Zgodovino se učim na novo. No ja, bolj berem. Priznam, da sem v pomnenju imen in nekih časovnih obdobij še vedno zelo slaba. To mi je ostalo še iz šolske zgodovine. Enostavno ne da se mi zapomniti, ker se mi ne zdi pomembno. Bolj pomembno mi je to, da me te vsebine končno pritegnejo in v meni nekaj odpirajo. Sploh se ne ukvarjam s tem, ali je to res ali ni (ker informacij je res veliko in nekatere se med seboj tudi razlikujejo, celo izključujejo), ampak se enostavno prepustim branju ali poslušanju in opazujem, kakšni občutki se mi ob teh novih vsebinah porajajo in v kakšnih razmislekih (in tudi uvidih) me te vsebine zapuščajo. Urim se v presojanju vsega, kar pride od zunaj. In sicer tako, da dovolim presoditi svojemu srcu. Svojemu notranjemu glasu, ki prihaja iz mojih notranjih globin. Učim se na novo, da sledim le še sebi ter zaupam le še svojim občutkom. Tako, da se umirim in prisluhnem tišini, v kateri lahko moja duša spregovori.

Navdušujejo me zgodbe o nekoč živečih civilizacijah. Kako zelo mogočne in visoko razvite so bile. Zdaj šele razumem, zakaj se temne sile že tisočletja na vso moč trudijo uničiti in izbrisati spomine na veličino modrosti naših prednikov. Zdaj razumem, zakaj nam v šolah predstavljajo lažno zgodovino. Zakaj nas učijo zgodovino od tam naprej, ko smo postali hlapci in sužnji. Zakaj nam ne povedo, kakšen človek je živel na planetu Zemlja pred vsemi temi vojnami vihrami. Zakaj nas ne učijo o naprednih civilizacijah, o življenju v vesolju in sozvočju človeka z njim. O tem, da je človek vesolje v malem. Da je človek božansko bitje. Zdaj mi je jasno, zakaj. Kajti, zavedanje in poznavanje lastne zgodovine je nujno potrebno za spoznavanje in bogatenje samega sebe. Zato so nam lagali. Da ne bi mogli spoznati in vedeti, kako mogočni v istini smo in kaj zmoremo. Da bi naredili človeka brez lastnih korenin, hrbtenice in živega duha.

Ko berem o naši preteklosti, se mi zagotovo vedno bolj in bolj razkrivajo laži in manipulacije, v katerih smo živeli. Zdaj tudi razumem, zakaj se zgodovine nisem mogla nikoli učiti. Sovražila sem jo. Če se je le dalo, sem preplonkala. Če ne, sem se pač z muko napiflala in vrgla iz glave takoj, ko je šlo preverjanje znanja mimo. Kljub temu, da je bil moj oče profesor zgodovine in geografije, sem oba predmeta sovražila, kot tudi učiteljico, ki ju je poučevala. Zdaj vem, da problem ni bil v meni. Potrjuje se mi, da sem imela čisto opravičeni odpor. Najbolj mi pri potrjevanju svojih pravih občutkov pomagajo spomini iz otroštva. In ti spomini res postajajo živi. Pomagajo mi tudi spomini iz otroštva svojih dveh rojenk. Kakšne darove sta prinesli na ta svet, pa jih je sistem najprej skozi nas roditelje začel zatirati. Še danes hranim nekatere njune risbe ali druge izdelke. Ko se še nista učili pisati, sta se obe podpisovali od desne proti levi. Takrat sploh nisem pomislila, da je tako lahko prav. Da je to dejansko lahko ostalo še od našega praspomina. Tudi veliko besed sta izgovarjali po svoje. Danes razumem, zakaj.

Čutim, da se zdaj tisti posamezniki, ki nas je temni parazitski sistem prebudil iz iluzije, rojevamo na novo. Čutim izjemno močno podporo vseh svojih prednic, kot tudi naše matere Zemlje. Slišim ta njen »krik na pomoč«, ki nas zdaj močno potrebuje, da se bo nov človek lahko rodil. Kot da so vsi ti praspomini zakopani v njej in se zdaj dvigajo v našo zavest. Čutim to njeno vibracijo. Te njene porodne krče. Čeprav ne morem (in po moje ne more nihče) vedeti točno kaj in kako je bilo tisočletja nazaj, ker me ni bilo tam. Čeprav ne morem vedeti točno, kako se bo izšlo v prihodnosti. Čutim, da sem na pravi poti. Bolj kot stopam po njej, bolj kot so pogumni in odločni moji koraki, bolj se mi pot razkriva. Bolj kot se v meni dviga vedenje in zaupanje v svojo notranjo moč, bolj odpada vse, kar mi je bilo poznano. Vedno bolj se zavedam, da se z namenom nahajam točno tukaj in zdaj, ob tem prelomnem času prerojevanja naše matere Zemlje in človeka na njej.

In tukaj nisem sama. Veliko nas je, bratov in sester, ki zdaj stopamo po tej neznani poti. Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi sam. Kot Samuraji stopamo zdaj vsak po svoji poti. Kreiramo, vsak na svojem področju in s svojim delovanjem dobesedno orjemo ledino in sejemo nova semena. Da pokažemo materi Zemlji in Stvarniku, da smo tukaj zato, da živimo iz srca. Da nismo pozabili nase, niti na svoj rod. Niti na sočloveka. Da nismo pozabili na naravo, ki nas hrani in na sonce, ki nas greje. Dolgo časa je čakala in se pripravljala na to in zdaj je čas, da ji pokažemo, da postajamo sprememba, ki jo potrebuje novi svet. Piše se nova zgodovina.