v političnem jeziku Evrope, ki slavi vrednote brez korenin: solidarnost brez spomina, enakost brez razlik, vključenost brez kulture. Ta izguba smisla odmeva v Kantorowiczevih analizah, ki so pokazale, kako je mistično telo kralja zagotavljalo družbeno hierarhijo, utemeljeno na transcendenci - princip, ki ga današnji voditelji, ki dajejo prednost ekonomskim ali ideološkim interesom na račun ljudstev, ne poznajo več. François Furet je to že opazil v knjigi Preteklost neke iluzije (1995): ideologije 20. stoletja, zlasti marksizem, so Evropi zapustile politični formalizem brez duhovne substance. Pisal je, da Evropa ne verjame več v Boga, a tudi ne več v človeka. Ta tragični paradoks danes potrjuje evropska birokracija, ki je simptom civilizacije, ki je pozabila na vir svoje človečnosti.

Vpliv Freuda na sodobno kulturo tej krizi dodaja dodatno razsežnost. Ideja, da so človeške misli in dejanja produkt nezavednih impulzov, ustvarja civilizacijo, ki je oropana moralne odgovornosti. Ko se freudovski model združi z marksistično kolektivno logiko, nastane kulturni okvir, kjer posameznikova svoboda nima več prostora. Ta spoj, ki ga Vojna za mir imenuje "psiho-politični konstrukt modernosti", reducira človeka na funkcijo - v službi ekonomskega sistema, spolne identitete ali družbene vloge.

V takšnem svetu užitek postane brez smisla, osvoboditev pa brez duše. Kultura "woke" s svojo moralistično retoriko brez ontološke vsebine se v tej perspektivi kaže le kot pozni simptom tega procesa: marksistične politizacije in freudovske psihologizacije človeka.

Kriza avtoritete, kjer je človek oropan duhovne vertikale, je v nasprotju z idealom vladarja, čigar mistično telo je zagotavljalo transcendentalno odgovornost do ljudstva. V tem se je razlikovalo od današnjih voditeljev, ki se zdijo podvrženi diktatom globalnih ekonomskih ali ideoloških sil. A v zadnjem desetletju se vse bolj jasno izrisuje alternativa, ki bi jo lahko imenovali "renesansa srednje Evrope". Gre za politično, kulturno in duhovno gibanje, ki ga utelešajo države višegrajske skupine - Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška. Če bi imeli bolj modro in za interes ljudi bolj zainteresirano oblast, bi bila zraven tudi Slovenija. Te države, ki so se desetletja soočale s totalitarizmi, so razvile globoko zavest o zgodovinski kontinuiteti in duhovni trdnosti. Poljska s svojo katoliško identiteto in spominom na Janeza Pavla II. je postala simbol tistega, kar bi lahko imenovali Evropa transcendence. Madžarska s svojo politiko kulturne suverenosti in zaščite družine ponuja model, ki nasprotuje Bruslju: civilizacija, ukoreninjena v konkretnih temeljih, ne v abstraktnih vrednotah.

To gibanje poudarja pomen avtoritete, zasidrane v transcendenci, kot jo ponazarja koncept "dveh teles kralja", kjer je vladar utelešal skupni interes, ne zunanjih agend. V tem smislu višegrajska skupina predstavlja politično konkretizacijo antropološke resnice, ki jo razkriva Göbekli Tepe: človek ne more obstajati brez svetega reda, brez skupnega simbola, brez transcendentne finalnosti. Medtem ko Bruselj vidi napredek, Višegrad zaznava preživetje duha; medtem ko Evropa zagovarja vključenost, Višegrad poudarja pomen kulture in vere kot temeljev človeške identitete.

Te države tako delujejo kot zgodovinski korektiv, ki dokazuje, da modernost ne more obstati brez tradicije in da svoboda brez transcendence vodi v razpad. Marx in Freud sta skušala evropskemu človeku odvzeti to razsežnost, a vsakič ko je bila zadušena, se je znova rodila - v veri, umetnosti, jeziku in nacionalni kulturi. Človek, ki se odreče transcendenci, izgubi svoj smisel; civilizacija, ki jo nadomesti prazna ideologija, izgubi svojo prihodnost.

V zaključku knjige Vojna za mir je poudarjeno, da bo Evropa preživela le, če bo znova odkrila "prvotni značaj svetišča". To ni ne trg, ne birokratsko vozlišče, temveč oltar, mutatis mutandis, upoštevaje vse pomene. Medtem ko Bruselj uteleša ono Evropo, ki je pozabila na svojo dušo, Višegrad predstavlja tisto, ki se je spominja. In ta spomin - spomin na sveto, na transcendenco, na človeka kot duhovno bitje - je nujen temelj za obnovo prihodnosti.

Evropa bo obstala le, če ji bo uspelo združiti ti dve razsežnosti: resnico o človeku kot verskem bitju in politično modrost ljudstev, ki so to resnico ohranila. V tem smislu Vojna za mir ni le knjiga o preteklosti, temveč poziv k metafizični prenovi Evrope, k vrnitvi k tistemu, kar je Göbekli Tepe razkril že na začetku: civilizacija ne izhaja iz proizvodnje materialnih dobrin, temveč iz svetega. Prav tako kot resnična avtoriteta, ki jo je nekoč utelešalo mistično telo kralja, ne more obstati brez povezave z božanskim in skupnim interesom vseh ljudi.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.