"Golobova diktatura bo zdržala največ do naslednjih rednih volitev. Do takrat pa se bo Golob še naprej zvesto trudil, da naredi kar največ škode za demokracijo in svoje podložnike."

Piše: Aljuš Pertinač*

Tokrat bomo kratki. Živimo namreč v diktaturi. In ko je tako, mora človek paziti, kaj piše in kaj govori. Ker če ne, je lahko mimogrede razglašen za sovražnika Svobode, janšista, fašista in kar je še teh priročnih oznak za drugače misleče oziroma vse bolj kar tiste, ki mislimo z lastno glavo. Ker diktatura nikoli ne spi. Nikoli ne neha iskati notranjih sovražnikov in obračunavati z njimi. Nikoli ji ni dovolj, da ima tako rekoč vso, dobesedno absolutno oblast. Zmeraj si želi še več. Zato moramo paziti, kaj pišemo in s kom se pogovarjamo. So pač takšni časi. Saj veste. Vedel je že Tone Partljič pred davnimi leti. Ko je Svoboda, moraš trikrat bolj paziti In res je tako.

Nekaj moramo vseeno že na začetku razčistiti. Drži, v diktaturi. Ampak ne v diktaturi Svobode. O, ne. Slednja je sicer res nastopila praktično takoj po zadnjih parlamentarnih volitvah, ampak na srečo je trajala le kratek čas. Nekako do konca lanskega leta. Na nek način je je bilo de facto konec po lanskih referendumih in predsedniških volitvah. Čeprav je na obojih kakor zmagala. De iure pa je je bilo konec januarja letos, ko je prisegla megalomanska in, kot se je kasneje izkazalo, ultra nedorasla, neorientirana, celo brezciljna in samozadostna vlada 20 + 1. Vlada 20 ministrov, z brda in z dola, skoraj po vrsti tretjerazrednih vaških posebnežev in pa političnih mrtvecev - pravih zombijev. Za dobro vago in bolj v stilu zelenega prehoda pa še kakšen recikliran, s police vzet in zaprašen ex propadli minister ali dva. Ampak vse to, čeprav grozno ter za narod, družbo in državo neznosno škodljivo samo po sebi, še ni najhuje. O, ne. Najhuje je tisto, kar pride na koncu. Tista ena. Oziroma tisti ena. Težko je namreč reči, ali je on ali pa je v resnici ona. Dolgo časa smo, priznamo, tudi mi mislili, da je v resnici problem tista ena, v ozadju. Saj veste tista, ki žvižga, tisti eden v ospredju pa pleše po njenih taktih. Ampak v zadnjem času smo vse bolj na stališču, da, čeprav je res nihče nikoli ne bi smel spustiti h koritu oziroma tako blizu vzvodov odločanja, da jih, vsaj občasno, drži v svoj izumetničenih rokah in vleče gor in dol, pač skladno s svojimi hotenji in verjetno najbolj zatajevanimi strastmi, da glavni problem vendarle ni v njej, ampak v njem. Ker on je tisti, ki je šel na volitve, on je tisti, ki je prevaral volilno telo, medije, lastno stranko, koalicijo in ne nazadnje tiste, ki so ga pomagali pripeljati na oblast, ter nas pahnil v diktaturo. Govorimo seveda o diktatorju Robertu Holobu.

Ja. Diktatura, v kateri živimo, je diktatura Roberta Holoba. Nič manj in nič več kot to. V njej oziroma pod njeno peto živimo, kot rečeno, že od letošnjega januarja. Od takrat je namreč pri nas vse tako, kot je po volji njemu. Ima vlado, ki si jo je zaželel. Največjo v zgodovini. In hkrati najmanj sposobno. In ima absolutno oblast. Ne verjamete? Poglejmo podrobnosti. Najprej, zakaj je Holob diktator. Kaj ga kvalificira za to? Pa saj je na oblast prišel prek volitev, porečete. To seveda drži. Holoba smo izvolili mi, volivke in volivci. No, vsaj tisti, ki so šli na lanske parlamentarne volitve in obkrožili njega oziroma njegovo Gibanje Svoboda. Po uradnem štetju jih je bilo natanko 410.769. To je za Slovenijo brez dvoma ogromno. Kako je lahko človek potemtakem diktator? Preprosto. Poglejmo si dva aktualna primera. Kdo je ta hip v Evropi diktator za tiste, ki na politiko gledajo predvsem z levim očesom? Nedvomno dolgoletni premier sosednje Madžarske Viktor Orban. Orban oziroma njegova stranka je na zadnjih volitvah dobila dvetretjinsko večino. Orban ima absolutno oblast. Podelili so mu jo volivci. Kako je torej za antijanša politični pol pri nas lahko diktator? Tudi Holobu so oblast podelili volivci. Kako je torej lahko on diktator? Poglejmo drugi primer. Za tiste, ki pri nas v politiki slišijo predvsem ali pa zgolj na desno uho, je diktator večni predsednik Ruske federacije Vladimir Putin. Tudi Putin in njegova stranka serijsko zmagujeta na volitvah. Kako je torej Putin za janšiste, kot antipod antijanšistom, lahko diktator? Preprosto. Tako, kot je lahko Holob. Kot rečeno, poglejmo podrobnosti.

Holoba in Putina poleg tega, da sta oba prišla na oblast legalno, namreč druži še nekaj. Ni čisto jasno, kakšen je njun uradni zakonski status. Za Putina se šušlja, da je skrivaj poročen. Za Holoba se šušlja, da je uradno ločen. Oziroma, kot so avgusta zapisali v tabloidu Lady: "Iz kabineta predsednika vlade je pricurljala vest, da je Robert Golob že od začetka poletja uradno razvezan. Zdaj ni nobenih ovir več za njegovo srečo v ljubezni." Zakaj bi tovrstna vest morala pricurljati v javnost, namesto da bi bila uradno objavljena, vedo samo v diktaturah. Ker diktator Holob je svojo oživljeno politično kariero po lanskih volitvah začel z javnim zaklinjanjem, da je družina zanj sveta in da bo storil vse, da jo zaščiti. Še več, obračunal bo z vsakomer in vsemi, ki jo bodo ogrozili. Prva na seznamu le-teh, kot se je pozneje precej bizarno izkazalo, sta bila ex notranja ministrica in nesojeni generalni direktor policije. Ampak o tem nekoliko kasneje. Praktično takoj za tem, ko nas je Holob obvestil oziroma nam je v maniri pravega diktatorja zagrozil, naj pustimo njegovo družino za vsako ceno na miru, se je začel v javnosti kazati z drugo žensko. Razvpito starleto, nekdanjo kripto piramidašico in vzdrževano spremljevalko takšnih in drugačnih bogatunov s premoženjem sumljivega izvora oziroma, kot bi jim rekel na sodišču pravnomočno obsojeni tajkun Jože Anderlič, elite. In v to elito nedvomno sodi tudi diktator Holob. Slovenci pred diktaturo Holoba nismo bili vajeni, da premier iz skokov čez plot dela uradno politiko in da ne vemo, s katero damo je v resnici v zvezi. In tudi dandanes tega uradno še vedno ne vemo. Šur, lahko verjamemo Lady, ampak potem ji moramo verjeti tudi tole: "Robert Golob in zdaj že nekdanja žena Jana Nemec sta se razšla sporazumno in se ne glede na težko situacijo uspela dogovoriti tako o preživljanju in vzgoji skupnih treh otrok kot o delitvi premoženja. Robert med svojimi ne velja za pokvarjenega in grabežljivega človeka in tako gre verjeti, da je bil odprtih rok tudi v finančnem delu ločitve. In zato tudi ni bilo razloga za zavlačevanje postopka." To pa preverjeno ne drži. Holob je namreč postopek razveze zavlačeval, kolikor je mogel. In tisti, ki so videli vsebino sporazuma o razvezi, vam bodo tudi znali povedati, da nikakor ni bil odprtih rok v finančnem delu ločitve. Ravno nasprotno. Zdaj že uradno bivša soproga, kot jo imenuje Lady, od skupnega premoženja ni dobila praktično ničesar. Kar se komaj zdi pošteno. Navsezadnje ga je morala prenašati vrsto let in si z njim celo deliti zakonsko spalnico. Po drugi strani pa, kje ste že videli diktatorja, ki bi v postopku ločitve "popušil" proti bivši ženi? Slednja je prej lahko vesela, da je še živa.

Da pa zagotovo ne drži, da Holob med svojimi ne velja za pokvarjenega in grabežljivega človeka, pa vemo praktično vsi. Tako rekoč celotna poslovna in/ali politična kariera diktatorja Holoba nam kažeta, da je v resnici precej pokvarjen. Da mu gre zgolj za lasten interes. Da mu je nenehna, tudi javna laž kot resnica. In da mu niti prevare niso tuje. Prav tako ni skrivnost, da je tudi precej grabežljiv. Ker kaj pa je drugega njegov način biznisa, ki se ga je šel v energetiki oziroma na GEN-I, kot navadna in surova grabežljivost? Kaj pa so skrivni bančni računi v tujini, ki, potem ko jih odkrijejo, postanejo zlagan primer ukradene identitete, drugega, kot golo pridobitništvo najslabše vrste? Da o raznoraznih mutnih poslih po Balkanu niti ne govorimo. Kdo za božjo voljo na tem svetu pa bi imel interes, da si v imenu diktatorja Holoba odpre bančni račun na romunski banki in nanj polaga (visoke) zneske? Če vi ne veste, tudi mi ne.

Skratka, Holob je torej čisto navaden diktator, ki je na oblast prišel po demokratični poti. In praktično isti hip začel pripravljati teren za svojo zloglasno diktaturo. Dajmo si malo osvežiti spomin. V volilni kampanji in takoj po volitvah je zagotavljal, da ni in ne bo revanšist. Da ga zanima zgolj in samo dobrobit nacije in da bo deloval v korist plebsa, ves čas zazrt v prihodnost in dvig življenjske ravni, kar bo počel okolju prijazno in po najvišjih demokratičnih standardih. In pri tem nam je ves čas lagal. Lagal je, ko je zatrjeval, naj državljani ne skrbimo, ker bo njegova vlada sestavljena v rekordnem času. Izkazalo se je, da še nobena vlada prej in precej verjetno tudi nobena pozneje ni potrebovala toliko časa, več kot pol leta, da se docela konstituira. Lagal je, ko je dejal, da je njegov cilj, da ostane na oblasti 6 mandatov. Do sedaj je bila neprekinjeno najdalje na oblasti LDS. 10 let pod Janezom Drnovškom in še dve pod Antonom Ropom, skupaj torej 12 let ali tri mandate. Pa še pri njih je ta "neprekinjenost" vsebovala pol leta vlade Andreja Bajuka v prvi polovici leta 2000. Naslednji, ki je govoril o tem, da bodo vladali 3 mandate, je bil Milan Brglez, takrat v funkciji predsednika državnega zbora pod vladavino Mira Cerarja mlajšega. Kako se je to končalo, vemo. S Cerarjevim odstopom, predčasnimi volitvami, preimenovanjem stranke in tako rekoč samouničenjem na zadnjih volitvah. Diktator Holob pa baja o šestih zaporednih mandatih, to je skupaj leto več, kot je ta hip staro aktualno tisočletje. Ja, diktatorji so praviloma radi dolgo na oblasti, to ni sporno, ampak Holob se je tega lotil na način, da je bilo takoj jasno, da mu kaj takšnega nikakor ne more uspeti. In zdaj je že jasno, da bo lahko diktiral zgolj še največ do naslednjih volitev. Ker so mu praktično vsi, ki so njegovo diktaturo omogočili, obrnili hrbet. To pa zato, ker je najprej on praktično vsem, ki so mu diktaturo omogočili, obrnil hrbet. In kakor nas lahko veseli, da bo njegova diktatura relativno kratkega daha, nas lahko po drugi strani žalosti, da je to zgolj še en dokaz več, kako je Holob prevaral krepko prek 400.000 volivcev. Verjamemo, da si je velika večina le-teh resnično želela svobode. Verjamemo tudi, da so mu verjeli na besedo. Danes mu ne verjame praktično nihče več.

Vrnimo se torej na začetek in si še enkrat pobliže poglejmo, kako se je Holob lotil gradnje svoje diktature. Najprej je kot vsak pravi diktator ugotovil, da za uspešno vzpostavitev in branjenje diktature potrebuje svojo osebno tajno policijo. In si jo je tudi ustvaril. Svoje osebno varovanje je namreč izpod okrilja policije, kjer je bilo neprekinjeno že vsaj od leta 2000 in kar je tudi praksa praktično povsod po Evropi, prenesel kar na svoj osebni kabinet, za neformalnega vodjo pa postavil nekdanjega specialca, (ne)pravnomočno obsojenega zaradi gospodarske kriminalitete. Poučno in povedno. Ker mu kot pravemu diktatorju to nikakor ni bilo dovolj, se je lotil tudi splošnega čiščenja kadrov na policiji, ki mislijo z lastno glavo oziroma kot jim on popularno pravi - janšistov. Tu je naletel na nasprotovanje bivše notranje ministrice, ki je kljub številnim lastnim pomanjkljivostim karierna policistka, in nekdanjega v. d. direktorja policije. Diktator Holob je oba praktično nagnal. In nastavil ministra in direktorja policije, ki s preganjanjem janšistov očitno nimata nobenih težav. Če citiramo diktatorja Holoba samega: ex notranja ministrica je imela eno samo nalogo, da očisti policijo janšistov. Ker tega ni storila, je letela. Ko pa je o diktatorjevih rabotah pod prisego spregovorila še v državnem zboru, jo je diktator označil za lažnivko in halucinatorko. Kar zgolj še enkrat potrjuje, da je Holob res diktator. Ker kdo razen diktatorja pa bi na čelo notranjega ministra postavil lažnivca in halucinatorja?

Nobena prava diktatura, kar poglejte si denimo Severno Korejo, seveda ne more obsta(ja)ti brez lastne režimske radiotelevizije. Zato se je diktator Holob enako zavzeto, kot se je lotil čiščenja oziroma pucanja policije, lotil tudi nacionalke. Tam sedaj po čistkah in zakonodajnih akrobacijah vlada praktično popolno enoumje. Kot v najboljših diktaturah. Tako uprava kot programski svet tako rekoč vse svoje odločitve sprejemata enoglasno, uni sono. Kot lahko slišimo, bodo tudi s poslovno-programskim načrtom za prihodnje leto poskrbeli, da kritičnih glasov glede diktature Holoba tam več ne bo slišati. Pa magari satiričnih. Ex partija je denimo nekoč dopustila razvedrilno Pavlihovo pratiko. Velika napaka! Kar poglejte, kje je Partija potem končala. Diktator Holob te napake zagotovo ne bo dopustil. Ker osebna tajna policija, policijski aparat, očiščen vseh z lastno glavo mislečih, in režimska radiotelevizija za zdravo diktaturo nikakor niso dovolj, se je Holob lotil še podrejanja pravosodnega sistema. Za to si je zamislil nekaj resnično izvirnega. Hotel jih je namreč kratko malo podkupiti, in to z našim, davkoplačevalskim denarjem. Tožilcem in sodnikom na roko 600 evrov mesečno več v kešu, da bi tožili in sodili, kot je njemu po volji. Pri tem pa je, na našo srečo, drugače bi bili, ko tole berete, zagotovo že vsi pod ključem oziroma, kot bi rekel vodja premierjeve osebne tajne policije, v ćuzi, podcenil dve stvari. Pohlep oziroma, kot bi diktator temu rekel sam, grabežljivost vladnih funkcionarjev, ki bi morali tovrstno podkupovanje pravosodja požegnati. Njim namreč diktator ni namenil ničesar. Zato so se mu, osokoljeni s pričakovano podporo ustavnih sodnikov, ki so bili takisto izločeni iz podkupovanja, uprli.

Diktator Holob se je nato lotil še resorja zdravstva. Kot vsi vemo, se tam obračajo ogromni denarji. In edino pravilno je, da ima pri tem prste v marmeladi tudi diktator. Zato je odslovil ministra, ki je očitno pregrabežljivo zahteval preveč zase, pustil resor praktično 3 mesece brez legitimnega vodstva, da so lahko lobiji in pridobitniki razpletli svoje lovke čisto povsod, kjer jih do tedaj še niso, na koncu pa za novo ministrico postavil osebo, ki praktično nikoli ni mogla resnično pomisliti, da bo kadarkoli ministrica - v katerikoli vladi na kateremkoli resorju. Vmes so se diktatorju zgodile še stoletne poplave. Vendar Holob ne bi bil pravi diktator, če tudi tu ne bi videl prave priložnosti za nebrzdano plenjenje oziroma grabljenje. Ocena škode po poplavah se je tako praktično čez noč z zelo konservativne pol milijarde dvignila na tako rekoč pravljičnih 10 milijard. Ko se je to narodu vendarle zdelo absolutno preveč in ko se dejansko odpravljanje posledic še vedno ni zares začelo, je diktator poskušal zabrisati sledi svoje diktature tako, da je odslovil resornega ministra, za dobro vago pa še ministrico za kmetijstvo, ki se ji nutrizacija slovenskega kmetijstva vendarle ni zdela edino zveličavna. Vmes je diktator, na veliko osebno žalost, ostal še brez ministrice za javno upravo, ki je resor vodila na izrazito mafijski način, praktično po vseh pravilih sicilijanske Cosa nostre. Znano je, da si mafijci med sabo nikoli ne rečejo mafijci, ampak se svobodno imenujejo prijatelji prijateljev. No, in ravno ex ministrica za javno upravo je z javnimi razpisi za svoje prijateljice in prijatelje prijateljic dokazala, kako to pri mafiji dejansko gre. Če k temu dodamo, da je prijavitelje za plačilo inštruirala kar njena mama, potem je jasno, da vse ostane v družini. Saj veste, la famiglia je za vsako pravo mafijo sveta in nevarnost, da bi si lahko brke mastil še kdo drug razen prijateljev prijateljev, je tako rekoč nepredstavljiva svinjarija, dobesedno infamita.

Diktatorju je seveda kristalno jasno, da je njegova diktatura, domnevno za 6 mandatov, realno pa za leto in drobiž, skrhana, če ne celo ogrožena. Ex notranja ministrica, predsednica državnega zbora, ki jo je sicer delno spravil pod kontrolo tako, da je morala kazensko odstopiti kot podpredsednica stranke, predsednica republike, ki mu nagaja praktično na vsakem koraku, mediji, ki o njem že dolgo ne poročajo več zgolj v superlativih, ukori, ki mu jih levo in desno, kot bi ga klofutale, delijo provladne nevladne organizacije, ki jih vodijo naša Nika, naš Jaša in sotrudniki ter ne nazadnje javne in izjemno ostre kritike capa di tutti capi, ex predsednika republike Milana Kučana, jasno kažejo na to. Zato se je diktator, v svoji pokvarjenosti in grabežljivosti, da bi si podaljšal čas diktature, ki se sicer nezadržno izteka, spet zatekel k zvijači. Javno je oznanil, da ni prevaral zgolj volivcev, ki so ga podprli na zadnjih parlamentarnih volitvah, ampak še dvakrat bolj tiste, ki smo na referendumu glasovali za to, da imata predsednik vlade in vladajoča koalicija pravico, da si vlado oblikujeta po lastnih načelih. Še preden se je iztekel z ustavo in zakoni zapovedan enoletni rok, je napovedal rekonstrukcijo vlade in njeno zmanjšanje najprej na 12, kasneje pa celo na 7 resorjev. Kot razlog je navedel poplave, ker je popolnoma jasno, tako diktator Holob, da je usklajevanje dvajsetih resorjev pri popoplavni obnovi tudi za diktatorja preveč zahtevno opravilo. S tem je poteptal še zadnje upanje, da ni diktator in da ve, kaj dela. Ker kdo pri zdravi pameti bi zavestno kršil ustavo in zakone ter kdo pri zdravi pameti bi nategnil volivce, da so šli na šestmilijonski referendum za prazen nič?

Zakaj se je diktator odločil za ta nenavaden korak? Zato, ker je poprej v politiko ponovno uvedel pojem notranjega sovražnika. Ta je bil včasih rezerviran za politično drugače misleče. Holob pa ga po najsvetlejših zgledih najboljših diktatur uporablja tudi za brezobzirne in okrutne obračune v lastnih vrstah, med enakomislečimi. Kako si sicer drugače razložiti, da je tako rekoč izvorno antijanšistko s popolnim rodovnikom, da ne rečemo pedigrejem, ex novinarko in novopečeno političarko Mojco Šetinc Pašek, ročno razglasil za janšistko? In to ravno v trenutku, ko slednja na čelu parlamentarne komisije preiskuje domnevno nezakonito financiranje največje opozicijske stranke. Naključje? Malo morgen. Diktator Holob se tu več kot očitno zgleduje po pokojnem Janezu Drnovšku, ki je poročilo Mogetove preiskovalne komisije o nezakoniti trgovini z orožjem, ko mu ga je slednji prinesel na mizo, ročno pospravil v predal, kjer je še danes. Ker tako kot v vsaki pravi mafiji tudi v vsaki pravi diktaturi velja zakon molka, sicilijansko omerta.

Na zunaj in za manj poučene sicer kaže, da bo vlada sedmih resorjev po zgledu Švice (japajade) vendarle račun brez krčmarja. Diktator je namreč preteklo sredo, ko se je koalicija dobila, da bi se pogovorila o reorganizaciji vlade, sporočil, da se o tem sploh niso pogovarjali. Ampak naj vas to nikakor ne zavede, lepo prosim. Jasno je namreč, da v diktaturah pogovora o diktatorjevih idejah, pa naj bodo še tako nore, preprosto ne more biti. Šlo je torej ne za pogovor, ampak za monolog. Diktatorjev seveda. In tu, na tem mestu, ta hip, vam ekskluzivno razkrivamo, kako bo videti nova diktatorjeva vlada sedmih resorjev, v kateri bodo zgolj pravoverni in preizkušeni kadri. Tule je:

- Diktator: Robert Holob
- Ministrica za biznisiranje diktaturi prijaznih tajkunov: Alenka Bratušek
- Minister za resničnostni šov Po poteh diktature: Marjan Šarec
- Minister za tajno spremljanje z lastno glavo mislečih: Damir Črnčec
- Ministrica za pravilno informiranje o diktaturi in njenih odlikah: Vesna Vuković
- Ministrica za osebno promocijo in stike z drugimi diktaturami: Tanja Fajon
- Ministrica za kulturno preobrazbo in prekvalifikacijo v ljubitelja diktature: Asta Vrečko
- Ministrica za zdrav življenjski slog in nutrifikacijo okolja: Tina Gaber.

Ja, to bo nov diktatorjev kabinet, njegov najožji krog, s katerim upa, da mu bo uspelo diktaturo privleči do naslednjih rednih volitev. Najkasneje takrat je bo namreč nepreklicno konec. Ker z diktatorjem, ki je tako rekoč nategnil vse in vsakogar, nihče več ne bo hotel vkup štrihat. Diktatura diktatorja Holoba bo torej, na srečo, relativno kratkega veka. Vseeno pa se bo diktator še naprej zvesto trudil, da v tem času naredi kar največ škode za demokracijo, pluralizem, svobodo mišljenja in govora, demokratično tradicijo in krepitev javnih inštitucij. Nam, podložnikom diktature pa ostane le, da stisnemo zobe in počakamo na njen neizogiben konec. Mogoče bomo takrat dobili nazaj tudi črko G. Ja, tudi to nam je diktator Holob ukradel. Fuj in fej.

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.