V našem mediju smo med drugim predstavili slovenski javnosti zgodbo o domoljubnem podjetniku iz Ajdovščine Aleša Štrancarja. Kot smo opazili, je v preteklem mesecu bil Štrancar deležen prekomerne medijske pozornosti osrednjih slovenskih medijev. Ob najavi našega članka z naslovom DOKUMENTI !!! #PRAVA RAZISKOVALNI TEDEN ALEŠ ŠTRANCAR: UVOD V POSLOVNO POLITIČNO SAGO DOMOLJUBNEGA PODJETNIKA ALEŠA ŠTRANCARA , da bomo predstavili serijo dokumentov, je sledil verjetno tri tedenski medijski pogrom zaradi vsebine enega tvita, ki ga je delil Štrancar na svojem profilu na X. Sledila je objava naše trilogije člankov o Alešu Štrancarju z naslovi I. DEL TRILOGIJE DOKUMENTI ŠTRANCAR: Znanstvenik, podjetnik in tarča interesov vzporednega mehanizma v Sloveniji in Avstriji , II. DEL TRILOGIJE DOKUMENTI ŠTRANCAR: MED KONSTRUKCIJO IN RESNICO in III. DEL TRILOGIJE AVSTRIJSKI DOKUMENTI ŠTRANCAR: Gonja proti Alešu Štrancarju – politika, interesi in sodna resnica! in glej ga zlomka, spet se je zgodil režiran medijski pogrom v osrednjih medijih na njegovo delo. Aleš Štrancar pa predstavlja težavo za sile vzporednega mehanizma, saj je eden redkih uspešnih podjetnikov v Sloveniji, ki se uklanja njihovim političnim in poslovnim interesom.

Foto: Posnetek zaslona-Necenzurirano

Ko smo nazadnje pisali o podjetju Bia Separations, smo tudi zapisali, da nismo mogli vseh dokumentov in celotnega zgodbe objaviti v treh delih. Zato vam tokrat predstavljamo vsebino uradnih policijskih zaznamkov Republike Avstrije, kjer je več kot očitno, da so hoteli Štrancarja in njegovo ekipo dobesedno finančno uničiti, še preden bi podjetje Bia Separations doseglo svojo vrednost na trgu.

To se je tudi izkazalo v letu 2020, ko je Štrancar prodal podjetje nemškemu Santoriousu za 360 milijonov evrov. Sam pa je povedal, da bi moral takšno podjetje realno prodati po trikratni vrednosti, kot ga je prodal je povedal v intervjuju v oddaji Ura resnice voditelja Bojana Požarja. Aleš Štrancar in njegova najožja ekipa so ves čas verjeli, da jim bo uspelo. A pot do uspeha je bila trnova in še zdaj je mnogo preprek. Zaradi tega popolnoma razumemo javno nastopanje Štrancarja. Takrat, ko je bil v najhujših težavah je bil sam in takrat mu ni pomagal nihče.

Aleš Štrancar predstavlja težavo za večinsko vzporedno mehanistično tranzicijsko politično gospodarsko omrežje. Gre za enega redkih javnih oseb, ki je v svojih izjavah večkrat kritičen do levega političnega pola, ob tem pa tudi ne molči, če si po njegovem mnenju kakšno kritično besedo zasluži tudi politična desnica v naši državi.

Ob tem pa je za omrežje vzporednega mehanizma naredil še eno »bogokletno« dejanje. Že to, da si upa v Sloveniji postavljati jumbo plakate z domoljubno vsebino ali pa s kritičnimi zapisi do sedanje vlade, je za young in old boyse preveč. Ob tem pa si še upa biti lastnik dveh medijev- Domovina in Info360.

Ampak zdaj vam bomo predstavili še enkrat nekatera dejstva, ki so jih izpostavili Aleš Štrancar, dr. Alfred Matzka in Zochbauer Emmerich . Kot si boste lahko ogledali na koncu članka je bil Štrancarjev del ekipe podvržen ves čas silam spornega avstrijskega špekulativnega kapitala, ki je hotelo uspešno slovensko podjetje poslovno uničiti.

Foto: Prava.si

Ko je skupina slovenskih znanstvenikov leta 1998 ustanovila BIA Separations d.o.o., je šlo za klasično zgodbo pionirjev. Dr. Aleš Štrancar in njegova ekipa so razvijali prebojno monolitno tehnologijo za čiščenje biomolekul, njihova vizija pa je segala daleč čez slovenske meje. To je bila znanstvena zgodba, zgrajena na znanju, predanosti in upanju. Nihče od njih si ni predstavljal, da bo njihovo podjetje čez desetletje ujeto v finančno past, ki jo bo mojstrsko spletel nekdo, ki z znanostjo ni imel nobene povezave.

Leto 2007 je bilo prelomno. V podjetje vstopi Josef Schroll, avstrijski poslovnež, ki ga ustanovitelji osebno sploh niso poznali. Njegov pogoj za investicijo je bila ustanovitev avstrijske družbe BIA Separations GmbH, ki naj bi imela prodajne pravice in upravljala investicije. A v resnici je šlo za prvi natančno postavljen temelj tihega prevzema. »Schrolla sem prvič videl šele ob podpisu pogodbe,« je kasneje povedal dr. Aleš Štrancar. »Ni govoril angleško, ni bilo nobenih vsebinskih pogovorov. Vse je vodil Krejs.« Dr. Franz Krejs, ki je postal finančni direktor in predsednik shareholder committeeja, je bil Schrollova desna roka in ključna figura v ozadju finančnih odločitev. Alfred Matzka je ob teh začetkih opozoril, da se mu je »zdelo nenavadno, kako malo vpogleda je imela znanstvena ekipa v finančne dogovore«, kar je bila prva rdeča luč.

Od leta 2008 do 2012 je Schroll podjetju dajal posojila. Na papirju kot podpora rasti, v resnici pa kot instrument nadzora. Obrestne mere so bile visoke, pogodbe stroge, finančna odvisnost od enega človeka pa je rasla kot primež. »Vedno sem govoril, da rabimo lastniški kapital, ne samo dolgov,« je dejal Štrancar. »Toda Krejs je imel vedno zadnjo besedo.« Schroll ni želel formalnega večinskega lastništva, ampak pozicijo dejanskega lastnika brez odgovornosti, doseženo prek finančnih vzvodov. Zochbauer Emerich je kasneje opisal, da se je »že takrat v ozadju čutilo, da obstaja vzporedni center moči, ki ni imel nič z laboratorijem ali razvojem, temveč samo z denarjem«.

Leta 2011 sta v podjetje vstopila strateška vlagatelja JSR Corporation in Scivax Corporation iz Japonske. Na papirju je to pomenilo svež kapital in razvojno širitev. V resnici pa so njihova sredstva služila za gašenje starih dolgov. »Japonci so mislili, da investirajo v prihodnost, v resnici so financirali preteklost,« je dejal Štrancar. Večina denarja ni končala v laboratorijih, temveč v vračilu Schrollovih posojil. Zochbauer je opozoril: »Že takrat mi je bilo čudno, da japonski denar odteka v Avstrijo. Ni šel v tehnologijo, šel je v žepe Schrolla.«

Leto 2013 je prineslo eksplozijo notranjega konflikta. Štrancar je ugotovil, da je Schroll neupravičeno prejel vračilo 550.000 evrov tihega kapitala. Ko je Krejsu rekel, da je treba denar vrniti, je sledil pritisk. »Od takrat so mi začeli zapirati dostop do financ,« je povedal. Matzka je to obdobje opisal kot »odprto vojno za nadzor«. Schroll je postal dejanski center odločanja, znanstvena ekipa pa je izgubila vpliv.

Marec 2015 je prinesel dogodek, ki je zaznamoval vse nadaljnje korake. V notarski pisarni Herbst Kinsky Rechtsanwälte GmbH na Dunaju je bil podpisan notarski zapis, s katerim je Schroll pridobil izvršilno zastavno pravico na deležih slovenskega podjetja. Strancar je bil prepričan, da podpisuje Term Sheet, kot mu je zagotavljal pravnik dr. Dubsky. »Nisem se zavedal, da podpisujem pogodbo, ki daje Schrollu pravico do mojega podjetja,« je dejal Štrancar.

Foto: Prava.si

Zochbauer je opozoril, da mu je bilo »zelo čudno, da Dubsky ni nastopal kot zastopnik, ampak kot pasivni prenašalec informacij«. S tem podpisom je Schroll pridobil pravni ključ, s katerim je lahko podjetje prevzel brez soglasja soustanoviteljev.

Avgusta 2015 je Schroll sprožil postopek za prevzem 75 % deležev podjetja in poskušal razrešiti Štrancarjev direktorski položaj. »Krejs mi je takrat ponujal štirikrat višjo plačo, če ‘sodelujem’,« je povedal Štrancar. »To je bila podkupnina. Rekel sem ne.« Matzka je to opisal kot hiter, usklajen manever, ki ni bil improviziran, temveč pripravljen že dolgo. Vzporedno so bili zaposleni pod pritiskom, da sprejmejo Schrollovo “lastništvo”.

Leto 2016 je prineslo formalni zlom avstrijske strukture. BIA Separations GmbH je šla v stečaj, stečajni upravitelj WAGNER pa je od BIA Slovenija zahteval vračilo 1,5 milijona evrov.Štrancar je dejal: »Imel sem občutek, da je pod vplivom Schrolla. Hotel sem rešiti podjetje, a vsi pravni instrumenti so delovali proti meni.« Zochbauer pa je opozoril, da upravitelj nikoli ni izterjal 550.000 evrov, ki jih je Schroll neupravičeno prejel nazaj: »Kot da obstajajo pravila — in potem obstajajo pravila za Schrolla.«

V tem obdobju je bilo podjetje finančno izčrpano, a slovenska enota je kljub vsemu preživela. Pomembno vlogo so imeli japonski vlagatelji, ki so šele po letu 2016 začeli aktivno varovati osnovno tehnologijo. »Njihov denar je bil sprva zlorabljen, a brez njihove prisotnosti podjetje verjetno ne bi preživelo,« priznava Štrancar. On sam je v zadnjih letih več časa preživel pri pravnikih kot v laboratoriju.

Foto:Prava.si

Celoten primer je učbeniški primer tihega prevzema prek finančnih mehanizmov. Najprej posojila namesto lastniškega kapitala, s katerimi podjetje postane odvisno. Nato notarski zapis z izvršilnim naslovom, ki omogoča prevzem brez soglasja. In nazadnje izvršba in stečaj v tujini, ki ustvarita pritisk brez dejanskega odkupa deležev. Schroll je postopoma postal gospodar podjetja, ne da bi zanj dejansko plačal.

Pričevanja treh ključnih oseb razkrivajo notranjo dinamiko tega postopka. Štrancar pravi: »Nisem bil naiven. Bil sem prepričan, da razumem, kaj podpisujem. A Dubsky me je zavajal. Bil sem prepričan, da gre za Term Sheet, ne za notarski izvršilni zapis.« Matzka opozarja: »Prevzem ni bil improviziran. Bil je pripravljen že dolgo.« Zochbauer Emerich pa dodaja: »Najbolj čudno je bilo, da institucije nikoli niso odreagirale pravočasno. Kot da je Schroll igral po pravilih, ki jih drugi niso poznali.«

Zgodba BIA ni zgodba o klasičnem poslovnem neuspehu. Tehnologija je bila vrhunska, proizvodnja stabilna, partnerji ugledni. Propad je bil posledica načrtnega, postopnega prenosa moči iz rok znanstvenikov v roke enega finančnega akterja. »Nisem nikoli ukradel niti centa,« je dejal Štrancar v zaključku zaslišanja. »Vse, kar sem hotel, je bilo zaščititi podjetje. A v tej igri sem bil očitno sam.« Matzka dodaja: »To ni bil spor med vlagateljem in ustanoviteljem. To je bila operacija prevzema.« Zochbauer zaključuje: »Ko so institucije reagirale, je bilo že prepozno.«

Foto: Prava.si

Primer BIA razgalja sistemsko šibkost evropskih inovativnih podjetij. Znanje je dragoceno, a brez finančne in pravne zaščite ga lahko odvzamejo tisti, ki obvladujejo zakulisne mehanizme. Schrollu popoln prevzem ni uspel, a posledice so bile uničujoče: leta pravnih bojev, izgubljenega zaupanja in izčrpavanja. Zgodba BIA ostaja svarilo. V znanosti ne zmagujejo vedno tisti z najboljšimi idejami — pogosto zmagujejo tisti z najboljšimi pravniki in najtršimi finančnimi vzvodi. A kljub temu je glas znanosti preživel. In ta glas je bil — Aleš Štrancar.

Zaslišanje dr. Aleš Štrancar

Foto: Bralec Prava.si

Zaslišanje dr. Alfred Matzka:

Foto: Bralec Prava.si

Zaslišanje Zochbauer Emerich:Foto: Posnetek zaslona- Prava.si

Luka Perš