Članek
Objavljeno Dec 05, 2021
Javni promet ... kako plemenita civilizacijska ideja ... promet, ki je na voljo javnosti! Resda praviloma proti plačilu, ampak kaj bi to.
Zdaj pa slišim, da se pripravlja ukrep, ki naj bi prepovedal udeležbo necepljenim, češ da bodo cepljeni edino tako varni pred okužbo.
To do neke mere razumem. Na avtobusu, recimo, ali pa na vlaku ne moreš kar ena dve tri dobiti poživitvenega odmerka. A tako kot se od človeka, ki se odpravlja na potovanje, pričakuje, da ne bo pozabil vzeti svoje zobne ščetke, je umestno od cepljenca pričakovati, da ne bo pozabil vzeti svojega poživitvenega odmerka.
Tega z odmerkom sicer osebno ne razumem – zakaj polno cepljeni sploh potrebujejo poživitvene odmerke. Če so polno cepljeni, potem so polno cepljeni, a ne da? Saj ja ni mogoče, da bi kar na lepem postali »odcepljeni«?
Morda gre tu prej za »dobro mero«, tako kot ti branjevec, potem ko te je prinesel okoli, navrže za boljši vtis k drago plačani beri še eno jabolko, ki bi mu sicer kmalu preč prišlo.
Ali pa je odmerek nekakšna nagrada za pridnost, podoben nekdanji »čebelici«, ki mi jo je naštempljala učiteljica v tretjem razredu pod oceno domače naloge? Češ cepil si se, priden, zato dobiš čebelico, ki pika.
Praksa v moji OŠ Center ni bila zares vzgojna, saj me je pozneje v odraslem življenju napeljala do zmotnih pričakovanj, da bo vsaki posebni pohvali pridružena še številčna nagrada. A posebna pohvala se praviloma daje prav zato, da ni treba dati številčne nagrade.
Naj še tako napenjam možgane, ne morem se spomniti, da bi bil kdaj deležen obojega skupaj, nagrado in še pohvalo. Taka čezmernost je pač skregana z načelom Ockhamove britve. Če nekaj zaleže, bo zaleglo samo po sebi in ne potrebuje dodatnega ukrepa.
Oziroma, prosto po Župančiču: »Kaj bi s to cepijado? Nam je je preveč! Naložimo jo na ladjo in jo odpeljimo preč!«
Na področju varovanja prebivalstva metodi »poživitvene pohvale« menda še najbolj približa tisti piranski policaj iz vica, ki je imel eno hlačnico redno mokro. Zakaj? Ko je enga skadil, je čik iz požarnovarstvenih razlogov frcnil v vodo in ga za vsak slučaj še pohodil.
Kakorkoli, tudi moji trapasti glavi je razumljivo, da se lahko cepljeni družijo s cepljenimi, necepljeni pa z necepljenimi – če ne bi bilo tako, oblasti ne bi imele razloga, da postavijo mandatno pregrajo prav med ti skupini.
In če je tako, potem lahko javni promet ostane še naprej splošno dostopen, torej brez prepovedi vožnje enim ali drugim. Treba je samo paziti, da se rasi medsebojno ne mešata.
Če je cepljenih (polus poživljenih) recimo 50 % vsega življa, naj bo njim namenjena polovica vlaka. Se pravi, polovica vagonov v kompoziciji! Vrata med tema sektorjema se zavarijo, pa bo!
Nekaj zelo podobnega smo celo že imeli, ko se je svet še ločeval lepo na nekadilce in kadilce. Slednji so imeli v 1960. letih, ko sem se jaz naučil kaditi, še takšno večino, da so imeli na voljo skoraj ves vlak, nekadilcem je bil odmerjen en sam kupe za nepušaće. Pozneje, ko so začeli kadilci izumirati, pa se je reč obrnila in so imeli slednji le še en vagon, potem le še en kupe in nazadnje samo še peron.
V ZDA, ki je naši državi in vladi najvišji vzor, pa so v javnem prometu podobno ustrezali zamorcem, da se jim ni bilo treba mešati z belci!
Pozneje so v Nemčiji sistem celo še bolj dodelali, tako da so za jude, recimo, rezervirali ne samo en vagon, kolikor bi jim pripadalo glede na odstotek prebivalstva, ampak kar cele vlakovne kompozicije!
Po teh zgledih bi bilo torej mogoče odmeriti necepljenim njihove vagone – nekako vsakega tretjega torej. In pa recimo vsak tretji avtobus na isti liniji. Necepljenci bi torej čakali sicer dvakrat toliko kot cepljenci, ampak še vedno manj, kot se čaka v vrsti za testiranje. In ker se ne branimo druženja in klepetanja z neznanimi zemeljskimi brati in sestrami, bi bilo takšno čakanje kar kratkočasno.
Kaj pa taksiji? Tamau problem -- naj se pač izreče vsak taksist sam, katere stranke bi mu bile ljubše, pa naj vozi samo svoje! Na primer: če mu na radijski anteni frfota maska, potem to pomeni, da taksist jemlje samo cepljence. Če mu frfota modrček, pa samo ženske. Itn.
Čeprav mi ni jasno, zakaj bi taksist sploh kaj razlikoval: če je cepljen, ga varujejo »poživitveni odmerki«, če je prebolevnik, ga varuje pridobljena imunost, če pa je necepljen in še vedno ni zbolel, ga varuje naravna imunost! Enako pa seveda tudi njegove potnike!
Ej, po istem sistemu se lahko ravnamo tudi v gostinstvu – tretjina lokalov naj streže potrebam necepljenih! In v trgovini – ali naj še naštevam?
Skratka, jaz pravim: naj živi apartheid, čast in slava mu!
Oblasti bi ravnale umno, če bi prisluhnile glasu iz ljudstva. A zdaj kaže, da razmišljajo v drugo smer, ne o segregaciji ali o recimo evtanaziji, ki bi še bolj uspešno skrajšala muke necepljenih, temveč o prisilnem poenotenju. Češ vsi naj se cepijo in poživljajo, pa ne bo več delitev in bomo imeli komunizem!
To me je spomnilo poučne zgodbe iz Twainovega Huckleberryja Finna. Tam se pobeglemu zamorcu Jimu in Hucku Finnu pridružita dva klateža, ki znata na vse mogoče načine vleči denar ljudem iz žepov. V nekem mestecu se predstavita kot svetovno znana gledališčnika in organizirata za lokalni živelj dramsko predstavo »Kraljevski Non plus ultra«. Publika se njunim slaboumnostim na odru sicer smeje, ko pa sprevidi, da bo to tudi že ves program, pobesnijo in želijo dramski tandem linčati. A neki preudaren mož se vzdigne in jih takole nagovori: »Zakaj bi edino mi bili nasmoljenci v našem mestecu? Pojdimo domov in navdušeno hvalimo predstavo, češ kako imenitna je bila. Tako bo radovednost zvabila jutri na ponovitev te bedarije še drugo polovico – in vsi meščanci si bomo potem gledali brez sramu v oči!«
Drugi dan mojstra dejansko organizirata reprizo, a še pred začetkom predstave pobereta vstopnino in jo ucvreta. Tako se jima ni skrivil niti las na glavi.
In bojim se, da se bo enako posrečilo tudi producentom sedanje »non plus ultra« predstave.
Ko bo repriza, bodo vrata zaprta, mi zunaj pa bomo lahko enega prižgali.
Širite naprej blagovest!
Dec 05, 2021
