d stiglitzz

Čeprav, resnici na ljubo, dejansko nisem nikoli prenehal dvomit sam vase. Gre za nekaj, kar se je začelo že srednji šoli. Nekateri to zgodbo sicer že poznate, ker sem o tem že pisal, pa bom samo na kratko obnovil. Ob koncu osnovne šole, ko se je bilo treba odločit kam in kako naprej, sem imel samo eno vizijo – računalništvo. Ampak ni trajalo dolgo, pa mi je postalo jasno, da to ne bo to.. nekje sredi drugega letnika sem že vedel. Ampak problem je bil v tem, da me nič drugega ni zanimalo takrat.. da bi se recimo prepisal na drugo šolo. Nedolgo za tem so se začeli še drugi problemi in več ali manj sem bil izgubljen v naslednjih 7 letih.. nekako sem životaril.. prilezel do 4. letnika, s tem da sem 3. letnik ponavljal, v 4. pa imel 3 popravne izpite, ki pa jih nisem dokončal še kar nekaj let. Vmes nisem imel pojma kaj in kako.. še vedno se ni pojavilo nič, kar bi me posebej zanimalo.. več ali manj sem bil okupiran s problemi okrog družine oz. odnosi.. hodil sem od ene depresije v drugo.Le

In to bolezen najhujše vrste. Dovolj je že to, da pogledamo kaj vse se po svetu počne v imenu ljubezni.. pogosto v imenu ljubezni, ki to sploh ni.. ampak to je tema za kdaj drugič, tale je blog je bolj moj oseben vidik.Vse skupaj se začne tam nekje ob koncu osnovne šole, ko sem prvič malce bolj začel razmišljat ljubezni oz. o tem, da bi pa morda bilo fajn imet punco. Ne vem sicer zdaj ali je to pozno ali ne, vem da so nekateri vrstniki že tudi zakorakali v ta svet, jaz pač ne.. in tudi razmišljal nisem o tem, sem pa seveda bil do tistega trenutka že kar nekajkrat zaljubljen, to pa vsekakor. Prvič sem bil zaljubljen že v mali šoli, ko mi je bila nadvse všeč ena sošolka, v katero sem bil dejansko zatrapan skozi celo osnovno šolo, ampak je pri tem potem tudi ostalo. Itak sem pa zelo zelo dolgo zbiral pogum, da sem ji to priznal.. par let po tem, ko nisva bila več sošolca in sva bila oba že v srednji šoli.. ampak se ni zgodilo nič.. pač jaz njej nisem bil všeč.. in to je bilo nekako moje

Če pomislim, kaj vse rečejo ljudje o (krščanskem) Bogu, kako Ga zmerjajo, kaj vse si dovolijo reči, kakšne kletve izreči, pa se jim NIČ ne zgodi, se mi zdi še posebej nenavadno, da je pri muslimanih mnogo mnogo drugače. Tukaj je že (kriva) obtožba, da je nekdo žalil Mohameda, dovolj, da človek izgubi življenje ... ... Asia Bibi iz Pakistana, kristjanka in mati petih otrok, je obsojena na smrt zaradi bogoskrunstva - ker naj bi žalila preroka Mohameda. Sama sicer trdi, da bogokletnih besed nikoli ni izrekla. L. 2009 je med delom na polju postala žejna in šla pit vodo iz vodnjaka, toda ena od žensk, ki je tudi delala na polju, je rekla, da voda pripada muslimanskim ženskam. Obe ženski, s katerima je delala, sta zatrdili, da je ona kot kristjanka omadeževala vodo.

"Bogokletstvo!" se je razlegalo tistega dne po polju, in prav to se razlega še leta po tem, Asio Bibi so obsodili na smrt z obešanjem. (Lani je višje sodišče v Lahoreju potrdilo smrtno obsodbo iz leta 2010.)

Kršila naj bi pa

Če pomislim, kaj vse rečejo ljudje o (krščanskem) Bogu, kako Ga zmerjajo, kaj vse si dovolijo reči, kakšne kletve izreči, pa se jim NIČ ne zgodi, se mi zdi še posebej nenavadno, da je pri muslimanih mnogo mnogo drugače. Tukaj je že (kriva) obtožba, da je nekdo žalil Mohameda, dovolj, da človek izgubi življenje ... ... Asia Bibi iz Pakistana, kristjanka in mati petih otrok, je obsojena na smrt zaradi bogoskrunstva - ker naj bi žalila preroka Mohameda. Sama sicer trdi, da bogokletnih besed nikoli ni izrekla. L. 2009 je med delom na polju postala žejna in šla pit vodo iz vodnjaka, toda ena od žensk, ki je tudi delala na polju, je rekla, da voda pripada muslimanskim ženskam. Obe ženski, s katerima je delala, sta zatrdili, da je ona kot kristjanka omadeževala vodo.

"Bogokletstvo!" se je razlegalo tistega dne po polju, in prav to se razlega še leta po tem, Asio Bibi so obsodili na smrt z obešanjem. (Lani je višje sodišče v Lahoreju potrdilo smrtno obsodbo iz leta 2010.)

Kršila naj bi pa

Dobrodošli na moj blog :) Kratek opis kaj lahko pričakujete tukaj:

Poleg blogov pa lahko pričakujete še kakšne fotografije ali drugo multimedijo kot npr. YouTube filmčke, kakšne linke do zanimivih člankov ali pa kaj čisto tretjega.

Upam, da vam bo blog všeč.. če vam bo, ga prosim všečkajte in delite s svojimi prijatelji, lahko jih pa kar povabite zraven, da si ga pogledajo :)

Hvala za vaš obisk in lepo se (s)mejte :)

Kristjan

Poznala sem jo dolgo časa. Praktično celo svoje življenje. Sedaj pa ne vem zakaj me to tako boli, da sem odšla. Jaz vedno odided. Ljudje me hitro prizadanejo. Ampak to me je res globoko. 

Ljudje v življenju vsakega človeka se menjajo. Prihajajo, odhajajo, eni preje eni kasneje. In tako naj bi tudi bilo. Velikokrat se spomnim besed modreca: Nikoli ne moraš vplivati na življenje drugih. Seveda, da ne. Pa vedarle to pomeni, da moraš osebo gledati in biti v njeni prisotnosti le za voljo starih dobrih časov? Ne. Tako kot prekleti Jugonostalgiki in zlata doba Juge. Sej štekam, bilo je fajn. Ampak sedaj smo leta 2015. Tako je. Tako kot je bilo 18 let. 

Včasih se počutim pravo pizdo. Ali sem res? Oštra sem, priznam. Vendar me je življenje naučilo takšnega delovanja. Torej? Človek, ki naj bi te poznal toliko časa pa valjda ve, kakšna oseba si. Vedno so neki dejavniki, ki bi jih lahko oklicevali za opravičilo. Čemu? Človek je tak kot je, njegova dejanja so njegova odločitev. Četudi zajebejo pol

Jutra so taka hecna stvar. Ne pijem kave, ker mi enostavno ne paše. Za čaj, ki sem ga prinesla iz Indije bi bilo boljše, če bi ga prodala, kot pa da revež visi v plastični, prej za proteine neki čudni zadevi. Minila so me bio obdobja. Vedno bolj mi gredo na živce ti newagerski hipuzli, ki tvorijo neke čudne teorije o umetnem snegu, ki zapada in ravno toliko, da ne, da bodo zelenjava dobila zverinske zobe in nas napadla.

Ponavadi poležavam v postelji. Včasih imam težko glavo, včasih ne. Verjetno sem rahel alkoholik, ali pa ga samo tako rada žuram. Kaj pa vem. Včeraj je bil čuden večer. Mogoče bi morala ostati doma. Prokleti policaji so mi dali 40€ kazni, ker nimam luči na kolesu. Seveda sem se morala skregat, ampak ne pomaga. Sej jim ne moram zamerit. Z IKUjem sobne rastline je verjetno težko. Reveži.

Gramofonsko iglo bo potrebno ščistiti. Moja najljubša plata preskakuje. Ampak sej bo okej.

Aja, kaj je pa z rubežniki? Kakšen človek moraš biti, da opravljaš to za svoj poklic? Vesela sem

Povsem nesmiselno se mi zdi to. Ampak kaj hočem, sanjala sem o tem, pisala večino svojega življenja. In sedaj? Sedaj, ko bi to dejansko morala početi in se s tem preživljati, življenje ni več tako zelo zanimivo. Ni več zabavno, ko sediš pred množico ljudi, ki bere tvoj tekst in se jim zdi neumen. Ti, velika oseba si pa ja že napisal toliko in toliko blogov, zapisov, dram, tekstov, krajših romanov, da pa ja to znaš! Oni tam se ti pa smejijo in se z zadnjimi močmi obesijo na vsako tvojo črko, ki tvori besedo, le ta pa izgubi svoj pomen.

Povsem nesmiselno se mi zdi to. Izgubljati čas s sedenjem in poslušanjem o.. O čem sploh? Ampak jaz sem vendarle sanjala to. Seveda, življenje je simpl. Ti pa to znaš. Zato, ker te spremlja na bilokaterem socialnem omrežju že, ¸10 ljudi. Ti to znaš. Naj si nihče ne upa trditi drugače. Ker je to greh. 

Povsem nesmiselno se mi zdi to. Zakaj bi človek sploh razmišljal s svojo glavo, če si pa vsak idiot vzame 5min časa in spreminja tvoje stališče? Če ga spre

Na filtru dnevnega pretoka besed, se je zagozdil majhen delec. Delec brez zvoka, brez slike, brez oblike in brez vonja. Njegov zapis je bil drugačen od ostalih. Vseboval je bolečino, obup in predajo. Srkala sem ga znova in znova, se opijala z njim kot pijanec, čutila njegovo strast, žalost in nemoč. Želela sem mu zakričati, da ga slišim. Da sem tukaj. Da čutim isto. V lucidni polsen je potrkal razum. Kaj je narobe z mano, le črke na zaslonu so. Ne morem čutiti črk. Pa vendar sem jih. Borila sem se sama s sabo, david versus goljat, razum se je uklonil. Napisala sem mu par besed. Ne vem več kdo je uslišal koga. Morda vesolje naju. 

Rada bi mu rekla stvari, ki jih ne smem. Še če bi smela, ne vem če bi upala. Zato mečem balinčke. Zanj sem  le postano vino nad katerim krožijo mušice. Morda  bi v svojem obupu, gasil bolečino tudi s tem. Ampak misel na to mi zadaja le novo bolečino.